12. člen ZIKS-1

Ob tem velja dodati, da gre pri pritožbeno izpostavljenih okoliščinah iz devetega odstavka 86. člena KZ-1 za primeroma naštete okoliščine, ki naj jih sodišče pri odločitvi upošteva. To pa ne pomeni, da ne more sodišče ob ustreznih okoliščinah zadeve posameznim izmed njih pripisati večjega pomena ter jih zato kot ključne poudariti pri svoji odločitvi. Poleg okoliščin, ki jih primeroma navaja določba devetega odstavka 86. člena KZ-1, je tako treba upoštevati in presoditi tudi okoliščine, povezane z osebnostjo storilca in dejanjem, za katerega je bil spoznan za krivega. Pri tej odločitvi mora sodišče upoštevati tudi vse tiste okoliščine, ki so bile odločilne že pri izbiri vrste in odmeri višine kazni. Sodišče prve stopnje ni kršilo načela enakosti pred zakonom, čeprav je drugemu obsojencu, sostorilcu v tej zadevi, omogočilo, da zaporno kazen prestane na alternativni način, z delom v splošno korist.

Drži sicer izvajanje pritožbe, da je sodišče prve stopnje bilo s pogodbo o zaposlitvi obsojenca seznanjeno ob izreku sodbe, prav tako z ostalimi okoliščinami, na katere opozarja zagovornik, vendar pri tem prezre, da so se v času po pravnomočni sodbi spremenile okoliščine, ki bistveno vplivajo na način prestajanja kazni zapora. Namen prestajanja kazni zapora ob koncu tedna po 12. členu ZIKS-1 je namreč, da osebnostno urejen obsojenec, ki je zaposlen, še naprej dela. Sodišče prve stopnje je zato v 17. in 18. točki izpodbijanega sklepa pravilno zaključilo, da obsojenec ne izpolnjuje temeljnega pogoja iz prve alineje prvega odstavka 12. člena ZIKS-1, ker ni zaposlen, prav tako je neustrezna njegova osebna urejenost, saj beg iz zapora predstavlja resno kršitev načina prestajanja kazni (pa čeprav v drugi kazenski zadevi), kar je obsojencu glede na njegovo obsežno predkaznovanost zagotovo bilo znano. Zato so vsa ostala pritožbena izvajanja, ki sodišču prve stopnje očitajo napačno odločitev in predlagajo, da obsojenec preostanek izrečene zaporne kazni prestaja z načinom prestajanja kazni zapor ob koncu tedna, neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je vpogledalo v podatke registra ZZZS in je opravilo poizvedbe pri delodajalcu in na podlagi navedenega ugotovilo, da obsojenec v času podaje predloga formalno ni bil zaposlen, v vsakem primeru pa tudi ni toliko osebnostno urejen, da bi se ugodilo njegovemu predlogu. Zgolj možnost zaposlitve oziroma obljuba zaposlitve pa ne zadosti pogoju iz 1. alineje prvega odstavka 12. člena ZIKS-1.Tudi po presoji drugostopenjskega sodišča bo le prestana kazen zapora v zavodu za prestajanje kazenskih sankcij na obsojenca vplivala dovolj vzgojno, da bo doumel, da mora prevzeti odgovornost za svoja ravnanja.

Teža kaznivega dejanja v smislu predpisane, pa tudi izrečene kazni, se v fazi odločanja o nadomestitvi izvršitvi kazni umika v ozadje, sploh pri delu v splošno korist, saj te okoliščine med zlasti upoštevnimi ni, nasprotno pa je ta okoliščina izrecno navedena v splošnih pravilih za odmero kazni (prvi odstavek 49. člena KZ-1). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje preveliko in odločilno težo pri sprejemu odločitve o predlogu obsojenega A. A., podanem po zagovornici, za nadomestitev izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist napačno namenilo okoliščinam, ki so bile odločilne pri odmeri kazni, in bi morale glede na vse predhodno navedeno v tej fazi odločanja stopiti globoko v ozadje. Pritožbeno sodišče tako v izvršitvi kazni zapora z delom v splošno korist vidi priložnost, ponujeno obsojenemu A. A., da bo skozi svoj prispevek družbi (še dodatno) razmislil o preteklem pravno nevzdržnem ravnanju, s tem pa zavestno poravnal lastno storjeno nepravo z nasprotnim pozitivnim ravnanjem, ki bo v splošno korist.

Po že sprejetem stališču v sodni praksi in pravni teoriji se teža kaznivega dejanja - tako v smislu predpisane, kot tudi izrečene kazni - v fazi odločanja o nadomestni izvršitvi kazni umika globoko v ozadje, sploh pri delu v splošno korist, saj te okoliščine med zlasti upoštevnimi ni. Uzakonitev možnosti (različnih oblik) alternativne izvršitve kazni zapora je odraz širšega družbenega konsenza. Merila oziroma relevantne pogoje za izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna določa 12. člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1). Pogoj osebnostne urejenosti je treba razlagati v kontekstu celotne zakonske (ZIKS-1) ureditve zapora ob koncu tedna, pri čemer je celotna ureditev povezana z zaupanjem in ukrepi ob zlorabi zaupanja, ki jih skladno z zakonskimi pooblastili izvaja direktor zavoda.

Logično razumljivo in dopustno je, da neizogibno prihaja do prekrivanja vrednotenja okoliščin, ki so določene za nadomestitev kazni zapora, ter okoliščin, ki so relevantne že pri izbiri in odmeri kazni. Res pa je, da ne gre za povsem enako in ponovno presojo istih okoliščin, saj je presoja teh okoliščin pri odločanju o nadomestitvi izvršitve kazni usmerjena predvsem v sedanjost ter prihodnost. Pritožniku zato na izhodiščni ravni ni mogoče pritrditi pri izvajanjih, da teža in okoliščine kaznivega dejanja niso kriteriji, ki bi jih bilo moč upoštevati pri predlogu za alternativno izvršitev kazni zapora, čeprav te okoliščine niso osrednjega pomena oziroma jih je treba vrednotiti glede na stanje stvari ob odločanju in v sledeči perspektivi ter v optiki smotrov nadomestnega izvrševanja prostostne zaporne kazni. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pa izhaja prav to, torej da je sodišče prve stopnje podatke o izvršenem kaznivem dejanju in o obsojenčevi kaznovanosti (tudi specialnem povratništvu) usmerilo prav v prihodnost ter utemeljeno zaključilo, da pozitivna prognoza pri obsojencu (zaenkrat) ni podana, namenom kaznovanja (o katerih je prvo sodišče obširno razlogovalo) pa ne more bit

Obsojenec v času odločanja o načinu izvršitve kazni zapora, ne izpolnjuje temeljnega pogoja za ugoditev predlogu za nadomestitev izvršitve kazni zapora ob koncu tedna po četrtem odstavku 86. člena KZ-1 in prvem odstavku 12. člena ZIKS-1, in sicer pogoja zaposlitve. Obsojenčev zagovornik je kot dokaz zaposlitve predložil pogodbo o zaposlitvi, vendar sklenitev pogodbe o zaposlitvi ne učinkuje že z dnem podpisa pogodbe, ampak šele z nastopom dela (drugi odstavek 11. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1). V obravnavani zadevi pa obsojenec, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ni bil zaposlen niti preden je bil zoper njega odrejen pripor, ki je bil po izrečeni sodbi podaljšan iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti (6. odstavek 361. člena ZKP), niti v času, ko je vložil predlog za nadomestitev kazni zapora, niti ko je podpisal pogodbo o zaposlitvi, niti v času odločanja o predlogu. KZ-1 v četrtem odstavku 86. člena določa pogoj, da obsojenec še naprej dela, kar je treba razumeti kot nadaljevanje že začete aktivnosti (dela), ko je smiselno in utemeljeno, da obsojenec še naprej nadaljuje z delom, če seveda izpolnjuje tudi druge pogoje. <

Namen alternativnega načina prestajanja zaporne kazni s t. i. vikend zaporom je v tem, da se obsojencu omogoči, da nadaljuje z opravljanjem dela oz. z izobraževanjem. Zato kljub temu, da iz prvega odstavka 12. člena ZIKS-1 izhaja, da se lahko zapor ob koncu tedna dopusti obsojencu, ki je v času odločanja o načinu izvršitve kazni zapora zaposlen, za izpolnjevanje tega pogoja (zaposlitve ali šolanja) ne zadošča zgolj formalnopravno urejen status, temveč dejansko opravljanje dela oz. izobraževanje.

Praviloma o NIK odloča sodnik, ki je izdal sodbo in je obsojenca spoznal. Če zaradi objektivnih razlogov tega sodnika ni, pa to samo po sebi ne utemeljuje potrebe po osebnem kontaktu s sodnikom, ki prevzame odločanje o NIK, saj je ta vezan na pravnomočno obsodilno sodbo in tudi pravnomočno izrečeno kazen ter okoliščine, ki so jo utemeljevale. Kazni sodnik v postopku odločanja o NIK ne spreminja, temveč jo nadomešča, če ugotovi, da za to obstojijo zakonsko določeni pogoji in ustrezne okoliščine na strani obsojenca, kar ni vezano (samo) na neposreden stik z obsojencem, temveč je potrebna primerna poizvedba in angažma s strani sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče zavrača očitek, da se je sodišče prve stopnje oprlo zgolj na okoliščine v času kaznivega dejanja (objektivne okoliščine) in ni upoštevalo osebnih okoliščin obsojenca (subjektivne okoliščine). Sodišče prve stopnje je temeljito presodilo in pretehtalo vse relevantne okoliščine. Na podlagi te celovite presoje je ugotovilo, da objektivne okoliščine primera prevladajo in da cilji kaznovanja iz 45.a člena KZ-1 ne bi bili doseženi, če bi bila obsojenemu določena NIK z družbeno koristnim delo ali zaporna kazen ob koncu t

Zloraba svobodnejšega načina prestajanja kazni zapora v smislu zlorabe prepovedanih drog oziroma težave obsojenca z odvisnostjo, niso razlogi, ki jih sedmi odstavek 12. člena ZIKS-1 našteva kot razloge zaradi katerih lahko direktor zavoda sodišču predlaga, da odloči, da obsojenec preostanek kazni zapora prestane v zavodu. Povedano drugače, odločitev sodišča, da mora obsojenec preostanek kazni zapora prestati v zavodu, lahko temelji le na ugotovitvi, da je izpolnjen kateri izmed taksativno naštetih razlogov iz sedmega odstavka 12. člena ZIKS-1 in ne na podlagi ugotovitve kakšnih drugih ravnanj obsojenca, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da ni več toliko osebnostno urejen, da mu je mogoče zaupati, da prestajanje kazni ob koncu tedna ne bo zlorabil, kar je sicer res pogoj iz prvega odstavka 12. člena ZIKS-1 za ugoditev takšnemu predlogu.

Upoštevaje še, kar je utemeljeno poudarilo prvostopenjsko sodišče, obsojenčevo široko dojemanje dosega moralnih pravil, ki se po oceni pritožbenega sodišča glede na obsojenčevo starost ne bo v ključnem spremenilo, dejstvo, da zoper obsojenca tečeta še dva kazenska postopka, ter okoliščino izogibanja kazenskemu postopku pred Okrožnim sodiščem v Kopru, je na mestu ocena prvostopenjskega sodišča, 1. da si obsojenec alternativnega načina izvršitve izrečene zaporne kazni ne zasluži (ker tak način izvršitve kazenske sankcije ne bi imel zadostnega retributivnega učinka), 2. da ne bi bil smotrn, primeren in učinkovit (ker obsojeni sporočilne vrednosti pravnomočne obsodilne sodbe ni in je ne bo ponotranjil), ter 3. da alternativen način izvršitve izrečene zaporne kazni ne bi bil ustrezen signal družbi, glede na vse izpostavljene upoštevne objektivne in subjektivne okoliščine.

Teža, vrsta kaznivega dejanja pri stopnji krivde obsojenca, ob obsežni predkaznovanosti ter dejstvo, da je obsojeni še v dveh kazenskih postopkih, ne narekujeta predlaganega načina izvršitve kazni z zaporom ob koncu tedna. Glede na navedeno tudi pritožbeno sklicevanje na pogodbo o zaposlitvi za določen čas ne more biti uspešno. Ob dejstvu, da se obsojeni nahaja na prestajanju zaporne kazn od 8. 11. 2022 dalje, je nedvomno, da obsojeni na podlagi predmetne pogodbo o zaposlitvi ne opravlja dela.

Ne glede na obsojenčeve navedbe, da je več mesecev po tragični prometni nesreči užival alkoholne pijače, saj je bil v šoku in se je spominjal posledic prometne nesreče, je sodišče prve stopnje ustrezno presodilo, da obsojenec s svojim ravnanjem alkoholnih pijač ni zgolj užival, temveč je v takem stanju celo sedel v avtomobil in se vključil v cestni promet ter ponovno ogrozil zdravje in življenje drugih udeležencev cestnega prometa. Ob takšnih okoliščinah ni mogoč zaključek, da je obsojenec toliko urejena oseba, da bi mu bilo mogoče zaupati, da alternativnega načina prestajanja zaporne kazni ne bo zlorabil, kot je to določeno v prvem odstavku 12. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1).

Sodišče prve stopnje je ureditev v 12. členu ZIKS-1 in četrtem odstavku 86. člena KZ-1 pravilno tolmačilo ter po ugotovitvi, da je bil obsojenec spoznan za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja posilstva po tretjem odstavku 170. člena v zvezi s 34. členom KZ-1, torej kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost, utemeljeno ni dopustilo izvršitve kazni zapora z zaporom ob koncu tedna.

Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju že navedenih in opisanih okoliščin tudi glede na težo in vrsto kaznivega dejanja in stopnjo krivde obsojenca, ki izhaja iz pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Mariboru II K 42663/2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 42663/2014 z dne 20. 10. 2021, tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da pri obsojencu alternativni način izvršitve kazni zapora ne pride v poštev.

Odločilno za obravnavano zadevo je dejstvo, da je obsojenec z izvrševanjem zapora ob koncu tedna že pričel, vendar ga še ni zaključil, kar pomeni, da bi obsojenec v posledici združitve kazni v svojo škodo izgubil že pridobljeno možnost nadomestne izvršitve ene od posamičnih kazni.

V ponudbi številnih argumentov za ekskulpacijo ignorance pozivov A. in sodišča pritožba nekritično spregleda, da okoliščina, kdaj bo obsojeni nastopil in opravljal delo v splošno korist, ni prepuščena njegovi volji oziroma odločitvi in ni odvisna od tega, kdaj bi eventualno imel čas in voljo, da bi delo v splošno korist vendarle opravil, saj bi vsi njegovi interesi morali biti podrejeni izključno izpolnjevanju obveznosti po pravnomočni sodbi. Sodišče prve stopnje je sprejeto odločitev, da obsojeni ni osebnostno urejen do takšne mere, da bi mu bilo mogoče zaupati, da alternativnega načina prestajanja kazni ne bo zlorabil, oprlo na več okoliščin, ki se vežejo tako na njegovo osebnost, kakor tudi na izvršeno kaznivo dejanje, kar je ustrezno pojasnilo.

Sodišče vsebinsko odloča o vsakem pravočasnem predlogu upravičenega predlagatelja. V obravnavani zadevi, kot je sicer že obrazloženo, predlog ni bil pravočasen. Glede na to, da je bil obsojenčev predlog, kot že rečeno, vložen prepozno, pa prvostopno sodišče tudi ni imelo nobenega razloga za vsebinsko odločanje o navedbah v (prepoznem) predlogu. Posledično pa prvostopno sodišče tudi ni zagrešilo kršitev, ki jih v tej zvezi v pritožbi uveljavlja pritožnik.

Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno opozorilo na dejstvo, da imajo obsojenci na prestajanju zaporne kazni pravico do zagotavljanja potrebnih zdravstvenih storitev, ki se izvršujejo v zavodih za prestajanje kazni zapora. Ob tem se lahko zdravstvena oskrba za obsojence opravlja tudi v ustreznih zdravstvenih ustanovah zunaj zavoda, zaradi česar je povsem utemeljen zaključek, da morebitno nadaljnje zdravljenje obsojenca na prestajanju zaporne kazni ne bo ogroženo.