VSL Sklep I Kp 94010/2024

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Okrožno sodišče v Novem mestu je z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obtoženega A. A. odredilo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, pri čemer je odločilo, da se bo pripor začel izvrševati nemudoma po prestani kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu opr. št. II K 61250/2021, z dne 12. 4. 2023, pravnomočni dne 13. 6. 2023, to je predvidoma dne 31. 8. 2025.

2Zoper navedeni sklep so vložili pritožbo obtoženčevi zagovorniki iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagali, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče druge stopnje po proučitvi pritožbenih navedb, razlogov izpodbijanega sklepa ter podatkov iz spisa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje upravičeno sklepalo na vse procesne predpostavke, potrebne za odreditev pripora zoper obtoženca, to je utemeljen sum, da je ravnal po očitku tožilstva, priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka člena 201 ZKP ter neogibnost pripora. Za svojo odločitev je navedlo razumne in logične ter zato prepričljive razloge.

5Uvodoma je ugotoviti, da pritožniki v okviru pripornega temelja izpodbijajo ustavnost obremenilnih dokazov z navedbo, da je bilo v postopku izročitve USB ključka s strani obtoženca, zasega računalnika X ter podaje izjave obtoženca pravosodnemu policistu prekršeno obtoženčevo ustavnoprocesno jamstvo, saj mu ni bil podeljen pravni pouk v zvezi s privilegijem zoper samoobtožbo. Pritožbene navedbe v tem delu sodišče druge stopnje zavrača kot neutemeljene.

6Sodišče prve stopnje je na predpisan dokazni standard upravičeno sklepalo glede na dejstvo pravnomočnosti obtožnice, sodišče druge stopnje pa tudi ugotavlja, da je naslednje procesno dejanje (predobravnavni narok) razpisano za 18.8.2025.

Ob tem glede na pritožbene navedbe na podlagi podatkov spisa ugotavlja, da je bila dne 7. 5. 2024 v ZPKZ podana pisna anonimna prijava, da nekateri obsojeni, med njimi tudi A. A., posedujejo otroško pornografijo in si jo z USB ključkom izmenjujejo med seboj, na podlagi česar so bili dne 8. 5. 2024 opravljeni razgovori z omenjenimi obsojenci, med drugim tudi z obtoženim A. A.; pri njem naj bi bil predhodno opravljen varnostni pregled s strani vodja referata za operativo B. B., kateremu je obsojeni sam izročil USB ključek ter v razgovoru po tem pravosodnemu policistu povedal nekatere zase obremenilne podatke. Iz uradnega zaznamka o zaznavi dogodka z dne 8. 5. 2024 izhaja še, da je bil obsojencu proti potrdilu o odvzemu nedovoljenih stvari odvzet še prenosni računalnik znamke X, iz poročila o vedenju obsojenca pa še, da naj bi računalnik X na podlagi določb Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij v povezavi s hišnim redom zavoda predstavljal nedovoljeno stvar. O zaseženih predmetih (USB ključek in računalnik X) ter o sumu kaznivega dejanja je ZPKZ obvestil policijo in ji izročil navedena predmeta.

7Taki podatki, zaenkrat razvidni iz spisa, ne podpirajo pritožbenega stališča, da USB ključek in računalnik X, na katerih naj bi se po zapisniku o zavarovanju in preiskavi podatkov elektronske naprave dejansko nahajali za obtoženca obremenilni podatki, ter obtoženčeva izjava v okviru postopka v ZPKZ, predstavljajo prima facie nedovoljene dokaze. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da imajo pravosodni policisti pri obsojencu, ki se vrne z izhoda, pravico opraviti varnostni pregled v skladu z določbami Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, pri čemer spisovni podatki kažejo, da naj bi v okviru varnostnega pregleda, v skladu z določbami tega zakona na poziv pravosodnega policista, USB ključek izročil obtoženi sam. Pritožniki tudi ne upoštevajo, da je glede na spisovne podatke (poročilo o vedenju obsojenca), računalnik predstavljal nedovoljen predmet, katerega so bili v skladu z določbami področnega zakona pravosodni policisti dolžni odvzeti. Drži, da naj bi obtoženi A. A. po izročitvi USB ključka v svojstvu obsojenca dne 8. 5. 2024 podal izjavo, ne da bi bilo izkazano, da je bil predhodno poučen o privilegiju zoper samoobtožbo, vendar pritožniki spregledajo, da naj bi šlo tudi v tem delu za posebne postopke znotraj zavoda za prestajanje kazni zapora, za katere veljajo določbe omenjenega zakona.

8Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da spisovni podatki ne razkrivajo določenih drugih okoliščin zasega ključka in računalnika ter podaje izjave, na podlagi katerih bi bilo mogoče, v skladu s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (zadeva Saunders zoper Združeno kraljestvo), opraviti presojo, ali je bil postopek znotraj zavoda zlorabljen za pridobitev obremenilnih podatkov zoper obtoženca v kasnejšem kazenskem postopku, in sicer na način obida podaje obveznega pravnega pouka po trenutku osredotočenosti suma. Bo pa okoliščine, ki se nanašajo na postopke znotraj ZPKZ, tako časovno kot vsebinsko, lahko razkril naknaden dokazni postopek (člen 285 ZKP).

9Zagovorniku ni mogoče pritrdit, da ni podana ponovitvena nevarnost obtoženca. Sodišče druge stopnje se v celoti pridružuje prepričljivim razlogom prvostopenjskega sklepa v točkah 12 do 15, ko se je sodišče prve stopnje upravičeno sklicevalo na težo konkretnega očitanega kaznivega dejanja, izkazanega s stopnjo utemeljenega suma, zlasti na količino videoposnetkov ter slik s sporno vsebino, pa tudi na dvakratno predhodno pravnomočno obsojenost obtoženca za istovrstno kaznivo dejanje (s sodbama z dne 7. 7. 2016 in pa 4. 4. 2018), pri čemer mu je bila za obe kaznivi dejanji izrečena zaporna kazen in v zvezi s prvim, zaradi dostopanja do pornografskih spletnih strani, preklican alternativni hišni zapor; utemeljeno ni sodišče prve stopnje spregledalo, da naj bi obtoženi izrazil posebno vztrajnost pri izvrševanju kaznivega dejanja po členu 176 KZ-1 tudi upoštevaje, da naj bi ga storil v času prestajanja dveletne zaporne kazni po tretji sodbi, izrečeni zaradi istovrstnega kaznivega dejanja.

10Tudi po presoji pritožbenega sodišča teža konkretno obravnavanega kaznivega dejanja kot objektivna okoliščina, na drugi strani pa izjemna vztrajnost obtoženca pri izvrševanju istovrstnih kaznivih dejanj, ki jo izkazujejo vse predhodno navedene okoliščine, kot subjektivni pokazatelj, terjata zaključek, ne le, da je obtoženi ponovitveno nevaren, pač pa tudi, da je ta ponovitvena nevarnost tako visoka, realna in konkretna, da je le s priporom, kot najhujšim posegom v osebno svobodo, mogoče zagotoviti varnost potencialnih oškodovancev, posebej upoštevaje njihovo ranljivost. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da milejši ukrep hišnega pripora iz navedenih razlogov, glede na slučajnost kontrole hišnega pripora in stopnjo ponovitvene nevarnosti, ne more biti dovolj učinkovit, še posebej, ker je v preteklosti obtoženi že kršil na specifičen način, ki utrjuje odsotnost pozivne prognoze, določila hišnega zapora.

11Pritožniki obstoja in intenzivnosti pripornega razloga ponovitvene nevarnosti ne izpodbijajo konkretizirano, saj ne napadejo nobene okoliščine, na katere se je upravičeno sklicevalo prvostopenjsko sodišče, le na pavšalni ravni zmotno vrednotijo prej izrečene sodbe za istovrstno kaznivo dejanje. Sodišče druge stopnje pritrjuje sodišču prve stopnje, da vse navedene okoliščine objektivne in subjektivne narave še kako utemeljujejo visoko nevarnost ponavljanja prav kaznivih dejanj po členu 176 KZ-1, ki pomenijo kršitev spolne integritete mladoletnih oškodovancev. Pritožbene navedbe, da je eventualno podana le bojazen ponovitve, ne pa realna nevarnost ponovitve istovrstnega kaznivega dejanja, sodišče druge stopnje zato ne more sprejeti kot razumne.

12Ob tem se kot neutemeljene izkazujejo tudi pritožbene navedbe, da obtoženi v zvezi s konkretnim obravnavanim kaznivim dejanjem ni izdeloval takega gradiva oziroma spodbujal mladoletnih oseb k izdelavi takih slik oziroma videoposnetkov, s čimer smiselno pritožniki izpodbijajo s strani prvostopenjskega sodišča pravilno ocenjeno težo. Sodišče sicer ne more odreči utemeljenosti zaključku pritožnikov, da se tako aktivno ravnanje obtožencu ne očita, kar pa ne zmanjšuje teže očitanega kaznivega dejanja, upoštevaje količino fotografij in videoposnetkov s pornografsko vsebino, v katerih naj bi sodelovali mladoletniki. Ne drži niti pavšalni pritožbeni zaključek, da obtoženi z očitanim kaznivim dejanjem neposredno ni ogrožal nikogar, saj je posnetke in slike imel le v posesti: sodišče druge stopnje pojasnjuje, da ravno posedovanje, torej uporaba takega gradiva, generira povpraševanje in tako spodbuja njegovo izdelavo, s tem pa tudi neposredno vodi v kršitev spolne nedotakljivosti ranljivih skupin.

13O kriteriju sorazmernosti pripora s stališča dejanskega prestajanja pripora še ni mogoče govoriti iz razloga, ker se obtoženi v priporu še ne nahaja. Vendarle pa, glede na v pritožbi izpostavljeno časovnico opravljenih procesnih dejanj, sodišče druge stopnje ne more pritrditi zagovornikom, da pripor predstavlja nepotreben ukrep, ker bi bilo mogoče postopek zaključiti že do konca prestajanja kazni zapora: taka trditev namreč ni z ničemer podprta.

14Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče druge stopnje pa pri presoji izpodbijanega sklepa ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zagovornikov obtoženca zavrnilo kot neutemeljeno.