105. člen ZIKS-1

O pogojnem odpustu (v zvezi z njim tožnik zahteva dodelitev BPP) odloča komisija za pogojni odpust (glej prvi odstavek 105. člena ZIKS-1), ki o odločitvi izda pisno odločbo (prvi odstavek 107. člena ZIKS-1). To odločbo pa komisija za pogojni odpust izda po določbah ZUP. ZIKS-1 namreč v prvem odstavku 8. člena določa, katere odločitve se sprejemajo v postopku po določbah ZUP, med njimi pa je tudi odločba, ki jo izda komisija za pogojni odpust (glej prvi odstavek 8. člena v povezavi s 107. členom ZIKS-1). Ker torej komisija za pogojni odpust odločitev izda po določbah ZUP, gre skladno z drugim odstavkom 2. člena ZUP za upravno zadevo. Za upravni postopek (ki ni sodni postopek) oziroma vlaganje vlog ali pravnih sredstev v upravnem postopku pa BPP (kar velja tudi za BPP v obliki pravnega svetovanja) po določbah ZBPP ni mogoče dodeliti. V 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP je določeno, da organ s sklepom zahtevo stranke zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna od

Rok 30 dni iz prvega odstavka 139. člena ZSKZDČEU-1 je instrukcijski rok. Čeprav je sodišče prve stopnje odločalo dlje kot bi bilo želeti, je bilo tudi po preteku 30 dni upravičeno in dolžno odločiti o zaprosilu, s tem pa se položaj obsojenca, ki prestaja zaporno kazen v Avstriji in ki s prestajanjem zaporne kazni v Republiki Sloveniji niti ne soglaša, ni poslabšal. Za obsojenca je ureditev pogojnega odpusta v Republiki Sloveniji celo ugodnejša kot v Republiki Avstriji, ker mu ob določenih pogojih izjemoma omogoča pogojni odpust že po tretjini prestane kazni.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je bil podan formalni pogoj za odločanje o pogojnem odpustu, to je, da je tožnik že prestal ustrezen del kazni, je pa sporno, ali je mogoče utemeljeno pričakovati, da tožnik ne bo ponovil kaznivega dejanja. Odločitev tožene stranke ni prestala t.i. testa očitne (ne)razumnosti preizkusa uporabe kriterijev za presojo, ali naj se obsojenca pogojno odpusti na konkretnih okoliščinah zadeve.

Tožniku se je kazen zapora, v zvezi s katero je vložil prošnjo za pogojni odpust, na podlagi katere je bila izdana izpodbijana odločba, že v celoti iztekla. Kar pomeni, da tudi ob morebitnem uspehu s tožbo ter odpravi ali razveljavitvi izpodbijane odločbe sodišče oziroma toženka v ponovnem postopku ne bi mogla sprejeti nove, za tožnika bolj ugodne odločitve, s katero bi se tožnika pogojno odpustilo s prestajanja predmetne zaporne kazni. Glede na navedeno si tožnik s tožbo, kot jo je vložil, ne more izboljšati svojega pravnega položaja.

Tožena stranka je navedla dovolj razumen razlog, zaradi katerega je ocenila, da ponovitvena nevarnost še ni v zadostni meri preverjena. Odločila se je, da tožnikova stabilnost na prostosti še ni dovolj preverjena in je povsem razumljivo, da se je odločila, da bi bilo potrebno daljše preverjanje njegove stabilnosti na prostosti. Iz obrazložitve odločbe namreč izhaja, da tožnik koristi ugodnosti zunaj zavoda od septembra 2017, izpodbijana odločba pa je bila izdana dne 12. 1. 2018, kar je relativno kratek čas. Iz navedenega razloga je odločitev logična in smiselna, tako da prosti preudarek ni bil uporabljen v nasprotju z namenom, za katerega je določen in tudi niso bile prekoračene meje prostega preudarka.

Kriteriji za pogojni odpust so samo primeroma našteti, tožena stranka sme upoštevati tudi druge kriterije, ki so relevantni za presojo. Iz navedenega razloga tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko je upoštevala kot kriterij tudi to, da tožnik še ni bil preverjan z zunaj zavodskimi ugodnostmi in da bi ga bilo potrebno postopno preveriti v vsakodnevnem življenju in v vsakodnevnih situacijah z dalj časa trajajočimi zunaj zavodskimi ugodnostmi. Sodišče se ne more opredeliti do tega, ali je tožena stranka ravnala pravilno, ker dokazom ni dala tolikšne teže, saj je v primerih, ko gre za odločanje po prostem preudarku, obseg sodne kontrole omejen, le v okviru presoje, ali so bile prekoračene meje prostega preudarka in ali je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Ne more pa sodišče pri tovrstnih odločitvah preverjati ustreznosti odločitve upravnega organa, ker bi s tem prekoračilo svoja pooblastila.

Da lahko sodišče opravi presojo zakonitosti odločbe, izdane po prostem preudarku, mora obrazložitev vsebovati dovolj natančno ugotovljeno konkretno dejansko stanje in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo v izreku odločbe navedeno obrazložitev. Ne drži, da ob takšni razlagi, kot jo je zavzela toženka, 88. člena KZ-1 ni mogoče uporabiti v primeru, ko je pogojna kazen preklicana. Tudi če obsojenec prestaja kazen, ker je pogojna kazen preklicana, se ta zakonska določba lahko uporabi. Zakon pri presoji, ali se sme obsojenca predčasno odpustiti s prestajanja kazni, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja, kot upoštevne okoliščine ne določa preklica pogojne obsodbe, ampak določa povratništvo.

Tožnik je večkratni splošni povratnik na prestajanju 20-letne kazni zapora, od katere je na dan 29. 2. 2016 prestal 64,8 % kazni, kar je manj od treh četrtin prestane kazni zapora, in ima tudi odprt še en kazenski postopek pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani. Pogojni odpust ni pravica obsojenca, ampak je privilegij, ki ga je lahko deležen le tisti obsojenec, za katerega je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja in da druge okoliščine dokazujejo, da je osebnostno urejen. Slednje je, ob izpolnjevanju pogoja glede minimalnega prestanega časa zaporne kazni, materialni pogoj za odločanje o pogojnem odpustu in v njem so dane meje odločanja po prostem preudarku, kolikor je ta pogoj izpolnjen. Tehtanje ostalih pogojev, ki se presojajo v okviru kriterijev iz 2. stavka 5. odstavka 88. člena KZ-1 v primeru, če obsojenec ne izpolnjuje pogoja glede minimalnega prestanega časa zaporne kazni, niti ni potrebno.

Upravni organ na podlagi določbe 88. člena KZ-1 odloča po prostem preudarku. V takšnem primeru mora biti upravna odločba izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je pooblastilo dano. Da lahko sodišče opravi presojo zakonitosti odločbe, izdane po prostem preudarku, mora obrazložitev odločbe vsebovati dovolj natančno ugotovljeno konkretno dejansko stanje in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo v izreku odločbe navedeno odločitev. Namen in obseg prostega preudarka pa izhaja iz določb materialnega predpisa, s katerim je bilo pooblastilo za odločanje po prostem preudarku dano (v danem primeru 88. člen KZ-1). Okoliščine, ki so narekovale v izreku izrečeno posledico, so obširno, jasno in povsem konkretno razvidne iz opisa dejanskega stanja in navedbo razlogov, ki so narekovali sprejeto odločitev, kar je razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Ob upoštevanju kriterijev, ki morajo biti izpolnjeni pri odločanju po prostem preudarku po presoji sodišča obrazložitev izpodbijane upravne odločbe vsebuje jasno utemeljitev okoliščin, ki se nanašajo na neizpolnjevanje pogojev iz petega odstavka 88. člena ZK-1, predvsem glede povratništva, mo

Meje prostega preudarka niso bile prekoračene, tožena stranka prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Pogojni odpust ni pravica obsojenca, temveč privilegij, ki ga je deležen le tisti obsojenec, pri katerem je utemeljeno pričakovati, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal, o čemer se odloča v upravnem postopku. Navedenim zahtevam je tožena stranka v obravnavanem primeru zadostila. Ugotovila je za odločitev relevantne okoliščine in jih ocenila. Pri tem je upoštevala tako okoliščine, ki gredo tožniku v prid, kot tudi tiste nasprotne, zaradi katerih ni mogoč zaključek, da je utemeljeno pričakovati, da tožnik ne bo ponovil kaznivega dejanja.

Pogojni odpust ni pravica obsojenca, temveč privilegij, ki ga je deležen le tisti obsojenec, pri katerem je utemeljeno pričakovati, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal, o čemer se odloča v upravnem postopku. V primeru izpodbijane odločbe gre torej za upravno odločbo, ki se, glede na vsebino 88. člena KZ-1, izda po prostem preudarku in s katero se odloča o privilegiju obsojenca in ne o kazenskih obtožbah zoper njega. Kritični odnos obsojenca do kaznivega dejanja ni le njegovo besedno obžalovanje, pač pa tudi odnos do obveznosti vrnitve protipravno pridobljenega premoženja, s tem pa posledično odnos do oškodovanca. Obsojenčeva pripravljenost na povrnitev škode in s tem odnos do kaznivega dejanja se ocenjuje glede na dejanske zmožnosti obsojenca, torej se glede na konkretne finančne in ostale zmožnosti obsojenca ugotavlja, ali je storil vse, kar bi v danih razmerah lahko, da bi s kaznivim dejanjem povzročeno škodo povrnil. Toženka obrazloži, zakaj je ocenila, da takšne pripravljenosti pri tožnici v zadostni meri ni zaznala.

Zaradi uporabe pojma „predvsem“ določilo 5. odstavka 88. člena KZ-1 ne določa taksativno tistih okoliščin, ki se izključno lahko upoštevajo pri odločanju, ampak organ lahko upošteva tudi druge okoliščine, ki so smiselno in dovolj povezane z institutom pogojnega odpusta in okoliščinami, ki so izrecno navedene v določilu 5. odstavka 88. člena KZ-1. Po mnenju sodišča je takšna okoliščina tudi dejstvo, da je bil vlagatelj prošnje obsojen še za neko drugo za kaznivo dejanje, v zvezi s katerim se je kazenski postopek v času odločanja o prošnji za pogojni odpust že končal, pri čemer pa vlagatelj prošnje kazen še ni prestal, to (drugo) kaznivo dejanje pa je bilo storjeno pred nastopom kazni zapora. Pri odločanju o prošnji za pogojni odpust gre za del izvrševanja kaznovalne politike, zato sodišče izpodbijani akt, ki ga upravni organ izda po prostem preudarku, presoja samo prek tega, ali odločitev, ki mora biti obrazložena in se mora opirati na pravilno pravno podlago, prestane preizkus zakonitosti uporabe prostega preudarka in če prestane preizkus t.i. testa očitne (ne)razumnosti.

Tožniku v postopku ni bila dana možnost udeležbe in tako ni imel možnosti izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, kot to narekuje 9. člen ZUP.

V konkretnem primeru meje prostega preudarka niso bile prekoračene in tožena stranka prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne ustreza namenu za katerega je določen. Sodišče se strinja z oceno tožene stranke, da na podlagi zavodskega poročila ni mogoče utemeljeno pričakovati, da tožnik kaznivega dejanja ne bo ponovil.

V konkretnem primeru meje prostega preudarka niso bile prekoračene in tožena stranka prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen.

Toženka je v obravnavanem primeru odločila v okviru danega pooblastila in navedla zadostne razloge za svojo odločitev. Ugotovljeno dejansko stanje utemeljuje zaključek komisije, da se ne more utemeljeno pričakovati, da tožnik kaznivega dejanja ne bo ponovil, kar je vsebina petega odstavka 88. člena KZ-1, določbo pa pri svojem odločanju o prošnji za pogojni odpust komisija uporabi.

Toženka se je v obrazložitvi svoje odločitve omejila izključno na okoliščine, ki jih kot podlago za njeno odločanje primeroma našteva peti odstavek 88. člena KZ-1. Na njihovi podlagi je prišla do ugotovitve, ki jo navedena zakonska določba določa kot temeljno pri odločanju o pogojnem odpustu, in sicer, da ni mogoče utemeljeno pričakovati, da tožnik ne bo ponovil kaznivega dejanja.

Nezakonitost odločbe, s katero je bila zavrnjena obsojenčeva vloga za pogojni odpust, ne more izhajati zgolj iz okoliščine, da se organ ni opredelil do vseh okoliščin, primeroma naštetih v zakonu. Bistveno je, da se je pri odločanju držal z zakonom predpisanega okvira, namreč presoje pričakovanja, da obsojenec ne bo ponovil kaznivega dejanja, in da je za svojo odločitev navedel ustrezne razloge.

Na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, sodišče ne more rešiti spora, ker so bila dejstva v bistvenih točkah nepopolno oziroma zmotno ugotovljena, zaradi česar je tožbi na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa vrnilo organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku naj organ dopolni ugotovitveni postopek, pri čemer naj preizkusi vse tožnikove ugovore, po potrebi zahteva dopolnitev poročila zavoda in o stvari ponovno odloči.

Dejstvo, da predčasnega odpusta s prestajanja zaporne kazni, o katerem odloči direktor zavoda, ni mogoče preklicati, ne pomeni, da je obsojenec z dnem predčasnega odpusta kazen tudi prestal. Kazen se izteče z dnem, ko bi bila prestana v primeru, če predčasnega odpusta ne bi bilo.