81. člen ZIKS-1

Ob ustavnoskladni razlagi tretji odstavek 8. člena ZIKS-1, ki kot lex specialis določa, da organ odloča v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank, ureja le razširjeno procesno možnost organa, da odloči v skrajšanem ugotovitvenem postopku, vendar ji ne prepoveduje izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka in zaslišanja stranke. Skladno s tem mora organ izpeljati posebni ugotovitveni postopek po ZUP in obsojenca v zvezi z ugotovljenimi dejstvi zaslišati, če bi v okviru skrajšanega ugotovitvenega postopka opustitev načela zaslišanja stranke privedla do nedopustnega posega v ustavno zagotovljeno pravico iz 22. člena Ustave RS. Stranki se namreč mora omogočiti, da se seznani z vsem dokaznim gradivom, na katerem temelji odločitev organa, in da se o tem izjavi, če bi odločitev lahko negativno vplivala na njen pravni položaj.

Pred uveljavitvijo novele ZKP-N ni obstajala procesna pravna podlaga, da bi lahko sodišče odločilo o tem, v katerem oddelku bo obsojenec prestajal zaporno kazen, temveč je o tem v skladu z določbami ZIKS-1 lahko šele po začetku izvrševanja zaporne kazni odločal direktor zavoda oziroma generalni direktor. V skladu z določbo tretjega odstavka 359. člena ZKP-N pa lahko sodišče odloči o tem, v kakšnem oddelku ali zavodu bo obsojenec prestal zaporno kazen le v sodbi, ne pa tudi s posebnim sklepom. Obsojenec predlog za prestajanje kazni zapora v polodprtem oddelku zavoda za prestajanje kazni lahko poda po prejemu naloga za izvršitev kazni zapora po sodbi. O premestitvi obsojenca v okviru istega zavoda in iz oddelka s strožjim režimom v oddelek s svobodnejšim režimom odloča direktor zavoda, o premestitvi iz enega v drug zavod ali oddelek drugega zavoda pa generalni direktor (80. in 81. člen ZIKS-1).

Prvostopenjsko sodišče je pravilno poudarilo, da obdolženčeve zdravstvene težave ne morejo predstavljati dodatne olajševalne okoliščine, saj so bile te podane že v času storitve kaznivega dejanja in ga od tega niso odvrnile. Prav tako se višje sodišče strinja z oceno, da vrsta in stopnja obdolženčeve bolezni ne upravičujeta nižje kazni in tudi ne vplivata na izvrševanje izrečene kazni, saj je obdolžencu omogočeno ustrezno zdravljenje v okviru zavoda za prestajanje kazni zapora. Sodišče prve stopnje pa je v svojih razlogih tudi ustrezno izpostavilo, da se bodo pogoji za morebitni svobodnejši režim prestajanja zaporne kazni v skladu z 81. členom Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) ugotavljali po začetku prestajanja zaporne kazni. V zvezi z obdolženčevim predlogom za prestajanje kazni po 12. členu ZIKS-1 pritožbeno sodišče še dodaja, da o tem predlogu v skladu s prvim odstavkom 129.a člena ZKP odloča predsednik senata oziroma sodnik posameznik sodišča, ki je izdalo sodbo na prvi stopnji.

Iz uradnega zaznamka dejanja, ki se očitajo tožniku in zaradi katerih naj bi bili podani razlogi za premestitev v strožji režim zapora, niso dokazana z zadostno stopnjo verjetnosti. Tožnik utemeljeno opozarja na sum, da je bil uradni zaznamek narejen šele po izdaji izpodbijane odločbe, saj ima višjo opravilno številko, datiran pa je na isti dan, kot izpodbijana odločba. Sodišče se strinja s tožnikom, da se poraja dvom o verodostojnosti tega dokumenta.

Po naravi stvari je ob pravilni razlagi predpisa mogoče obsojencu zlorabo svobodnejšega režima oziroma obstoj drugih utemeljenih razlogov za premestitev v strožji režim očitati le za dejanja, storjena po tem, ko je bil v ta režim že nameščen. Citirano določbo je torej treba uporabiti, če se po premestitvi v svobodnejši režim izkaže, da obsojenec navedenih pričakovanj ne izpolnjuje.

Novela ZKP-N, ki se je začela uporabljati 20. 10. 2019, je namreč s spremembo tretjega odstavka 359. člena ZKP dodala ustrezno podlago za odločanje o režimu prestajanja (vrsti zavodskega oddelka). Ker pa je takšna možnost za sodišče predvidena zgolj za sodbo, s katero spozna obdolženca za krivega (tretji odstavek 359. člena ZKP), medtem ko zakonodajalec slednje ni uredil tudi za primere, v katerih obdolženec poda predlog za prestajanje kazni zapora na odprtem oddelku po pravnomočnosti obsodilne sodbe, kot je to sicer urejeno za druge, taksativno navedene načine izvršitve kazni zapora v prvem odstavku 129.a člena ZKP, je odločitev sodišča prve stopnje, s katero je predlog obsojenca za prestajanje kazni zapora na odprtem oddelku zavrglo, pravilna. Povedano drugače, ZKP vsebuje pravno podlago zgolj za odločanje sodišča o predlogu obdolženca za prestajanje kazni na odprtem oddelku ob izreku obsodilne sodbe, ne pa tudi za odločanje o kasnejših predlogih, torej predlogih, ki so bili vloženi po pravnomočnosti sodbe. O takšnih predlogih je po nastopu kazni zapora pristojen odločati direktor zavoda za prestajanja kazni zapora (81. člen ZIKS-1).

Kar se tiče obširnih pritožbenih izvajanj v smeri, da je prišlo do spremembe kazenskega zakonika in bi moralo sodišče uporabiti kazenski zakon, ki je za storilca milejši, pri čemer pritožnik izpostavlja tudi Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o izvrševanju kazenskih sankcij ter Navodila o razporejanju in pošiljanju obsojencev v zavode za prestajanje kazni zapora od koder izhaja, da je v 6. členu določeno, da lahko okrožno sodišče, ki je pristojno za izvršitev kazni zapora glede na okoliščine primera pošlje obsojenca, ki je obsojen na kazen zapora do petih let, na prestajanje kazni v odprt oddelek Rogoza oziroma obsojenca, ki je obsojen na kazen zapora do osmih let, glede na okoliščine primera v polodprt oddelek, pa je povedati, da določbe ZIKS-1 in ZKP niso usklajene z določbo tretjega odstavka 86. člena KZ-1, pri čemer sprejetih Navodil o razporejanju in pošiljanju obsojencev na prestajanje kazni zapora v zavode za prestajanje kazni zapora, ni mogoče šteti za uskladitev ZIKS-1 in ZKP z določbo tretjega odstavka 83. člena KZ-1, zatorej sodišče nima zakonske podlage za odločanje o predlogu obsojenca za prestajanje kazni zapora v odprtem ali polodprtem zavodu ali oddelku.</p

Pri zahtevku za povrnitev škode neposredno od delavca mora oškodovanec dokazati, da je oškodovalec škodo povzročil namenoma – da se je zavedal nedopustnosti svojega ravnanja in posledic (zavestna sestavina) ter jih je tudi hotel povzročiti (voljna sestavina).

Za odločitev v predmetni zadevi je bistvena ugotovitev, ali je obsojencu v zavodu, kjer prestaja kazen zapora, omogočeno varno prestajanje te kazni. Premeščanje obsojencev v druge ZPKZ je skrajen ukrep, ki je utemeljen le v primerih, ko v zavodu, kjer tak obsojenec prestaja kazen zapora, kljub izvedbi različnim ukrepov, temu obsojencu ni mogoče zagotoviti ustrezne varnosti in preprečiti nadaljnjih konfliktov. Zavodi imajo pri reševanju konfliktnih situacij med soobsojenci na voljo več različnih ukrepov. Prošnja tožnika za premestitev iz zavoda, kjer tožnik prestaja kazen zapora, v drug zavod zaradi ponavljajočih groženj soobsojenca iz varnostnih razlogov zato ni utemeljena.

V času preizkusa tožnikove vloge se je o isti zadevi že oziroma še vodil upravni oz. sodni postopek, zato je bilo treba tožnikovo vlogo z dne 29. 9. 2014 zavreči iz tega razloga, na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

Obsojenec lahko s prošnjo za premestitev v drug ZPKZ iz razlogov varnosti uspe, če mu v matičnem zavodu ni mogoče zagotoviti ustrezne varnosti pri prestajanju kazni. O tem se mora zavod, v katerem obsojenec prestaja kazen, opredeliti v mnenju, ki ga mora podati v postopku, začetem s prošnjo obsojenca, in to dovolj konkretno. Le takšno mnenje namreč prvostopenjskemu organu daje ustrezno podlago za odločanje o prošnji za premestitev. Pri tem ima organ, ki odloča po prostem preudarku, široko polje proste presoje, nenazadnje mora upoštevati razmere in možnosti v drugih zavodih. Tudi zato na mnenje zavoda, v katerem obsojenec prestaja kazen, ni vezan; vendar pa mora, če odloči v nasprotju z njim, navesti razloge za to in dovolj konkretno utemeljiti, da je obsojencu v matičnem zavodu zagotovljena ustrezna varnost pri prestajanju kazni. Le tako je namreč mogoč sodni preizkus zakonitosti odločitve.

Tožnik je premestitev v drug zavod utemeljeval s potrebo po zagotavljanju psihiatričnega zdravljenja. Prvostopenjski organ je pridobil vsa predpisana mnenja, ki so bila negativna in so premestitvi nasprotovala, ker tožnik še ni izpolnil pogoja za pridobitev zunaj zavodskih ugodnosti. Le ob izpolnjevanju tega pogoja bi bila mogoča premestitev v odprti oddelek. Pridobitev zunaj zavodskih ugodnosti namreč pomeni, da je mogoče predvideti, da obsojenec milejšega režima prestajanja kazni ne bi zlorabil.

Po presoji sodišča tožnik z navedbami o "maltretiranju", ki naj bi se dogajalo v preteklosti, ne more utemeljiti nezakonitosti odločitve o zavrnitvi njegove prošnje za premestitev v drug zavod za prestajanje kazni. Pravilnost odločitve namreč ne temelji na ugotovitvi, da ni bilo težav s sojetniki, temveč na ugotovitvi, da težave, ki se v zvezi s sobivanjem tožnika z ostalimi sojetniki pojavljajo, ne morejo biti utemeljen razlog za premestitev, saj se v primeru morebitne ogroženosti tožniku lahko zagotovi varno prestajanje kazni v okviru "matičnega" zavoda.

Ob izkazanem razlogu za premestitev prvostopenjski organ ni prekoračil meje danega pooblastila za odločanje po prostem preudarku. S tem ko je odločil, da se tožnik premesti, pa je prosti preudarek tudi uporabil na način, ki ustreza namenu, za katerega mu je bilo pooblastilo dano. Premestitev je z zakonom predpisan ukrep in je primeren v smislu, da je z njim mogoče doseči cilje; varnost, red in disciplino v zavodu. Je tudi sorazmeren z javno koristjo vzdrževanja varnosti, reda in discipline in posegom v pravice obsojenca.

Organa sta pravilno ocenila in v zadostni meri obrazložila, da so razlogi za podaljšanje namestitve tožnika v bivalnih prostorih s strožjim režimom prestajanja kazni še vedno podani. Upravna organa sta pri odločanju pravilno uporabila tudi zakonsko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku in tudi odločila v okviru danega pooblastila.

O premestitvi obsojenca v drug zavod odloča direktor zavoda oziroma generalni direktor uprave po prostem preudarku, pri čemer pa mora biti podan vsaj eden od razlogov za premestitev, ki jih določa zakon.

O premestitvi zapornika v drug zavod za prestajanje kazni zapora odloča direktor zavoda oz. generalni direktor uprave po prostem preudarku, pri čemer pa mora biti podan vsaj eden od premestitvenih razlogov, določenih v zakonu.

Iz podatkov spisa ni jasno razvidno, ali je tožnik pritožbo vložil v zaprti kuverti ali na kak drug način, prav tako ni jasno, ali jo je izročil delavcu zavoda in če, kdaj, je pa razvidno, da jo je vložil v kuverti, na kateri je bil na sprednji strani naveden naslov drugostopenjskega organa, na drugi strani pa pošiljateljevo (tj. tožnikovo) ime in priimek. Razen poštnega žiga pošte pa na kuverti tudi ni nobenega drugega zaznamka. Sodišče zato ne more preizkusiti tožnikovega ugovora o zadrževanju pošte (ter posledično pravilnosti odločitve organa) in je dejansko stanje v zadevi ostalo nepopolno ugotovljeno.

ZIKS-1 ne določa razlogov za premestitev v oddelek s svobodnejšim režimom, temveč pogoj za tako premestitev, tj. oceno, da obsojenec takega režima ne bo zlorabil. Po 2. odstavku 81. člena ZIKS-1 o premestitvi obsojenca v okviru istega zavoda odloča direktor zavoda po tem, ko dobi mnenje vodje oddelka v katerem obsojenec prestaja kazen zapora. Gre za uporabo instituta prostega preudarka, pri tem pa je direktor zavoda vezan na obseg in namen pooblastila, določenega v zakonu. V obravnavanem primeru sodišče ne more preveriti uporabe prostega preudarka, ker ocenjuje, da izpodbijana odločitev ni obrazložena tako, da bi bilo mogoče preizkusiti, ali so bila ugotovljena vsa pravno pomembna dejstva in okoliščine, ki so podlaga za odločanje po prostem preudarku, in ali je bil ta preudarek uporabljen na način, ki ustreza namenu, za katerega je določen.

Vodja oddelka priporov v Novem mestu je pravilno predlagal premestitev obtoženca v skladu s 55. členom Pravilnika o izvrševanju pripora, ki v tretjem odstavku določa, da o predlogu izda pristojno sodišče pisni sklep, tretji odstavek 212. člena ZKP pa, da pristojno sodišče na tak predlog lahko premesti pripornika iz enega v drug zavod, pri čemer ne določa oblike odločbe, kar niti ni potrebno, saj citirani pravilnik kot obliko izrecno določa sklep, zoper katerega pa je v skladu s prvim odstavkom 399. člena ZKP dovoljena pritožba. Čeprav morajo strokovni delavci zavoda priporniku pomagati pri reševanju družinskih zadev in drugih vprašanj, ki so nastala zaradi izvrševanja pripora, pa je vendarle njihova primarna skrb namenjena zagotavljanju varnosti, reda in discipline, kar je lahko ogroženo zaradi prezasedenosti zavoda, pristojen za odločanje o teh okoliščinah pa je v skladu z drugim odstavkom 55. člena citiranega pravilnika upravnik zavoda, oziroma vodja oddelka, ki je tudi podal predlog za premestitev. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da bi smelo sodišče obtoženca premestiti šele po pravnomočnosti izpodbijane odločbe, pritožbeno sodišče pripominja, da prvi odstavek 2