VSL Sklep IV Kp 3221/2015

Pritožba zagovornika obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom na podlagi smiselne uporabe prvega odstavka 28. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) zavrnilo predlog obsojenca z dne 9. 7. 2025 za izdajo sklepa o ugotovitvi zastaranja izvršitve kazni zapora.

2Zoper sklep se je pritožil obsojenčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi obsojenčevemu predlogu z dne 9. 7. 2025 za izdajo sklepa o ugotovitvi zastaranja izvršitve kazni, podredno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po presoji razlogov izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb obsojenčevega zagovornika ter proučitvi spisovnih podatkov pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna in zakonita.

5Pritožnik izraža nestrinjanje z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da je bil obsojencu poziv za prestajanje kazni zapora z dne 12. 4. 2018, po katerem bi moral nastopiti s prestajanjem kazni zapora dne 12. 7. 2018, vročen. Izpostavlja, da je iz povratnice z dne 20. 4. 2018 jasno razvidno, da poziv ni bil vročen obsojencu, ki je že takrat živel na drugem naslovu B., Velika Kladuša, ampak njegovi materi na naslovu C., Velika Kladuša. Ker je torej šlo za nepravilno vročitev poziva na prestajanje kazni zapora z dne 12. 4. 2018 tretji osebi, je nesprejemljivo ugibanje prvostopenjskega sodišča, da je malo verjetno, da obsojenčeva mama, ki sicer živi v bližini obsojenca, ne bi obvestila o prejeti pošiljki, ki jo je podpisala. Obramba še pripominja, da je razdalja med naslovoma C., Velika Kladuša, in B., Velika Kladuša, 25 km razdalje oziroma skoraj 40 minut vožnje tako, da ni moč govoriti o bližini teh dveh naslovov, kot to navaja izpodbijani sklep. Pritožnik se sklicuje tudi na priloženo izjavo obsojenčeve matere, da je bila ona tista, ki je podpisala vročilnico ter ne obsojenec, za katerega se ne spomni, da je pošiljko prevzel. Glede na navedeno je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker so razlogi sklepa o odločilnih dejstvih - vročitvi poziva na prestajanje kazni zapora nejasni in s seboj v nasprotju, v nasprotju pa so tudi z vsebino listin - povratnice o vročitvi, posledično pa je podan tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6Zatrjevana pritožbena razloga nista podana. Sodišče prve stopnje namreč ni izrecno zapisalo, da je bil poziv na prestajanje kazni zapora obsojencu osebno vročen, temveč da šteje, da je bil obsojenec s predmetnim pozivom seznanjen. Z navedeno ugotovitvijo soglaša tudi pritožbeno sodišče, saj temelji na spisovno skladnih podatkih in sicer, da je naslov za vročanje obsojencu C., Velika Kladuša, edini naslov, ki je bil sodišču znan po uradno dostopnih evidencah ter da obsojenec sodišču ni sporočil spremembe naslova svojega dejanskega prebivanja. Zato je obsojencu poziv na prestajanje kazni povsem utemeljeno in upravičeno vročalo na navedeni kot edini znani naslov obsojenca. Glede na navedeno ter da je bil sicer poziv vročen obsojenčevi materi, ki pa je povratnico podpisala, torej vročitev ni odklonila in tudi morebiti ni pripomnila, da obsojenec na tem naslovu ne živi in da mu pošiljke ne bo mogla posredovati, je sodišče razumno štelo oziroma sklepalo, da je bil obsojenec s pozivom seznanjen. Dejstvo pa je tudi, da sodišče do obsojenčeve vloge z dne 9. 7. 2025 zoper poziv oziroma vročanje le-tega ni prejelo nikakršnega ugovora s strani obsojenca. Ker je torej v obravnavanem primeru šlo za tako imenovano nadomestno vročitev odločbe po Zakonu o upravnem postopku (ZUP-1), po katerem se vroča poziv obsojencu na prestajanje kazni zapora, se izkaže kot brezpredmetno pritožbeno uveljavljanje razdalje med naslovoma C., Velika Kladuša, in B., Velika Kladuša, ter izpodbijanje sklepanja sodišča o izročitvi poziva obsojencu s strani njegove matere.

7Ugotovitev izpodbijanega sklepa, da je šlo za uspešno vročitev poziva obsojencu na prestajanje kazni zapora, zagovornik v nadaljevanju poskuša omajati s povzemanjem in predložitvijo podatkov o vročanju sodnih pošiljk obsojencu med postopkom pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani v predmetni zadevi VI K 3221/2015, ko mu je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen deset mesecev zapora, s preizkusno dobo dveh let in posebnim pogojem, kakor tudi nadaljnjim postopkom, ko mu je bila predmetna pogojna obsodba preklicana in izrečena kazen deset mesecev zapora, vendar brez uspeha. Navedeni podatki sicer izkazujejo, da je sodišče imelo težave z vročanjem sodnih pošiljk obsojencu na naslov njegovega tedaj znanega stalnega bivališča v Veliki Kladuši, C., ter na naslov tedanjega začasnega bivališča v Ljubljani, na D., posledično pa je dejansko opravljalo poizvedbe o njegovem morebitnem drugem naslovu dejanskega bivališča obsojenca, vendar brez uspeha, je pa obsojencu nenazadnje uspelo vročiti sodna pisanja preko pooblaščenega vročevalca - detektiva na podlagi odredbe za privedbo oziroma je nekatera sodna pisanja prevzela obsojenčeva mati G. A. na naslovu Velika Kladuša, C., kar navaja tudi sama pritožba. Obsojenčeva mati tudi v tem primeru ni navedla, da obsojenec na tem naslovu ne živi, le-to pa obsojenec tudi ni navajal, ko je bila realizirana trajna odredba za privedbo zaradi vročitve sodne pošiljke. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ne sprejema zatrjevanja, da je bilo Okrajno sodišče v Ljubljani ves čas tega postopka seznanjeno, da obsojenec ne prebiva več na naslovu stalnega bivališča v Veliki Kladuši in da bi moralo o tem obvestiti Okrožno sodišče v Ljubljani ob izdaji naloga za izvršitev kazni. Na tem mestu je potrebno pripomniti, da je Okrožno sodišče v Ljubljani bilo šele z dopisom Interpol Sarajevo z dne 21. 4. 2022 seznanjeno, da obsojenec, ki ima stalno bivališče prijavljeno na naslovu C., Velika Kladuša, dejansko prebiva na naslovu B., Velika Kladuša, torej več kot tri leta po datumu, ko bi moral obsojenec po uspešno vročenem pozivu nastopiti na prestajanje kazni zapora, posledično to pomeni, da je ta podatek za presojo v obravnavanem primeru irelevanten. V to je pritožbeno sodišče še dodatno prepričano, saj je obsojenec, ko je bil pozvan na izjasnitev ali daje soglasje za prenos izvršitve kazni zapora v Sloveniji, izjavil, da se bo šele preselil na naslov B., Velika Kladuša, in sicer je bilo to dne 16. 10. 2023.

8Po vsem povedanem ter glede na podatke o aktivnem prizadevanju sodišča, da bi obsojenca z razpoložljivimi ukrepi privedli na prestajanje izrečene zaporne kazni, spisovno skladno navedenimi v razlogih izpodbijanega sklepa, ki jih pritožba ne izpodbija, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se obsojenec na poziv za prestajanje kazni zapora ni odzval, prav tako pa je bil ves čas nedosegljiv organom Republike Slovenije, zato kazni zapora ni bilo mogoče izvršiti, kar pomeni, da je zastaranje izvršitve kazni zapora bilo zadržano z dnem 12. 7. 2018 dalje. Posledično se kot irelevantna izkaže pritožbena razlaga glede sicer pravilno izpostavljenega dejstva, da se je obsojenec po preteku dovoljenja za začasno prebivanje, izselil iz Slovenije leta 2024 ter da je obdolženčeva pravica, da ni podal soglasja za prenos izvršitve kazni zapora v Republiko Slovenijo, kar ne pomeni, da se je izogibal prestajanju kazni, saj sodišče na teh dejstvih ni gradilo predhodno navedene ugotovitve glede zadržanja zastaranja izvršitve kazni zapora.

9Nenazadnje pa so tudi nesprejemljive pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče razveljaviti Evropski nalog za prijetje in predajo z dne 21. 5. 2024, na podlagi katerega je bil prijet obsojenec v Republiki Hrvaški, in druge mednarodne ukrepe ter pravosodnim organom Republike Hrvaške sporočiti, da naj pritožnika izpustijo na prostost, ker je potrebno na podlagi četrtega odstavka 3. člena Pogodbe med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino o izročitvi šteti, da je izvršitev predmetne kazni zapora zastarala po Kazenskem zakonu Federacije Bosne in Hercegovine, posledično pa to pomeni, da Republika Slovenija ne bi smela zahtevati izročitve obsojenca od Republike Hrvaške.

10Pri presoji navedene razlage je treba izhajati iz dejstva, da se navedena pogodba med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino o izročitvi nanaša na izročanje državljanov tretje države (po določbi 2. člena Pogodbe Republiki Slovenija in Bosne in Hercegovina si lastnih državljanov ne izročata). Ker pa je bil obsojenec, ki je sicer državljan Republike Bosne in Hercegovine, prijet v Republiki Hrvaški in to na podlagi Evropskega naloga za predajo in prijetje, katerega sta podpisnici tako Republika Slovenija kot Republika Hrvaška kot članici Evropske Unije, predstavljena pritožba razlaga torej ne vzdrži kritične presoje, zato jo pritožbeno sodišče v celoti zavrača.

11Po vsem navedenem je sodišče druge stopnje pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.