Elektronske telekomunikacije

Obveznost operaterja s pomembno tržno močjo, da dopusti dostop do svoje fizične infrastrukture, je v zakonu predvideno in v regulatorni odločbi uporabljeno sredstvo za doseganje namena zakona, ki je v vzpostavitvi večje konkurence na predmetnem trgu in posledičnem doseganju večjih koristi (tako stroškovnih kot z vidika kvalitete storitev) za uporabnike elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev. V okviru tega namena je zato pogoj za operaterski dostop mogoče opredeliti za nerazumen, če učinkuje kot nedopustna ovira pri operaterjevem vstopu na trg oziroma če nedopustno preprečuje vzpostavljanje večje konkurenčnosti med operaterji na trgu elektronskih komunikacij in s tem povezanih koristi končnih uporabnikov na maloprodajnih trgih.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je pravilna razlaga določb 192. člena ZEKom-2, po kateri mora naročnik, ki v posledici enostranske spremembe pogodbenih pogojev odstopi od naročniške pogodbe in terminalsko opremo obdrži, operaterju poleg akcijske cene, dogovorjene od sklenitvi pogodbe, plačati še dodaten znesek, tj. nadomestilo?

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je materialnopravno pravilen zaključek upravnega sodišča, da vključitev razveznega pogodbenega pogoja v vzorčno ponudbo za lokalni dostop na fiksni lokaciji tožnice o razveznem pogoju, ki učinkuje na sklenjeno pogodbo za dostop do fizične infrastrukture tožnice, če operater, ki zahteva dostop do fizične infrastrukture tožnice kot operaterja s pomembno tržno močjo (do kabelske kanalizacije oziroma nadzemnih delov infrastrukture - drogov), do pričetka izvajanja del po pogodbi o dostopu ne predloži soglasij lastnikov nepremičnin, po katerih poteka fizična infrastruktura tožnice, predstavlja nerazumen pogoj v skladu z določbo 105. člena ZEKom-1?

Toženka bi morala tožnico seznaniti s tem, da šteje, da njena trditev, da je stranki z interesom odpustila dolg v znesku 14,99 EUR, ni dokazana. Tega ni storila. Tega, zakaj tega zatrjevanega dejstva ni upoštevala, ni pojasnila niti v izpodbijani odločbi. Zato se sodišče strinja s tožnico, da je treba odločbo v tem delu odpraviti, ker je toženka kršila postopek in ker svojega videnja dejanskih okoliščin v zvezi s temi stroški ni razkrila tožnici pred izdajo odločbe. Iz petega odstavka 192. člena ZEKom-2 namreč jasno izhaja, da ureja izjemo od tretjega odstavka, saj se že sama poved začne z: "Ne glede na določbo tretjega odstavka", torej ne glede na ureditev v tem členu, po katerem naročnik ne plača dodatnih stroškov med katere sodijo tudi zneski prejetih ugodnosti. Nadalje iz te določbe jasno izhaja, da naročnik plača nadomestilo za terminalsko opremo, ki jo je prejel po akcijski ceni in jo obrži. Plača torej akcijsko ceno in nadomestilo.

Razmerje prejudicialnosti v smislu 13. člena ZPP in 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP je podano samo, če pravno razmerje oziroma pravica, od obstoja katerih je odvisna odločba o glavni stvari, že obstaja v času odločanja. Ne gre za predhodno vprašanje v smislu navedenih zakonskih določb, če se bo to razmerje oziroma pravica šele oblikovalo. Pravdni stranki sta v služnostni pogodbi uredili njeno trajanje (za določen čas do 19. 3. 2021) in možnost avtomatičnega podaljševanja vsakokrat za dodatno leto ter določili pravico obeh strank do odpovedi pogodbe in način postopanja pogodbenih strank v primeru, ko ena od njiju želi preprečiti avtomatično podaljšanje trajanja služnostne pogodbe za dodatno leto. Dejstvo, da sta se stranki pogajali o sklenitvi nove služnostne pogodbe po zaključku rekonstrukcije tožničinega objekta za stalno bazno postajo z večletnim trajanjem, zaradi česar je tožena stranka pričakovala, da bo takšna pogodba tudi sklenjena, ne spremeni zaključka, da je tožeča stranka služnostno pogodbo odpovedala v skladu s pogodbeno predvidenim postopkom, zaradi česar po 19. 3. 2022 ni prišlo do podaljšanja trajanja služnostne pogodbe za dodatno leto, temveč je služ

Sicer drži, da je pridobitev soglasja od lastnika nepremičnine za operaterja nujna (saj jo terja sam zakon). Vendar pa - nasprotno, kot želi prikazati tožnik - to še ne pomeni, da ima tožnik pravico zahtevati predložitev takega soglasja od operaterja do začetka izvajanja del po točki 5.7.8 oziroma po točki 5.8.12 ter v primeru ne-predložitve le-teh na tej podlagi tudi razvezati pogodbo za traso, kjer naj bi se ta dela izvajala, ker naj bi bila njegova predložitev za izvajanje storitve nujno potrebna. Ni namreč najti logične povezave med predložitvijo soglasij, ki jih operater (mora) pridobi(ti) od lastnikov nepremičnin, po katerih poteka ta infrastruktura, tožniku pred pričetkom izvajanja del, sicer nastopi posledica z razvezo pogodbe med operaterjem in tožnikom, ter zagotovitvi dostopa do infrastrukture tožnika operaterju, kot mu to nalaga regulatorna odločba. Povedano drugače: predložitev soglasij ni nujno potrebno za to, da tožnik zagotovi dostop do svoje infrastrukture oziroma, da operater prične z izvajanjem del na infrastrukturi tožnika.

Pravice iz postopka v glavni stvari bi spadale le na področje uporabe člena 49(2) Direktive EECC, kar pa mora preveriti nacionalno sodišče. Pravilo člena 49(2) EECC v skladu s sodno prakso tega sodišča, bi za pravne položaje, ki so nastali in so bili v celoti oblikovani pred začetkom njegove veljavnosti, uporabljalo le, če bi iz njegovega besedila, namena ali sistematike jasno izhajalo, da mu je treba pripisati tak učinek. Iz besedila člena 49(2) EECC je po presoji SEU razvidno, da se ne uporablja retroaktivno. To je utemeljilo s tem, da je v tretjem pododstavku te določbe določeno, da morajo biti splošna merila za podaljšanje trajanja individualnih pravic uporabe zainteresiranim stranem na voljo "pred podelitvijo takih pravic". V četrtem pododstavku te določbe je določeno, da "pristojni organ najpozneje dve leti pred potekom prvotne veljavnosti individualne pravice uporabe opravi objektivno in v prihodnost usmerjeno oceno" teh meril, in dodatno, da je podaljšanje trajanja individualne pravice uporabe pogojeno s spoštovanjem navedenih meril. Ob neobstoju izrecnih navedb je namen trajanja pravic uporabe, ki je določen v členu 49(2), prvi pododstavek, Direktive EECC, tj. zag

Pritožnica izpovedbe prič napada v odnosu do z njene strani postavljenih tožbenih argumentov, ki v izpodbijani sodbi niso soočeni in so ostali nepojasnjeni do te mere, da je pritožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP prerasel v kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Višje sodišče je zato zadevo v novo sojenje vrnilo sodišču prve stopnje, ki naj se opredeli tudi do trditev in dokazov, ki jih je prezrlo.

I. Sodišču Evropske unije se predlaga sprejem predhodne odločbe glede razlage petega odstavka 3. člena Direktive 2014/61/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o ukrepih za znižanje stroškov za postavitev elektronskih komunikacijskih omrežij visokih hitrosti. II. Postopek se prekine do odločitve Sodišča Evropske unije.

Brez jedra.

Revizija se dopusti glede vprašanja: "Ali je načelo sorazmernosti v skladu z neposredno uporabljivimi določbami členov 16 in 42 Direktive (EU) 2018/1972 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o Evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah (prenovitev) potrebno razlagati na način, da je treba plačila za uporabo frekvenc v primeru njihove dejanske nerazpoložljivosti ob upoštevanju geografskega območja in časovnega obdobja, ko je bila uporaba frekvenc bistveno otežena ali onemogočena, sorazmerno znižati?"

Dolžniku je bila po izvršilnem naslovu naložena zgolj obveznost, da upnici predloži v podpis pogodbo o služnosti, kar pa ne obsega tudi obveznosti dolžnika, da z upnico (tudi dejansko) sklene pogodbo o služnosti. Za situacijo, ko ne pride do sklenitve pogodbe o služnosti v javnem interesu sporazumno med strankami, je predviden postopek, ki se (sprva) vodi pred upravnim organom. V primeru, da stranke po pravnomočno zaključenem upravnem postopku ne dosežejo soglasja glede (višine) nadomestila za služnost, pa nadomestilo določi sodišče v nepravdnem postopku.

V predlogu zatrjevana kršitev 212. člena ZPP ni opisana natančno in konkretno, zato je Vrhovno sodišče predlog na podlagi šestega odstavka 367.b člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 zavrglo.

Regulatorna odločba predstavlja vsebinsko gledano materialno pravo in kot taka narekuje ravnanje pri nadzoru. Prepričanje tožeče stranke, da to oziroma nekaj ni povzeto v izreku Regulatorne odločbe, že zato ni umestno. Poleg tega predmet zadevnega upravnega spora ni presoja zakonitosti in pravilnosti Regulatorne odločbe oziroma njenega izreka, temveč izpodbijane nadzorne odločbe. Ta že po naravi stvari vsebuje ukrepe in razloge za odpravo nepravilnosti (tretji odstavek 224. člena ZEKom-1). Končno izrek Regulatorne odločbe obsega predmet postopka in je kratek ter določen (prvi in šesti odstavek 213. člena ZUP). Razlogi, med ostalim podrobnosti izvedbe preskusa, niti ne spadajo v njeno obrazložitev (5. točka prvega odstavka 214. člena ZUP).

Zakonodajalec je ob sprejemu ZEKom-1 izrazil namen drugega odstavka 146. člena ZEKom-1: prevzem stroškov nezakrivljene zlorabe s strani močnejše, prava in tehnike vešče stranke. Tudi Vrhovno sodišče je, kot že izpostavljeno, zavzelo stališče, da po drugem odstavku 146. člena ZEKom-1 operaterji nosijo stroške, ki so nastali zaradi nepredvidljivih, nezakrivljenih zlorab telekomunikacijskih storitev ali omrežij.

Agencija za komunikacijska omrežja in storitve ni posegla v sodno pristojnost pravdnega sodišča, niti v civilno pravna razmerja. Ena od njenih zakonsko predpisanih nalog je nadzor nad izvajanjem vseh posamičnih aktov in ukrepov, ki jih je sprejela na podlagi ZEKom-1 ter na njegovi podlagi sprejetih predpisov in splošnih aktov (prvi odstavek 221. člena ZEKom-1). Sem sodi preverjanje, ali je tožeča stranka izpolnjevala obveznosti, ki so ji bile naložene z Regulatorno odločbo in sicer po korakih, kot so jih predvidevala pravila 224. člena ZEKom-1. Ta inšpekcija je bila brez dvoma v pristojnosti tožene stranke in ne sodišča; seveda se je vodila po upravnem postopku (prvi odstavek 221. člena, prvi odstavek 223. člena ZEKom-1 in drugi odstavek 3. člena ZIN).

Tožnik v tožbi priznava nepravočasno plačilo obveznosti operaterju, da je bil zaradi tega opominjan ter da je dolg poravnaval z delnimi plačili. Trdi pa, da bi zaradi neporavnanih obveznosti mogel biti s strani operaterja sankcioniran le z omejitvijo dostopa do interneta, saj tudi Splošni pogoji določajo kot sankcijo "omejitev uporabe storitev", kar pomeni, da bi mu operater mogel zgolj zmanjšati hitrost internetne povezave, ne pa odklopiti internetne povezave v celoti. Vendar se sodišče z njim ne strinja. Pritrjuje prepričljivi in logični razlagi A. v odgovoru na tožbo, da "omejitev uporabe storitev" pomeni (začasno) prenehanje zagotavljanja storitev, v konkretnem primeru (začasno) prenehanje zagotavljanje storitev interneta, kot posledico tožnikovega neizpolnjevanja pogodbene obveznosti. Pri tem je naročniško razmerje ostalo aktivno; odklop, kot ga očita tožnik, pa sledi odpovedi naročniškega razmerja

Zakonodajalec je pravilo o zavrženju predloga zaradi zamude uvrstil v ZEKom-1 zato, ker gre za zamudo procesnega roka, medtem ko je glede na ustaljeno upravno sodno prakso določbo 3. točke prvega odstavka 129. člena ZUP o zavrženju strankine vloge, če ni bila vložena v predpisanem roku, mogoče uporabiti le, ko stranka zamudi materialni rok. Ostale razloge, zaradi katerih v postopkih reševanja sporov med subjekti na trgu elektronskih komunikacij predlogov ni mogoče reševati meritorno ter jih je potrebno zavreči, pa določa 129. člen ZUP. V zakonskih določbah tega člena je tako toženka ob ugotovitvi, da pri odločanju o tožnikovem predlogu, naj naloži operaterju A., d. o. o., da postavi antene na hrib ... nad ..., ne gre za upravno zadevo, ob upoštevanju tretjega odstavka 218. člena ZEKom-1 imela pravno podlago za zavrženje predloga (1. točka prvega odstavka 129. člena ZUP).

Po vsebini gre v obravnavanem primeru za spor operaterja s končnim uporabnikom o tem, kdaj je ta pri stranki z interesom zahteval blokado dela storitev, tj. klicev na številke, ki se začnejo z 090. Tožnik trdi, da naj bi to storil že 11. 12. 2020, toženka pa, da je blokado zahteval šele 3. 2. 2021. Pri razlagi, katera je zahteva, ki je (po predpisih) izenačena s pisno, je treba upoštevati tudi, ali je bil klic posnet in ali je na podlagi snemanega klica mogoče ugotoviti identiteto klicatelja in njegovo voljo najmanj s tako verjetnostjo, kot bi bilo to mogoče na podlagi pisne zahteve. Tega pa toženka zaradi nepravilne uporabe Splošnih pogojev sploh ni ugotavljala.

Sodišče meni, da namenska, jezikovna, logična in zgodovinska razlaga te določbe kažejo, da je drugi odstavek 146. člena ZEKom-1 uredil (tudi) zlorabo elektronskih komunikacijskih storitev v tehničnem pomenu.