VSL Sodba I Cpg 269/2024

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodna odločba v izpodbijanih 2. in 5. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 653,31 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni po vročitvi te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev obveznosti dalje.

1Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem delu sodne odločbe razsodilo, da mora tožena stranka odstraniti začasno mobilno radijsko bazno postajo z vso pripadajočo infrastrukturo, stoječo na nepremičninah parc. št. 1339/30, 1339/79, 1339/80, 1339/97, 1339/99, 1339/109, 1339/107, 1339/106, 1339/110, 1339/101, 1339/105, 1339/103, 1339/113, 1339/116, 1339/115, 1339/117, 1339/118 in 1339/119, vse k.o. ..., zapustiti naštete nepremičnine ter vzpostaviti prvotno oziroma glede na čas uporabe primerno dejansko stanje naštetih nepremičnin, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe (2. točka izreka), in odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki vse njene potrebne pravdne stroške, o čemer bo izdan poseben sklep (5. točka izreka).

2Zoper 2. in 5. točko izreka izpodbijane sodne odločbe se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo in sklep v 2. in 5. točki izreka razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje, tožeči stranki pa naloži, da povrne toženi stranki stroške te pritožbe v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

3Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno, potrdi sodbo sodišča prve stopnje in naloži toženi stranki, da tožeči stranki povrne stroške tega pritožbenega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodne odločbe izhaja, da je tožeča stranka lastnica nepremičnin parc. št. 1339/30, 1339/79, 1339/80, 1339/97, 1339/99, 1339/109, 1339/107, 1339/106, 1339/110, 1339/101, 1339/105, 1339/103, 1339/113, 1339/116, 1339/115, 1339/117, 1339/118 in 1339/119, vse k.o. .... Pravdni stranki sta 25. 4. 2018 sklenili pogodbo o ustanovitvi stvarne služnosti za izgradnjo začasne radijske bazne postaje mobilnega javnega radijskega omrežja (v nadaljevanju: služnostna pogodba) na navedenih nepremičninah. V služnostni pogodbi sta se stranki dogovorili, da se služnost za postavitev začasne bazne postaje ustanavlja za določen čas, in sicer do 19. 3. 2021, z možnostjo avtomatičnega podaljšanja vsakič za eno leto, če katerakoli stranka ni odpovedala pogodbe s pisnim obvestilom šest mesecev pred iztekom posameznega podaljšanega letnega obdobja. Služnostna pogodba je bila enkrat podaljšana, in sicer do 19. 3. 2022. Stranki sta se dogovarjali o možnostih nadaljnjega podaljšanja služnosti in se srečali na sestanku v juniju 2021, vendar do podpisa nove služnostne pogodbe ni prišlo. Dne 13. 9. 2021 je tožeča stranka pisno odpovedala služnostno pogodbo in hkrati zahtevala izdajo izbrisnega dovolila ter odstranitev začasne bazne postaje. Kasneje je bila služnost iz zemljiške knjige izbrisana. Tožena stranka je na Upravno enoto A. podala zahtevo za ustanovitev služnosti v javno korist. Upravna enota je zahtevo zavrnila, v pritožbenem postopku pa je Ministrstvo za naravne vire in prostor zavrnilo tudi pritožbo tožene stranke. Tožena stranka je nato sprožila upravni spor. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je služnostna pogodba v skladu s pravili, ki sta jih dogovorili pogodbeni stranki, prenehala veljati 19. 3. 2022, druge pravne podlage za služnost pa tožena stranka ni izkazala. Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna odstraniti začasno mobilno radijsko bazno postajo z vso pripadajočo infrastrukturo, stoječo na v tožbenem zahtevku naštetih nepremičninah, zapustiti te nepremičnine in vzpostaviti prvotno oziroma glede na čas uporabe primerno dejansko stanje nepremičnin.

6Tožena stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da bi moralo zadevni pravdni postopek prekiniti do pravnomočne odločitve upravnega organa o zahtevi tožene stranke za ustanovitev služnosti v javno korist. Skladno s 1. točko prvega odstavka 206. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče odredi prekinitev postopka, če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja. Predhodno ali prejudicialno vprašanje je vprašanje o obstoju ali neobstoju kakšne pravice ali pravnega razmerja, od rešitve katerega je odvisna odločba sodišča (prvi odstavek 13. člena ZPP). Predhodno vprašanje samo neposredno ni predmet odločanja o glavni stvari, čeprav je samostojna celota, ki je lahko predmet odločanja o glavni stvari v nekem drugem postopku pred sodiščem ali drugimi državnimi organi. Predmet predhodnega vprašanja je lahko le ugotavljanje, ali obstaja oziroma ne obstaja pravica ali pravno razmerje. Obstoj pravnega razmerja, ki je pogoj za odločbo o glavni stvari, mora biti podan ob odločanju. Ne zadostuje, da bi se to razmerje šele oblikovalo. Prekinitev postopka, da bi se počakalo na oblikovalno odločbo, zato ne pride v poštev.¹

7V obravnavani zadevi je tožena stranka predlagala prekinitev pravdnega postopka do pravnomočne odločitve upravnega organa o njeni zahtevi za ustanovitev služnosti v javno korist. Če bo upravni organ ugodil toženkini zahtevi za ustanovitev služnosti v javno korist, bo izdal oblikovalno odločbo, s katero bo šele ustanovil služnost v javno korist. Razmerje prejudicialnosti v smislu 13. člena ZPP in 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP je podano samo, če pravno razmerje oziroma pravica, od obstoja katerih je odvisna odločba o glavni stvari, že obstaja v času odločanja. Ne gre za predhodno vprašanje v smislu navedenih zakonskih določb, če se bo to razmerje oziroma pravica šele oblikovalo. Ker prekinitev postopka, da bi se počakalo na oblikovalno odločbo upravnega organa, ne pride v poštev, je odločitev sodišča prve stopnje, da ne bo prekinilo postopka do pravnomočne odločitve upravnega organa o zahtevi tožene stranke za ustanovitev služnosti v javno korist, pravilna.

8Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejstev v zvezi z nujnostjo omejitve lastninske pravice tožeče stranke, ki jih je navedla tožena stranka, oziroma ker se ni opredelilo do utemeljenosti zahteve tožene stranke za ustanovitev služnosti v javno korist. Nepopolna ugotovitev dejanskega stanja je podana, če sodišče ni ugotovilo kakšnega odločilnega dejstva (340. člen ZPP). Vprašanje utemeljenosti toženkine zahteve za ustanovitev služnosti v javno korist in s tem v zvezi zatrjevana dejstva, s katerimi je tožena stranka utemeljevala nujnost omejitve lastninske pravice tožeče stranke, niso bila odločilna za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Tudi če so dejstva, s katerimi je tožena stranka utemeljevala nujnost omejitve lastninske pravice tožeče stranke, resnična, to ne bi vplivalo na odločitev v obravnavani zadevi. Da bi se lahko tožena stranka uspešno branila proti tožbenemu zahtevku za odstranitev bazne postaje s pripadajočo infrastrukturo s tožničinih nepremičnin, bi morala služnost v javno korist v korist tožene stranke na tožničinih nepremičninah že obstajati v času odločanja. Odločitev o toženkini zahtevi za ustanovitev služnosti v javno korist je v pristojnosti upravnih organov. Tudi če so podani zakonski pogoji za ustanovitev služnosti v javno korist, služnost ne nastane na podlagi samega zakona, ampak bo upravni organ v primeru ugoditve toženkini zahtevi z odločbo šele ustanovil služnost v javno korist. Zato tudi če so s strani tožene stranke zatrjevana dejstva o nujnosti ustanovitve služnosti v javno korist resnična, sam obstoj teh dejstev ne pomeni, da je tožena stranka že pridobila pravico služnosti na tožničinih nepremičninah, posledično pa ta dejstva za odločitev v obravnavani zadevi niso bila pravno pomembna.

9Tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do njenega ugovora, da je tožeča stranka z odpovedjo služnostne pogodbe v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ravnala v nasprotju s svojimi prejšnjimi dejanji, ker je bila odpoved služnostne pogodbe podana pred rekonstrukcijo tožničinega objekta in prestavitvijo začasne bazne postaje na stalno lokacijo na rekonstruiran objekt, čeprav je bila služnostna pogodba sklenjena ravno na prošnjo tožeče stranke, da se stari komunikacijski objekt prestavi, pri čemer je bila v času pogajanj za sklenitev služnostne pogodbe med strankama usklajena volja po trajni ohranitvi bazne postaje, ki bi bila po rekonstrukciji tožničinega objekta postavljena na ta objekt. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje do navedenih okoliščin opredelilo v 36. do 38. točki obrazložitve izpodbijane sodne odločbe, kjer je pojasnilo, da tudi če držijo navedbe tožene stranke, da je tožeča stranka dajala vtis, da se bo služnostno razmerje podaljšalo za nadaljnjih 15 let, to ni okoliščina, ki bi tožeči stranki odvzela pravico do odpovedi iz 10. člena služnostne pogodbe. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da sta stranki na poseben način uredili pravice in obveznosti glede začasne bazne postaje in že v pogodbi predvideli prav njeno začasnost. Obe pogodbeni stranki sta torej vedeli, da gre za začasno bazno postajo, do katere naj bi prišlo zaradi rekonstrukcije objekta tožeče stranke. Tožena stranka je sicer po zaključku rekonstrukcije pričakovala sklenitev služnostne pogodbe za stalno bazno postajo z večletnim trajanjem, vendar so bila to le pričakovanja tožene stranke, ki tožeče stranke niso zavezovala k takšni izpolnitvi. Stranki namreč nista nikjer zapisali, da se tožeča stranka zavezuje ponovno dovoliti postavitev stalne bazne postaje in da je trajanje začasne bazne postaje vezano le na trajanje gradbenih del na nepremičnini tožeče stranke. Celo nasprotno, stranki sta izrecno zapisali, da lahko obe odpovesta pogodbo vsaj šest mesecev pred njenim letnim iztekom. Do podpisa drugačne služnostne pogodbe pa nesporno ni prišlo.

10Z zgoraj povzeto obrazložitvijo je sodišče prve stopnje odgovorilo na ugovor tožene stranke, saj je pojasnilo, da zatrjevane okoliščine ne vplivajo na pogodbeno dogovorjeno pravico tožeče stranke, da doseže prenehanje služnostne pogodbe tako, da vsaj šest mesecev pred potekom enoletnega podaljšanega obdobja poda odpoved pogodbe. Sodišče prve stopnje se res ni izrecno sklicevalo na načelo vestnosti in poštenja iz 5. člena Obligacijskega zakonika (OZ), vendar pa je pravilno odgovorilo na vsebinske argumente, ki jih je v okviru sklicevanja na načelo vestnosti in poštenja podala tožena stranka. Prvi odstavek 23. člena v relevantnem obdobju veljavnega Zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom-1) določa, da služnost preneha na podlagi sporazuma obeh strank ali ko poteče čas, za katerega je bila ustanovljena. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je služnostna pogodba prenehala veljati dne 19. 3. 2022. Pravdni stranki sta v služnostni pogodbi uredili njeno trajanje (za določen čas do 19. 3. 2021) in možnost avtomatičnega podaljševanja vsakokrat za dodatno leto ter določili pravico obeh strank do odpovedi pogodbe in način postopanja pogodbenih strank v primeru, ko ena od njiju želi preprečiti avtomatično podaljšanje trajanja služnostne pogodbe za dodatno leto. Dejstvo, da sta se stranki pogajali o sklenitvi nove služnostne pogodbe po zaključku rekonstrukcije tožničinega objekta za stalno bazno postajo z večletnim trajanjem, zaradi česar je tožena stranka pričakovala, da bo takšna pogodba tudi sklenjena, ne spremeni zaključka, da je tožeča stranka služnostno pogodbo odpovedala v skladu s pogodbeno predvidenim postopkom, zaradi česar po 19. 3. 2022 ni prišlo do podaljšanja trajanja služnostne pogodbe za dodatno leto, temveč je služnostna pogodba prenehala veljati.

11Stališče tožene stranke, da je na spornih nepremičninah izvenknjižno pridobila služnost za potrebe elektronskega komunikacijskega omrežja na podlagi 238. člena ZEKom-1 oziroma 306. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom-2), ni pravilno. Prehodna določba 238. člena ZEKom-1 določa, da morajo lastniki zemljišč, po katerih potekajo ali na katerih se gradijo ali postavljajo elektronska komunikacijska omrežja, dovoliti nadaljnjo uporabo svojih zemljišč za potrebe gradnje ali postavitve, vzdrževanja in obratovanja elektronskega komunikacijskega omrežja, če so sami ali njihovi pravni predniki pisno izrazili strinjanje s takšno uporabo. Pravica operaterja, ki izhaja iz obveznosti lastnikov zemljišča iz prejšnjega odstavka, vsebuje upravičenja, ki jih vsebuje služnost po tem zakonu, izvrševati pa jo je treba v skladu z določbami 19. člena tega zakona. Vsebinsko enako prehodno določbo vsebuje 306. člen ZEKom-2, pri čemer je dodatno določeno, da se pravica gradnje lahko izkaže tudi z gradbenim dovoljenjem.

12Pri razlagi citiranih zakonskih določb je treba upoštevati njun namen in umestitev znotraj zakona. Obe določbi sta umeščeni med prehodne določbe zakona. Bistvo prehodnih določb je, da se z njimi uredijo vprašanja prehoda iz ene (dosedanje) pravne ureditve v drugo ali vsaj drugačno, ko torej nova ureditev v celoti ali delno nadomesti prejšnjo.²

13Skladno z določbami ZEKom-1 in ZEKom-2 lahko služnost za potrebe elektronskega komunikacijskega omrežja nastane pravnoposlovno, torej s pogodbo med služnostnim upravičencem in lastnikom nepremičnine, ali prisilno, torej z odločbo pristojnega upravnega organa (glej 16. do 22. člen ZEKom-1 in 23. do 29. člen ZEKom-2). Za nastanek služnosti s pogodbo (ki predstavlja zavezovalni pravni posel), se poleg veljavnega pravnega posla, iz katerega izhaja obveznost ustanoviti služnost, zahteva še zemljiškoknjižno dovolilo in vpis v zemljiško knjigo (razpolagalni pravni posel).

14Tudi v preteklem obdobju je zakonodaja predvidevala, da se je stvarnopravna podlaga za postavitev telekomunikacijskega omrežja uredila z ustanovitvijo služnosti, ki jo je bilo treba vpisati v zemljiško knjigo. Rešitev je bila torej izhodiščno enaka današnji zakonski ureditvi. Vendar je dejanska praksa pri gradnji tovrstnih omrežij prek tujih zemljišč od te predvidene zakonske ureditve redno odstopala, saj so se investitorji javne infrastrukture v preteklosti namesto ustanavljanja služnosti pogosto zadovoljili že s pridobitvijo navadnih pisnih soglasij lastnikov zemljišč za postavitev omrežja na teh zemljiščih. Ker so prizadete osebe pogosto z izgradnjo te napeljave tudi same pridobile dostop do storitve, s pridobivanjem soglasij pogosto ni bilo težav. Zakonodaja s področja telekomunikacij³ je v prehodnih določbah uvedla posebno rešitev zaureditev položaja obstoječih telekomunikacijskih omrežij na tujih zemljiščih, s katero je skušala uskladiti pravno stanje obstoječih omrežij z ustaljeno praksov preteklem obdobju, po kateri je navadno pisno soglasje lastnika za gradnjo omrežja pripeljalo do enakih dejanskih (ne pa tudi pravnih) posledic, kot če bi bila ustanovljena služnost, kakršno je predvidevala tedanja zakonodaja. S citirano prehodno določbo je torej določena možnost izvenknjižnega nastanka služnosti v javno korist. Pravnemu poslu (pisnemu soglasju za gradnjo omrežja) je zakon naknadno pripisal tudi stvarnopravne posledice. Po citirani prehodni določbi se torej šteje, da je upravljavec telekomunikacijskegaomrežja že z navadnim pisnim soglasjem lastnikov brez posebnih obličnosti in postopkov pridobil služnost v javno korist z vsebino, kakršno ureja današnja zakonodaja o elektronskih komunikacijah.⁴ Za nastanek služnosti v javno korist na podlagi citirane prehodne določbe se mora pisno strinjanje lastnika nanašati na trajno uporabo zemljišča za potrebe omrežja - torej za ves čas obratovanja tega omrežja. Soglasje, ki je dano samo za določen čas ali samo za opravo določenih del, ne zadošča.⁵

15Glede na navedeno se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da prehodna določba 238. člena ZEKom-1⁶ v obravnavani zadevi ne pride v poštev. Ta določba je namenjena ureditvi položaja obstoječih telekomunikacijskih omrežij na tujih zemljiščih, kjer stvarnopravni položaj zaradi omenjenih zgodovinskih razlogov ni bil ustrezno urejen, medtem ko v obravnavanem primeru ne gre za takšno situacijo. Pravdni stranki sta namreč stvarnopravni položaj uredili skladno s takrat veljavnim ZEKom-1, in sicer sta sklenili služnostno pogodbo ter služnost tudi vpisali v zemljiško knjigo, v sklenjeni služnostni pogodbi pa sta tudi uredili njeno trajanje oziroma način prenehanja, pri čemer se je tožeča stranka pogodbeno predvidenega postopka za prenehanje pogodbe tudi poslužila. Pogodbeno dogovorjenega trajanja služnosti oziroma pogodbeno dogovorjenega načina prenehanja služnosti ni mogoče obiti s sklicevanjem na zakonsko prehodno določbo, ki je namenjena ureditvi položajev iz preteklosti, ko so bila telekomunikacijska omrežja pogosto grajena brez pridobitve služnosti in zgolj na podlagi pisnega soglasja lastnikov zemljišč za postavitev omrežja na teh zemljiščih.

16Na podlagi zakonske ureditve mora operater za izgradnjo bazne postaje in pripadajoče infrastrukture na tujem zemljišču pridobiti služnost v javno korist. Če je služnost pridobil na podlagi pogodbe, ki je prenehala skladno s pravili, določenimi v sami pogodbi, mora operater za nadaljnji obstoj bazne postaje oziroma pripadajoče infrastrukture na tujem zemljišču z lastnikom zemljišča doseči nov dogovor o ustanovitvi služnosti v javno korist oziroma v upravnem postopku doseči prisilno ustanovitev služnosti v javno korist. Če mu to ne uspe, pa mora bazno postajo in pripadajočo infrastrukturo odstraniti, ker je njegova pravica uporabljati oziroma zasedati tuje zemljišče prenehala, zato z nadaljnjim obstojem bazne postaje s pripadajočo infrastrukturo neupravičeno (brez pravnega naslova) vznemirja lastnika zemljišča.

17Tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da ji je naložilo odstranitev začasne mobilne radijske bazne postaje s pripadajočo infrastrukturo z vseh nepremičnin, navedenih v tožbenem zahtevku, čeprav je pred sodiščem prve stopnje ugovarjala, da na nepremičninah parc. št. 1339/80, 1339/105, 1339/106, 1339/110, 1339/116, 1339/115, 1339/117, 1339/118 in 1339/119 ne stoji niti mobilna bazna postaja niti pripadajoča infrastruktura. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je toženi stranki naložilo odstranitev bazne postaje z vso pripadajočo infrastrukturo, zapustitev nepremičnin in vzpostavitev prvotnega oziroma primernega stanja nepremičnin za vse nepremičnine, na katerih je bila ustanovljena služnost graditve, postavitve, obratovanja in vzdrževanja elektronskega komunikacijskega omrežja in pripadajoče infrastrukture in so naštete v tožbenem zahtevku, ob uporabi pravil o trditvenem in dokaznem bremenu pravilna.

18V zvezi z odločilnim dejstvom, ali se na vseh nepremičninah, ki so navedene v tožbenem zahtevku, dejansko nahaja bazna postaja s pripadajočo infrastrukturo tožene stranke, je tožeča stranka v tožbi naštela vse nepremičnine, na katerih je bila ustanovljena služnost graditve, postavitve, obratovanja in vzdrževanja elektronskega komunikacijskega omrežja in pripadajoče infrastrukture, ter navedla, da je tožena stranka v skladu z dogovorom iz služnostne pogodbe na naštetih nepremičninah postavila začasno mobilno radijsko bazno postajo s pripadajočo infrastrukturo (kabli, elektro omarica itd.). Kot dokaz je predlagala služnostno pogodbo, zemljiškoknjižni izpisek izvedene pravice, iz katerega je razvidno, da je bila služnost ustanovljena na vseh naštetih nepremičninah, in vpogled v zemljiško knjigo za naštete nepremičnine.⁷ Tožena stranka pa je v odgovoru na tožbo navedla, da je v skladu z dogovorom iz služnostne pogodbe postavila začasno mobilno radijsko bazno postajo s pripadajočo infrastrukturo na parcelah, kot to zatrjuje tožeča stranka, razen na parcelah št. 1339/80, 1339/105, 1339/106, 1339/110, 1339/116, 1339/115, 1339/117, 1339/118 in 1339/119, na katerih ne stoji niti mobilna bazna postaja niti mobilni bazni postaji pripadajoča infrastruktura. Kot dokaz je predlagala služnostno pogodbo, obvestilo o odpovedi pogodbe in vpogled v zemljiško knjigo za zgodovinski izpisek za parcele, ki so predmet tožbe. Odgovoru na tožbo je tožena stranka sicer predložila tudi situacijo lokacije obstoječe bazne postaje (priloga B4), vendar za dokazovanje nekih drugih trditev iz odgovora na tožbo, poleg tega iz situacije ni razviden natančen potek vse bazni postaji pripadajoče infrastrukture po sklopu zemljiških parcel, na katerih je bila v toženkino korist ustanovljena služnost za postavitev bazne postaje s pripadajočo infrastrukturo.

19Med strankama torej ni bilo sporno, da se bazna postaja s pripadajočo infrastrukturo nahaja na nepremičninah parc. št. 1339/30, 1339/79, 1339/97, 1339/99, 1339/109, 1339/107, 1339/101, 1339/103 in 1339/113. Sporno pa je bilo, ali se nahaja tudi na nepremičninah parc. št. 1339/80, 1339/105, 1339/106, 1339/110, 1339/116, 1339/115, 1339/117, 1339/118 in 1339/119.

20Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP). Zahtevana raven trditvenega in dokaznega bremena pravdnih strank je odvisna od pravnega in življenjskega položaja obeh strank. Med položajema nasprotnih strank je treba vzpostaviti pravično ravnovesje. Pri razporeditvi trditvenega in dokaznega bremena med stranki je treba med drugim upoštevati tudi, v čigavo spoznavno sfero sodijo določena dejstva. Dejstva, na katerih konkretnih zemljiških parcelah je tožena stranka namestila bazno postajo z vso pripadajočo infrastrukturo, so v spoznavni sferi tožene stranke.

21Tožeča stranka je z navedbo, da je bila na spornih nepremičninah ustanovljena služnost graditve, postavitve, obratovanja in vzdrževanja elektronskega komunikacijskega omrežja in pripadajoče infrastrukture, predložitvijo zemljiškoknjižnega izpiska izvedene pravice, ki to dejstvo potrjuje, in navedbo, da je tožena stranka skladno z dogovorom iz služnostne pogodbe na naštetih nepremičninah postavila začasno mobilno radijsko bazno postajo s pripadajočo infrastrukturo (kabli, elektro omarica itd.), zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede dejstva, da tožena stranka z bazno postajo in pripadajočo infrastrukturo zaseda nepremičnine, navedene v tožbenem zahtevku. Trditveno in dokazno breme glede dejstva, da se bazna postaja z vso pripadajočo infrastrukturo dejansko ne nahaja na vseh zatrjevanih nepremičninah, je v nadaljevanju prešlo na toženo stranko, ker ta dejstva izhajajo iz njene sfere. Tožena stranka temu bremenu ni zadostila, ker za svojo trditev, da na nepremičninah parc. št. 1339/80, 1339/105, 1339/106, 1339/110, 1339/116, 1339/115, 1339/117, 1339/118 in 1339/119 ne stoji niti mobilna bazna postaja niti mobilni bazni postaji pripadajoča infrastruktura, ni predlagala primernih dokazov, iz katerih bi izhajalo zatrjevano dejstvo (npr. ni predložila skice, iz katere bi izhajal natančen potek vse pripadajoče infrastrukture po sklopu zemljiških parcel, na katerih je bila v njeno korist ustanovljena služnost za postavitev bazne postaje s pripadajočo infrastrukturo, ni predlagala ogleda itd.). Ker tožena stranka ni zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede dejstva, da se bazna postaja z vso pripadajočo infrastrukturo dejansko ne nahaja na vseh zemljiških parcelah, na katerih je bila v njeno korist ustanovljena služnost za postavitev bazne postaje s pripadajočo infrastrukturo, ni mogoče slediti njenemu pritožbenemu očitku, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku v delu, ki se nanaša na nepremičnine parc. št. 1339/80, 1339/105, 1339/106, 1339/110, 1339/116, 1339/115, 1339/117, 1339/118 in 1339/119.

22Zoper odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki vse njene potrebne pravdne stroške, se tožena stranka pritožuje zato, ker je po njenem mnenju tožbeni zahtevek v pretežnem delu neutemeljen. Ker je neutemeljena pritožba zoper odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari (izpodbijana 2. točka izreka), je neutemeljena tudi pritožba zoper odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških (izpodbijana 5. točka izreka).

23Ker so toženkini pritožbeni očitki neutemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijanega dela sodne odločbe ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodno odločbo v izpodbijanih 2. in 5. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

24Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo po predloženem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Stroški pritožbenega postopka tožeče stranke obsegajo stroške sestave odgovora na pritožbo v višini 875 točk⁸ (tar. št. 22/1 OT), materialne stroške v višini 17,5 točk (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV, kar skupaj znaša 653,31 EUR. Tako odmerjene stroške pritožbenega postopka je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v roku petnajst dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev obveznosti dalje.

¹ V. Rijavec v Pravdni postopek : zakon s komentarjem, 1. knjiga, Ljubljana : Uradni list Republike Slovenije : GV založba, 2005, str. 121, 139.
² Nomotehnične smernice - 3., spremenjena in dopolnjena izd. - Ljubljana : Služba Vlade Republike Slovenije za zakonodajo, 2018, str. 50.
³ Vsebinsko enako prehodno določbo sta vsebovala že Zakon o telekomunikacijah (ZTel-1) iz leta 2001 in Zakon o elektronskih komunikacijah (ZEKom) iz leta 2004.
⁴ M. Damjan, Pravne podlage za ureditev položaja infrastrukturnih omrežij na tujih zemljiščih, Pravni letopis 2013; VSRS Sodba in sklep II Ips 227/2017 z dne 18. 3. 2019.
⁵ M. Damjan, Pravne podlage za ureditev položaja infrastrukturnih omrežij na tujih zemljiščih, Pravni letopis 2013.
⁶ Enako velja za prehodno določbo 306. člena ZEKom-2, ki je sodišče prve stopnje sicer ne omenja izrecno.
⁷ Tožeča stranka je za dokazovanje trditev iz tega razdelka tožbe predlagala tudi dokaz s skico dovozne poti oziroma služnostne trase. Iz skice (priloga A9) in nadaljnje trditvene podlage v tožbi pa je razvidno, da ta dokazna listina ne prikazuje sporne služnosti tožene stranke, temveč prikazuje služnostno pot tožeče stranke do njenega obstoječega objekta.
⁸ Vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku znaša 36.000,00 EUR.