VSC Sklep II Kp 71789/2023

Izpodbijana sodba se razveljavi po uradni dolžnosti in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom posameznikom.

1Z uvodno navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Celju obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti pri delu po drugem, tretjem in petem odstavku 201. člena KZ-1. Izreklo je pogojno obsodbo, v kateri je obtožencu določilo kazen eno leto in štiri mesece zapora ter preizkusno dobo v trajanju dveh let. Obtožencu je v solidarno plačilo z že pravnomočno obsojenim B. B. naložilo stroške kazenskega postopka iz 8. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), sicer pa ga je povrnitve stroškov tega postopka in plačila sodne takse oprostilo. Vse štiri oškodovanke je s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo.

2Zoper sodbo se je pritožil zagovornik, tj. iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP - zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da napadeno sodbo spremeni tako, da izreče oprostilno sodbo, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje pred "spremenjenim senatom" oziroma pred drugim predsednikom senata.

3Izpodbijano sodbo je bilo treba razveljaviti po uradni dolžnosti.

4Pritožbeni preizkus, ki ga je sodišče druge stopnje opravilo na podlagi 1. točke prvega odstavka 383. člena ZKP, je pokazal, da sta postopek pred sodiščem prve stopnje in izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo ustavno in konvencijsko zagotovljene pravice do nepristranskega sodišča iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS in prvega odstavka 6. člena EKČP. Po presoji višjega sodišča ustavno skladna razlaga zakonske ureditve bistvenih kršitev določb kazenskega postopka narekuje ugotovitev, da je prišlo do kršitve po 1. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je bilo v posledici kršitve prvega odstavka 23. člena Ustave RS in prvega odstavka 6. člena EKČP sodišče prve stopnje nepravilno sestavljeno, kot sledi.

5V obravnavani zadevi je bila obtožnica vložena zoper A. A. in B. B., z zajetim očitkom, da sta storila vsak kaznivo dejanje ogrožanja varnosti pri delu po drugem, tretjem in petem odstavku 201. člena KZ-1. Pri A. A. in B. B. gre prvotno torej za soobdolženca oziroma soobtoženca, ki se jima je v vsebinskem smislu očitalo vzporedno storilstvo. Obtožbeno substancirane kršitve dolžnostnih ravnanj pri obeh omenjenih naj bi vsake zase vodile v prepovedano posledico (povzročitev nevarnosti za življenje ljudi) in v t. i. hujšo posledico (smrt ene osebe, natančneje oškodovanca C. C.). To pomeni, da koncept obtožbenih očitkov ne razkriva nikakršne udeležbene oblike pri izvršitvi kaznivih dejanj; soobtoženca nista ne sostorilca niti udeleženca v ožjem pomenu, še manj pa člana hudodelske združbe, kjer bi bila vloga enega od obtoženih relevantna za pravno opredelitev ali presojo ravnanj drugega obtoženca. Navsezadnje je tudi iz mnenja sodnega izvedenca za varstvo pri delu mogoče razbrati, da naj bi se vlogi obeh obtožencev podvajali, ne dopolnjevali, kar pa sporoča, da naj bi izpolnitev dolžnostnega ravnanja že vsakega izmed njiju preprečila nastanek prepovedane posledice in naposled še hujše posledice očitanih jima kaznivih dejanj.

6Podatki priloženega spisa IV K 27021/2019 pokažejo, da je prvotno soobtoženi B. B. z Okrožnim državnim tožilstvom v Celju dne 6. 9. 2023 sklenil sporazum o priznanju krivde. Dne 29. 9. 2023 je bil opravljen predobravnavni narok, na katerem je okrožna sodnica Č. Č. kot predsednica senata ta sporazum o priznanju krivde sprejela, po opravljenem naroku za izrek kazenske sankcije pa je bila zoper obtoženega B. B. izrečena sodba IV K 27021/2019-248 z dne 29. 9. 2023, pravnomočna isti dan, saj sta se stranki odpovedali pravici do pritožbe zoper sodbo.

7Kljub temu, da je bil z navedeno sodbo z dne 29. 9. 2023 pravnomočno zaključen le kazenski postopek zoper sedaj že obsojenega B. B., pa krivdorek sodbe zoper B. B. v drugem odstavku, začetem z dikcijo "ločeno obravnavani A. N.", vsebuje celoten opis kaznivega dejanja, očitanega še obtoženemu A. A., z izjemo kasneje dodanega besedila v modifikaciji obtožnice na naroku za glavno obravnavo dne 4. 4. 2025 (tč. 4 sedaj izpodbijane sodbe). Resda je bilo sodišče prve stopnje pri izrekanju sodbe zoper B. B. vezano na opis dejanja, protokoliran v sporazumu o priznanju krivde, vendar to ne spreminja odločilne okoliščine, da so obtoženemu A. A. očitana ravnanja zajeta že v krivdoreku sodbe zoper B. B. V zadnjem odstavku opisa dejanja je navedeno celo, da bi se "ločeno obravnavani A. N. in B. B.", torej oba, glede na opredeljene okoliščine morala in mogla zavedati, da lahko nastane nevarnost za življenje ljudi ter v posledici padca v globino smrt osebe, iz česar je nedvomno mogoče razbrati deklaracijo kazenskopravnega očitka tudi zoper A. A. Ker sta se, kot že zapisano, stranki odpovedali pravici do pritožbe, sodba zoper B. B. ne vsebuje niti obrazložitve (tretji odstavek 368. člena ZKP).

8Po izločitvi postopka zoper obtoženega A., A., ki se sedaj vodi pod opr. št. IV K 71789/2023, je kazenski postopek tudi zoper imenovanega obtoženca vodila ista okrožna sodnica kot sodnica posameznica, torej sodnica, ki je zoper soobtoženca B. B. izrekla sodbo z zgoraj opredeljeno vsebino.

9V skladu s prvim odstavkom 23. člena Ustave ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu odloča nepristransko sodišče. Enako pravico opredeli prvi odstavek 6. člena EKČP. Pravica do nepristranskega sodišča ni kršena zgolj takrat, kadar je ugotovljeno dejansko sodnikovo osebno prepričanje ali interes, ki onemogoča nepristransko sojenje (t. i. subjektivni vidik nepristranskosti). Zadostuje že videz pristranskosti, kar pomeni, da obstajajo okoliščine, ki bi razumnemu človeku vzbudile upravičen dvom o nepristranskosti sodnika (t. i. objektivni vidik nepristranskosti). Obstaja domneva subjektivne nepristranskosti sodnika; čeprav slednja ni izpodbita, pa se še vedno, kot tudi v tej zadevi, lahko odpre vprašanje varstva objektivnega videza nepristranskosti. Sam videz nepristranskosti ima namreč nespregledljiv pomen, saj "pravica mora biti ne le izvršena, ampak mora biti tudi vidna" - gre za vprašanje elementarnega zaupanja, ki ga morajo sodišča v demokratični družbi vzbujati v javnosti,¹ tj. ne le v razmerju do strank konkretnega postopka.

10Glede konvencijske in ustavnopravne problematike procesnega položaja, ko isti sodnik, ki je že sodil soobdolžencu, kasneje sodi še drugemu soobdolžencu, vse v luči uresničevanja pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave in prvega odstavka 6. člena EKČP, je bilo zaslediti vrsto odprtih in perečih vprašanj ter (z najmilejšo besedo) razgibano judikaturo nadnacionalnih sodišč in Ustavnega sodišča.² Kaže pa se, da je z nedavno precedenčno odločbo v zadevi Up-1727/22-17 nastopilo poenotenje kriterijev za presojo nepristranskosti sodnika, ki je v kazenski zadevi sprejel bodisi priznanje krivde bodisi sporazum o priznanju krivde enega od soobdolžencev. Upoštevaje sodbi ESČP v zadevah Gorše proti Sloveniji in Bouša proti Češki³ ter sodbi SEU v zadevah A. H. in drugi ter UL in VM⁴ je tudi Ustavno sodišče prvi odstavek 23. člena Ustave razlagalo na način, da ne pomeni kršitve pravice do nepristranskosti sojenja, kolikor izreče obsodilno sodbo sodnik, ki je v predhodni sodbi, izdani na podlagi priznanja krivde (ali sprejetega sporazuma o priznanju krivde), opisal tudi ravnanja osebe, ki ji je sojeno kasneje, če:⁵ (1) je opis ravnanja te osebe nujen za opredelitev odgovornosti soobdolženca, ki krivdo priznava; (2) je opis ravnanja te osebe omejen na to, kar je nujno za opredelitev odgovornosti soobdolženca; (3) iz sodbe jasno izhaja, da s tem ni prejudicirana krivda preostalih oseb, zoper katere se kazenski postopek še vodi. Na dlani je, da morajo biti vsi standardi podani kumulativno in da ni mogoča drugačna razlaga odločbe Ustavnega sodišča, kot da je kršitev prvega odstavka 23. člena Ustave podana, če ni izpolnjen vsaj eden od judiciranih kriterijev. Namen standardov je namreč preprečiti (objektivni) vtis, da je sodnik, ki je bil sprejel priznanje krivde ali sporazum o priznanju krivde, pristranski pri presoji preostalih soobdolžencev, s čimer se varuje že večkrat izpostavljeni videz nepristranskosti.⁶

11Ob upoštevanju ugotovitev v tč. 5 in 7 tega sklepa ter ob apliciranju konvencijske in ustavnopravne zgornje premise na konkretno zadevo je očiten zaključek, da ob konstrukciji obtožbe zoper A. A. ter B. B. (kot vzporednih storilcev) nikakor ni bilo nujno opisovati ravnanj, očitanih obtoženemu A. A., v krivdoreku sodbe, izrečene sedaj že obsojenemu B. B., saj kazenskopravni očitek A. A. nima nobenega relevantnega vpliva za opredelitev odgovornosti prvotno soobtoženega B. B. Tako ni izpolnjen že prvi kriterij, vzpostavljen v sodni praksi ESČP, SEU in Ustavnega sodišča, ko v procesnem položaju, ko je po izreku sodbe enemu od obtožencev tudi drugemu obtožencu sodila ista sodnica, ne bi bilo moč prepoznati kršitve pravice do nepristranskega sodišča v razmerju do obtoženega A.A. Iz logičnih razlogov ni mogoče govoriti niti o izpolnitvi drugega standarda, torej o omejenosti opisa ravnanj (očitanih A. A. v sodbi zoper B. B.) zgolj do nujne mere za opredelitev odgovornosti B. B., ki je sklenil sporazum o priznanju krivde, saj opredeljevanje do ravnanj A. A. za kazensko odgovornost B. B. sploh ni bilo potrebno. Ne gre namreč za postopkovne situacije, ko bi šlo za tesno povezani vlogi obeh soobtožencev in za tako prepletena opisa očitanih jima ravnanj, kot v primerih udeležbe v smislu materialnega prava ali delovanja v hudodelski združbi, ko pa je vključitev ravnanj še neobsojenega obtoženca v predhodno sodbo neizogibna za odločitev o krivdi priznavajočega soobtoženca. Če opis ravnanj soobtoženca, ki se mu sodi naprej, kot to velja za obtoženega A. A., ni bil nujno potreben za presojo krivde soobtoženega B. B., je treba šteti, da se je sodnica že opredelila do krivde obtoženca, ki pa mu je nadalje sodila.⁷ Ker tako nista bila podana že prvi in drugi standard, judicirana v odločbi Ustavnega sodišča Up-1727/22-17, ni več odločilno vprašanje (ne)izpolnitve tretjega kriterija, tj. odsotnosti prejudica glede krivde obtoženega A. A. v sodbi zoper obtoženega B. B. A je treba tudi v tem delu dodati, da sodba zoper B. B. obtoženega A. A. res naslovi "ločeno obravnavani A. N.", vendar kazenskopravne očitke zoper A. A. niza v trditveni in afirmativni obliki, sodba pa glede na odsotnost obrazložitve ne vsebuje ter niti ne more vsebovati upoštevnega pridržka oziroma izjave "samo-distanciranja",⁸ s katero bi sodnica (tj. navzven razvidno) poudarila, da se z opisovanjem ravnanj soobtoženega (A. A.) v izreku sodbe ne opredeljuje do njegove krivde. Na koncu, a ne nazadnje, pa je sodnica v opis dejanja po izpodbijani sodbi zoper A. A. ob ponovitvi očitkov zoper B. B. sama vključila opredelitev "ločeno obravnavani, sedaj že pravnomočno obsojeni", pri čemer je B. B. obsodilo sodišče v isti sestavi.

12Drži, da obramba obtoženega A. A. na predobravnavnem naroku dne 19. 2. 2024 ni zahtevala izločitve razpravljajoče sodnice kljub temu, da je sprejela priznanje soobtoženega oziroma sporazum o priznanju krivde (list. št. 35). Toda vprašanje (ne)uresničevanja konvencijske in ustavne pravice do nepristranskega sodišča oziroma sojenja, kot je bilo pojasnjeno v tč. 9 tega sklepa, presega interes strank konkretnega postopka ter na presojo pritožbenega sodišča, ki je zavezano zagotoviti ustavnost odločitev, predloženih v instančno kontrolo, ne more imeti odločujočega vpliva. V tč. 2 izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje razpravlja o dvomu v sodničino nepristranskost, torej o subjektivnem vidiku nepristranskosti, ki pa za dano odločitev, tj. ko je v ospredju vprašanje objektivnega vidika (videza) nepristranskosti, ni pomembno. Nikakršnih pomislekov namreč ni v subjektivno nepristranskost sodnice posameznice, niti na pritožbeni ravni v danem postopku. V luči objektivnega videza nepristranskosti pa teza, da glede na naravo kaznivega dejanja in različne obtožbene očitke obema obtožencema ni bilo razlogov, da bi sodnica podala predlog za izločitev iz sojenja v obravnavani kazenski zadevi (tč. 2 napadene sodbe), prestavlja stališče, ki je ob upoštevanju zgoraj obrazloženega v nasprotju z esenco pravic iz prvega odstavka 23. člena Ustave in prvega odstavka 6. člena EKČP ter ga sodišče druge stopnje ne more sprejeti.

13Ugotovljeno kršitev prvega odstavka 23. člena Ustave RS in prvega odstavka 6. člena EKČP je pritožbeno sodišče odpravilo tako, da je ob uporabi določb prvega in četrtega odstavka 392. člena ZKP izpodbijano sodbo razveljavilo že po uradni dolžnosti in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje pred drugim sodnikom posameznikom. Upoštevaje naravo in razloge za sprejeto odločitev se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb zagovornika ni opredeljevalo. V novem postopku bo sodišče prve stopnje po izvedbi vseh potrebnih dokazov ponovno presodilo, ali je obtožencu očitano kaznivo dejanje dokazano tako v objektivnem kot subjektivnem pogledu ali ne.

¹ Sodba ESČP Gorše proti Sloveniji (tč. 62 in 63 obrazložitve).
² Povzetek v odločbi US RS Up-1727/22-17 z dne 8. 1. 2026 (tč. 16-21 obrazložitve).
³ Prav tam (tč. 22 obrazložitve).
⁴ Prav tam (tč. 23 obrazložitve).
⁵ Prav tam (tč. 25 obrazložitve).
⁶ Pritrdilno ločeno mnenje sodnice dr. Katje Šugman Stubbs z dne 22. 1. 2026 k odločbi Up-1727/22 (četrti odstavek).
⁷ Prav tam (drugi odstavek).
⁸ Prav tam (tretji odstavek).