VSRS Sodba I Ips 41699/2015

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi ter zadeva vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

A.

1Obsojeni A. A. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 41699/2015 z dne 22. 1. 2021, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani X Kp 41699/2015 z dne 26. 11. 2021, v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča I Kp 41699/2015 z dne 14. 4. 2023 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena, v zvezi z 38. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila kazen eno leto in šest mesecev zapora in stranska denarna kazen.

2Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom VI Kr 41699/2015 z dne 5. 2. 2024 predlog obsojenčeve zagovornice za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist oziroma, da obsojenec med prestajanjem kazni še naprej dela in prebiva doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, zavrnilo kot neutemeljen. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom I Kp 41699/2015 z dne 4. 6. 2024 pritožbi obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso.

3Zoper navedeni pravnomočni sklep je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik, kot navaja v uvodu, zaradi napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev 2., 21., 22., 23., 25., 27., 28., 32., 34. in 53. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter zaradi kršitve 5., 6., 7. in 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). V obrazložitvi zahteve trdi, da je bila obsojencu kršena pravica do zakonitega oziroma naravnega sodnika, da mu je bila kršena pravica do izjave in načelo neposrednosti, da je v izpodbijani sodbi na več mestih podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter da je zakonska ureditev glede odločanja o izvršitvi zaporne kazni za zaporom ob koncu tedna neustavna. Vrhovnemu sodišču predlaga, da predlogu za alternativno izvršitev kazni ugodi in odloči, da se kazen eno leto in šest mesecev zapora izvrši z delom v splošno korist tako, da se en dan zapora nadomesti z dvema urama dela oziroma podrejeno, kot zapor ob koncu tedna. Podrejeno predlaga tudi, da se izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugim sodnikom. Vrhovnemu sodišču predlaga še, da prekine predmetni postopek in pred Ustavnim sodiščem sproži postopek za oceno ustavnosti četrtega odstavka 86. člena KZ-1, 129. a člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in 12. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1).

4Vrhovni državni tožilec mag. Harij Furlan je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP predlagal njeno zavrženje. Navedel je, da zagovornik ne izpolni posebnih pogojev, ki veljajo za vsebinsko odločanje o tako imenovani drugi odločbi, da je bila dodelitev obravnavane zadeve zakonita, ker je potekala po vnaprej določenem pravilu, da so neutemeljene trditve vložnika glede kršitve pravice do izjave in načela neposrednosti in da zahteva nasprotuje pravnomočno ugotovljenemu dejanskemu stanju.

5Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila obsojenec in njegov zagovornik seznanjena. Slednji je v izjavi navedel, da je vrhovni državni tožilec podal vsebinsko prazen odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti, zato obramba v celoti vztraja pri svojih navedbah iz zahteve. Poudaril je, da zahteva uveljavlja pomembna pravna vprašanja v zvezi z dodeljevanjem zadev, povezanih z odločanjem o alternativnem načinu izvršitve kazni, v zvezi s spoštovanjem pravice do izjave in načelom neposrednosti, v zvezi s pravilno uporabo materialnega prava ter standardom obrazloženosti sodne odločbe.

B.

6Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka tega člena (zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe), zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo.

7V obravnavanem primeru je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o zavrnitvi predloga za alternativno prestajanje zaporne kazni, to je zoper drugo odločbo, s katero kazenski postopek ni bil pravnomočno končan. Glede na navedeno je moralo Vrhovno sodišče najprej preizkusiti, ali obravnavana zahteva za varstvo zakonitosti izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka 420. člena ZKP.

8V drugem odstavku 23. člena Ustave je določeno, da ima vsakdo pravico, da mu lahko sodi samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in Sodnim redom. Po vsebini gre za pravico do zakonitega sodnika katere bistvo je zagotoviti vnaprejšnjo, jasno in določno opredelitev pravil, ki dodelitev zadeve sodniku vežejo na naključne opredelitvene znake zadeve in s tem izključujejo samovoljo kateregakoli organa pri izbiri sodnika v posamični zadevi.¹ V obravnavani zadevi vložnik zahteve odpira pomembno pravno vprašanje, ali je v zadevi - predlogu za alternativno izvršitev zaporne kazni - odločal zakoniti oziroma naravni sodnik, ki je bil določen v skladu z zakonom in Sodnim redom. To vprašanje ni pomembno le za odločitev v konkretni zadevi, temveč seže onkraj nje, na polje razlage posameznih določb Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS), Sodnega reda in Razporeda sodnikov Okrožnega sodišča v Ljubljani.

9Ena osrednjih trditev zahteve za varstvo zakonitosti je, da je bila v obravnavanem primeru pri odločanju o predlogu za alternativno izvršitev kazni zapora obsojencu kršena pravica do zakonitega oziroma naravnega sodnika iz 23. člena Ustave in 6. člena EKČP. Vložnik utemeljuje kršitev z navedbami, da se je sodnica, ki je izdala sodbo na prvi stopnji, v vmesnem času upokojila. Predlog za alternativno izvršitev zaporne kazni bi moral biti dodeljen drugemu sodniku po pravilih 15. člena ZS in 156. člena Sodnega reda. Poudarja, da gre pri odločanju o alternativnem načinu izvršitve zaporne kazni za vsebinsko odločanje, ne zgolj za administrativno procesno opravilo. Dodelitev zadeve o predlogu za alternativni način izvršitve kazni zapora vodji kazenskega oddelka na podlagi določbe 29. točke tretjega odstavka poglavja, ki se nanaša na kazenski oddelek, Razporeda sodnikov Okrožnega sodišča v Ljubljani za leto 2023 je neustavna in nezakonita. Navedena določba letnega razporeda se lahko uporablja zgolj za nujna procesna opravila v smislu 165. člena Sodnega reda ali za nujne primere v smislu 166. člena Sodnega reda. Neustavno je, da je bil za odločanje o vseh predlogih za alternativno izvršitev zaporne kazni v primeru odhoda sodnika, ki je izdal prvostopenjsko sodbo, vnaprej določen zgolj en sam sodnik - vodja kazenskega oddelka. Uveljavljeno kršitev sklene z navedbo, da z razlago Sodnega reda, ki jo je zavzelo pritožbeno sodišče, ni zagotovljen element naključja pri dodeljevanju zadev v zvezi z odločanjem o alternativni izvršitvi kazni zapora v primeru odhoda zakonitega sodnika.

10Pravica do zakonitega sodnika je pravica pozitivnega statusa: država mora z ustrezno zakonsko ureditvijo zagotoviti, da bo sodil samo sodnik, ki je izbran po vnaprej določenih pravilih. Sodišča morajo s sprejetjem razporeda dela in z ustrezno notranjo organizacijo ter z izvajanjem vnaprej določenih pravil zagotoviti, da se pravica uresničuje v posameznih zadevah. Možnosti naknadne določitve sodnika morajo biti izključene oziroma omejene na nujne primere. Pravica do naravnega sodnika torej predstavlja človekovo pravico procesne narave.²

11Iz utrjene ustavnosodne presoje³ je razvidno, da je pravica do naravnega sodnika absolutna in vanjo ni mogoče posegati, že zato ne, ker ni videti ustavno dopustnega cilja, ki bi opravičeval, da sodi sodnik, pri katerem ni izključen vsakršen dvom o tem, da ni bil izbran na podlagi samovolje kateregakoli organa. Samo če v posamični zadevi sodi sodnik, ki je bil za to zadevo izbran po vnaprej določenih objektivnih pravilih, so lahko stranke in javnost prepričani, da bo o zadevi odločilo nepristransko sodišče, kot to zahteva prvi odstavek 23. člena Ustave. Če v pravnem redu objektivna merila za izbiro sodnika za odločanje v konkretni zadevi niso vnaprej določena ali če sicer so določena, a so v konkretnem primeru kršena, obstaja možnost, da na izbiro sodnika - s tem pa posredno na izid postopka - vplivajo interesi, ki niso združljivi s sodnim odločanjem. V določenih primerih (na primer prenehanje sodniške funkcije ali daljša sodnikova odsotnost) ni mogoče vztrajati, da v zadevi sodi prvo izbrani zakoniti sodnik, če so podane objektivne okoliščine, ki takemu sodniku preprečujejo sojenje. Vendar pa morajo biti tudi za te primere v naprej določena in v konkretnem primeru spoštovana tako pravila za določitev drugega zakonitega sodnika kot tudi pravila o tem, v katerih primerih se sploh sme zadeva odvzeti sodniku in dodeliti drugemu.⁴ Inštituti, kot na primer predodelitev zadeve v primeru sodnikove upokojitve, daljše odsotnosti ali preobremenjenosti ter prenos krajevne pristojnosti, so sestavni del absolutnega pravila o zakonitem oziroma naravnem sodniku in ne njegove izjeme.⁵

12Ker zakoniti oziroma naravni sodnik pomeni pravico pozitivnega statusa, je država dolžna organizirati sodstvo in urediti sodniško službo tako, da je zagotovljeno njeno dejansko uresničevanje. V skladu z določbo drugega odstavka 23. člena Ustave se pravica do zakonitega sodnika udejanja s pravili, ki so v naprej določeni z zakonom in s Sodnim redom. Sodni red je torej ustavna kategorija, s katerim se (poleg zakona) določajo pravila za določitev zakonitega sodnika. Umestitev Sodnega reda v določbo drugega odstavka 23. člena Ustave pomeni, da gre za predpis, ki ima z vidika predpisovanja in načina uresničevanja človekove pravice enako pravno naravo kot zakon, s katerim se na podlagi drugega odstavka 15. člena Ustave lahko določi način uresničevanja človekove pravice, torej pravice do zakonitega sodnika.⁶

13V obravnavanem primeru so za odločitev v zadevi odločilna naslednja procesnopravno relevantna dejstva:

- sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 41699/2015 z dne 22. 1. 2021, s katero je bil obsojeni A. A. oproščen obtožbe, je izdala višja sodnica Vladislava Lunder;

- Sodni svet RS je na 34. seji dne 2. 3. 2023 v 18. sklepu odločil, da višji sodnici na Okrožnem sodišču v Ljubljani Vladislavi Lunder preneha sodniška služba z iztekom dne 31. 7. 2023 iz razloga po drugem odstavku 74. člena Zakona o sodniški službi (ZSS);

- dne 27. 6. 2023 je Okrožno sodišče v Ljubljani prejelo predlog zagovornice obsojenega A. A. za nadomestitev kazni zapora;

- o predlogu za nadomestitev kazni zapora je bilo odločeno s sklepom VI Kr 41699/2015 z dne 5. 2. 2024, ki ga je izdal okrožni sodnik dr. Ciril Keršmanc.

14V skladu z določbo 129.a člena ZKP o predlogu za izvršitev kazni zapora tako, da obsojenec med prestajanjem kazni v določenih dnevih prebiva doma, nadomestitvi kazni zapora s hišnim zaporom, nadomestitvi kazni zapora ali denarne kazni z delom v splošno korist in o izvršitvi denarne kazni s plačilom v obrokih, odloči s sklepom predsednik senata oziroma sodnik posameznik sodišča, ki je izdalo sodbo na prvi stopnji.

15Temeljno pravilo, ki zagotavlja spoštovanje pravice do zakonitega oziroma naravnega sodnika je določeno v 15. členu ZS, konkretizirano pa je v 156. členu Sodnega reda. V skladu z določbo prvega odstavka 15. člena ZS se zadeve na posameznem pravnem področju, na katero sta razporejena dva ali več sodnikov, dodeljujejo posameznim sodnikom po dnevnem zaporedju vložitve začetnega procesnega akta, upoštevaje abecedni red začetnic priimkov sodnikov. V skladu z določbo 16. člena ZS se na način, določen v 15. členu ZS dodeljujejo tudi zadeve, v katerih je sodnik po prevzemu zadeve izločen ali katerih ne more pravočasno obravnavati zaradi daljše odsotnosti.

16V določbi 165. člena Sodnega reda je določeno, da v nujnih zadevah, ko je sodnik, ki mu je bila zadeva dodeljena, nepredvideno odsoten, pa je narok, glavna obravnava ali seja senata že razpisana, lahko to opravilo prevzame pristojni prosti sodnik, v skladu s splošnimi pravili o dodeljevanju zadev.

17V 166. členu Sodnega reda je določeno, da v nujnih in izjemnih primerih, ko ni možno določiti sodnika po kriterijih iz 165. člena Sodnega reda, določi predsednik sodišča sam ali na predlog vodje sodnega oddelka ali sodnika, sodnika, ki prevzame zadevo v reševanje.

18V skladu z določbo 29. točke III. oddelka poglavja, ki se nanaša na kazenski oddelek Razporeda sodnikov Okrožnega sodišča v Ljubljani za leto 2023, se zadeve, ki so odčrtane kot rešene, in po odhodu sodnika z oddelka niso bile predodeljene drugemu sodniku, pa je na zadevi treba opraviti kakšno procesno ali drugo dejanje, dodelijo v opravo teh dejanj vodji oddelka, v njegovi odsotnosti pa namestniku vodje oddelka.

19Na vsebinsko enake pritožbene navedbe, kot jih uveljavlja obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, je odgovorilo že pritožbeno sodišče. Zavrnilo je pritožbeno trditev, da bi bilo treba odločanje o nadomestni izvršitvi zaporne kazni dodeliti sodniku v skladu s 15. in 16. členom ZS. Presodilo je, da je bila zadeva zakonito dodeljena v skladu z določbama 165. in 166. člena Sodnega reda. Po teh določbah je po stališču pritožbenega sodišča predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani z letnim razporedom vnaprej določil pravila za predodeljevanje zadev. V obravnavani zadevi je šlo v skladu s tretjim odstavkom 83. člena ZS za nujno zadevo, ki med te med drugim uvršča tudi postopke v zvezi z izvrševanjem kazni zapora. Zaključilo je, da je dodelitev obravnavane zadeve potekala po vnaprej določenem pravilu: zaradi odsotnosti sodnika, ki je bil prvotno pristojen za odločanje na podlagi 129.a člena ZKP in upoštevaje posebne okoliščine (šlo je za odčrtano zadevo, ki zahteva nujno delovanje), je bila dodelitev opravljena v skladu z določbama 165. in 166. člena Sodnega reda. Pri takšnem zaključku je marginaliziralo naključnost dodelitve zadeve z navedbo, da "ne gre za vseobsegajoč kriterij".

20Pritrditi je treba stališču pritožbenega sodišča, da v obravnavanem primeru predlog za alternativno izvršitev zaporne kazni predstavlja postopek v zvezi z izvrševanjem kazni zapora, ki se v skladu z določbo 1. točke tretjega odstavka 83. člena ZS šteje za nujno zadevo. Ni pa mogoče pritrditi razlagi, ki jo je zavzelo to sodišče, da pravno podlago za dodelitev zadeve vodji kazenskega oddelka predstavljata določbi 165. in 166. člena Sodnega reda, ki naj bi predstavljali podlagi določbi 29. točke III. oddelka poglavja, ki se nanaša na kazenski oddelek Razporeda sodnikov Okrožnega sodišča v Ljubljani za leto 2023. Določba 165. člena Sodnega reda se namreč nanaša na nujne zadeve, v katerih je sodnik, ki mu je bila zadeva dodeljena, nepredvideno odsoten, določba 166. člena Sodnega reda pa se nanaša na nujne in hkrati izjemne primere, ko v skladu z določbo 165. člena Sodnega reda ni mogoče določiti sodnika.

21V obravnavanem primeru o predlogu za alternativno izvršitev zaporne kazni ni mogla odločati sodnica oziroma predsednica senata, ki je izdala sodbo na prvi stopnji, zaradi objektivnega razloga - njene upokojitve. Upokojitve sodnika vsekakor ni mogoče šteti za nepredvideno odsotnost (določba 165. člena Sodnega reda) oziroma za izjemen primer (določba 166. člena Sodnega reda).⁷

22Ob tem je zlasti treba pritrditi vložniku zahteve za varstvo zakonitosti, da odločanje o alternativnem načinu izvršitve kazni zapora ne predstavlja zgolj administrativno procesnega oziroma tehničnega opravila, temveč gre za vsebinsko odločanje, ki vpliva na način uresničevanja številnih obsojenčevih ustavnih in konvencijskih pravic. Namen določbe prvega odstavka 129.a člena ZKP, po katerem o takšnem predlogu odloča predsednik senata oziroma sodnik posameznik, ki je izdal sodbo na prvi stopnji, je jasen: sodnik, ki odloča o alternativnem načinu prestajanja kazni je z obsojencem oziroma njegovimi osebnimi okoliščinami seznanjen že iz postopka pred sodiščem prve stopnje. Ker gre za vsebinsko odločanje, ki, kot že rečeno, močno vpliva na obdolženčev položaj, mora biti zagotovljeno, da v primeru, ko sodnik, ki je izdal sodbo na prvi stopnji, o predlogu za izvršitev kazni zapora ne bo mogel odločati, o tem predlogu odloča zakoniti sodnik v skladu s pravili ZS in Sodnega reda.

23V obravnavanem primeru torej zadeva ne bi smela biti predodeljena v odločanje vodji oddelka na podlagi 29. točke III. oddelka poglavja, ki se nanaša na kazenski oddelek Razporeda sodnikov Okrožnega sodišča v Ljubljani za leto 2023 oziroma na podlagi 165. in 166. člena Sodnega reda, temveč na podlagi splošnih določb 16. v zvezi s 15. členom ZS, oziroma v skladu z abecednim redom začetnic priimkov sodnikov, ki je podrobno določen v določbi 156. člena Sodnega reda.

24Dodelitev obravnavane zadeve na podlagi določbe 29. točke III. oddelka poglavja, ki se nanaša na kazenski oddelek Razporeda sodnikov Okrožnega sodišča v Ljubljani za leto 2023, ne zagotavlja uresničevanja pravice do zakonitega oziroma naravnega sodnika. Ne le, ker je pri dodelitvi na njeni podlagi izključena naključnost izbire sodnika, ki je eden bistvenih elementov pravice do zakonitega sodnika, temveč in zlasti, ker je ta določba Letnega razporeda po vsebini v nasprotju z načelom jasnosti in določnosti pravnih aktov, ki je element načela pravne države, vsebovan v določbi drugega člena Ustave.

25Letni razpored dela sodnikov v hierarhiji pravnih aktov predstavlja podzakonski akt. Kot tak mora biti skladen z določbami Ustave, ZS in Sodnim redom. Slednji ima namreč, kot že rečeno, z vidika predpisovanja in uresničevanja človekovih pravic, enako pravno naravo kot zakon. Presoja ustavne oziroma zakonske skladnosti Letnega razporeda dela sodnikov je v okviru instituta exceptio illegalis v rokah rednega sodstva. Ko sodišče pri odločanju v konkretni zadevi ugotovi njegovo neskladnost s pravnim aktom višje hierarhične ravni, ga ne razveljavi, temveč ga spregleda in (če je to seveda mogoče) neposredno uporabi hierarhično višji pravni akt.

26Neskladnost z zakonom oziroma neustavnost določbe 29. točke III. oddelka poglavja, ki se nanaša na kazenski oddelek Razporeda sodnikov Okrožnega sodišča v Ljubljani za leto 2023⁸, se kaže v tem, da pri takoimenovanih odčrtanih zadevah ne razlikuje med vsebinskimi in nevsebinskimi (administrativnimi) odločitvami. Iz nje je razvidno, da se pri odčrtanih zadevah, ki pri odhodu sodnika niso bile predodeljene drugemu sodniku, pristojnost za vsa procesna dejanja prenese na vodjo oddelka oziroma v primeru njegove odsotnosti na njegovega namestnika. Ne glede na to, ali gre na primer za odločanje o predlogu za alternativno izvršitev zaporne kazni, preklic pogojne obsodbe ali pa zgolj za izdelavo končne odredbe.

C.

27Ker torej upokojitev sodnika ne predstavlja njegove nepredvidene odsotnosti in ne gre za "izjemen primer" iz 166. člena Sodnega reda, sta bili v obravnavanem primeru kršeni določbi 15. in 16. člena ZS oziroma pravica do zakonitega oziroma naravnega sodnika, ki jo zagotavlja določba 23. člena Ustave. Vrhovno sodišče je zato izpodbijani pravnomočni sklep razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred zakonito določenim sodnikom, ki bo moral upoštevaje ustavno zagotovljenja jamstva poštenega postopka ponovno odločiti o zadevi in izdati obrazložen sklep.

28Ker je bil izpodbijani sklep zaradi kršitve pravice do zakonitega sodnika razveljavljen, se Vrhovno sodišče do ostalih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljanih kršitev, ki se nanašajo na postopek odločanja o predlogu za alternativno izvršitev zaporne kazni, ni opredeljevalo.

29Odločitev je bila sprejeta soglasno.

¹ Primerjaj npr. odločbo Ustavnega sodišča v zadevi U-I-209/93 z dne 23. 2. 1995.
² Primerjaj Testen, F. (2002): Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana, str. 265-267.
³ Primerjaj odločbe Ustavnega sodišča v zadevah U-I-209/93 z dne 23. 2. 1995, Up-22/03 z dne 17. 11. 2004 in Up-502/14 z dne 15. 6. 2017.
⁴ Tako tudi Čebulj, J. (2019): Komentar Ustave Republike Slovenije, Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, Nova Gorica, str. 210-211.
⁵ Prav tam, str. 208.
⁶ Prav tam, str. 207.
⁷ Sodni svet je namreč v obravnavani zadevi že dne 2. 3. 2023 odločil, da višji sodnici Vladislavi Lunder sodniška služba preneha z iztekom dne 31. 7. 2023.
⁸ Vsebinsko enako določbo vsebuje tudi Razporeda sodnikov Okrožnega sodišča v Ljubljani za leto 2025.