VSL sodba in sklep I Cp 1103/2014

Pritožbe se zavrnejo in se sklepi ter sodba v izpodbijanem ugodilnem delu, potrdijo.

1Z izpodbijano sodbo (in sklepom) je sodišče prve stopnje odločilo (s sklepom), da se objektivna sprememba tožbe dovoli in razsodilo, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati 4.446,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 2. 1996 do 1. 1. 2002 v višini 12.646,77 EUR, v roku 15 dni; višji tožbeni zahtevek je zavrnilo; odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 2.608,21 EUR stroškov pravdnega postopka, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2S popravnim sklepom z dne 21. 11. 2013 je nato izrek o stroških v sodbi popravilo tako, da je besedo „tožeča stranka“ nadomestilo z besedo „tožena stranka“, besedo „tožena stranka“ pa z besedo „tožeča stranka“.

3Z dopolnilnim sklepom z dne 2. 1. 2014 pa je tožeči stranki priznalo stroške v zvezi s predlogom za izdajo popravnega sklepa (upoštevaje uspeh pravdnih strank v postopku), v višini 18,13 EUR in odločilo, da je te stroške toženec dolžan povrniti tožeči stranki v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4Zoper vse odločitve je toženec vložil pravočasno pritožbo.

5Zoper popravni sklep z dne 21. 11. 2013 se pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da vse stroške pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi toženca naloži v plačilo tožeči stranki, sodbo pa spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da ne gre za popravo v smislu določbe 328. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Obveznost, da mora sedaj toženec delno plačati stroške tožeči stranki ne predstavlja pisne pomote, temveč gre za vsebinsko drugačno odločitev, ki je ni mogoče sanirati s sklepom o popravi. Poleg tega tožeča stranka ni priglasila stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in bi moralo sodišče prve stopnje v obrestnem delu zahtevek zavrniti. Ker je sodišče prve stopnje v II. točki izreka izpodbijanega sklepa odločilo tudi, da v vsem ostalem ostane sodba nespremenjena, se toženec pritožuje tudi zoper ta del odločitve s pritožbenimi razlogi, ki se nanašajo na sodbo (zoper katero je sicer vložil samostojno pritožbo).

6Zoper dopolnilni sklep z dne 2. 1. 2014 se pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da vse stroške toženca naloži v plačilo tožeči stranki, podredno pa sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je stališče sodišča prve stopnje, da naj bi stroške dvakratnega popravljanja pomote sodišča, nosil toženec, nesprejemljivo. Sodišče lahko s posebnim sklepom o stroških odloča le med postopkom in po koncu postopka na prvi stopnji. Določila člena 325 ZPP se nanašajo na dopolnitev sodbe in ne na dopolnitev sklepa o popravi pisne pomote, saj sodišče s sklepom ne odloča o zahtevkih v tem postopku, temveč je to storilo že s sodbo z dne 4. 10. 2013. Sodišče je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7Zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločitev (v zvezi s popravnim sklepom z dne 21. 11. 2013), kakor tudi zoper sklep o dovolitvi objektivne spremembe tožbe, se toženec pravočasno pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa sodbo v ugodilnem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Ugovarja dokazno prekluzijo tožeče stranke, saj je ta šele z vlogo z dne 1. 10. 2013 prvič zatrjevala, da naj bi bil temelj tožbenega zahtevka kazenska odgovornost toženca za nadaljevano kaznivo dejanje poneverbe po prvem odstavku 245. člena Kazenskega zakonika (KZ), pri čemer naj bi si pridobil protipravno premoženjsko korist v višini 4.446,80 EUR. V dokaz svojim trditvami je predlagala zaslišanje prič in vpogled v spis Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 819/2004, kar pa je bilo prepozno. O tem ugovoru sodišče prve stopnje v sodbi ni zavzelo stališča, sodbo se v tem delu ne da preizkusiti, s čimer je sodišče bistveno kršilo določbo pravdnega postopka in sicer 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v celoti povzelo obrazložitev sodbe z dne 26. 3. 2010 (ki je bila razveljavljena), le v točki 20 je dodalo besedo "protipravno", kar pa ne more biti trditvena podlaga, na podlagi katere bi lahko sodišče prve stopnje ugotavljalo obstoj morebitnega kaznivega dejanja poneverbe, kot predhodnega vprašanja. Sodišče tudi ni izvajalo dokaznega postopka z zaslišanjem toženca ali prič v smeri ugotavljanja obstoja kaznivega dejanja poneverbe, v sodbi je zgolj povzelo izpovedbe že na prejšnjih narokih zaslišanih prič, ko trditvena podlaga o morebitnem obstoju kaznivega dejanja poneverbe, sploh ni bila podana. Pri tem nobena od zaslišanih prič ni potrdila, da bi v okvir toženčevih pooblastil sodila tudi pravica razpolaganja s stvarmi, ki naj bi mu bile zaupane v zvezi z delom pri opravljanju gospodarske dejavnosti. Priča P. je povedal, da je bila toženčeva naloga dostavljati blago od stranke do stranke, preostalo blago pa vrniti. Toženec ni imel pooblastila razpolagati z vsebino pošiljke. To je potrdila tudi priča O. E. in tudi priča B. M., potrdil pa tudi toženec. Toženec pa bi moral imeti pravico, da razpolaga z blagom, ki je bilo naloženo na njegov tovornjak, da bi lahko storil očitano kaznivo dejanje. Sodišče se je sklicevalo na izvedensko mnenje mag. J. K., ki pa razbremenjuje toženca. Iz mnenja, in iz izpovedbe priče O. E., je razvidno, da toženec ni mogel vplivati na vnos podatkov v računalnik, saj ni bil zaposlen pri tožeči stranki, ni mogel razpolagati z blagom, moral je „verjeti“, da je količina, ki je bila zapisana v veterinarskem potrdilu, dejansko naložena na tovornjak. Pri ugotavljanju obstoja kaznivega dejanja bi sodišče moralo upoštevati dokazne standarde, ki veljajo za kazensko pravo, nedvomno bi torej moralo ugotoviti, da je ravno toženec tisti, ki je storil očitano kaznivo dejanje, takšne ugotovitve pa v sodbi ni, s čimer je sodišče spet zagrešilo že očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Kot že rečeno, je toženec le opravljal delo voznika tovornjaka za tožečo stranko, zato sploh ne more biti storilec očitanega kaznivega dejanja, ki je lahko le tisti, ki opravlja določeno gospodarsko dejavnost, izvršitveno dejanje pa pomeni prilastitev zaupanih stvari, ki so storilcu zaupane tedaj, ko je hramba ali razpolaganje s stvarmi neposredno povezana z njegovim delom. Sodišče prve stopnje je napačno opredelilo trditveno podlago v tožbi. Tožeča stranka je tožbo vložila zoper B. K., s.p., in se pri tem sklicevala na bremepise, pa tudi dobropise. Ne drži, da toženec spremembi tožbe ni nasprotoval, saj s pripravljalno vlogo z dne 2. 6. 2004 prereka vse navedbe tožeče stranke, tako po temelju kot po višini. Tudi s pripravljalno vlogo z dne 10. 5. 1999 je ugovarjal pasivno legitimacijo. Sodišče se je sklicevalo, da gre samo za pisno pomoto, ki pa nima teže, saj je toženec tudi lastnik s.p. Od kot sodišču takšno razlogovanje, ni mogoče ugotoviti, toženec ni bil nikoli lastnik s.p., ampak je bil ustanovitelj in družbenik družbe X., d.o.o. Sodišče je v tem delu zmotno ugotovilo dejansko stanje in zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka je vložila tožbo zoper neobstoječo pravno osebo, sodišče je kljub temu tožbo obravnavalo, s čimer je zagrešilo tudi kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP. Iz sodbe ni mogoče ugotoviti, o čem je sodišče prve stopnje sploh odločalo, sodbe se ne da preizkusiti. S spremembo tožbenega zahtevka (s pripravljalno vlogo 14. 5. 2004) je tožeča stranka zahtevek utemeljevala z izvedenskim mnenjem J. O. iz kazenskega postopka, pri čemer pa je bilo že s sklepom z dne 17. 6. 1999 to mnenje iz kazenskega spisa v celoti izločeno, kar pomeni, da tožeča stranka za utemeljitev svojega zahtevka ni podala nobenega dokaza. Sodišče je zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke za postavitev izvedenca ekonomske stroke. Kljub temu je sodišče izvedenca postavilo. Tožeča stranka je sicer pred prvim narokom podala dokazni predlog glede vpogleda v veterinarska potrdila, kamionske inventure in podobno, vendar je takšen dokazni predlog preohlapen in nedoločen. Predvsem pa je tožeča stranka te listine predložila šele po pozivu sodišča po prvem naroku za glavno obravnavo, pri čemer ni mogoče ugotoviti, ali so predloženi dokazi isti, kot tisti, ki jih je tožeča stranka predlagala pred prvim narokom za glavno obravnavo. Tako se pokaže, da tožbeni zahtevek, ki ga je z objektivno spremembo tožbo dopustilo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku, ni bil utemeljen niti z enim dokazom. Sodišče bi moralo tožbo zavreči. Sodišče je na naroku za glavno obravnavo dne 7. 2. 2008 pozvalo tožečo stranko, da naj se opredeli glede obdobja od 1. 1. 1994 do 26. 1. 1999, ali ima kakšno terjatev, ki je vtoževana v tej zadevi in naj to terjatev po višini tudi opredeli. Tožeča stranka je odgovorila, da ne more opredeliti, koliko znaša terjatev v tem obdobju. Tožeča stranka na zahtevo sodišča torej ni odgovorila, sodišče je očitno štelo, da je vloga nerazumljiva in bi v nadaljevanju moralo odločiti v skladu z določbo 108. člena ZPP. Sodišče je zaključilo, da naj bi si toženec prisvojil blago, ki ga je prevažal za tožečo stranko in ji s tem povzročil primanjkljaj v višini 4.446,80 EUR. Uporabilo je torej določbo prevozne pogodbe, zahtevek, ki temelji na objektivni odgovornosti prevoznika, pa je glede na enoletni zastaralni rok, že zastaral. Sodišče je zato tudi zmotno odločilo o teku obresti, saj ni jasno, ali je odločalo o teku obresti na podlagi škode, ki naj bi bila storjena s kaznivim dejanjem, kjer se o obrestih ne odloča, ali na podlagi objektivne odgovornosti prevoznika, kjer obresti lahko prisodi. V tem delu se sodba ne da preizkusiti. Sodišče bi moralo torej tožbo zavreči ali tožbeni zahtevek zavrniti, v posledici je zato napačna tudi odločitev o pravdnih stroških. Ta je napačna tudi iz razloga, ker sodišče ni ocenilo dejanskega uspeha pravdnih strank po višini, glede na zavrnilni del obresti za 10 let.

8Tožeča stranka na pritožbe ni odgovorila.

9Pritožbe niso utemeljene.

K pritožbi zoper popravni sklep z dne 21. 11. 2013

10S sodbo z dne 4. 10. 2013 je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku delno ugodilo, delno pa ga zavrnilo in ocenilo, da je tožeča stranka uspela z 79,35 % svojega zahtevka, toženec pa z 20,65 %. Upoštevaje navedeni uspeh je tožeči stranki priznalo 3.217,87 EUR pravdnih stroškov, tožencu pa 609,66 EUR. Po medsebojnem pobotanju bi bil tako toženec dolžan tožeči stranki povrniti 2.608,21 EUR pravdnih stroškov. Tako je obrazložilo tudi sodišče prve stopnje v sodbi. V izreku pa je nato v IV. točki izreka, očitno pomotoma, zapisalo, da je tožeča stranka dolžna tožencu povrniti 2.608,21 EUR stroškov. Na navedeno pomoto je tožeča stranka opozorila in sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom navedeno stroškovno odločitev ustrezno popravilo. Glede na jasno obrazložitev v zvezi s stroški v sodbi (točka 41 do 47) je očitno, da je v izreku sodbe prišlo do pisne pomote, ki jo sodišče prve stopnje lahko kadar koli popravi, skladno z določbo 328. člena v zvezi s 332. členom ZPP. Sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo, da popravljena IV. točka izreka sodbe nadomešča prejšnji prepis, zato je pravdnima strankama tudi omogočilo rok za pravno sredstvo glede popravljenega dela sodba (tretji odstavek 328. člena ZPP). V pritožbi zoper popravni sklep se je toženec v zvezi s tem skliceval na pritožbo zoper sodbo, za katero je menil, da je utemeljena in bi moralo sodišče prve stopnje zato tožbeni zahtevek zavrniti in odločiti, da je tožeča stranka tista, ki je dolžna tožencu povrniti stroške pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede na odločitev sodišča prve stopnje, pravilna tudi odločitev, da je toženec dolžan tožeči stranki povrniti pravdne stroške. Ali je odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari in s tem o povrnitvi pravdnih stroškov, materialnopravno pravilna, pa ni stvar pritožbe zoper popravni sklep, temveč obravnavanja pritožbe zoper sodbo. Ne drži, da tožeča stranka ni zahtevala zamudnih obresti od pravdnih stroškov. Uveljavljala jih je (pravočasno) v vlogi z dne 26. 4. 1999 (list. št. 9).

11Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

K pritožbi zoper sodbo

12S sodbo z dne 26. 3. 2010 je sodišče prve stopnje že odločilo, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati odškodnino za povzročeno škodo v znesku 4.446,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbeno sodišče je toženčevo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo (na podlagi sklepa o njeni dopustitvi). Revizijsko sodišče mu je pritrdilo, da za zastaranje terjatev iz prevozne pogodbe velja posebna zakonska ureditev, in sicer v konkretnem primeru Zakon o prevoznih pogodbah v cestnem prometu (Ur. l. SFRJ, št. 2/74; ZPPCP). Za terjatve iz naslova poostrene odgovornosti prevoznika (za izgubo blaga), je določen enoletni zastaralni rok, ki začne teči, ko je stvar izgubljena (112. člen ZPPCP). Opozorilo pa je še, da je bilo v konkretnem primeru zatrjevano, da je škodno dejanje hkrati tudi kaznivo dejanje, zaradi česar bi bilo treba upoštevati pravila o daljšem zastaralnem roku, in pojasnilo, da za kaznivo dejanje poneverbe kazenski pregon zastara v petih letih (prvi odstavek 245. člena KZ v zvezi s 111. in 112. členom KZ). Ker je sodišče prve stopnje izhajalo iz materialnopravno zmotnega stališča, da ustavitev kazenskega postopka zaradi absolutnega zastaranja onemogoča uporabo prvega odstavka 377. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika), je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (sklep II Ips 288/2011 z dne 30. 5. 2013). Opozorilo je, da če bo v novem sojenju ugotovljeno, da je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, bo moralo sodišče uporabiti zastaralni rok iz prvega odstavka 377. člena ZOR, pri čemer je treba upoštevati, da odškodninski zahtevek zaradi pretrganja zastaranja ne more zastarati, dokler traja kazenski postopek zoper povzročitelja škode. V nasprotnem primeru pa bo treba za presojo zastaranja uporabiti enoletni zastaralni rok v skladu s 112. členom ZPPCP.

13V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje odločalo o obstoju kaznivega dejanja (poneverbe) kot o predhodnem vprašanju in je obstoj le-tega ugotovilo, zato je v zvezi z ugovorom zastaranja uporabilo zastaralni rok iz prvega odstavka 377. člena ZOR (1) ter upoštevaje, da za kaznivo dejanje poneverbe kazenski pregon zastara v petih letih ter dejstvo, da odškodninski zahtevek zaradi pretrganja zastaranja ne more zastarati, dokler traja kazenski postopek zoper povzročitelja škode, ugovor zastaranja zavrnilo. V nadaljevanju je nato tožbenemu zahtevku delno ugodilo, delno pa ga zavrnilo. Odločitev je materialnopravno pravilna. Sodišče je v okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank tudi dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, zagrešilo pa tudi ni očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Razloge sodišča prve stopnje za odločitev pritožbeno sodišče sprejema in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja:

14Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe zahtevala od toženca 1.815.062,00 SIT, z vlogo z dne 17. 5. 2004 je tožbo spremenilo tako, da je zahtevek povečala na 1.994.452,00 SIT. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da toženec spremembi tožbe ni nasprotoval in se je tudi spustil v obravnavanje po spremenjeni tožbi, zato je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito objektivno spremembo tožbe dovolilo (drugi odstavek 185. člena ZPP).

15Pritožbeno sodišče sprejema sledeče dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki temeljijo na zaslišanju prič in mnenju izvedenca ekonomske stroke, ki jih pavšalne pritožbene navedbe ne morejo izpodbiti:

16Toženec je za tožečo stranko delal kot prevoznik (voznik tovornjaka) na podlagi Pogodbe o prevozu z dne 15. 5. 1995 (priloga A1), še prej pa na podlagi ustno sklenjene prevozne pogodbe. Vsak voznik tovornjaka je prejel ob prevzemu s perutnino naloženega tovornjaka potrdilo o odpravljenih količinah različnih vrst mesa, ki je bilo naloženo na tovornjak. Voznik tovornjaka je razvažal meso, in če ga je pri odjemalcu nekaj oddal, je za to sestavil dobavnico. Meso, ki ga ni oddal, je moral istega dne vrniti nazaj v skladišče. Vrnjena količina mesa je bila zabeležena v listini, ki se je imenovala povratnica. Če so se listine vodile pravilno, je morala vsota vrnjenega in odjemalcem oddanega mesa ustrezati količini s strani voznika tovornjaka prevzetega mesa. Morebitna napaka bi se morala (dnevno) pokazati ob vrnitvi mesa tožeči stranki. Zato, da se ni, je poskrbel delavec v skladišču, ki je podatke o prevzeti in vrnjeni količini mesa, vnašal v računalnik. Če je voznik tovornjaka, v konkretnem primeru toženec, del mesa odtujil, je o tem obvestil tega delavca. Ta je potem v računalniškem pregledu zalog spremenil podatek o naloženem mesu – količino naloženega mesa je ustrezno zmanjšal tako, da se je količina vrnjenega mesa ujemala s količino mesa, ki je bila v računalniškem sistemu zapisana kot količina na tovornjak naloženega mesa. Na ta način je toženec odtujeval meso, s čimer je nedopustno posegel v lastninsko pravico tožeče stranke (3. člen tedaj veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih) in ji na takšen način povzročil zmanjšanje premoženja. Za takšno ravnanje odgovarja na podlagi prvega odstavka 154. člena ZOR.

17Ker je do odtujitve prišlo v letu 1995, tožba pa je bila vložena 25. 1. 1999, se je (na ugovor toženca) pojavilo vprašanje zastaranja tožbenega zahtevka. Da je škodno dejanje hkrati tudi kaznivo dejanje, je tožeča stranka zatrjevala že v vlogi z dne 14. 5. 2004 (pred prvim narokom 19. 5. 2004), izrecno je zatrjevala, da je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem (glej točki IX in X), že iz takšne oznake pa jasno izhaja tudi dejstvo, da je bilo toženčevo ravnanje protipravno. Za (vse) svoje trditve je tožeča stranka pravočasno predložila tudi dokaze. V zvezi s tem se pritožbeno sodišče sklicuje na točko 11 obrazložitve sodišča prve stopnje. Glede očitkov v zvezi s postavitvijo izvedenca ekonomske stroke, pritožbeno sodišče ugotavlja, da drži, da je sodišče prve stopnje angažiralo izvedenca ekonomske stroke, pred tem pa je dokaz zavrnilo (dokazni sklep list. št. 139), vendar v skladu z 287. členom ZPP sodišče v nadaljnjem teku pravde ni vezano na svoj prejšnji dokazni sklep. Sodišče prve stopnje je svojo prvotno odločitev spremenilo s sklepom z dne 19. 5. 2009 (list. št. 185.), v katerem je postavilo izvedenca ekonomske stroke z ustreznimi navodili, in glede na povedano, s tem ni kršilo pravil postopka. Da je tožeča stranka toženca v tožbi označila kot s.p., ni pravno pomembno, saj je samostojni podjetnik v skladu s 3. členom ZGD-1 fizična oseba, in je bila torej (že) tožba vložena zoper B. K. kot fizično osebo.

18Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženčevo ravnanje izpolnjuje vse znake kaznivega dejanja poneverbe po prvem odstavku 245. člena KZ (Ur. l. RS, št. 63/1994) (5). Tudi za pritožbeno sodišče ni sporno, da je toženec opravljal gospodarsko dejavnost v smislu določbe petega odstavka 126. člena KZ, ki med drugim v drugi alineji določa, da je opravljanje dejavnosti, poklica ali nalog, za katere je predpisano ali dogovorjeno plačilo, gospodarska dejavnost. Toženec je bil zadolžen za prevoz blaga do strank, ko je meso odjemalcu oddal, je sestavil dobavnico, za svoje delo pa je prejel tudi plačilo. Da je bilo v točki 16 te sodbe opisano ravnanje (prisvajanje mesa) protipravno dejanje, ne more biti sporno. Trdna je tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje, da se je toženec zavedal protipravnosti svojega ravnanja in je dejanje tudi hotel storiti (direktni naklep). Pritožbene navedbe s tem v zvezi so zato neutemeljene.

19Ker je bila torej škoda povzročena s kaznivim dejanjem (prvi odstavek 377. člena ZOR), je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi pravilno uporabilo petletni zastaralni rok (glede na to, da kaznivo dejanje poneverbe zastara v petih letih). Upoštevaje, da odškodninski zahtevek ne more zastarati, dokler traja kazenski postopek za povzročitelja škode, je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito zaključilo, da tožbeni zahtevek ni zastaran (6). Višino primanjkljaja je sodišče prve stopnje ugotovilo s pomočjo izvedenca ekonomske stroke, tej višini pa toženec v pritožbi niti ne ugovarja. To je škoda, ki jo je toženec dolžan tožeči stranki povrniti. Dolžan je plačati tudi zakonske zamudne obresti (277. v zvezi s 186. členom ZOR) in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. V zvezi s tem delom odločitve je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo odločbe Ustavnega sodišča RS, kot jih je izpostavilo v točki 40 obrazložitve.

20Pravilna je tudi odločitev v zvezi s stroški postopka. Sodišče prve stopnje je upoštevalo uspeh pravdnih strank v tem postopku, ki ga je pravilno ocenilo od glavnice zahtevka (drugi odstavek 154. člena v zvezi s 39. členom ZPP).

21Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu (ter v izreku o stroških) in sklep (o dovolitvi objektivne spremembe tožbe), potrdilo (353. člen, 2. točka 365. člena ZPP).

K pritožbi zoper dopolnilni sklep z dne 2. 1. 2014

22Predlog tožeče stranke za popravo sodbe v izreku o stroških, je bil utemeljen. S predlogom je uspela, zato ji je po načelu uspeha v pravdi, sodišče prve stopnje upravičeno priznalo stroške, ki jih je imela s predlogom. Glede na povedano v zvezi s sodbo, je pravilno odločilo tudi, da je toženec tožeči stranki dolžan povrniti 79,35 % teh stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP).

23Tudi to pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Če je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, zastara odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi, ko se izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona.

(2) Tudi sicer je bila dovolitev spremembe smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama.

(3) Sodišče je odločilo, katera dejstva se štejejo za dokazana, na podlagi vestne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP).

(4) Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.

(5) Kdor si protipravno prilasti denar, vrednostne papirje ali kakšne druge premične stvari, ki so mu zaupane v zvezi z njegovim delom pri opravljanju gospodarske dejavnosti, se kaznuje z zaporom do petih let.

(6) Najkasneje s sklepom o uvedbi preiskave zoper toženca z dne 2. 2. 1998 je prišlo do pretrganja zastaranja odškodninskega zahtevka, tega dne pa odškodninska terjatev tožeče stranke še ni zastarala.