VSRS Sodba I Ips 47300/2012-241

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 800,00 EUR sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je obsojenega L. G. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ropa po drugem odstavku 206. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu zanj določilo kazen 3 (treh) let zapora. Na podlagi prvega odstavka 59. člena KZ-1 je sodišče preklicalo pogojni obsodbi, ki sta bili obsojencu izrečeni s sodbama Okrožnega sodišča v Novi Gorici II K 19766/2010 z dne 23. 5. 2011 in Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 26986/2011 z dne 19. 10. 2011. Ob upoštevanju določene kazni za obravnavano kaznivo dejanje in določenih kazni iz preklicanih pogojnih obsodb, je sodišče na podlagi tretjega odstavka 59. člena KZ-1 obsojencu izreklo enotno kazen 5 (pet) let in 6 (šest) mesecev zapora. Na podlagi drugega odstavka 54. člena KZ-1 in 47. člena KZ-1 je obsojencu izreklo stransko denarno kazen v višini tridesetih dnevnih zneskov oziroma 360,00 EUR. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 je sodišče obsojencu v izrečeno kazen vštelo čas pridržanja in hišnega pripora po sodbi III K 26986/2011. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojencu naložilo plačilo premoženjskopravnih zahtevkov oškodovancev, in sicer PS 200,00 EUR, K. L. 100,00 EUR in V. T. 1.337,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. PS je s presežkom napotilo na pravdo. Po 75. členu KZ-1 je obsojencu naložilo plačilo 3.407,42 EUR, kar ustreza protipravno pridobljeni premoženjski koristi iz kaznivega dejanja, opisanega pod točko I izreka sodbe v zadevi II K 19766/2010. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je sodišče obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo takratnega obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

2Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenca 9. 7. 2013 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno sodišče prejelo 19. 3. 2014, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred popolnoma spremenjen senat.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zatrjevane kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki jih zahteva za varstvo zakonitosti, v nasprotju s pritožbo, konkretizira, niso podane. Ker zahteva obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti ni utemeljena, predlaga njeno zavrnitev.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP 12. 5. 2014 poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5Vrhovno sodišče je že v več svojih sodbah presodilo(1), da je procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje drugačen oziroma nižji kot standard obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje ni vselej zavezano k izrecni opredelitvi do pritožbenih navedb, prav tako tudi ni potrebno, da ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja. Zahtevanemu standardu obrazložitve zadosti tudi, če iz razlogov izhaja, da se je s pritožbenimi navedbami seznanilo oziroma da jih ni prezrlo. Zagovornik A. M., odvetnik v Celju, ki je obsojenca zastopal pred sodiščema prve in druge stopnje, je zoper prvostopenjsko sodbo vložil pritožbo, s katero je po vsebini pretežno izpodbijal ugotovljeno dejansko stanje, zlasti, da ni dokazano, da je obsojenec storil kaznivo dejanje ropa. Očitek zagovornika, da je višje sodišče kršilo obsojenčevo pravico do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave), ker se ni vsebinsko opredelilo do vseh očitkov iz pritožbe, ne drži. Kot ugotavlja tudi sam zagovornik, je bila pritožba, ki jo je v obsojenčevem imenu vložil prejšnji zagovornik, konfuzna in posplošena. Do pritožbenih navedb, ki so bile po oceni višjega sodišča zadostno konkretizirane, se je višje sodišče, glede na navedeni procesni standard obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje, zadostno opredelilo v 5. in 6. točki obrazložitve sodbe. Višje sodišče je presodilo, da prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni podvomilo v prištevnost obsojenca v času storitve kaznivega dejanja in pritrdilo stališču prvostopenjskega sodišča, da dopolnitev dokaznega postopka s postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke za obsojenca ni potrebna. Zavrnilo pa je tudi pritožbene očitke o neverodostojnosti posameznih prič oziroma očitke o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Kršitev, ki jih je višje sodišče dolžno preizkusiti po uradni dolžnosti (383. in 386. člen ZKP), ni ugotovilo, kar je pojasnilo v 4., 6. in 7. točki obrazložitve sodbe.

6Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja tudi kršitev pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče prve stopnje dokaznega predloga za branje izvedenskega mnenja specialistke klinične psihologije N. H. in specialistke psihiatrije M. G., dr. med. z dne 2. 11. 2006, ki ga je predlagal takratni zagovornik, ni upoštevalo in ga kot dokaz ni zavrnilo, čeprav je mnenje sprejelo v spis. Takratni zagovornik je branje navedenega izvedenskega mnenja, podanega v zadevi Kmp 333/2006, na glavni obravnavi dne 9. 10. 2012 utemeljil z navedbo, da se obsojencu v obravnavanem kazenskem postopku očita vodilna vloga, medtem ko iz navedenega izvedenskega mnenja izhaja, da je obsojenec izrazito sugestibilne narave. Iz tega razloga je na tej glavni obravnavi tudi predlagal, naj se, glede na časovni potek od izdelave izvedenskega mnenja do glavne obravnave v tej zadevi, odredi dopolnitev tega mnenja (list. št. 255).

Sodišče prve stopnje je dokazni predlog po dopolnitvi tega mnenja oziroma odreditvi izvedenstva zavrnilo z utemeljitvijo, da je podan prepozno, saj je bilo obrambi predloženo izvedensko mnenje znano že na predobravnavnem naroku 30. 8. 2012, na katerem je bil takratni zagovornik izrecno poučen o posledicah iz 285.a člena ZKP (list. št. 266 in 267). Zagovornik tej utemeljitvi sodišča prve stopnje v zahtevi za varstvo zakonitosti nasprotuje in sodišču očita, da je tudi, s tem ko je navedeni dokazni predlog zavrnilo, kršilo obsojenčevo pravico do obrambe. Navaja, da je bil takratni zagovornik na glavno obravnavo dne 9. 10. 2012 povabljen z vabilom na predobravnavni narok (na kar je na glavni obravnavi senat tudi opozoril), zato bi moralo sodišče njegov dokazni predlog po postavitvi izvedenca šteti za pravočasnega. Na predobravnavnem naroku je bil določen tudi datum glavne obravnave, kar sta obsojenec in zagovornik vzela na znanje. Kasneje je sodišče glavno obravnavo (razpisano za dne 20. 9. 2012) preložilo na 9. 10. 2012 in obsojenca ter njegovega zagovornika v pisnem vabilu na to opozorilo. Takratni obsojenčev zagovornik je bil na predobravnavnem naroku dne 30. 8. 2012 izrecno poučen tako o omejitvi predlaganja dokazov po opravljenem predobravnavnem naroku kot tudi, da se bo konkretna kazenska zadeva obravnavala na glavni obravnavi. Dejstvo, da je takratni zagovornik zaradi pomote sodnega osebja prejel vabilo na predobravnavni narok, še ne pomeni, da je s tem ponovno pridobil pravico do predlaganja dokazov, ki bi jih mogel in moral predlagati že na predobravnavnem naroku. Kot pravni strokovnjak je vedel, kakšne pravne posledice nastopijo po zaključku predobravnavnega naroka, na katere je bil skladno z določbo četrtega odstavka 285.b člena ZKP tudi izrecno poučen. Poleg tega je bilo na vročilnici sodne pošiljke zapisano, da se v pošiljki nahaja vabilo na glavno obravnavo za dne 9. 10. 2012. Da bo opravljena glavna obravnava in ne predobravnavni narok, je vedel tudi obsojenec, ko je 25. 9. 2012 vložil prošnjo, da ga sodišče na naslednjo obravnavo vabi brez privedbe. Zato sodišče prve stopnje s tem, ko je odločilo, da izvedbe predlaganega dokaza zaradi prekluzije ne dovoli, ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe.

Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do dokaznega predloga obrambe, da se predloženo izvedensko mnenje prebere, ko je v 37. točki obrazložitve sodbe presodilo, da je bil iz istega razloga dokazni predlog tudi v tem primeru podan prepozno. Ker je sodišče prve stopnje dokazna predloga po presoji Vrhovnega sodišča obrazloženo zavrnilo, kršitev obsojenčeve pravice do obrambe ni podana. Ker pa v obsojenčevo prištevnost tudi ni podvomilo, dopolnitve predloženega izvedenskega mnenja ni odredilo niti po uradni dolžnosti.

7Zagovornik z navedbami, da je obsojenec, glede na opis dejanja v obtožbi, lahko izvrševal le znake kaznivega dejanja v smislu udeležbe, oziroma da je lahko le prispeval k storitvi kaznivega dejanja, zato dejanja, ki izhaja iz izreka, ni mogel storiti, uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP in bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je izrek sodbe v nasprotju s samim seboj. Storilec kaznivega dejanja ni le tisti, ki skupaj z drugim stori kaznivo dejanje, tako da zavestno sodeluje pri storitvi, ampak tudi tisti, ki kako drugače odločilno prispeva k storitvi (drugi odstavek 20. člena KZ-1). Kdaj je prispevek osebe odločilen, je presodilo Vrhovno sodišče že v sodbi I Ips 217/2000 z dne 27. 3. 2003. Prispevek obsojenca, kot je opisan v opisu dejanja v izreku izpodbijane sodbe in nadalje pojasnjen v obrazložitvi sodbe, je, upoštevaje merila iz navedene sodbe Vrhovnega sodišča, po presoji Vrhovnega sodišča šteti za odločilnega. V obrazložitvi prvostopenjske sodbe je tudi pojasnjeno, da je obsojenec sostorilca k storitvi kaznivega dejanja ropa večkrat nagovarjal in da je bil prav obsojenec tisti, ki je narisal in opisal načrt ropa ter dal pobudo za storitev kaznivega dejanja. Tudi dan in kraj ropa je določil obsojenec. V 28. točki obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje izrecno utemeljilo tudi subjektivni element sostorilstva.

8Zagovornik v zahtevi uveljavlja kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP tudi iz razloga, ker naj bi bil izrek sodbe sam s seboj v nasprotju, ko v abstraktnem delu izpodbijane sodbe sodišče navaja, da so se osebe združile z namenom, da bi kradle, medtem ko zakonska definicija kaznivega dejanja po drugem odstavku 206. člena KZ-1 izrecno določa, da gre za osebe, ki so se združile zato, da bi ropale. Od dne 15. 5. 2012, ko se je pričela uporabljati novela Zakona o kazenskem postopku (ZKP-K), velja, da se vložnik lahko sklicuje na kršitev zakona, ki jih sicer lahko uveljavlja z zahtevo za varstvo zakonitosti, le, če jih ni mogel uveljaviti v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). Gre za tako imenovani pogoj formalnega in materialnega izčrpanja pravnih sredstev. Kadar je, kot v obravnavani zadevi, formalni pogoj izpolnjen – zoper sodbo sodišča prve stopnje je pritožbo vložil takratni obsojenčev zagovornik – mora Vrhovno sodišče še presoditi, ali je glede kršitev, ki jih uveljavlja vložnik zahteve za varstvo zakonitosti, izpolnjen tudi materialni pogoj. Vrhovno sodišče presoja navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti le v primeru, da je izpolnjen tudi materialni pogoj. Ker v primeru opisane kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP materialni pogoj ni izpolnjen, obramba te kršitve s pritožbo namreč ni uveljavljala, je Vrhovno sodišče ni presojalo. Ob tem pa Vrhovno sodišče poudarja, da je že v sodbi I Ips 12034/2011 z dne 18. 10. 2012 pojasnilo, da se združitev dvoje ali več oseb, da bi ropale, lahko nanaša na kazniva dejanja ropa, tatvine, velike tatvine ali roparske tatvine.

9Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že večkrat poudarilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti izredno pravno sredstvo, namenjeno preizkusu kršitev določb materialnega in procesnega prava in da z navedbami, ki po vsebini pomenijo uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve iz tega razloga ni mogoče vložiti), kršitev zakona ni mogoče utemeljiti. Zato Vrhovno sodišče ni presojalo zagovornikovih navedb, da obsojenec kaznivega dejanja ropa ni storil in da sta vloga obsojenca in njegova krivda napačno obrazložena, saj z njimi uveljavlja nedopusten razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

C.

10Glede na povedano je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

11Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je obsojenec dolžan plačati sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo, ob upoštevanju obsojenčevega premoženjskega stanja in zapletenosti postopka.

----

(1) Prim. sodba VSRS I Ips 72/98 z dne 14. 6. 2001 in druge.