VSL sodba II Kp 61405/2012

Pritožbi obtoženega A. A. se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji in vštevanju pripora spremeni tako, da
a) navodilo, da se obtoženi namerno ne sme približati oškodovancu B. B. in naslovu njegovega stalnega prebivališča ... in odvetniški pisarni B. na razdaljo manjšo kot 100 m, ne zajema tudi prepoved nadlegovanja po telekomunikacijskih sredstvih;
b) se čas vštevanja pripora spremeni tako, da se obtoženemu v enotno kazen všteje čas prestan v priporu od dne 11. 5. 2013 od 12.45 ure do 15. 5. 2013 do 18.00 ure.

V preostalem se pritožba obtoženca ter v celoti pritožba okrožne državne tožilke zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani obtoženega A. A. spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj poskusa izsiljevanja in sicer enega kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 213. člena KZ-1B v zvezi s 34. členom KZ-1B in enega kaznivega dejanja poskusa izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1B v zvezi s členom 34 KZ-1B. Obtožencu je izreklo pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom, v kateri mu je bila za vsako kaznivo dejanje izsiljevanja določena kazen 10 mesecev zapora in nato ob uporabi določb o steku določena enotna kazen 1 leto in 7 mesecev zapora s preizkusno dobo 4 leta in ukrepom varstvenega nadzorstva za čas 2 let, ob katerem je bilo obtožencu določeno navodilo, da se namerno ne sme približati oškodovancu B. B. in naslovu njegovega stalnega prebivališča ... in odvetniški pisarni B., na razdaljo manjšo od 100 m, pri čemer prepoved približevanja oškodovancu in naslovu njegovega stalnega prebivališča in naslovu zaposlitve zajema tudi prepoved nadlegovanja po telekomunikacijskih sredstvih. Obtožencu je bilo na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1B v enotno kazen všteto pridržanje od 30. 11. 2012 od 20.05 ure do 2. 12. 2012 do 16.30 ure in čas prestan v priporu od 13. maja 2013 od 9.47 ure do 15. 5. 2013 do 18.00 ure. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je sodišče obtoženemu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebno nagrado in izdatke pooblaščenca oškodovanca ter nagrado in potrebne izdatke postavljenih mu zagovornic po uradni dolžnosti ter ustrezno sodno takso. Z isto sodbo je sodišče obtoženega oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1 in odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter nagrada in potrebni izdatki obtožencu postavljenih zagovornic po uradni dolžnosti, ki odpadejo na to kaznivo dejanje, obremenjujejo proračun.

2Zoper obsodilni del sodbe se je pritožil obtoženi iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in izda oprostilno sodbo ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje pred spremenjenim senatom.

Zoper oprostilni del sodbe se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagala, da pritožbeno sodišče oprostilni del sodbe spremeni tako, da obtoženega spozna za krivega tudi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Predlagala je, da sodišče obtoženemu za to kaznivo dejanje določi kazen 3 mesece zapora ter mu izreče pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom in navodilom, kot je bilo izrečeno v izpodbijani sodbi, pri čemer mu v pogojni obsodbi določi enotno kazen 1 leto in 9 mesecev zapora.

3Na pritožbo državne tožilke je odgovoril obtoženi. Predlagal je zavrnitev pritožbe in v tem delu potrditev prvostopne sodbe. V odgovoru se je skliceval na navedbe iz pritožbe zoper obsodilni del sodbe.

4Pritožba obtoženca je delno utemeljena, pritožba državne tožilke ni utemeljena.

K pritožbi obtoženega zoper obsodilni del sodbe:

5Po preizkusu obsodilnega dela sodbe v okviru pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja obtoženega A. A. utemeljeno spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj izsiljevanja. V postopku tudi ni zagrešilo s strani obtoženega zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka.

6Eno od težišč obtoženčeve pritožbe je, da mu v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo zagotovljeno pošteno sojenje. Po oceni pritožnika pri sojenju ne bi smela sodelovati sodnica, ki je bila predsednica senata. Obrazložil je, da je navedena sodnica sodelovala pri izdaji odločbe v drugi kazenski zadevi zoper njega, ki je bila kasneje z odločitvijo pritožbenega sodišča spremenjena. Zaradi navedenega pritožnik meni, da mu je bila predsednica senata nenaklonjena, kar naj bi se odrazilo v tem, da postopek zoper njega ni vodila pošteno, temveč naj bi naklepno kršila pravila kazenskega postopka. Takšnemu stališču pritožnika ni mogoče pritrditi. Okoliščina, da je eden od sodnikov sodeloval pri izdaji odločbe v drugi kazenski zadevi zoper istega obtoženca, ne more biti razlog, da bi bil navedeni sodnik izločen iz sojenja v vseh nadaljnjih kazenskih postopkih zoper tega obtoženega. Navedeno velja tudi, v kolikor odločitev senata, v katerem sodeluje sodnik, za obtoženega ni ugodna in je le-ta kasneje v postopku s pravnimi sredstvi spremenjena. To velja tudi v primeru, v kolikor v drugi zadevi nastopa isti oškodovanec. Nasprotna razlaga, to je, da bi moral biti takšen sodnik iz vseh nadaljnjih postopkov zoper obtoženega izločen, kot jo ponuja pritožnik, bi lahko pripeljala do situacije, ko na posameznem sodišču v primeru obtoženca, zoper katerega teče več kazenskih postopkov, sploh ne bi bilo sodnika, ki bi takšnemu obtožencu lahko sodil. Od sodnika se pričakuje, da odloča brez vnaprejšnjega prepričanja o zadevi, izključno na podlagi dokazov, ki se nahajajo v kazenskem spisu, ne pa na podlagi svojega, vnaprejšnjega prepričanja oziroma mnenja, ki si ga ustvari o obtožencu. Takšno ravnanje sodnika se predpostavlja, saj to zahteva njegova poklicna etika in profesionalna integriteta.

7Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik zmotno razlaga odločitev pritožbenega sodišča v kazenski zadevi I Kpr 26388/2012 zoper obdolženo C. C. in A. A. S sklepom II Kp 26388/2012 res delno spremenilo sklep o uvedbi preiskave zoper oba obdolženca. Pritožbeno sodišče je glede dveh kaznivih dejanj potrdilo odločitev prvostopnega sodišča, da je podan utemeljen sum, da je obdolžena C. C. izvršila obe kaznivi dejanji, zaradi katerih je bila zoper njo zahtevana preiskava, obdolženi A. A. pa jo je k temu napeljal. Pritožbeno sodišče je spremenilo odločitev prvostopnega sodišča samo glede pravne opredelitve enega od obeh kaznivih dejanj, pri čemer je opis kaznivega dejanja ostal nespremenjen. Iz sklepa o uvedbi preiskave pa je pritožbeno sodišče izpustilo kaznivo dejanje overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1, ker je bil kazenski postopek v tem delu že predhodno izločen. Glede na navedeno so pritožbene navedbe pritožnika, da je pritožbeno sodišče potrdilo zmotnost odločitve izvenobravnavnega senata okrožnega sodišča, ki je ob nestrinjanju preiskovalne sodnice zoper oba obdolženca uvedlo preiskavo, neutemeljena. Prav tako ni mogoče pritrditi pritožniku, da je prvostopno sodišče z uvedbo preiskave izkazalo, da je naklonjeno oškodovanemu B. B. in da ga ščiti. Kazniva dejanja, ki so predmet sodne preiskave, naj bi bila izvršena na škodo osmih oškodovancev in je tako B. B. le eden izmed njih. Zato so brezuspešne pritožbene navedbe, da se je predsednica senata, ki je dejansko predsedovala tako senatu, ki je izdal sklep o uvedbi preiskave, kakor tudi senatu, ki je sodil obtožencu v tej kazenski zadevi, z izdajo sklepa o uvedbi preiskave „v sporu med obtožencem in oškodovancem B. B: postavila na stran slednjega“.

8Zmotno je stališče pritožnika, da bi morala biti predsednica senata izločena iz razloga, ker je obtoženi zoper njo podal kazensko ovadbo. Takšna razlaga bi pripeljala do možnosti, da bi stranka z zlorabo inštituta podaje kazenske ovadbe lahko iz sojenja izločala sodnike in si s tem sama izbrala sodnika, ki bi ji sodil. Zlasti podaja kazenske ovadbe ne more biti razlog za izločitev sodnika v primeru, ko obtoženec kazensko ovadbo poda zoper sodnika zaradi postopanja oziroma procesnega vodstva v kazenski zadevi, v kateri mu sodnik sodi. Iz kazenske ovadbe, ki se nahaja na v spisu je razvidno, da je le-ta podana zaradi kaznivega dejanja, pri čemer navaja obtoženi enake očitke zoper sodnico, kot jih uveljavlja v pritožbi zoper sodbo. Tovrstne kršitve so lahko predmet obravnavanja v pritožbenem postopku, niso pa razlog za izločitev sodnice.

9Pritožnik tudi ne more uspeti z uveljavljanjem, da je bila iz sojenja izločena sodnica D.. Navedena je bila iz sojenja izločena iz razloga, ker je sodnica zoper obtoženca podala kazensko ovadbo. V kolikor bi navedena sodnica sodila obtožencu, bi dejansko lahko bila podana kršitev 23. člena Ustave, kot je razložena v ustavnih odločbah, ki ju citira pritožnik. Glede predsednice senata v tej kazenski zadevi pa je sklicevanje pritožnika na navedene odločbe ustavnega sodišča v povezavi s 23. členom Ustave in na odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice v povezavi s 6. členom EKČP, brezuspešno. Postopanje predsednice senata v tej zadevi ni bilo takšno, da bi bilo mogoče šteti, da je ravnala na podlagi vnaprejšnje osebne sodbe oziroma predsodka, zaradi česar bi lahko bila upravičena obtoženčeva bojazen, da ne bo deležen nepristranskega sojenja. Zgolj obtoženčevo subjektivno prepričanje, ki temelji v pretežni meri na napačnem razumevanju odločbe višjega sodišča v zadevi I Kpr 26388/2012 Okrožnega sodišča v Ljubljani ne zadošča za to, da bi bil podan razlog za izločitev predsednice senata. Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je bil obtoženi tisti, ki je imel predsodek proti predsednici senata in ne obratno. Navedeno pa ne more biti razlog za izločitev predsednice senata. Pritožbeno sodišče po proučitvi podatkov kazenskega spisa ni našlo podlage za zaključek, da je predsednica senata postopala na način, da bi bila pri obtožencu upravičeno podana bojazen, da ne bo deležen nepristranskega sojenja. Nenazadnje je bil obtoženi za eno kaznivo dejanje oproščen.

10Brezuspešno je tudi pritožbeno uveljavljanje, da bi morala biti sodnica izločena iz sojenja iz razloga, ker naj bi postopek vodila nepravično in naklepno kršila določbe Zakona o kazenskem postopku. Tudi v kolikor bi bile navedene kršitve podane, to ne bi bil razlog za izločitev sodnice. Nestrinjanje s procesnim vodstvom glavne obravnave in s tem povezane kršitve ZKP je mogoče uveljavljati v pritožbi zoper sodbo in jih po tej poti tudi sanirati, zato to ne more biti razlog za izločitev sodnice.

11Sodnika se iz sojenja izloči samo, če je podana njegova osebna povezanost s katero od strank ali oškodovancem, ali pa kakšno konkretno ravnanje sodnika, ki kaže, da je sodnik glede zadeve, v kateri sodi, vnaprej opredeljen, zaradi česar je mogoč sklep, da obtoženi ne bo deležen poštenega sojenja. Odločitve sodnika v kazenskem postopku, ki se lahko izpodbija pravnimi sredstvi, niso razlog za izločitev sodnika iz sojenja. Zato ne bi bil podan izločitveni razlog za predsednico senata tudi v primeru, v kolikor bi v kazenski zadevi I Kp 26388/2012, na katero se sklicuje pritožnik, bila odločitev, ki jo je sprejel senat, ki mu je predsedovala, z odločbo višjega sodišča v celoti spremenjena.

12Iz zgoraj navedenega izhaja, da za izločitev sodnika ne zadošča zgolj subjektivno prepričanje stranke, da mu navedeni sodnik ne bo sodil pošteno, temveč mora biti podan nek objektivni pogoj za izločitev sodnika. Navedeno je lahko bodisi povezanost sodnika s strankami ali oškodovanci v kazenskem postopku, ali pa konkretno ravnanje sodnika, na podlagi katere je mogoče sklepati, da si je sodnik o zadevi vnaprej ustvaril neko mnenje, prepričanje, ki ga bo vodilo pri odločitvi in ne bo odločal na podlagi izvedenih dokazov. Samo v navedenih dveh primerih je mogoče šteti, da stranki ne bo omogočeno pošteno sojenje. Nobeden od navedenih pogojev v tej zadevi ni bil izpolnjen, zato pritožbeno sodišče ne pritrjuje pritožniku, da mu ni bilo omogočeno pošteno sojenje.

13Prav tako pritožnik brezuspešno izpodbija odločitev razpravljajočega senata, ki je njegovi zahtevi za izločitev senata podanih na glavnih obravnavah dne 11. 12. 2013 in 15. 1. 2014, zavrgel. Pritožnik je izločitev senata zahteval iz razloga, ker se ni strinjal s procesnim vodstvom, to je nedovolitvijo vprašanj priči E., ter zavrnitvijo dokaznih predlogov. Kot je bilo pojasnjeno pod točko 10 nestrinjanje s procesnim vodstvom ne more biti razlog za izločitev sodnika. Senat je zato pravilno štel, da sta zahtevi bili podani z namenom zavlačevanja postopka in spodkopavanja avtoritete sodišča. Zmotno je stališče pritožnika, da je zavlačevanje kazenskega postopka lahko podano samo v primeru, kadar grozi zastaranje kazenskega pregona. Zavlačevanje kazenskega postopka je vsako ravnanje procesnega udeleženca, ki povzroči nepotrebno preložitev ali prekinitev glavne obravnave, zlasti, kadar do navedenega pride zaradi zlorabe procesnih pravic udeležencev v postopku. Ker je šlo za očitno neutemeljeno zahtevo za izločitev senata, je senat ravnal pravilno, ko je le-to zavrgel, saj mu takšno postopanje narekuje peti odstavek 42. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). O predlogu za izločitev senata je odločil senat sam in tega zavrgel, zato ni bil predložen v odločanje predsedniku sodišča. Pritožnik brezuspešno uveljavlja, da porotnika nista podala izjave po tretjem odstavku 42. člena ZKP, saj se ta poda samo v primeru, ko o izločitvi odloča predsednik sodišča.

14Pritožnik sicer pravilno navaja, da je v uvodu sodbe pri navedbi prvega obtožnega akta (kaznivo dejanje z dne 3. 8. 2011; točka I/1 sodbe) izpuščeno, da je bil obtožni akt modificiran tudi dne 20. 11. 2013, kakor tudi da je pri navedbi datumov glavne obravnave navedena tudi glavna obravnava, ki je potekala pred drugim senatom (3. 6. 2013), ter da sta navedena dva napačna datuma narokov glavne obravnave (21. 11. 2013 namesto pravilno 20. 11. 2013 in 10. 1. 2014 namesto 15. 1. 2014). Vendar nič od navedenega ne vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe. Za pravilnost sodbe je odločilno, ali je podana identiteta med obtožbo in sodbo in da sodba temelji na dokazih, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi. Prvostopno sodišče je obtoženega spoznalo za krivega na podlagi dokazov, izvedenih na več narokih glavne obravnave, v skladu z modificirano obtožbo, podana je tudi identiteta med obtožbo in sodbo. Sicer pa modifikacija, ki ni navedena v uvodu sodbe, obsega zgolj odpravo očitne pisne napake pri navedbi datuma, saj je bila v obtožnem aktu navedena letnica „3. 8. 011“, namesto pravilno „3. 8. 2011“.

15Neupoštevne so pritožbene navedbe, da obtožencu ni bila dana možnost podati ugovor na modificirane obtožnice. Zakon o kazenskem postopku (ZKP) predvideva zgolj ugovor zoper obtožnico, ne pa tudi zoper modificirane obtožnice. Obtoženi se ima sicer možnost izreči o modifikaciji oziroma spremembi obtožnice ter, v kolikor to šteje za potrebno, podati dodaten zagovor, ugovora pa ZKP ne predvideva. Ugovor zoper obtožnico je posebna faza kazenskega postopka, obtoženi ima možnost podati ugovor zoper obtožnico, preden le-ta postane pravnomočna. Do ugovornih navedb se opredeli izvenobravnavni senat s posebnim sklepom. V kolikor ugovor zavrne, s tem obtožnica postane pravnomočna in kazenski postopek preide v naslednjo fazo, to je fazo glavne obravnave. Na glavni obravnavi o utemeljenosti obtožnice odloča razpravljajoči senat in sicer na podlagi dokazov, ki jih izvede na glavni obravnavi. Razpravljajoči senat se je dolžan opredeliti do zagovora obtoženca in ga oceniti v povezavi z vsemi dokazi, ki jih je izvedel na glavni obravnavi. Razpravljajoči senat pa se ne opredeli ponovno do ugovornih navedb obtoženca, temveč oceni zgolj dokaze, ki jih je izvedel na glavni obravnavi. Zato so pritožbene navedbe, da se senat ni opredelil do obtoženčevih ugovornih navedb, neutemeljene.

16Kadar teče postopek pred okrožnim sodiščem, predsednik senata, pred razpisom glavne obravnave, opravi t.i. predobravnavni narok. Ko je predobravnavni narok zaključen oziroma se ta ne opravi, ker ni pristopil obtoženi, ki je zoper obtožnico vložil ugovor, je ta faza kazenskega postopka zaključena in predsednik senata razpiše glavno obravnavo. Predobravnavnega naroka tudi v primeru, ko je zadeva dodeljena drugemu predsedniku senata, ni potrebno ponoviti. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi morala predsednica senata, ki je sodila v tej zadevi, potem, ko je bil kazenski postopek po obeh obtožnicah združen, ponovno izvesti predobravnavni narok. V zvezi s prvo vloženo obtožnico, za kaznivo dejanje z dne 3. 8. 2011 sta bila razpisana dva predobravnavna naroka. Na prvi predobravnavni narok, ki je bil razpisan za 27. 3. 2013, je obtoženi pristopil, vendar je prosil za preložitev naroka zato, da si bo zagotovil zagovornika. Takratna predsednica senata je predlogu obtoženca ugodila in predobravnavni narok preložila. Ker obtoženi na naslednji predobravnavni narok, ki je bil razpisan za 15. 4. 2013, ni pristopil, je predsednica senata glede na to, da je obtoženi vložil ugovor zoper obtožnico, pravilno štela, da predobravnavnega naroka ni potrebno opraviti in je razpisala glavno obravnavo. Predobravnavni narok po drugi obtožnici (za kaznivo dejanje izvršeno od 28. 11. do vključno 30. 11. 2012) je predsednica senata potem, ko je bil izdan sklep o združitvi postopka, razpisala za 18. oktober 2013. Na navedeni narok obtoženi ni pristopil. Ker je vložil ugovor zoper obtožnico, je predsednica senata pravilno zaključila, da so podani pogoji za razpis glavne obravnave. Sta pa na predobravnavni narok pristopila državna tožilka in obtoženčeva zagovornica, ki sta obe podali dokazne predloge. Na navedenem naroku je predsednica senata pravilno štela, da se le-ta opravi samo po drugi vloženi obtožnici, saj je bil predobravnavni narok v zvezi s prvo vloženo obtožnico že opravljen in je bil takrat postopek že v naslednji fazi, saj se je že opravila glavna obravnava. Predobravnavni narok ni narok za glavno obravnavo, zato je pravilno, da navedeni naroki v uvodu sodbe, kjer se navedejo zgolj naroki, na katerih se je opravila glavna obravnava, niso navedeni.

17Pritožbene navedbe, v katerih pritožnik analizira spremembe obtožnice in citira določene navedbe državnih tožilk na narokih za glavno obravnavo, niso relevantne za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe. Sodišče odloča o obtožnem aktu, kakršnega oblikuje tožilec, pri čemer je za odločitev o glavni stvari relevanten zgolj končni obtožni akt. Neupoštevne so tudi pritožbene navedbe, da naj bi sodišče v izreku sodbe glede kaznivega dejanja z dne 3. 8. 2011 ne navedlo celoten naslov pisanja, ki ga je obtoženi naslovil na oškodovanca. Kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, je sodišče vezano na opis kaznivega dejanja, kot ga v obtožnem aktu poda tožilstvo. Tožilstvo je bilo tisto, ki je naslov skrajšalo na „predlog izvensodne poravnave z dne 3. 8. 2011“. Bistvo obtožbenega očitka je, da mora biti le-ta toliko natančen in specificiran, da obtoženi ve, kaj se mu očita. Navedenemu kriteriju je bilo s skrajšanjem naslova listine zadoščeno, saj sta tako obtoženi, kot tudi sodišče razumela, kaj je predmet obtožbenega očitka oziroma da je le-to celotno pisanje. Sodišče je v dokaznem postopku ocenjevalo celotno pisanje, kar je razvidno iz obrazložitve pod točko 13. sodbe, kjer je to pisanje tudi povzeto.

18Neutemeljeno je tudi pritožbeno navajanje glede kaznivega dejanja pod točko I/2 sodbe, da je sodišče v zvezi s kazensko ovadbo, ki je bila podana zoper F. F., naprtilo kaznivo dejanje obtožencu. Sodišče je zgolj odločalo o obtožbenem očitku, ki ga je na obtoženega naslovilo tožilstvo. Pri kaznivih dejanjih, ki se ne preganjajo na predlog, državni tožilec ni vezan na kazensko ovadbo, torej, zoper koga je podana kazenska ovadba. Na podlagi opisa dejanskega stanja, kot izhaja iz kazenske ovadbe, državni tožilec samostojno oceni, zoper koga in zaradi katerega kaznivega dejanja bo zahteval uvedbo kazenskega postopka. Državni tožilec je dolžan sprejeti odločitev v zvezi z vsako podano kazensko ovadbo, pri čemer je irelevantno, ali je bila le-ta podana neposredno na tožilstvu, ali pa na policiji, kakor tudi, v kakšni obliki, torej po kakšnem mediju je bila kazenska ovadba podana. Navedeno velja tudi glede okoliščine, da je bila kazenska ovadba neposredno poslana direktorju policije in vodji državnega tožilstva v Ljubljani, in kako sta bila naslovljena v pisanjih. Za sodišče je odločilno zgolj, ali je obtožbeni očitek, ki je naslovljen na obtoženca, utemeljen ali ne.

19Tudi ni mogoče pritrditi pritožniku, da mu v postopku ni bilo omogočeno zaslišanje oškodovanca. Za kaznivo dejanje z dne 3. 8. 2011 (točka I/1 sodbe) je bila vložena neposredna obtožnica in je bil oškodovanec prvič zaslišan na glavni obravnavi. Za kaznivo dejanje v novembru 2012 (točka I/2 sodbe) pa se je opravila preiskava. Med preiskavo je bil o zaslišanju oškodovanca obveščen takratni zagovornik obtoženca, ki je ne glede na to, da je obtoženemu odpovedal pooblastilo, bil dolžan v času zaslišanja oškodovanca obtoženega še naprej zagovarjati (člen 12 Zakona o odvetništvu). Skladno z veljavno sodno prakso je zato potrebno šteti, da je bilo obtoženemu med preiskavo, posredno preko zagovornika, omogočeno zaslišanje oškodovanca.

20Oškodovanec je bil povabljen in zaslišan na treh narokih za glavno obravnavo in sicer dne 13. septembra 2013 in 11. ter 20. decembra 2013. Na vseh narokih za glavno obravnavo je bil navzoč tudi obtoženi. Ob prvem zaslišanju oškodovanca, na glavni obravnavi dne 13. 9. 2013 je obtoženi med izpovedovanjem oškodovanca njegovo izpovedbo glasno komentiral, izražal nestrinjanje z izpovedbo, nanj vpil in s tem motil zaslišanje in potek glavne obravnave. Zato je senat zaslišanje oškodovanca prekinil, obtožencu na podlagi 70. člena ZKP postavil zagovornico po uradni dolžnosti in z zaslišanjem oškodovanca nadaljeval na naslednji glavni obravnavi, to je 11. decembra 2013. Na navedeni glavni obravnavi je bila zato navzoča obtoženčeva zagovornica, ki mu je bila postavljena po uradni dolžnosti. Pred zaslišanjem oškodovanca je bil kot priča zaslišan E. E., ki je zaposlen v odvetniški pisarni oškodovanca. Med zaslišanjem navedene priče je obtoženi, enako kot pri predhodnem zaslišanju oškodovanca, prekinjal pričo, komentiral njeno izpovedbo in izražal nestrinjanje z izpovedbo priče, s čimer je motil potek glavne obravnave in pisanje zapisnika. Ko obtoženemu najprej predsednica senata, zatem pa senat ni dovolila enega od vprašanj priči, je zahteval izločitev senata. Zahteval je tudi razrešitev zagovornice po uradni dolžnosti, ker se je pozdravila z oškodovancem. Senat je predlog za svojo izločitev zavrgel. Ob upoštevanju mnenja izvedenca G. je senat ocenil, da se je obtoženi sposoben braniti sam in tako ni podan pogoj po 70. členu ZKP za postavitev zagovornika po uradni dolžnosti, zato je razrešil zagovornico postavljeno po uradni dolžnosti. Obtoženega je zaradi motenja reda na glavni obravnavi na podlagi določbe 302. člena ZKP odstranil z naroka. Oškodovanec je bil tako zaslišan v nenavzočnosti obtoženega, je bila pa obtoženemu izpovedba oškodovanca v celoti prebrana v nadaljevanju glavne obravnave, na kateri je bil obtoženi ponovno navzoč. Obtoženi je takrat izjavil, da želi priči postavljati vprašanja, vendar prosi, da se mu postavi zagovornika po uradni dolžnosti. Glede na to, da niso bili izpolnjeni pogoji za postavitev zagovornika po uradni dolžnosti obtoženemu, je senat obravnavo prekinil, da bi si obtoženi sam vzel zagovornika.

21Na naslednji narok za glavno obravnavo, dne 20. 12. 2013 je obtoženi pristopil brez zagovornika. Na navedenem naroku se je nadaljevalo zaslišanje oškodovanca s postavljanjem vprašanj obtoženca. Obtoženi je oškodovancu predočal njegove predhodne izpovedbe ter ga spraševal v zvezi s kaznivim dejanjem, za katerega je bila izrečena oprostilna sodba, pri čemer je priči predočal tudi izpovedbo H. H., ki je bila na istem naroku zaslišana pred oškodovancem. Potem, ko predsednica senata obtoženemu določenih vprašanj ni dovolila iz razloga, ker je ocenila, da niso v povezavi z obtožbenimi očitki, pri čemer je šlo za vprašanja v smeri, ali je bil oškodovanec tisti, ki je kriv za to, da je bilo obtoženemu odpovedano delovno razmerje, to je, ali je imel oškodovanec kot svetovalec I., ki je bila lastnica J., možnost vplivati na takratno predsednico uprave J., K. K., da je obtoženemu bilo odpovedano delovno razmerje in ali pozna takratne vodilne iz I., se je obtoženi močno razburil. Obtoženi ni bil sposoben uvida v to, da mu predsednica senata določenih vprašanj, ki niso pravnorelevantna, ne dovoli, vpil je na predsednico senata in preklinjal. Zato je senat zaradi neupoštevanja odredb predsednice senata, motenja reda na glavni obravnavi ter vpitja na senat in žaljenja oškodovanca sprejel sklep, da se obtoženi odstrani z glavne obravnave.

22Iz navedenega izhaja, da je sodišče obtožencu kar štirikrat omogočilo zaslišanje oškodovanca, vendar se je obtoženi ob zaslišanju oškodovanca obnašal povsem nekontrolirano, ni se bil pripravljen osredotočiti na obtožbeni očitek, temveč je želel z oškodovancem zlasti razčistiti očitke, ki naj bi bili v več predkazenskih postopkih usmerjeni v oškodovanca in z njim razčistiti vsa nesoglasja. Navedeno ni bilo predmet obtožbenega očitka obtožencu, zato predsednica senata teh vprašanj utemeljeno ni dovolila. Tako se izkaže, da si je obtoženi sam, s tem, ko se ni bil pripravljen pri zaslišanju oškodovanca omejiti zgolj na pravnorelevantna dejstva v zvezi z obtožbenim očitkom naslovljenim nanj in ni spoštoval ukrepov procesnega vodstva predsednice senata, temveč je bil verbalno nasilen tako napram oškodovancu, kakor tudi napram predsednici senata, onemogočil, da bi nadaljeval zaslišanje oškodovanca. Ker je senat obtožencu kar trikrat omogočil zaslišanje oškodovanca, ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da obtožencu ni bilo omogočeno zaslišanje oškodovanca. Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da iz zagovora obtoženca izhaja, da je bil z izpovedbo oškodovanca dobro seznanjen in se je do nje v celoti opredelil v svojem zagovoru.

23Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče oškodovancu dovolilo izpovedovati tudi o pravno nerelevantnih dejstvih, npr. srečanje med obtožencem in oškodovancem v X, medtem ko obtožencu ni dovolilo postavljati vprašanj v zvezi z navedenim dogodkom. Iz podatkov spisa izhaja, da je navedeni dogodek v svojem zagovoru prvi izpostavil obtoženec, o navedenem dogodku je v prosti izpovedbi izpovedal tudi oškodovanec, ker pa ne gre za pravnorelevantno dejstvo v zvezi z obtožbenim očitkom, predsednica senata nadaljnjih vprašanj v zvezi z navedenim dogodkom utemeljeno ni dovolila.

24Ne glede na vse zgoraj navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da za obsodbo obtoženca izpovedba oškodovanca ni bila odločilna, temveč so bila odločilna pisanja, ki jih je obtoženi naslovil na oškodovanca in so povzeta v izreku sodbe. Zato pritožbeno sodišče ne pritrjuje pritožniku, da v kolikor bi sodišče oškodovancu postavilo vprašanja, ki jih je obtoženi pisno posredoval sodišču ob zadnjem zaslišanju oškodovanca na glavni obravnavi, bi bil obtoženi oproščen tudi za obe kaznivi dejanji izsiljevanja. Vprašanja se pretežno nanašajo na nepravilnosti, ki naj bi jih zagrešil oškodovanec in zato niso pravnorelevantna za odločitev o krivdi obtoženega za obe kaznivi dejanji izsiljevanja. Navedena vprašanja merijo v smer, da obtoženi „dokaže, da je B. B. baraba“, kar prvostopno sodišče utemeljeno ni dovolilo. V tem kazenskem postopku se presoja zgolj, ali je obtoženi storil kaznivo dejanje na škodo oškodovanca, pri čemer osebnost oškodovanca in eventualna kazniva dejanja, ki naj bi jih le-ta storil, za navedeno presojo niso odločilna. Tudi v kolikor bi bil oškodovanec že obsojen za kazniva dejanja, zaradi katerih naj bi zoper njega tekel predkazenski postopek, to samo po sebi ne bi izključevalo, da obtoženi ne bi mogel na njegovo škodo izvršiti kaznivo dejanje. Pravnorelevantno bi utegnilo biti zgolj vprašanje oškodovancu, ali je le-ta vplival na K. K., da je bilo obtoženemu delovno razmerje odpovedano. To vprašanje je bilo oškodovancu postavljeno s strani državne tožilke in oškodovanec je navedeno zanikal. Zato je prvostopno sodišče pravilno, kot nepotrebne zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič, ki naj bi potrdile, da je imel oškodovanec možnost vplivati na to, da je bilo obtoženemu delovno razmerje odpovedano. Pritožbeno sodišče tako v celoti pritrjuje razlogom, navedenim v točki 73 sodbe, kjer je prvostopno sodišče obrazložilo, zakaj pisnih vprašanj, ki jih je sodišču predložil obtoženi, ni postavilo oškodovancu.

25Prvostopno sodišče je dejansko zavrnilo vse dokazne predloge za zaslišanje prič, ki jih je predlagal obtoženi. Tudi glede zaslišanja prič F., L. in M., za katere je sprva odločilo, da jih bo zaslišalo, je svojo odločitev spremenilo in prič ni zaslišalo. Prvostopno sodišče je razloge za svojo odločitev za vsak dokaz posebej obrazložilo v točkah 66 do 71 sodbe. Pritožbeno sodišče, v izogib ponavljanju, v celoti pritrjuje razlogom prvostopnega sodišča, da zaslišanje navedenih prič ne bi bilo pravnorelevantno in njihovo zaslišanje ne bi moglo pripeljati do drugačne odločitve sodišča glede krivde obtoženca. Dolžnost sodišča je, da dopusti izvedbo zgolj pravnorelevantnih dokazov. Te odločitve pritožnik s posplošenim sklicevanjem na načelo poštenega sojenja in enakosti strank v kazenskem postopku, ne more uspešno izpodbiti.

26Po oceni pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče v dokaznem postopku izvedlo vse relevantne dokaze in pravilno zaključilo, da je obtoženi s pisanjem, ki ga je oškodovancu v odvetniško pisarno oddal dne 3. 8. 2011 in v katerem je zagrozil, da v kolikor mu oškodovanec ne nakaže 75.000,00 EUR, bo o njemu in o njegovi partnerici javnosti razkril podatke, ki lahko škodijo njunemu dobremu imenu, izpolnil vse zakonske znake poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po drugem odstavku 213. člena KZ-1. Pritožnik v pritožbi brezuspešno ponavlja svoj zagovor, da je s tem pisanjem zgolj podal predlog za izvensodno poravnavo oškodovancu. Prvostopno sodišče je pravilno zaključilo, da četudi je bil obtoženi subjektivno prepričan, da je oškodovanec odgovoren, da mu je bilo odpovedano delovno razmerje, se je zavedal, da takšno njegovo subjektivno prepričanje ne vzpostavlja obligacijske obveznosti oškodovanca do obtoženca in je bil njegov namen pridobiti si protipravno premoženjsko korist. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje oceni prvostopnega sodišča, da je bil namen navedenega pisanja, da si obtoženi pridobi protipravno premoženjsko korist. Da se je obtoženi zavedal, da oškodovanec tudi, v kolikor bi vplival na odločitev, da je obtoženi izgubil službo, iz tega naslova ne bi imel civilnopravne odgovornosti napram obtožencu, temveč bi zaradi neutemeljene izgube službe lahko odgovarjal zgolj obtoženčev dotedanji delodajalec, izhaja tudi iz zagovora obtoženega. Le-ta je povedal, da je zaradi izgube zaposlitve sprožil spor pred delovnim sodiščem, torej proti delodajalcu, vendar je spor izgubil. Da se je obtoženec zavedal, da oškodovanec nima do njega civilnopravne obveznosti izhaja tudi iz same vsebine „predloga za izvensodno poravnavo pred vložitvijo tožbe zaradi moje izgube službe na S. oziroma ponudba za ekskluzivni odkup članka o vašem kupovanju kokaina na črnem trgu pri dilerju N. N. (posnetki)“. V navedenem pisanju obtoženi navaja, da naj oškodovanec njegovo pisanje šteje kot „ponudbo za ekskluzivni odkup članka, ki ga pripravlja o oškodovančevi vpletenosti na trg prepovedanih drog“. V pisanju je navedel, da oškodovancu lahko na njegovo zahtevo izstavi „račun za storitev (reciva mu svetovanje)“.Vse navedeno kaže, da se je obtoženi zavedal, da med njim in oškodovancem ni civilnopravnega razmerja, kar je predpostavka za dogovor o izvensodni poravnavi, temveč je bil njegov namen pridobitev protipravne premoženjske koristi.

27S tem, ko je obtoženi v navedenem dopisu zagrozil oškodovancu, da bo o njem in njegovi partnerki razkril, da naj bi kupovala mamilo od osebe z imenom N., v kolikor ne bo prejel zahtevanega plačila na račun v zahtevanem roku, je izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja izsiljevanja po drugem odstavku 213. člena KZ-1, kot je to prvostopno sodišče obrazložilo v točkah 16 do 22 sodbe.

28Obtoženi je zakonske znake kaznivega dejanja poskusa izsiljevanja torej izpolnil že s tem, ko je navedeno pisanje, naslovljeno na oškodovanca, oddal v njegovi odvetniški pisarni, zato je brezpredmetno pritožbeno uveljavljanje, da ob hišni preiskavi na njegovem računalniku niso bili najdeni dokazi za izsiljevanje. V kolikor ima pritožnik s tem v mislih podatke, ki naj bi jih o oškodovancu razkril, je prvostopno sodišče v sodbi pravilno navedlo, da je okoliščina, ali je obtoženi z dokazi, ki jih je navajal v pisanju in naj bi potrjevali oškodovančev nakup heroina, razpolagal, irelevantna. Nenazadnje je obtoženi v navedenem pisanju sam navedel, da sploh ni odločilno, ali razpolaga z dokazi o svoji trditvi, ker se zaveda, da bi že samo tovrstno pisanje v medijih, ogrozilo čast in dobro ime oškodovanca, pri čemer je tudi obrazložil, da takšnemu odvetniku stranke ne bi več zaupale. Obtoženi je dalje navedel, da bi že sama objava tožbe s tovrstnimi podatki o oškodovancu in njegovi partnerki zadoščala za to, da bi bil ugled, torej čast in dobro ime oškodovanca, okrnjen. Dostavil je, da sploh ni potrebno, da bi obtoženi s tožbo uspel, saj bi že sama objava vsebine tožbe prizadela čast in dobro ime oškodovanca. Vse navedeno kaže na jasen namen obtoženega, da izsiljuje oškodovanca. Zato okoliščina, da je obtoženi tekom kazenskega postopka dejansko vložil odškodninsko tožbo zoper oškodovanca, na odločitev o obstoju kaznivega dejanja ne vpliva.

29Prav tako ni mogoče pritrditi pritožniku, da časti in dobrega imena oškodovanca in njegove partnerke sploh ne bi mogel prizadeti, ker naj bi oba imela nizek družbeni ugled. To je pritožnik utemeljeval zlasti z izpostavljanjem, da je zoper oškodovanca v teku več predkazenskih postopkov. Vendar takšnemu stališču pritožnika ni mogoče pritrditi. V času izvršitve kaznivega dejanja je bil oškodovanec ugleden odvetnik, njegova partnerka pa politik. Sicer pa je pritožnik v pisanju sam navedel, da bi tovrstni članek uničil poslovni ugled oškodovanca in mu kot odvetniku stranke ne bi več zaupale.

30Prav tako je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da je obtoženi z ravnanjem, kot je opisano pod točko I/2 izpodbijane sodbe, ko je oškodovancu v času od 28. novembra 2012 do 30. novembra 2012 poslal več elektronskih pisanj, v katerih je od njega ponovno zahteval plačilo denarja, in mu zagrozil, da bo v nasprotnem primeru prišel in obračunal z oškodovancem in njegovo partnerico, izpolnil vse zakonske znake poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja. Zmotno je stališče pritožnika, da zgolj iz razloga, ker so bila navedena elektronska sporočila poslana poleg oškodovancu še na druge naslove, s svojim ravnanjem ni izpolnil zakonskih znakov kaznivega dejanja izsiljevanja. Nasprotno, s tem, ko je navedena pisanja pošiljal tudi drugim, z oškodovancem povezanim osebam, je obtoženi izkazal resnosti svojih groženj, v kolikor mu oškodovanec ne nakaže zahtevanega denarja.

31Iz navedenega izhaja, da je obtoženi zakonske znake kaznivega dejanja poskusa izsiljevanja izpolnil že s tem, ko je poslal več pisanj po elektronski pošti, v katerih je zagrozil, da v kolikor ne bo prejel plačila, bo poračunal z obtožencem in njegovo izvenzakonsko partnerico. Tisti deli pisanj, ki so povzeta v izreku izpodbijane sodbe, vsebujejo resno grožnjo z napadom na telo oškodovancev. Da se je kritičnega dne pozno popoldne obtoženi nahajal pred odvetniško pisarno oškodovanca, kot je pred tem „zagrozil“ v elektronskem sporočilu, in da se je tam pogovarjal z zaposlenim E. E., obtoženi v zagovoru priznava. Na podlagi takšnega njegovega ravnanja je oškodovanec utemeljeno sklepal, da je obtoženi s tem izkazal, da namerava svojo grožnjo uresničiti. Zato je irelevantno, ali se je obtoženi pred odvetniško pisarno nahajal dlje časa in čakal ter gledal skozi rešetke, kot je to izpovedal E. E., ali pa je šel mimo odvetniške pisarne slučajno ravno v trenutku, ko je iz stavbe izstopil E. Pritožnik sicer pravilno navaja, da ga na posnetkih videonadzornih kamer pred odvetniško pisarno ni mogoče prepoznati. Priča E. je povedal, v kakšnem položaju je zagledal obtoženca, ko je prišel iz pisarne, obtoženi priznava, da se je pred pisarno pogovarjal s pričo E. in mu tudi nekaj zabrusil v zvezi z oškodovancem, zato okoliščina, da navedeno dejanje ni video dokumentirano na način, da bi bilo mogoče obtoženca prepoznati, ni relevantna.

32Kot je bilo obrazloženo že pod točko 16 te sodbe, okoliščina, da je bila s strani oškodovanca kazenska ovadba podana zoper F. F., ob upoštevanju, da ovadba opisuje tudi ravnanje obtoženca, ki je predmet tega kazenskega postopka, ni odločilno. Enako velja tudi glede vsebine odredbe za hišno preiskavo pri obtožencu v decembru 2012. V obrazložitvi odredbe je res uvodoma navedeno ravnanje F., to je pozivanje k napadom na oškodovanca, vendar je takoj v nadaljevanju opisano ravnanje obtoženca, ki ima vse zakonske znake kaznivega dejanja izsiljevanja.

33Kot je bilo že obrazloženo, sama okoliščina, da je obtoženi dejansko prišel pred odvetniško pisarno oškodovanca, kot je to napovedal v mailih, za obstoj kaznivega dejanja poskusa izsiljevanja ni odločilno, ker so bili zakonski znaki tega kaznivega dejanja izpolnjeni že s tem, ko je obtoženi poslal elektronska sporočila z zahtevo oškodovancu po plačilu denarja in z grožnjo, da v kolikor plačilo ne bo izvedeno, bo napadel življenje in telo oškodovanca. V dokaznem postopku je bilo tudi z gotovostjo ugotovljeno, da je bil obtoženi dejansko kritičnega večera pred odvetniško pisarno, kar tudi sam priznava v zagovoru. Prvostopno sodišče je zato utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za opravo rekonstrukcije v tem delu, saj vprašanje, ali je bil obtoženi ob pogovoru z E. nekoliko oddaljen od ograje, ali pa se je držal za rešetki in imel tudi glavo med rešetkama, kot je opisoval E., pri čemer je prvostopno sodišče takšni njegovi izpovedbi utemeljeno verjelo, za obstoj kaznivega dejanja ni odločilno.

34Prav tako pritožnik brezuspešno uveljavlja, da je sodbeni očitek glede tega, koliko denarja je zahteval od oškodovanca različen, saj je to posledica ugotovljenega dejanskega stanja, ko je obtoženi v različnih fazah oziroma dneh zahteval različen znesek.

35Prvostopno sodišče je obtoženega torej tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj poskusa izsiljevanja. Upoštevaje okoliščine, ki jih je obrazložilo v točkah 48 in 49 sodbe, je obtožencu določena kazen 10 mesecev zapora za vsako od kaznivih dejanj izsiljevanja in enotna kazen 1 leto in 7 mesecev zapora s preizkusno dobo 4 let primerna vsem v postopku ugotovljenim subjektivnim okoliščinam na strani obtoženega ter okoliščinah, v katerih sta bili kaznivi dejanji storjeni. Pri izreku kazenske sankcije je prvostopno sodišče utemeljeno upoštevalo obtoženčevo ravnanje napram oškodovancu po izvršitvi kaznivih dejanj, tudi tekom kazenskega postopka, saj je to okoliščina, ki lahko vpliva na izrek kazenske sankcije. Ob upoštevanju obtoženčeve osebnosti, kot izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenca G. ter okoliščine, da z izrekanjem groženj oškodovancu tudi po kaznivem dejanju ni prenehal, je prvostopno sodišče obtožencu utemeljeno v pogojni obsodbi izreklo ukrep varstvenega nadzorstva z navodilom, da se oškodovancu in naslovu njegovega bivališča in njegove službe ne sme približati na razdaljo, manjšo od 100 m. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je razdalja 100 m primerna, da prepreči, da bi obtoženi oškodovanca še naprej izsiljeval. Dolžino te razdalje pritožnik brezuspešno izpodbija s sklicevanjem, da mu je bilo tekom kazenskega postopka ob izrečenem ukrepu prepovedi približanja oškodovancu določena krajša razdalja, to je 20 m. Razdalja 100 m, na kateri se obtoženi oškodovancu namerno ne sme približati, je bila določena zaradi zagotovitve varnosti oškodovanca. Pritožnik sicer pravilno uveljavlja, da zaradi navedene prepovedi ne bo mogel kot novinar spremljati eventualnih sodnih obravnav zoper oškodovanca. Vendar to ni okoliščina, ki bi narekovala spremembo navodila določenega varstvenega nadzorstva. Prav tako pritožnik brezuspešno uveljavlja, da bo v zvezi s svojim delom pri O. prišel v stik z oškodovancem, ki je pravni zastopnik O., saj obtoženi ni edini zastopnik O. in bo zadeve z oškodovancem lahko urejal drug član O. V primeru, da bi bila obtoženi in oškodovanec vabljena na isto glavno obravnavo, pa ne bo mogoče šteti, da je obtoženi namerno prekršil razdaljo, ki mu je določena z navedeno pravnomočno sodbo.

36Pritožnik pa utemeljeno izpodbija tisti del navodila, ki obsega tudi prepoved nadlegovanja po telekomunikacijskih sredstvih. Pritožnik se pri tem utemeljeno sklicuje na 39. člen Ustave, ki določa svobodo izražanja. Ustavne pravice sicer niso absolutne in jih je mogoče omejiti z zakonom. Vendar Zakon o kazenskem postopku sankcije prepovedi nadlegovanja s telekomunikacijskimi sredstvi ali kakšnimi drugimi sredstvi za komuniciranje (za razliko od Zakona o preprečevanju nasilja v družini, ki ima takšno določbo v 19. členu) ne predpisuje. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožniku ugodilo in odločilo, da varnostni ukrep tega navodila ne vsebuje. Vendar pritožbeno sodišče ob tem pritožnika opozarja, da v kolikor bo s pisanji oškodovancu, kakršna so predmet tega kazenskega postopka, nadaljeval in bodo tovrstna pisanja vsebovala zakonske znake katerega od kaznivih dejanj z elementi nasilja, bo pogojna obsodba, ki je bila obtožencu izrečena z izpodbijano sodbo, lahko preklicana.

37Pritožba je utemeljena tudi v delu, ko pritožnik uveljavlja, da mu je prvostopno sodišče napačno vštelo v določeno kazen prestan čas t. i. disciplinskega pripora. Iz podatkov spisa je razvidno, da je bil obtoženi v priporu od 11. 5. 2013 od 12.45 ure (list. št. 282) in ne šele od 13. 5. 2012 od 9.47 ure, kot je navedeno v izpodbijani sodbi, medtem ko je čas izteka disciplinskega pripora, to je 15. 5. 2013 ob 18.00 uri, pravilen. Zato je pritožbeno sodišče tudi v tem delu pritožbi ugodilo in odločilo, da se v izrečeno sankcijo všteje dejanski čas, ki ga je obtoženi prestal v priporu. Zmotno pa je stališče pritožnika, da se t. i. disciplinski pripor, odrejen po členu 307 ZKP, ne všteva v izrečeno kazen. V 56. členu KZ-1B je določeno, da se v izrečeno kazen všteje vsak odvzem prostosti. Okoliščina, da je obtoženi za čas, ki ga je prestal v disciplinskem priporu, prejel odškodnino, ker je bilo ugotovljeno, da je bil navedeni pripor odrejen nezakonito, v ničemer ne vpliva na to, da se takšen pripor všteje v odvzem prostosti, v kolikor bi bila pogojna obsodba preklicana.

38Pritožnik višino določenih posameznih kazni in enotne kazni brezuspešno izpodbija s sklicevanjem na kaznovalni predlog, ki mu je bil ponujen ob pogajanju z državnim tožilcem z namenom sklenitve sporazuma o priznanju krivde in na predobravnavnem naroku za primer priznanja krivde. Navedeno sta instituta, ki obtožencu v zameno za priznanje krivde praviloma ponujata izrek nižje kazenske sankcije. Vendar tovrstni beneficium velja samo za posamezno fazo kazenskega postopka. Pri tem je potrebno poudariti, da je sodišče na predlog tožilca glede kazenske sankcije, podanega v sporazumu o priznanju krivde, vezano in ne more obtožencu izreči drugačne kazenske sankcije. V primeru priznanja krivde sodišče obtožencu ne sme izreči višje sankcije, kot jo predlaga tožilec. Ko sodišče o krivdi obtoženca odloča po opravljeni glavni obravnavi, pa na predlog tožilstva v zvezi s kazensko sankcijo ni vezano, temveč samostojno odloča o kazenski sankciji ob upoštevanju vseh okoliščin, ki so bile ugotovljene med sojenjem.

K pritožbi državne tožilke zoper oprostilni del sodbe

39Po preizkusu oprostilnega dela izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb državne tožilke, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po oceni izvedenih dokazov, obtoženega utemeljeno oprostilo obtožbe. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom prvostopnega sodišča, navedenih v točkah 27 in 28 sodbe, da zapis, ki je predmet obtožbenega očitka sicer predstavlja resno grožnjo na napad telesne integritete ali celo življenja oškodovanca, vendar gre za splošno oceno obtoženega v tej smeri, iz zapisa pa ne izhaja, da bi bil obtoženi tisti, ki bi izražal lastno namero po ogrožanju varnosti oškodovanca.

40Pritožnica v pritožbenih navedbah z ničemer argumentirano ne izpodbija zaključka prvostopnega sodišča, da obtoženi v navedenem zapisu ni izrazil namena, da bo on napadel življenje in telo oškodovanca. Pritožnica sicer navaja, da se ne strinja z oceno prvostopnega sodišča, da navedeni zapis ne izraža namere, da bi oškodovanec lahko pričakoval strel v glavo od obtoženca, vendar navedenega z ničemer ne obrazloži. Prav tako pritožnica ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, v katerih poudarja, da so navedene grožnje pri oškodovancu povzročile občutek ogroženosti, ko je zanje zvedel in da ni pomembno, ali je obtoženi izrečene grožnje nameraval uresničiti, temveč je potrebno ocenjevati, ali je bila grožnja objektivno zmožna, da doseže ogroženost oškodovanca. Vse navedeno je prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi ocenilo in pravilno zaključilo, da obtoženčev zapis v elektronskem sporočilu, ki je povzet v izreku oprostilnega dela izpodbijane sodbe ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1B.

41Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi obtoženca glede obeh kaznivih dejanj poskusa izsiljevanja v delu, ki se nanaša na kazensko sankcijo in vštevanje pripora delno ugodilo, kot je to razvidno iz izreka te sodbe, v preostalem, to je v odločbi o krivdi in stroških, pa je sodbo potrdilo. Sicer pa, ker ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (člen 383 ZKP), je v preostalem pritožbo obtoženega zoper obsodilni del sodbe in v celoti pritožbo državne tožilke zoper oprostilni del sodbe zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

42Ker je pritožbeno sodišče pritožbi obtoženca delno ugodilo, sodne takse kot stroška pritožbenega postopka ni določilo (drugi odstavek 98. člena ZKP).

43V kolikor pritožbeno sodišče na posamezne pritožbene navedbe ni odgovorilo, je nanje bodisi v celoti odgovorilo že prvostopno sodišče, ali pa niso pravnorelevantne.