195.a člen ZKP

Drži, kar izpostavlja pritožba, da se v spisu nahajajo izjave oškodovancev, da želijo, da se obdolženec vrne domov in da je ukrep prepovedi približevanja nepravičen oz. da umikajo vložene kazenske ovadbe zoper obdolženca. Vendar sta oškodovanca D. D. in E. E. na glavni obravnavi jasno izpovedovala o strahu pred obdolžencem in pojasnila tudi, da so bile te izjave podpisane zgolj zato, da bi obdolžencu dala še eno priložnost, ki jo je zapravil in mu nista pripravljena oprostiti še enkrat, torej so očitno zadeve eskalirale do te mere, da želita nadaljevati pregon. Zgolj B. B. pa je povedal, da se obdolženca ne boji. Pritožbene navedbe, da sodišče torej ni upoštevalo spremembe stališč oškodovancev, so zmotne, saj je zgolj B. B. na glavni obravnavi izpovedoval drugače kot pri podaji ovadbe, kot že pojasnjeno pa bo stvar dokazne ocene presoja, zakaj je prišlo do te spremembe ter katera od izpovedb je verodostojnejša. Odločitev sodišča, da za prepoved približevanja ni več razlogov, bi obdolžencu in njegovim najbližjim omogočila stike in postopno zbliževanje, ne bi pa omogočila zaključka, da je obdolženec s teto, bratrancem in dedkom že zmožen ustrezno bivati v vsakodnevnem življe

Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da razlogi, ki so narekovali odreditev ukrepa prepovedi približevanja obdolženca oškodovanki, naslovu, kjer bo začasno bivala, naslovu zaposlitve in varni lokaciji, kjer bo bivala v nadaljevanju, ob vložitvi neposredne obtožnice niso spremenjeni ter da se zato ta ukrep podaljša (pri tem se v takšni situaciji v izreku zgolj podaljša izrek prepovedi približevanja in se ne ugotovi, da so razlogi za ta ukrep še vedno podani, kot je to sicer napačno storilo prvostopenjsko sodišče, saj se ne izdaja t. i. ugotovitvenega sklepa). Pritožbeno sodišče se strinja, da je ukrep prepovedi približevanja, kot eden izmed milejših omejevalnih ukrepov, ki jih predvideva ZKP, še naprej nujno potreben, neogiben in primeren za preprečitev obdolženčeve ponovitvene nevarnosti, zagotavlja pa tudi ustavno zagotovljeno pravico oškodovanke do varnosti njenega življenja ter zdravja.

Smiselno enako kot velja za pripor, je "izvršilni naslov" za ukrep prepovedi približanja po vložitvi obtožnice lahko le sklep o podaljšanju ukrepa, ne pa ugotovitveni sklep, ki ima zgolj deklaratorno naravo.

V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje prepričljivo in razumno obrazložilo, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitani kaznivi dejanji in ta temelji predvsem na izpovedbi oškodovanke kot tudi na izpovedbah zaslišanih prič ter listinskih dokazov kot jih je povzelo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Sodišče prve stopnje je tudi prepričljivo in razumno obrazložilo, da je še vedno podan razlog ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. K tem razlogom pritožbeno sodišče nima česa drugega dodati kot tudi ne k razlogom in zaključkom, da je ukrep približevanja oškodovanki še naprej nujno potreben, neogiben in primeren.

Izkazane so vse okoliščine, ki utemeljujejo podaljšanje ukrepa prepovedi približanja. Podan je utemeljen sum, da je obtoženec izvršil očitana mu kazniva dejanja in je še vedno ponovitveno nevaren, zato je ukrep prepovedi približanja neogibno potreben in ga ni mogoče zagotoviti z milejšimi ukrepi, zato je tudi sorazmeren.

To, da obtoženec ukrepa ne krši, seveda ne more biti razlog za odpravo uporabljenega osebnega omejevalnega ukrepa. Spoštovanje ukrepa se predpostavlja, morebitna kršitev tega ukrepa pa bi utegnila voditi v uporabo strožjega osebnega omejevalnega ukrepa.

Tudi v zvezi s sedaj ponovljenimi pritožbenimi navedbami lahko pritožbeno sodišče zgolj ugotovi, da v zvezi z obstojem ponovitvene nevarnosti iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhajajo številne objektivne in subjektivne okoliščine, ko so relevantne za presojo ponovitvene nevarnosti in ne glede na pojasnjevanje pritožbe, zakaj da je obtoženi tolikokrat kršil odrejeno prepoved približanja, pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje ob vseh pravilno ugotovljenih okoliščinah pravilno dognalo, da je ponovitvena nevarnost še vedno podana.

Razlog kršitve prepovedi približanja, pa četudi je to s strani obdolženca domnevana korist otrok, namreč ne more vplivati na zaključek o nevarnosti, da bo obdolženi očitana mu kazniva dejanja ponovil, kvečjemu njegovo opravičevanje kršitev in nesprejemanje odgovornosti za svoja dejanja kaže na njegov izredno nespoštljiv odnos do pravnih norm oziroma odločb sodišča, kot mu je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno izpostavljena obdolženčeva nezmožnost kontroliranja čustvenih stanj pa kvečjemu govori v prid pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje o obstoju ponovitvene nevarnosti.

Eden od zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja je poleg vplivanja na priče tudi vplivanje na izvajanje dokazov, kar predlog za pregon gotovo je, nenazadnje pa je zagovornik očitno prezrl, da je v izreku izpodbijanega sklepa naveden tudi očitek obdolžencu, da naj bi obdolženec z grožnjami in ustrahovanjem vplival na I. in G.P., da bi v zvezi z vloženim predlogom za pregon tudi spremenila svoje pričevanje.

Pritožbena namigovanja na dvom v verodostojnost in nepristranskost izvedenskega mnenja ne morejo biti predmet presoje v zvezi z izpodbijanim sklepom, saj v okviru odločanja o obstoju pogojev za nadaljnje izvrševanje ukrepa prepovedi približevanja sodišče ne ocenjuje posameznih dokazov. Ocenjevanje verodostojnosti dokazov je namreč v pristojnosti razpravljajočega senata v okviru glavne obravnave.

Z vstopom na mesto upravičenega tožilca pridobi oškodovanec kot tožilec tudi položaj stranke v postopku in iz tega izhajajoče pravice. Oškodovanec z vstopom ali prevzemom kazenskega pregona pridobi vse (oziroma iste) procesne pravice, ki jih ima sicer državni tožilec, razen tistih, ki jih ima državni tožilec kot državni organ. Tako v okviru izvajanja funkcije kazenskega pregona oškodovanec kot tožilec, enako kot državni tožilec pridobi pravico podajati predloge v zvezi z odreditvijo omejevalnih ukrepov, ki se po določbi člena 192/1 ZKP lahko uporabljajo za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti, za uspešno izvedbo kazenskega postopka ali za odpravo ponovitvene nevarnosti. Tako ima pravico predlagati tudi ukrep prepovedi približevanja po 195.a členu ZKP.

Ustavne pravice niso absolutne in jih je mogoče omejiti z zakonom, vendar KZ-1 sankcije prepovedi nadlegovanja s telekomunikacijskimi sredstvi ali kakšnimi drugimi sredstvi za komuniciranje ne predpisuje, zato pogojna obsodba z varstvenim nadzorstvom takšnega navodila ne more vsebovati. Za izločitev sodnika ne zadošča zgolj subjektivno prepričanje stranke, da mu navedeni sodnik ne bo sodil pošteno, temveč mora biti podan nek objektivni pogoj za izločitev sodnika. Navedeno je lahko bodisi povezanost sodnika s strankami ali oškodovanci v kazenskem postopku, ali pa konkretno ravnanje sodnika, na podlagi katere je mogoče sklepati, da si je sodnik o zadevi vnaprej ustvaril neko mnenje, prepričanje, ki ga bo vodilo pri odločitvi in ne bo odločal na podlagi izvedenih dokazov. Obtoženi se ima možnost izreči o modifikaciji oziroma spremembi obtožnice ter, v kolikor to šteje za potrebno, podati dodaten zagovor, ugovora pa ZKP ne predvideva. Okoliščina, da je obtoženi dejansko prišel pred odvetniško pisarno oškodovanca, kot je to napovedal v mailih, za obstoj kaznivega dejanja poskusa izsiljevanja ni odločilna, ker so bili zakonski znaki tega kaznivega dejanja izpolnjeni

Okoliščine, da obdolženec redno in prekomerno uživa alkohol, da se njegove grožnje in agresivnost stopnjujejo ter da je osumljen dveh kaznivih dejanj nasilništva, ko naj bi fizično napadel in grozil z nožem trem oškodovancem, upravičujejo pripor obdolženca kot neogibno potreben ukrep, čeprav obdolženec doslej še ni bil kaznovan.

"Pri odreditvi pripora po drugem odstavku 195.a člena ZKP, posebna obrazložitev okoliščin iz 2. ali 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP ni potrebna, ker mora to biti storjeno s sklepom, s katerim je bila prepoved približevanja določenemu kraju ali osebi odrejena."

Ukrepa prepovedi približanja določenemu kraju ali osebi po 195. a členu ZKP in javljanja na policijski postaji po 195. b členu ZKP ne zadoščata za zagotovitev varnosti oškodovank, zato je pripor neogibno potreben.

Ker iz izpovedbe oškodovanke, na katero se je sodišče prve stopnje, ko je izreklo obsodilno sodbo zaradi kaznivega dejanja posilstva, oprlo, izhaja, da ji je obdolženec takoj po dejanju grozil, da ne sme "pisniti", ker jo bo sicer odpeljal nekam, da ne bo več prišla domov, je podana tolikšna stopnja verjetnosti, da bi obdolženec izrečene grožnje uresničil in s tem ponovno storil kaznivo dejanje zoper oškodovanko, da je za odpravo te potrebno izreči enega od milejših ukrepov, ukrep prepovedi približevanja določeni osebi po členu 195a ZKP.

V določilu 195.a čl. ZKP ni nikakršne določbe o tem, da zaradi bližine stanovanj osumljenca in oškodovanca ni mogoče odrediti tega ukrepa.