VSL Sodba I Cpg 1095/2016

I. Pritožbama se delno ugodi, delno pa se pritožbi zavrneta, in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni, delno pa se potrdi tako, da se sedaj pravilno glasi:

"1. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 96.929,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2006 dalje, takrat, ko ji bo tožeča stranka vrnila osebni avtomobil Mercedez-Benz S 320 CDI, kar je ta dolžna storiti v roku 15 dni od prejema te sodbe.

2. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pravdnega postopka."

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 67.850,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2006 dalje, v 15 dneh, pod izvršbo (I. točka izreka sodbe), da se višji tožbeni zahtevek za plačilo 29.078,75 EUR z zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2006 dalje, zavrne (II. točka izreka sodbe) ter da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni po prejemu (te) sodbe tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 5.094,40 EUR, v primeru zamude z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev do plačila (III. točka izreka sodbe).

2Zoper II. in III. točko izreka sodbe je iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi tudi v delu, v katerem je bil zavrnjen. Podrejeno je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

3Zoper I. in III. točko izreka sodbe pa je pritožbo vložila tožena stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku¹ (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek glede plačila zneska 67.850,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2006 dalje in plačila pravdnih stroškov tožeče stranke zavrne, tožeči stranki pa naj v plačilo naloži vse pravdne stroške tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku 15-dnevnega paricijskega roka dalje do plačila. Podredno je tožena stranka predlagala, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter mu zadevo v tem delu vrne v novo sojenje.

4Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo tožeče stranke zavrne in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka potrdi, v III. točki izreka pa sodbo spremni tako, kot je predlagala tožena stranka v svoji pritožbi. Tožeči stranki naj v plačilo naloži stroške pritožbenega postopka tožene stranke.

5Pritožbi sta delno utemeljeni.

K pritožbi tožene stranke

O razvezi pogodbe

6Pritožbeni očitek, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe (konkretno iz 23. točke obrazložitve) ni dovolj jasno razvidno, kdaj naj bi prišlo do razveze pogodbe, je neutemeljen. Kljub omembi stališča pritožbenega sodišča iz odločbe I Cpg 207/2013² (tj., da je bila pogodba med pravdnima strankama po samem zakonu razvezana dne 21. 1. 2009), je sodišče prve stopnje določno zapisalo, da glede na podane izjave pogodbenih strank kot datum razveze pogodbe šteje datum 9. 3. 2009. Kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP mu - v nasprotju z navedbami pritožnice - zato ni mogoče očitati. Razlogi o odločilnih dejstvih v zvezi z datumom razveze pogodbe niso med seboj v nasprotju. Po oceni prvostopenjskega sodišča je bila pogodba o nakupu spornega vozila Mercedez-Benz S 320 CDI razvezana najkasneje dne 9. 3. 2009.

7Povod za takšno sklepanje pa mu je v svoji trditveni podlagi med drugim ponudila tudi tožena stranka. Slednja je v pripravljalni vlogi z dne 6. 10. 2014 (upoštevaje zaključke iz sodbe in sklepa I Cpg 207/2013) pravočasno navedla, da zaradi tožnikovega ravnanja po 21. 1. 2009 ter njegovih navedb v tem postopku ni mogoče zaključiti, da je bila tega dne pogodba razvezana po samem zakonu.³ Tako je trdila, da je tožnik še precej po 21. 1. 2009⁴ angažiral izvedenca S. Š., toženi stranki pa pošiljal dopise, iz katerih je razvidno, da je bila volja tožnika, da se prodajna pogodba ohrani v veljavi (dopis z dne 28. 1. 2009; reklamacijski zapisnik z dne 5. 3. 2009 (prim. trditve na list. št. 223).

8V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedbe, povzete v predhodnem odstavku, ocenilo kot utemeljene. Na podlagi izvedenih dokazov je namreč ugotovilo, (1) da je tožnik še dne 28. 1. 2009 M. Š. (pri A d.o.o., sedaj X d.o.o.) po elektronski pošti sporočil, da zahteva natančno tako vozilo, kot ga je pri njih naročil in plačal (A 16, priloga 13), in (2) da je zahtevo, da hoče avto enake opreme, tožnik izjavil tudi na sestanku dne 5. 3. 2009 (pri čemer po 9. 2. 2009 dalje ni želel več prevzeti spornega vozila). Tem ugotovitvam pa je nato pripisalo še enak pomen, kot jim ga je v postopku pripisovala tožena stranka - tj., da zaradi tožnikovega vztrajanja pri izpolnitvi pogodbe po 21. 1. 2009 ni mogoče šteti, da je bila pogodba po samem zakonu razvezana že 21. 1. 2009 (prim. 471. člen OZ⁵).

9Do 5. 3. 2009 (ko je tožeča stranka ponovno zahtevala avto enake opreme), tako tudi po presoji pritožbenega sodišča, glede na dejstva, ki so nastopila po 21. 1. 2009, ni mogoče govoriti o razvezi pogodbe med tožečo stranko kot kupcem in toženo stranko kot prodajalcem spornega vozila. Do tega datuma je tožeča stranka - s tem, ko je zahtevala zamenjavo vozila - vztrajala pri izpolnitvi pogodbe. Pri tem je v celoti spoštovala tudi vrstni red uveljavljanja zahtevkov iz garancije za brezhibno delovanje stvari (najprej popravilo, nato pa zamenjavo stvari).

10Vprašanje tako ostaja le še, ali je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je do razveze pogodbe prišlo dne 9. 3. 2009. Tožena stranka namreč pritožbeno graja tudi tega in uveljavlja, da na podlagi korespondence med njo in njenim pooblaščenim servisom (tj. T. d.o.o.) ni mogoče zaključiti, da se pogodba med njo in kupcem šteje za razvezano po samem zakonu, še posebej ker je bila po prepričanju tožene stranke napaka dne 5. 2. 2009 odpravljena.

11Sodišče prve stopnje je kot del dejstvene podlage za sklep, da je bila (najkasneje) dne 9. 3. 2009 pogodba med strankama razvezana, štelo reklamacijo tožeče stranke z dne 5. 3. 2009 ter dopis tožene stranke z dne 9. 3. 2009 (tj. dopis. iz katerega izhaja, da ni osnove za menjavo vozila; naslovljen je bil na T. d.o.o., zraven pa je bil pripis 'v vednost J. P.' oziroma tožeči stranki, kar pomeni, da ni šlo zgolj za korespondenco med pooblaščenim serviserjem in toženo stranko). Pri tem se je oprlo na določbo 471. člena OZ, po kateri je pogodba razvezana po samem zakonu, če prodajalec v primernem dodatnem roku ne izpolni pogodbe.⁶ V okoliščinah danega primera je, po presoji pritožbenega sodišča, od dne 5. 3. 2008, ko je tožeča stranka prvič zahtevala odpravo napake, pa do dne 9. 3. 2009, potekel primeren dodatni rok, v katerem bi tožena stranka napako lahko odpravila. Ker je ni, bi se pogodba v skladu s 471. členom lahko štela za razvezano. Vendar pa tožeča stranka v tožbi tega res ni trdila, temveč je vztrajala pri zahtevku za zamenjavo vozila. Postavila pa je tudi podrejeni tožbeni zahtevek na vračilo kupnine in trdila, da ta temelji na odstopu od pogodbe in tako torej od pogodbe odstopila, po prepričanju pritožbenega sodišča upravičeno. Zgoraj navedena izjava z dne 9. 3. 2009 namreč daje podlago za uporabo 484. člena OZ (prim. tudi drugi odstavek 470. člena OZ). To pa pomeni, da je po 9. 3. 2009 tožeča stranka smela odstopiti od pogodbe, saj ji je tožena stranka sporočila, da pogodbe ne bo (pravilno) izpolnila.

12Tožeča stranka je tako od pogodbe nedvomno odstopila s tožbo. Dne 5. 1. 2010 je, ko je postavila podrejeni kondikcijski zahtevek, tudi izrecno izjavila, da odstopa od pogodbe, v kolikor tožbenemu zahtevku na izročitev drugega, novega osebnega vozila Mercedes-Benz S 320 CDI ne bo ugodeno.

13Na tak zaključek oziroma na pravico tožeče stranke odstopiti od pogodbe pa po stališču pritožbenega sodišča v tej zadevi ne vpliva v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno dejstvo, da po 9. 2. 2009 (ko naj bi bilo po navedbah tožene stranke že izvedeno popravilo vozila in odpravljena napaka vlečenja v desno) tožeča stranka ni več opravila testne vožnje s spornim vozilom. Tega namreč povsem utemeljeno ni storila. Glede na razpoložljive podatke in dokumente, ki jih je imela v tistem trenutku pri sebi, tožeča stranka upravičeno ni verjela, da je bila napaka vlečenja vozila v desno dne 5. 2. 2009 odpravljena. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, tožeča stranka testne vožnje ni opravila, ker si to enostavno ni več upala, saj je vedela za vsebino elektronskih sporočil med toženo stranko in serviserjem T. d.o.o. in ji tega ni mogoče šteti v škodo. Svojo nejevero je tako črpala iz (1) dopisa z dne 21. 1. 2009, iz katerega izhaja, da na pooblaščenem servisu T. d.o.o. kljub večkratni nastavitvi geometrije podvozja in različnim drugim rešitvam, ki bi pripomogle k odpravi napake, ta žal še vedno obstaja, in (2) dopisa J. K. M. Š. in D. M. z dne 28. 1. 2009, v katerem ta navaja, - da niti T. d.o.o. niti A d.o.o. (sedaj X d.o.o.) ni uspel odpraviti napake močnega vlečenja v desno, - da se tehniki pri T.-ju s tem vozilom vozijo in sami pridejo do enakega spoznanja, - da ni mogoče reči, da je z vozilom vse O.K. ter - da si sam ne upa pisno potrditi, da je z vozilom vse O.K. (A 8, A 9). Dokumenta z dne 9. 2. 2009 (iz katerega izhaja, da so pri toženki sicer imeli namen, da sporno vozilo naročijo za pregled v tovarniški delavnici proizvajalca, da pa so po prejemu vozila napravili geometrijo podvozja, vzpostavili predpisan tlak v pnevmatikah ter opravili testne vožnje, na katerih nenadzorovanega vlečenja vozila niso opazili) tožeča stranka tako povsem utemeljeno ni sprejela kot dokaz o odpravi napake oziroma ga ni sprejela kot ustrezno zagotovilo, da je napaka vlečenja vozila v desno dokončno odpravljena. Ko jo je tožena stranka dne 9. 2. 2009 obvestila, da je ponovno nastavila geometrijo podvozja, vzpostavila predpisan tlak v pnevmatikah in opravila testne vožnje, med katerimi niso opazili nikakršnih vibracij niti nenadzorovanega vlečenja vozila (ter jo pozvali na prevzem), tožeča stranka - glede na prejšnje, že izvedene enakovrstne poskuse - upravičeno ni verjela, da je zatrjevana napaka odpravljena (ter jo 5. 3. 2009 ponovno grajala in zahtevala avto enake opreme). Ker so s takšnimi in podobnimi ukrepi poskušali že v preteklosti in niso uspeli, se tožeča stranka s spornim avtomobilom po 9. 2. 2009 ni želela več voziti. Da je bila napaka dne 5. 2. 2009 dejansko odpravljena in vozilo zato brezhibno, pa tožena stranka (z istim dopisom) tudi v tem postopku ni uspela dokazati.

O obstoju oziroma odpravi napake

14Zaključek, da napaka ni bila odpravljena, je sodišče prve stopnje v 23. točki svoje obrazložitve res izvajalo tudi iz vsebine zapisnika z dne 5. 3. 2009, ni pa v zvezi s tem dokazom, v nasprotju z navedbo pritožnice, zagrešilo protispisnosti. Sodišče prve stopnje je izrecno poudarilo, da gre za zapisnik sestanka, na katerem so ustno obravnavali tožnikove reklamacije. Poudarilo je torej prav to, kar poudarja tudi pritožnica, in sicer, da ta zapisnik pomeni povzetek stanja po izjavi stranke (prim. prvi odstavek na 8. strani pritožbe). Vsebine zapisnika z dne 5. 3. 2009 torej v izpodbijano sodbo tehnično ni nepravilno povzelo (povedalo je, da iz njega izhajajo reklamacije tožeče stranke), kar pomeni, da mu kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni mogoče očitati. Je pa sodišče prve stopnje vsebini zapisnika pripisalo drugačno dokazno moč, kot jo tej pripisuje toženka. Po prepričanju pritožbenega sodišča sicer nepravilno, a to niti ni odločilno. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča je po presoji pritožbenega sodišča kljub temu pravilna.

15Sklep, da napaka dne 11. 3. 2009 ni bila odpravljena, je sodišče prve stopnje namreč sprejelo predvsem ob upoštevanju elektronskega sporočila J. K. zaposlenega pri pooblaščenem servisu T. d.o.o.) D. M. in M. Š. (oba zaposlena pri toženi stranki), iz katerega naj bi izhajalo, da problematike sunkovitega zanašanja vozila v desno pri pooblaščenem serviserju niso mogli odpraviti, ter ostalih okoliščin primera, ki so prvostopenjsko sodišče utrdili v takšnem prepričanju. Dopisa tožene stranke z dne 9. 2. 2009 ni upoštevalo, ker je bila njegova verodostojnost omajana in ker tudi ni bil primeren za dokazovanje dejstva (enako kot zapisnik z dne 5. 3. 2009), da je bilo vozilo dne 5. 2. 2009 brezhibno (kar konec koncev trdi tudi sama pritožnica, ko uveljavlja, da zaradi tega, ker vozila ni želela testirati, po 9. 2. 2009 tožeča stranka ni mogla vedeti, ali vozilo res ni brezhibno, kar pomeni, da sama priznava, da dopis z dne 9. 2. 2009 ni primeren za dokazovanje dejstva, da je bila napaka dne 5. 2. 2009 odpravljena).

16Tožena stranka za dokazovanje dejstva, da je bila zatrjevana napaka vozila dne 5. 2. 2009 odpravljena, ni predlagala dokaza s postavitvijo izvedenca avtomobilistične stroke, čeprav bi ga glede na to, da je bilo trditveno in dokazno breme (v zvezi z odpravo napake oziroma dejstvom, da je bilo vozilo po 5. 2. 2009 brezhibno) na njej, morala.⁷ Sodišče prve stopnje je bilo torej soočeno s situacijo, ko je na podlagi listinskih dokazov ter zaslišanja prič moralo ugotoviti, ali je sporno vozilo 5. 2. 2009 še vedno vleklo v desno.

17Kot enega izmed dokazov, na podlagi katerega je izvajalo svoj zaključek o obstoju napake še po 5. 2. 2009, je sodišče prve stopnje (kot že omenjeno) tako obravnavalo dopis J. K. z dne 11. 3. 2009. Po presoji pritožbenega sodišča je to storilo utemeljeno - tožena stranka ni predstavila dokaza, ki bi bil primernejši in prepričljivejši za dokazovanje nasprotnega (tj., da je bila zatrjevana napaka dne 5. 2. 2009 odpravljena). In čeprav res gre za 'rezime popravil za nazaj', je na njegovi podlagi oziroma tudi ob upoštevanju slednjega sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je napaka vlečenja vozila v desno obstajala še 11. 3. 2009 (pri čemer pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da tožeča stranka svoje odločitve, da toženi stranki ne verjame, da je odpravila napako, zaradi česar vozila po 9. 2. 2009 ni želela testirati, ni črpala iz tega dopisa, temveč že iz dopisov z dne 12. 1. 2009, 21. 1. 2009, 28. 1. 2009, na katere se sklicuje tudi sama pritožnica).

18Pritožnica sicer utemeljeno trdi, da se navedba v sporočilu z dne 11. 3. 2009, da na pooblaščenem servisu T. d.o.o. ne morejo odpraviti sunkovitega zanašanja vozila v desno, nanaša na čas, preden je vozilo prevzela tehnična služba tožene stranke in da navedeno ne potrjuje, da tožena stranka napake dne 5. 2. 2009 ne bi odpravila. Neutemeljeno pa navaja, da to ne izhaja niti iz nadaljnje navedbe iz omenjenega dopisa: 'Naredite optiko in napolnite pnevmatike in s tem po vaše rešite težavo, ki se vleče skoraj tri leta oziroma od dneva prevzema novega vozila' in da navedeno ne predstavlja ugotovitve J. K. Pritožnica navedbe namreč ne povzame v celoti oziroma jo citira izven konteksta - izpusti dostavek 'Napaka od dne prve reklamacije (cca. teden dni po nakupu vozila) še vedno ni odpravila⁸'. Na podlagi tega dela zapisa pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča mogoče sklepati, da zatrjevana napaka še po 5. 2. 2009 ni bila odpravljena (sodišče prve stopnje je dokazno oceno napravilo v 20. točki svoje obrazložitve). Še posebej, ker je takšno ugotovitev v omenjenem dopisu zapisal J. K., kar je razvidno iz konteksta omenjenega sporočila. O tem je mogoče sklepati ravno na temelju pritožbeno izpostavljenega dostavka 'jaz osebno z vozilom naredim cca. 30 kilometrov in ne opazim navedenih napak; dejstvo je, da se po ugotovitvah gospoda P. in gospoda B. ta napaka lahko pojavi čez daljše obdobje (več prevoženih kilometrov) oziroma nepredvidljivo'.

19Navedeno pomeni, da je pritožničina navedba, da je sodišče prve stopnje na podlagi dopisa z dne 11. 3. 2009 zmotno presodilo, da napaka dne 5. 2. 2009 ni bila odpravljena, neutemeljena. Tega zaključka tudi ni izvajalo zgolj in samo iz omenjenega dopisa. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju dopisa z dne 11. 3. 2009, korespondence med toženo stranko in pooblaščenim servisom ter celega konteksta in siceršnjih okoliščin zadeve ugotovilo, da je verjetnost, da napaka ni bila odpravljena, večja, kot da je bila (dokaza, ki bi z gotovostjo potrdil eno ali drugo različico, tako ali tako ni imelo). Ni mu zato mogoče očitati, da je odločilo na podlagi enega samega dokaza. Odločalo je npr. tudi upoštevaje dopise, ki so si jih tožnik, pooblaščeni servis in toženka izmenjevali že pred 5. 2. 2009, iz katerih izhaja, da gre za resen problem vozila, ki ga (vsaj) od 5. 3. 2008 do 21. 1. 2009 pri pooblaščenem serviserju niso uspeli rešiti.

20Je pa res, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedb zaslišanih prič, da napake po 5. 2. 2009 niso zaznali, a je pri tem določno pojasnilo, zakaj ne. Priče so bile neprepričljive, njihova verodostojnost pa je bila omajana iz razloga, ker iz vseh listinskih dokazov (dopisi pred 5. 2. 2009) izhaja, da napake vlečenja v desno, ki so jo tudi zaznali, niso mogli odpraviti kljub večkratni nastavitvi geometrije podvozja (in različnim drugim rešitvam). Potrdile so sicer navedbo tožene stranke, da je z nastavitvijo geometrije podvozja odpravila sporno napako, a se je sodišču prve stopnje to očitno zdelo zelo malo verjetno - v rokah je namreč imelo kopico dopisov, iz katerih izhaja, da se s tem ukrepom napaka ne da odpraviti. Očitek kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP po stališču pritožbenega sodišča torej ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je obrazložilo svojo odločitev v zvezi z omenjenim spornim dejstvom. Prav tako je pojasnilo, zakaj izpovedi prič ni upoštevalo.

21Sodišče prve stopnje zahtevku za vračilo kupnine za sporno vozilo tako ni (delno) ugodilo zgolj na podlagi tožnikovega predvidevanja, da tožena stranka napake ni odpravila. Ugodilo mu je predvsem, ker ga tožena stranka, na kateri je bilo trditveno in dokazno breme, ni uspela prepričati, da je bilo vozilo po 5. 2. 2009 brezhibno. Z enostranskimi dopisi, ki sicer potrjujejo njeno navedbo (npr. pisni poziv z dne 8. 5. 2009), ter zaslišanjem prič, katerih izpovedbe pritožnica obširno povzema v svoji pritožbi, ga po presoji pritožbenega sodišča tudi ni mogla. Dokazi o tem pozitivnem dejstvu so bili neprimerni, pa tudi neprepričljivi, zaradi česar niso mogli omajati verodostojnosti dopisa z dne 11. 3. 2009 ter pisne korespondence med toženo stranko in pooblaščenim servisom, iz katere izhaja, da zatrjevane napake pred tem z nastavitvijo geometrije podvozja ni bilo mogoče odpraviti.

22Pri tem je ponovno potrebno poudariti, da dejstvo, da tožeča stranka po 5. 2. 2009 ni več vozila spornega avtomobila, da bi sploh lahko zaznala, ali je napaka po tem datumu dejansko še vedno obstajala, za ta spor ni tako odločilno, kot zatrjuje toženka. Tožeča stranka napake vozila, tudi če bi po tem datumu opravila testno vožnjo, v tem postopku ne bi mogla utemeljiti z zatrjevanjem, da je zaznala, da napaka še vedno obstaja (iz istega razloga to ni mogla niti tožena stranka - z zatrjevanjem in dokazovanjem, da so njeni zaposleni opravili testne vožnje in da se na teh napaka vlečenja vozila v desno ni več pokazala, ni bilo mogoče utemeljiti, da je bila napaka odpravljena). Glede na pravilno porazdelitev trditvenega in dokaznega bremena ji sicer v tem postopku tega tudi ni bilo treba storiti. Da je bilo vozilo od 5. 2. 2009 brezhibno, bi morala dokazati tožena stranka, a ji to ni uspelo - dokazov, ki bi bili prepričlivejši od dokazov tožeče stranke, ni predložila.

23V tem postopku so si v zvezi s spornim dejstvom nasproti stopili listinski dokazi ter izpovedbe zakonitih zastopnikov in prič, ki sta jih predlagali stranki za dokazovanje tega dejstva. Na podlagi teh pa je sodišče prve stopnje (kot že obrazloženo) presodilo, da bolj verjame tožeči stranki, da napaka avtomobila, vsled katere je s tožbo v tem postopku odstopila od prodajne pogodbe, dne 5. 2. 2009 ni bila odpravljena, kot toženi stranki, da ta napaka je bila odpravljena. Pri tem je tudi pojasnilo, zakaj zaslišane priče verodostojnosti listinskih dokazov tožeče stranke niso uspele omajati. Pojasnilo je, da so bile v svojih izpovedbah neprepričljive in da je glede na listinska sporočila (ne torej samo dopis z dne 11. 3. 2009!), da napake (kljub) večkratni nastavitvi geometrije podvozja že prej niso bili sposobni odpraviti, verjame tožnikovi trditvi. Prvostopenjsko sodišče s tem, ko je zapisalo, da je serviser pri toženi stranki izvedel optične nastavitve na tovarniške okvire dne 5. 2. 2009, torej nikakor ni ugotovilo, da je bila napaka odpravljena (prim. prit. na strani 19).

24Pritožbeno sodišče pa obrazloženemu dodaja še sledeče. Tožena stranka je s tem, ko tožniku na njegovo (očitno utemeljeno) zahtevo ni želela zamenjati neizpravnega vozila z novim, tvegala, da bo tožena stranka odstopila od pogodbe in zahtevala vrnitev kupnine. Tvegala je tudi, da bo v sodnem postopku morala dokazati, da je bila napaka dne 5. 2. 2009 odpravljena. Da bi to lahko storila, pa bi tožena stranka morala poskrbeti, da bi avto (že) v obdobju po 9. 2. 2009 pregledal izvedenec oziroma da bi avto preizkusili pri proizvajalcu v Stuttgartu (saj bi si zgolj na ta način priskrbela primeren dokaz za dokazovanje brezhibnosti vozila) ali pa izvedenca avtomobilske stroke predlagati v tem postopku.⁹

25Takšnega dokaza tožena stranka v obravnavanem primeru nedvomno ni ponudila. Prevoza v Nemčijo na svoje stroške ni organizirala niti ni vozila na njene stroške pregledal izvedenec. Zaključek sodišča prve stopnje, da so bili razlogi za opustitev pregleda pri proizvajalcu v sferi tožene stranke, je torej pravilen. Potrjuje pa ga tudi določba 485. člena OZ, po kateri je prodajalec oziroma proizvajalec dolžan na svoje stroške spraviti stvar do kraja, v katerem naj bo popravljena oziroma zamenjana, ter jo popravljeno oziroma zamenjano vrniti kupcu. Tožeča stranka je torej povsem utemeljeno odklanjala prevoz v Nemčijo na njene stroške. Prevoz (ali pa izvedenca) bi na lastne stroške morala priskrbeti tožena stranka. Šele če bi se izkazalo, da je vozilo brezhibno, pa bi jih lahko terjala od tožeče stranke. Drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

26Prav tako neutemeljene pa so po presoji pritožbenega sodišča tudi pritožbene navedbe v zvezi izvedenskim mnenjem S. Š.

27Sodišče prve stopnje je v 14. točki svoje obrazložitve sicer res zapisalo, da mnenje izvedenca Š. ocenjuje kot dokaz in ne kot mnenje, v 17. točki pa, da ta dokument ocenjuje v okviru trditvene podlage tožeče stranke in da ob tem ugotavlja, da tožena stranka ni ugovarjala listinam, ki so priložene izvedenskemu mnenju, a kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP mu vsled navedenega ni mogoče očitati. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. V tem primeru pa v zvezi z nasprotujočimi si ugotovitvami prvostopenjskega sodišča ne gre za razloge o odločilnih dejstvih, temveč za pojasnila o tem, kako bo presojalo predpravdno izvedensko mnenje, zaradi česar se s tem pritožničinim očitkom ni mogoče strinjati.

28Hkrati pa tudi ni res, da iz siceršnje obrazložitve ni mogoče razbrati, na kakšen način je sodišče prve stopnje presojalo mnenje izvedenca Š. - kot dokaz ali kot trditveno podlago tožeče stranke. Glede na to, da se na mnenje sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi ni sklicevalo (razen na povzetek, pa še to iz razloga, ker temelji na neprerekani dokumentaciji - 24. točka obrazložitve) in je kot dokaz presojalo le listine, ki so mu bile priložene in za katere je tudi izrecno pojasnilo, da jim tožena stranka ni ugovarjala, njihove vsebine ni izpodbijala in da jih je po večini (tako ali tako) izdal pooblaščeni servis tožene stranke, je namreč povsem jasno, da je sodišče prve stopnje mnenje izvedenca Š. upoštevalo kot tožničine trditve, listine, ki so bile temu mnenju priložene, pa kot listinske dokaze tožeče stranke. Sodišče prve stopnje v zvezi z izvedenskim mnenjem izvedenca Š. tako ni zagrešilo nobene postopkovne kršitve, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

29Prav tako ni na podlagi opustitve predložitve dodatne dokumentacije s strani tožene stranke (čeprav ji je bilo tako naloženo s sklepom na naroku za glavno obravnavo dne 25. 5. 2015) štelo za dokazano dejstvo, da je napaka obstajala še po 5. 2. 2009 oziroma da dne 5. 2. 2009 ni bila odpravljena. Za tak zaključek v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni videti osnove. Sodišče prve stopnje je na okoliščini, da tožena stranka ni predložila vsega, kar ji je bilo naloženo (listine o meritvah, zapiski, sestavni deli vsakega posameznega delovnega naloga ...), ki jo je črpalo iz primerjave z listinami, ki jih je v spis vložila tožeča stranka, gradilo predvsem ugotovitev, da je bila zgodovina popravil daljša, kot jo opisuje tožena stranka. Prav tako je na tej okoliščini (po presoji pritožbenega sodišča) pravilno utemeljevalo sklep, da so listine, ki so priložene mnenju izvedenca Š., verodostojne (tožena stranka jih s predložitvijo svojih listinskih dokazov namreč niti ni poskušala izpodbiti).

Glede (ne)pravočasnosti vložitve tožbe

30Pravice kupca, ki je pravočasno obvestil prodajalca o napaki, ugasnejo po enem letu, šteto od dneva, ko mu je odposlal obvestilo, razen če jih zaradi prodajalčeve prevare ni mogel uporabiti (prvi odstavek 480. člena OZ).

31Kadar kupec med jamčevalnimi zahtevki izbere pravico odstopiti od pogodbe, je predpostavka iz prvega ostavka 480. člena OZ izpolnjena, če prodajalec do izteka roka prejme kupčevo izjavo, da odstopa od pogodbe. V tem primeru bi (skladno z nespornim dejstvom, da je tožnica zahtevek za odpravo napake vlečenja vozila v desno uveljavljala dne 5. 3. 2008) to načeloma pomenilo, da bi moral prodajalec kupčevo izjavo dobiti do 5. 3. 2009 (tj. kupčevo izjavo, da odstopa od pogodbe).

32Pritožbeno sodišče je že v sodbi in sklepu I Cpg 207/2013 z dne 18. 6. 2014 pojasnilo, da še iz dopisa pooblaščenega serviserja T. d.o.o. z dne 21. 1. 2009 izhaja pripravljenost, da bodo napako odpravili. Navedlo je, da dopis nakazuje na to, da bo pooblaščeni serviser odpravil grajano napako, zaradi česar kupec ni imel razloga za dvom o pripravljenosti pooblaščenega serviserja, da se napake odpravijo in zato tudi še ni bil primoran svoj zahtevek uveljavljati v sodnem postopku (oziroma podati odstopne izjave). Pritožbeno sodišče je bilo tako mnenja, da je tožeča stranka v razmerju do prodajalca s tožbo dne 5. 1. 2010 še pravočasno sodno uveljavila svoj zahtevek iz garancije. Kadar namreč prodajalec začne odpravljati napako ali izjavi, da bo to storil, kupec ne more presoditi, ali je ponujeni način odprave napake ustrezen, temveč lahko sklepa zgolj, da bo prodajalec napako prostovoljno odpravil. Če v takšnem primeru prodajalčev poskus sanacije ni uspešen (ker npr. sanacije napake ni ustrezno izvedel), bi bilo njegovo sklicevanje na potek enoletnega prekluzivnega roka, šteto od prvega obvestila o napaki, četudi sklenemo, da gre v celoti za prekluziven rok, zloraba pravnega varstva - torej uveljavljanje pravne zaščite, ki jo enoletni rok za sodno uveljavljanje zahtevkov iz naslova odgovornosti za stvarne napake daje prodajalcu, v nasprotju z namenom, zaradi katerega je bilo takšno varstvo priznano.¹⁰

33Pri takšnemu zaključku pa pritožbeno sodišče vztraja tudi v tem pritožbenem postopku. Šele dne 9. 3. 2009 je tožeča stranka nedvomno vedela, da ji tožena stranka spornega avtomobila ne bo zamenjala in je od pogodbe lahko odstopila. Tožena stranka je še po 9. 3. 2009 tožeči stranki zagotavljala, da je vozilo brezhibno, a ji za to ni ponudila nobenega primernega dokaza. Dne 5. 1. 2010 je tožeča stranka pravico do odstopa od pogodbe tudi izkoristila. Po prepričanju pritožbenega sodišča je to pravočasno.¹¹ Tožena stranka se v okoliščinah danega primera ne more sklicevati na potek enoletnega roka od prvega obvestila o napaki. Ta rok zato v danem primeru ne pride v poštev. Edini rok, ki bi ga v takšni situaciji bilo mogoče uporabiti, je splošni zastaralni rok, na potek katerega pa se tožena stranka ni sklicevala. V okoliščinah danega primera tako razlogovanju, ki ga pritožnica ponuja na 9. in 10. strani pritožbe, ni mogoče pritrditi.

34Tudi ne očitku, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je uporabilo 480. in ne 487. člen OZ, ki se po njenem mnenju uporablja v primeru garancije za brezhibno delovanje prodane stvari tudi za prodajalca. OZ pri ureditvi odgovornosti za brezhibno delovanje stvari ne določa posebnega pravila o roku za sodno uveljavitev zahtevkov v razmerju do prodajalca. Zato je treba glede tega vprašanja smiselno uporabiti pravila, ki so v zvezi s prodajalčevo odgovornostjo za stvarne napake določena v 480. členu OZ.¹² Ker je torej vprašanje roka za vložitev tožbe za prodajalca rešeno v 480. členu OZ, ni nobene potrebe po smiselni razlagi 487. člena OZ.

35Po povedanem je na tej točki torej mogoče skleniti, da je tožeča stranka zaradi napake vozila (vlečenja v desno) z vložitvijo tožbe v tem postopku utemeljeno in pravočasno odstopila od pogodbe in je posledično upravičena do vračila kupnine za sporno vozilo Mercedez-Benz S 320 CDI.

Glede (višine) kupnine

36Pritožnica neutemeljeno uveljavlja, da je materialnopravno napačna obrazložitev v 24. točki izpodbijane sodbe, da tožeča stranka utemeljeno zahteva vračilo kupnine, ker je bila pogodba razvezana zaradi razlogov na strani tožene stranke. V tem primeru je kupec, tj. tožeča stranka, uresničila pravico odstopiti od pogodbe, ker vozilo Mercedez-Benz S 320 CDI ni bilo brezhibno. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je bila prodajna pogodba razvezana iz razlogov na strani tožene stranke, je zato pravilna. So pa po prvem odstavku 477. člena OZ učinki, če je pogodba razvezana zaradi napak stvari, enaki, kot če je dvostranska pogodba razvezana zaradi neizpolnitve. Ti učinki so urejeni v 111. členu OZ. Povedano drugače, za vsebino kondikcijskih terjatev in obveznosti pogodbenih strank, ki nastanejo z uresničitvijo kupčeve pravice odstopiti od pogodbe zaradi napak stvari, se uporabljajo pravila, določena v 111. členu OZ.¹³ Prodajalec tako pridobi kondikcijsko terjatev na vračilo stvari, kupec pa kondikcijsko terjatev na vračilo kupnine. Takšne povračilne zahtevke sta stranki pridobili tudi v tem primeru. Tožena stranka zahtevek na vračilo vozila, tožeča pa na vračilo kupnine.

37V zvezi z višino slednje pa se je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča v obrazložitvi izpodbijane sodbe zmotno sklicevalo na načelo enakosti dajatev in tožeči stranki na račun koristi od uporabe vozila kupnino znižalo za 30 %. Zahtevek za vračilo koristi iz četrtega odstavka 111. člena OZ je dodatni povračilni zahtevek, zaradi česar bi ga tožena stranka morala uveljavljati z nasprotno tožbo oziroma vsaj s pobotnim ugovorom (več o tem v okviru reševanja pritožbe tožeče stranke). Splošno znano dejstvo, da motornim vozilom z leti vrednost pada, pa na višino kupnine v tem postopku tudi ne more vplivati. Razveza pogodbe v tem primeru učinkuje od sklenitve pogodbe. Poskuša se doseči učinek, kot da pogodba med strankama sploh ne bi bila sklenjena in je treba vrniti celotno kupnino, avto pa ob upoštevanju običajne dotrajanosti stvari zaradi običajne uporabe te stvari. Dajatvi že ob izpolnitvi nista bili enakovredni, zato tudi v primeru vračanja ne moreta biti. Pritožbene navedbe, s katerimi utemeljuje, da je vrednost avtomobila nižja vsaj za 60 % (kar bi se po njenem mnenju moralo odraziti na višini kupnine), so tako pravno nerelevantne. Hkrati so tudi prepozne, saj jih toženka ponuja šele v obravnavani pritožbi.

38Za vračilo koristi bi tožena stranka morala podati vsaj pobotni ugovor. Tega ni storila. Sodišču prve stopnje se z njenimi trditvami, s katerimi je koristi utemeljevala, torej ni bilo dolžno ukvarjati. Niti ni bilo dolžno izvajati materialnega procesnega vodstva v smislu, da naj tožena stranka konkretneje navede, kaj misli s tem, da je tožnik tri leta uporabljal vozilo (zlasti, ker je kasneje to tudi storila, kar bo pojasnjeno v okviru reševanja pritožbe tožeče stranke). Na ta način se problem opustitve vložitve pobotnega ugovora oziroma nasprotne tožbe ne bi rešil. Po presoji pritožbenega sodišča pa razjasnjevalna dolžnost sodišča prve stopnje nikakor ni segala tako daleč, da bi moralo toženo stranko opozoriti, kakšen je pravilen način uveljavljanja zahteve za povračilo koristi iz četrtega odstavka 111. člena OZ oziroma ji povedati, da naj vloži pobotni ugovor ali nasprotno tožbo. Sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov, ne sme pa stranki svetovati, da naj postavi zahtevek oziroma kakšen zahtevek naj postavi. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni toženo stranko pozvalo na dopolnitev navedb v zvezi s koristjo od uporabe in tudi ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca v ta namen, kršilo določbe pravdnega postopka in toženi stranki odvzelo pravico do obravnavanja pred sodiščem, so zato neutemeljene.

39Prav tako med ugotovitvijo, da je tožeča stranka po 5. 2. 2009 zavračala prevzem vozila in ugotovitvijo, da je po 5. 1. 2009 očitno vozilo še uporabljala za vožnjo, ni podano nasprotje, še najmanj takšno, ki bi utemeljevalo razveljavitev izpodbijane sodbe. Iz siceršnje obrazložitve je razvidno, zakaj je bilo še po 5. 1. 2009 prevoženih večje število kilometrov. Tožena stranka je namreč tudi sama - kot zatrjuje - opravila še več testnih voženj. Kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

40Končno pa ni podana niti zmotna uporaba materialnega prava v zvezi z zahtevkom za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 16. 3. 2006 dalje do plačila. Peti odstavek 111. člena OZ določa, da mora stranka, ki vrača denar, plačati obresti od dneva, ko je prejela izplačilo. Z razlago, da je tožeča stranka upravičena do obresti kvečjemu od razveze pogodbe dalje, toženka zato ne more uspeti. Pritožbeno sodišče sicer izpostavlja, da zakon ne govori o zakonskih zamudnih obresti, vendar pa po njegovem stališču to ne pomeni, da stranka do teh nikoli ni upravičena. Kazenska funkcija zamudnih obresti ni upravičena takrat, ko gre za nadomeščanje neupravičeno pridobljene koristi, ko je torej plačilo prejela pogodbi zvesta stranka, ki sama ni prejela izpolnitve in jo želi zakon s pravili o razvezi pogodbe zaradi neizpolnitve varovati. Za kaj takega pa v konkretnem primeru ne gre. Nasprotno: v konkretnem primeru je bila tožeča stranka tista, ki je v celoti pravilno opravila izpolnitev, tožena pa ne. V nasprotju z načelom vestnosti in poštenja je zato sklicevanje tožene stranke na to, da do zakonskih zamudnih obresti od prejete kupnine tožnica ni upravičena od 16. 3. 2006. V konkretnem primeru je tožena stranka v dolžniški zamudi, zaradi česar je po zaključku višjega sodišča povsem utemeljeno, da se ta zamuda obravnava kot vsaka druga zamuda.¹⁴ Poleg tega je imela tožena stranka številne priložnosti, da tožeči stranki zagotovi brezhibno vozilo (in se na ta način izogne razvezi pogodbe). Ker tega ni storila in je neutemeljeno zavračala zamenjavo vozila (v posledici česar je prišlo do razveze pogodbe), v tem postopku pa vrnitev denarnega zneska, je po presoji pritožbenega sodišča povsem na mestu, da tožeči stranki vrne tudi zamudne obresti od 16. 3. 2006 dalje.

Glede ugovora po drugem odstavku 101. člena OZ

41Tožena stranke je v pripravljalni vlogi z dne 21. 3. 2016 navajala, da tožeča stranka v svojem zahtevku ne upošteva pravila o sočasnosti izpolnitve in bi rada prejela celotno kupnino z obrestmi, pa še avto bi rada obdržala - sama je namreč na enem izmed narokov povedala, da ima vozilo v posesti oziroma hrambi ona, saj ga je prevzela še pred stečajem družbe T. d.o.o. (njej sami lokacija sicer ni znana; tako na list. št. 362). Izrecno je nato ugovarjala, da tožeči stranki ni dolžna plačati ničesar, dokler ji tožeča stranka ne bo pred tem ali hkrati s tem vrnila predmetnega vozila.

42Kot obrazloženo, je tožeča stranka voljo za odstop od pogodbe izrazila z vložitvijo tožbe dne 5. 1. 2010. Učinki razvezane pogodbe so v OZ urejeni v 111. členu. Ta določa, da sta v primeru, če je pogodba razvezana, obe stranki prosti svojih obveznosti, razen obveznosti za povrnitev morebitne škode. Če je ena stranka popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, ima pravico do vrnitve tistega, kar je dala. Če imata obe stranki pravico zahtevati vrnitev danega, veljajo za vzajemno vračanje pravila, ki veljajo za izpolnitev dvostranskih pogodb. Vsaka stranka dolguje drugi povračilo za koristi, ki jih je medtem imela od tistega, kar je dolžna vrniti oziroma povrniti. Stranka, ki vrača denar, mora plačati obresti od dneva, ko je prejela izplačilo.

43Med pravila, ki veljajo za izpolnitev dvostranskih pogodb, pa je vključeno tudi pravilo iz 101. člena OZ, po katerem v dvostranskih pogodbah ni nobena stranka dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti, razen če je dogovorjeno ali z zakonom določeno kaj drugega ali če kaj drugega izhaja iz narave posla (prvi odstavek). Če pa na sodišču ena stranka ugovarja, da ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, dokler tudi druga stranka ne izpolni svoje, ji sodišče naloži, da mora izpolniti svojo obveznost takrat, ko jo izpolni tudi druga stranka (drugi odstavek).

44Tožeča stranka je na naroku dne 6. 10. 2014 povedala, da je bilo vozilo do nedavnega shranjeno pri uradnem serviserju T. d.o.o. Nad slednjim je bil uveden stečajni postopek. Sporni avtomobil so želeli zarubiti, zato je direktor T.-ja poklical tožnika in dogovorila sta se za hranjenje drugje. Sedaj je avtomobil v hrambi pri njej.

45Teh trditev tožena stranka ni prerekala. Pritožbeno sodišče tako upoštevaje določbo drugega odstavka 101. člena OZ ugotavlja, da je ugovor tožene stranke (katerega je podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje, a ga je to spregledalo) utemeljen. Posebno pravilo vračanja, kadar sta k temu zavezani obe stranki, namreč je, da se mora vračati sočasno, torej po načelu iz roke v roko.¹⁵ Sočasnost vračanja je pravilo, od katerega ni odstopanja, če se katerakoli od strank nanj sklicuje. Obe stranki morata hkrati vrniti tisto, kar sta neupravičeno prejeli. Vsaka od njiju lahko zadržuje izpolnitev vrnitvenega zahtevka toliko časa, dokler ni pripravljena vrniti tudi druga stranka.¹⁶ Ugovoru tožene stranke je zato potrebno ugoditi in na ta način v pritožbenem postopku sanirati kršitev sodišča prve stopnje (5. alineja 358. člena ZPP).

46S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na odločilne pritožbene navedbe v zvezi z zahtevkoma tožeče stranke (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ostale ((ne)pravočasnost grajanja napake v garancijski dobi ipd.) je namreč obravnavalo že v prejšnjem pritožbenem postopku.

47V zvezi s temi pa se izkaže, da je pritožba tožene stranke zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe utemeljena zgolj delno - v smislu ugovora tožene stranke iz drugega odstavka 101. člena OZ. V tem delu je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke torej ugodilo, in sicer na način, da je v izreku sodbe izreklo, da je toženec dolžan izpolniti naložene mu obveznosti takrat, ko bo tožnik izpolnil svojo obveznost (pri čemer je izrek v celoti oblikovala na novo, saj je presodilo, da je pritožba tožeče stranke zoper II. točko izreka utemeljena). S tem je tožniku ob pravilni uporabi materialnega prava prisodilo nekaj manj, kot je zahteval.¹⁷ V preostalem delu I. točke izreka pa je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje potrdilo in pritožbo v tem delu zavrnilo (353. člen ZPP).

K pritožbi tožeče stranke

48Tožeča stranka (kot že zapisano) sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v II. in posledično III. točki izreka. Navaja, da tožena stranka v zvezi s povračilom koristi ni postavila nobenega zahtevka. Prav tako tožena stranka ni navedla pravno relevantnih dejstev (v vlogi z dne 20. 3. 2012 je navedla le, da ob zahtevku tožeče stranke ni spregledati, da je tožnik skoraj 3 leta uporabljal navedeno vozilo, zaradi česar zahtevek za vračilo celotne kupnine tudi po višini brez dvoma ni utemeljen), niti predložila dokazov. Sodišče prve stopnje se po njenem mnenju tako v zvezi z II. točko izreka ne bi smelo sklicevati na četrti odstavek 111. člena OZ in iz razloga, ker je tožeča stranka vendarle imela določene koristi od uporabe vozila, znižati kupnino za 30 % ter delno zavrniti tožbeni zahtevek. Zahtevek za povračilo koristi je samostojen zahtevek in zakon ne določa, da se kondikcijski zahtevek (v tem primeru zahtevana kupnina) zmanjša za koristi.

49Če je pogodba razvezana zaradi napak stvari, so učinki enaki, kot če je dvostranska pogodba razvezana zaradi neizpolnitve. Kupec dolguje prodajalcu povračilo za koristi od stvari tudi tedaj, ko nima možnosti, da bi vrnil celo stvar ali njen del, pogodba pa je bila vendarle razvezana (477. člen OZ). Vsaka stranka dolguje drugi povračilo za koristi, ki jih je medtem imela od tistega, kar je dolžna vrniti oziroma povrniti (četrti odstavek 111. člena OZ).

50Določba četrtega odstavka 111. člena OZ predvideva dodatni reparacijski zahtevek verzijske narave. To po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da bi tožena stranka v zvezi s povračilom za koristi res morala postaviti nasprotni tožbeni zahtevek ali pa pobotni ugovor.¹⁸ Pritožnica torej utemeljeno ugovarja, da na račun koristi od uporabe sodišče prve stopnje v predmetnem sporu ne bi smelo samoiniciativno znižati kupnine. S koristmi bi se bilo sodišče prve stopnje dolžno ukvarjati le v primeru, če bi tožena stranka to zahtevala z nasprotno tožbo ali pa če bi se višini kupnine upirala s pobotnim ugovorom.

51Tožena stranka tega v obravnavanem primeru nedvomno ni storila. V nasprotju s trditvami pritožnice pa je poleg trditve iz vloge z dne 20. 3. 2012, da je tožnik skoraj 3 leta uporabljal navedeno vozilo, v vlogi z dne 21. 3. 2016 navedla, da bi ji bila v primeru razveze pogodbe tožeča stranka dolžna poleg vozila vrniti tudi koristi, ki jih je bila deležna zaradi uporabe vozila od nakupa do dne vrnitve (najmanj do dne 5. 1. 2009), saj se s temi koristmi ne sme obogatiti. Navedla je tudi, da koristi (od uporabe vozila) v tem primeru vsekakor presegajo plačano kupnino, saj mesečna tržna najemnina za najem takšnega vozila (ki je merilo za ugotavljanje višine uporabnine oziroma koristi, ki jo je dosegla tožeča stranka z uporabo vozila) presega 3.500,00 EUR in je bila torej tožeča stranka že do 5. 1. 2009 obogatena za več, kot je znašala kupnina (kar bi po njenem mnenju lahko potrdil izvedenec avtomobilske stroke).

52Kot je razbrati iz obrazložitve izpodbijane sodbe, teh trditev sodišče prve stopnje ni presojalo. Ni odločalo o tem, ali je tožena stranka upravičena do najemnine za primerljivo vozilo za čas od nakupa vozila do 5. 1. 2009, ko je sporno vozilo zadnjič pripeljala na servis. V tem pogledu je torej - glede na predhodno obrazloženo - ravnalo pravilno (ni mu torej mogoče očitati, da je zagrešilo kakršnokoli procesno kršitev). Poleg tega pa je tudi očitno, da je tožeča stranka v tem primeru od prodajalca (tj. tožene stranke) prejela avtomobil s težjimi napakami in navedba, da je imel tožnik od njegove uporabe takšno korist, ki bi bila enaka najemnini oziroma uporabnini brezhibnega vozila iste znamke in tipa, ne more biti upoštevna.¹⁹ S takšnimi navedbami tožena stranka koristi od uporabe spornega vozila torej ne bi mogla utemeljiti niti ob predpostavki, da bi podala pobotni ugovor oziroma vložila nasprotno tožbo (za povračilo koristi).

53Je pa na koristi od uporabe (sicer ne v smislu uporabnine oziroma najemnine za primerljivo vozilo za čas treh let) in splošno znanem dejstvu o padanju vrednosti motornih vozil utemeljilo (znižanje) kupnine. To je po presoji pritožbenega sodišča zmotno in je deloma pojasnjeno že v obrazložitvi v zvezi s pritožbo tožene stranke. Padanje vrednosti vozila na višino kupnine ne vpliva. O koristi pa brez pobotnega ugovora oziroma nasprotne tožbe sodišče prve stopnje ne bi smelo odločati. Za odločanje po četrtem odstavku 111. člena OZ (niti 216. členu ZPP) ni bilo osnove. Tožeča stranka namreč ni postavila ustreznega zahtevka in vsled navedenega dejstva se sodišču prve stopnje ni bilo treba ukvarjati niti s trditvijo o triletni uporabi vozila (pri čemer niti ni jasno, kaj je prvostopenjsko sodišče štelo kot korist od uporabe) niti s tisto o primerljivem najemu (česar pa tako ali tako ni storilo).

54Izkaže se torej, da je pritožba tožeče stranke zoper II. točko izreka delno utemeljena - tožeča stranka je upravičena še do 29.078,75 EUR skupaj zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2006 dalje (5. alineja 358. člena ZPP). Zgolj delno pa zato, ker je pritožbeno sodišče - kot že obrazloženo - hkrati ugodilo ugovoru tožene stranke o sočasnosti izpolnitve in posledično v materialnopravnem smislu delno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, saj ji je prisodilo nekaj manj. Toženi stranki je zato ob upoštevanju vseh sprememb naložilo, da mora tožeči stranki povrniti znesek 96.929,15 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2006 dalje takrat, ko ji bo tožeča stranka vrnila osebni avtomobil Mercedez-Benz S 320 CDI.

O stroških postopka

55Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP).

O pravdnih stroških

56Po delni spremembi sodbe, je tožeča stranka uspela z zahtevkom za vračilo kupnine v celotni višini. Tožena stranka je uspela z ugovorom sočasnosti izpolnitve. Takšen uspeh pravdnih strank pa po presoji pritožbenega sodišča v tem sporu utemeljuje uporabo drugega odstavka 154. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pravdnega postopka.

O pritožbenih stroških

57Skladno z uspešnostjo obravnavanih pritožb, pa je pritožbeno sodišče tudi v zvezi s pritožbenimi stroški odločilo, da jih krije vsaka pravdna stranka sama (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - odl. US, 121/08 - skl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14, 10/14 - odl. US, 48/14, 48/15 - odl. US, 6/17 - odl. US in 10/17.
² Pritožbeno sodišče je v tej zadevi enkrat že odločalo, in sicer po pritožbi tožeče stranke. Gre za sodbo in sklep I Cpg 207/2013 z dne 18. 6. 2014.
³ Dne 21. 1. 2009 je pooblaščeni serviser tožene stranke tožečo stranko obvestil, da so napako tresenja vozila ob prostem teku uspeli odpraviti z zamenjavo nosilcev motorja, vlečenja vozila v desno pa ne, o čemer so obvestili tehnično službo tožene stranke in jo zaprosili za pomoč (tako pojasnjeno že v I Cpg 270/2013).
⁴ Tj. v letu 2011, kar je po vložitvi tožbe dne 5. 1. 2010.
⁵ Če prodajalec v dodatnem roku ne izpolni pogodbe, je ta razvezana po samem zakonu, vendar jo kupec lahko obdrži v veljavi, če nemudoma izjavi prodajalcu, da pogodba ostaja v veljavi.
⁶ Po stališču, izraženem v komentarju k 471. členu Obligacijskega zakonika (Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, 3. knjiga, str. 183), kupec da prodajalcu primeren (dodatni) rok za pravilno izpolnitev s tem, da uveljavi enega od jamčevalnih zahtevkov iz 1. točke prvega odstavka 468. člena OZ, in sicer bodisi zahtevek za odpravo napake bodisi zahtevek za izročitev druge stvari brez napake. Takšno stališče je izraženo tudi v odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 228/2015 z dne 26.1.2017 (ki je sprejelo ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta toženca s sprotnim grajanjem dala izvajalcu tudi primeren dodatni rok za izpolnitev pogodbe). Po stališču Vrhovnega sodišča RS, izraženem v sklepu III Ips 113/2015 z dne 24. 3. 2017, pa ni mogoče šteti, da kupec že s samim pozivom za odpravo napak (brez določenega roka) prodajalcu pusti (primeren) dodatni rok za odpravo napak, temveč mora za uresničitev pravice odstopiti od pogodbe skladno s prvim odstavkom 470. člena OZ prodajalcu določiti primeren dodatni rok za izpolnitev pogodbe. Zato tudi do razveze pogodbe po 471. členu OZ po stališču Vrhovnega sodišča RS ne pride, če prodajalcu ni bil določen primeren dodatni rok za izpolnitev pogodbe.
⁷ Dokaz s postavitvijo izvedenca je v tem postopku predlagala tožeča stranka, a kasneje za njegovo aktiviranje ni založila predujma.
⁸ Mogoče je sklepati, da gre za napako v zapisu, ki bi se pravilno moralo glasiti: 'ni bila odpravljena'.
⁹ Kar sicer je storila, a ne za dokazovanje tega dejstva.
¹⁰ N. Plavšak v: Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 199.
¹¹ Dr. I. Bukljaš in dr. B. Vizner menita, da je v primeru prevare po prvem odstavku 500. člena ZOR (sedaj 480. člena OZ) za uveljavljanje zahtevka treba uporabiti triletni zastaralni rok iz 374. člena ZOR (sedaj 349. člena OZ), če pa je prevara kaznivo dejanje, pa rok, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona, v smislu 377. člena ZOR (sedaj 353. člena OZ; Komentar Zakona o obveznim (obligacionim) odnosima, "Riječka tiskara" - Rijeka, Zagreb 1979, II Posebni dio, Ugovori, 3. knjiga, str. 1654).
¹² N. Plavšak v: Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 226.
¹³ N. Plavšak v: Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 191.
¹⁴ Prim. VSL sklep I Cpg 872/2014.
¹⁵ Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, v okviru pritožbe tožeče stranke, je obveznost tožene stranke vračilo kupnine.
¹⁶ M. Juhart v: Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 591.
¹⁷ Prim. II Ips 253/2015 z dne 8. junija 2017.
¹⁸ Tako tudi VSRS v sodbi II Ips 591/2002.
¹⁹ Tako v sodbi VSRS II Ips 591/2002.