480. člen OZ

Sodišče je izhajalo iz zdravorazumske predpostavke, da so bili „razni tujki“ oziroma „delci in nečistoče“ ter „črna plesen“, s katerimi naj bi bilo okvarjenih 90 % pošiljke, pri običajnem pregledu opazni, sploh na ozadju dobavljenega – belega kristalnega sladkorja. V teh okoliščinah je bilo trditveno breme na toženki, zakaj naj bi bile zatrjevane nečistoče, delci in tujki v sladkorju takšni, da se jih pri običajnem pregledu ne bi videlo. O njem se pritožbeno sodišče strinja, da je bil tak, kot ga je opredelilo sodišče prve stopnje. Od pošiljke 300 vreč bi bilo treba vsaj kakšno odpreti. Kadar je dobavljena velika količina, kupcu ni treba pregledati vsega blaga, ampak lahko pregled omeji na reprezentativen naključni test. To velja, tudi če vzorec po tem ni več uporaben, kot npr. pri odprtju pločevinke ali odtajanju zamrznjenega blaga.

Sodišče prve stopnje bo moralo znova odločati o predlogu toženke za izločitev angažiranega izvedenca in se v tem okviru opredeliti do razlogov, ki jih le-ta uveljavlja, s čimer se bo izognilo omenjeni absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka. Dokaze izvaja sodišče in sodišče je tisto, ki mora samo in po uradni dolžnosti poskrbeti, da se dokazi izvedejo pravilno. Povedano drugače, sodišče mora tudi v primeru, če ni zahtev in predlogov strank, samo poskrbeti, da nepristranski in neodvisni izvedenec izdela ustrezno ekspertizo. Po presoji pritožbenega sodišča bi morala tožnica jamčevalne zahtevke uveljavljati v ustrezni obliki. Formalno sicer ni bila stranka prodajne pogodbe, vendar je dejanski kupec vozila, na katerega so bili (pritožbeno nesporno) preneseni jamčevalni zahtevki, medtem ko je leasingodajalec dejansko samo plačal kupnino. Pravilna je toženkina pritožbena teza, da bi morala tožnica skladno z najprej neenotno in nato ustaljeno sodno prakso (glej predvsem odločbo VS RS II Ips 38/2012 z dne 17.10.2013) pri jamčevalnem zahtevku za znižanje kupnine iz naslova stvarnih napak poleg dajatvenega uveljavljati tudi oblikovalni zahtevek za znižanje kupnine

V kolikor bi toženka kot ugovor zoper zahtevek tožnice za plačilo želela uveljavljati jamčevalni zahtevek na znižanje kupnine (prodajna pogodba) oziroma na znižanje plačila (podjemna pogodba), bi morala v postopku pred sodiščem prve stopnje podati ustrezne trditve, zlasti glede obstoja in vrste napak ter njihovega pravočasnega in pravilnega grajanja (notifikacije), opredeliti pa bi morala tudi, kolikšna je manjvrednost stvari zaradi napak oziroma kolikšno znižanje kupnine (plačila) uveljavlja.

Pritožbeno sodišče se pridružuje stališčem, da je nepremoženjska škoda lahko predvidljiva posledica kršitve pogodbe tudi v primeru, ko je predmet izpolnitve stvar. Ni si težko zamisliti primera, ko pogodbeni stranki s tovrstno pogodbo zasledujeta tudi uresničitev nepremoženjskega interesa. Pogodba o nakupu nepremičnine, na kateri si bo kupec ustvaril dom, sodi mednje. Da ta interes ob sklenitvi pogodbe ne bi bil razviden tudi tožencema, iz procesnega gradiva ne izhaja. Bistven element obravnavane pogodbe je bil torej tudi v zagotovitvi nepremoženjske dobrine.

Zmotno je pritožbeno stališče, da v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti določb ZVKSES. Obširne pritožbene navedbe o namenu zakona (zakonodajalca) in o zakonskih možnostih kupca v razmerju do prodajalca (investitorja) so pravilne, niso pa podlaga za neuporabo določb ZVKSES. Skladno s 4. členom ZVKSES se določbe 2. poglavja ZVKSES, ki vključujejo določbe o odgovornosti prodajalca za skrite napake, uporabljajo za prodajne pogodbe, ki izpolnjujejo naslednje pogoje: 1. njihov predmet je enostanovanjska stavba, 2. kot prodajalec jih sklepa investitor (tj. oseba, ki je oziroma bo naročila ali izvajala gradnjo enostanovanjske stavbe na zemljiški parceli, katere lastnik je, z namenom, da jo proda kupcem; prvi odstavek 3. člena ZVKSES), in 3. kupec ima položaj končnega kupca in potrošnika. Pritožnik neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je imel kot prodajalec položaj investitorja. Toženec ni le izražal pripravljenosti za odpravo napak, o katerih sta ga tožnika obvestila, začel jih je tudi odpravljati. S svojim ravnanjem je tožnika pustil v prepričanju, da bo napake tudi odpravil. V takšni situaciji bi bilo sklicevanje prodajalca na potek enoletnega prekluziv

Namen potrditve izjave izvedenca o predlogu na njegovo izločitev (četrti odstavek 73. člena v zvezi z 247. členom ZPP) je zgolj v pridobitvi mnenja izvedenca glede očitkov o nepristranskosti oziroma glede okoliščin v zvezi z njegovim delom.

Čeprav ni bilo ovir za to (tožnica ni trdila, da čistilna naprava ni izpolnjevala pogojev za pridobitev dovoljenja), tožnica ni pridobila ustreznega okoljevarstvenega dovoljenja. Ker se na pozive upravnega organa za dopolnitev zahteve za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja ni odzvala, njeni zahtevi ni bilo ugodeno. Res je, da do škode ne bi prišlo, če bi komunalna čistilna naprava ob primopredaji imela okoljevarstveno dovoljenje, vendar je pravno pomembno tudi dejstvo, da bi tožnica lahko preprečila nastanek škode. Vzročna zveza med ravnanjem tožencev in nastalo posredno škodo je bila pretrgana z neskrbnim ravnanjem tožnice, zato je posredna škoda njeno stroškovno breme. Za uveljavljanje odškodninskega zahtevka za škodo zaradi zaupanja morajo biti izpolnjene enake predpostavke kot za prodajalčevo odgovornost za stvarne napake (drugi odstavek 468. člena OZ), med drugim sodna uveljavitev zahtevka v enoletnem prekluzivnem roku. Tožba je v delu, v katerem tožnica zahteva znižanje kupnine v višini stroškov, potrebnih za opravo stvarne napake – zamakanja v kleti, nesklepčna. Toženca sta v več pripravljalnih vlogah nasprotovala stališču tožnice, da je upravičena do vrnitve

Oprava materialno procesnega vodstva ob izpolnjenosti pogojev iz 285. člena ZPP je dolžnost sodišča prve stopnje v vsakem pravdnem postopku. Sodna praksa se je že izrekla, da lahko sodišče v okviru materialno procesnega vodstva poda tudi pobudo za spremembo stvarnega (tožbenega) predloga, a z omejitvijo, da mora ta ostati v okviru tožbenega zahtevka (cilja pravde). Po določbi 345. člena OZ se pravila o zastaranju v primeru, ko je v zakonu določeni rok, v katerem je treba vložiti tožbo ali opraviti določeno dejanje, ker bi bila sicer pravica izgubljena, ne uporabljajo. Ker določilo prvega odstavka 480. člena OZ (oziroma 37.c člen ZVPot) določa rok, v katerem mora kupec vložiti tožbo, sicer pravico iz naslova jamčevanja izgubi, ugovor zastaranja zoper takšno terjatev oziroma zahtevek ni upošteven. Z jamčevalnim zahtevkom na sorazmerno znižanje kupnine kupec od prodajalca, ki odgovarja za napake stvari, zahteva restitucijo (povrnitev) neposredne škode, ki se kaže v zmanjšani vrednosti stvari. Takšen jamčevalni zahtevek torej predstavlja posebno obliko odškodninskega zahtevka zaradi kršitve pogodbene obveznosti. Po določbi tretjega odstavka 186. člena OZ tisti, ki so ošk

Ker pravice, ki potrošniku pripadajo po ZVPot, ne posegajo v njegove pravice, ki jih ima po splošnih predpisih o obligacijskih razmerjih (1. člen ZVPot), lahko potrošnik poleg jamčevalnih zahtevkov po 38. členu ZVPot izbira tudi med jamčevalnimi zahtevki, ki jih OZ predvideva za podjemno oz. gradbeno pogodbo. V skladu s stališči sodne prakse predstavlja (pri prodajni pogodbi) pravica kupca, da odstopi od pogodbe po 3. točki prvega odstavka 468. člena OZ, eno izmed upravičenj, ki spada med jamčevalne zahtevke, za uveljavitev katerega velja enoletni prekluzivni rok iz prvega odstavka 480. člena OZ. Ker pa odstopno upravičenje pomeni enostransko izjavo volje, ki samo po sebi kot oblikovalno upravičenje povzroči prenehanje pogodbe, za njegovo uresničitev in učinkovanje ni potrebno sodno uveljavljanje. Zadošča, da izjavo naslovnik prejme do izteka prekluzivnega roka za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov iz naslova stvarnih napak iz 480. člena OZ. Za kondikcijske zahtevke, ki nastanejo kot posledica prenehanja pogodbe zaradi kupčevega odstopa od pogodbe zaradi stvarnih napak, veljajo splošna pravila o prenehanju pogodb in zastaranju terjatev. Po stališču pritožbenega sodišča je

V skladu s prvim odstavkom 185. člena ZPP sodišče dovoli spremembo tožbe, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za ureditev razmerja med strankama. Vprašanje utemeljenosti navedenih (resda različnih) zahtevkov sloni na ugotavljanju med seboj tesno povezanih dejstev, zato bi jih bilo glede na zbrano procesno gradivo v skladu z načelom ekonomičnosti nesmiselno ločevati po posameznih pravdnih postopkih. To je tudi v skladu z zahtevo po učinkovitem sodnem varstvu, saj bi v nasprotnem primeru tožnik moral vložiti novo tožbo, v novem postopku pa bi bilo treba začeti vse od začetka. Sodišče mora v skladu s prvim odstavkom 5. člen ZPP dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Pritožnica navaja, da na sodišču ni bila zaslišana glede uporabnine in škode, ki jo vtožuje tožeča stranka. Pritožbeno sodišče najprej izpostavlja, da toženka navedene kršitve postopka ni uveljavljala pred sodiščem prve stopnje. Sicer pa je bila zaslišana o vseh elementih oz. svojih ugovorih. Sodišče prve stopnje je v 31. točki obrazložitve svoje odločbe pravilno zapisalo, da je toženka v stanovanju tožnika od 26. 10. 2020 bi

ZVKSES v drugem odstavku 23. člena določa, da prodajalec odgovarja za skrite napake, ki imajo značilnost napak v solidnosti gradbe, če se te pokažejo v desetih letih od prevzema nepremičnine. Iz določbe je jasno razvidno, da gre za obdobje jamčevanja. Temu ne nasprotujejo niti pravdne stranke. Pritožbeno sodišče je zmotno štelo, da deset let znaša prekluzivni rok za vložitev tožbe. Ker pa ZVKSES prekluzivnega roka za vložitev tožbe sam ne določa, je med strankama sporno, ali je v obravnavani zadevi uporabljiv enoletni prekluzivni rok iz OZ ali dveletni prekluzivni rok iz ZVPot, ki tečeta od notifikacije napake. Vrhovno sodišče se je v sklepu II Ips 9/2017 z dne 11. 5. 2017 o tem vprašanju že izreklo: ni mogoče uporabiti specialne določbe 37.c člena ZVPot, temveč določbo splošnega predpisa, torej prvega odstavka 480. člena OZ.

Ker so imele plastenke napako, je tožeča stranka uveljavljala plačilo odškodnine zaradi škode za plačilo plastenk, reklamacij kupcev, predelave polnilnice in skladiščenja (škoda zaradi zaupanja). Za uveljavljanje odškodninskih zahtevkov zaradi zaupanja morajo biti izpolnjene enake predpostavke kot za prodajalčevo odgovornost za stvarne napake. Roki za uveljavljanje skritih napak in pravne posledice prepoznega uveljavljanja pravic pri podjemni (633., 634. in 635. člen OZ) in prodajni pogodbi (462. člen in 480. člen OZ) niso različne in tako sama opredelitev do narave pravnega posla niti ni bistvena za odločitev sodišča, saj je tožnica sama v tožbi navedla, da je za skrito napako zvedela novembra 2017 oz. 14. 12. 2017, 18. 1. 2018 je o njej obvestila toženo stranko, tožbo pa je vložila 25. 2. 2019, kar je več kot eno leto po tem, ko je sporočila napako in je torej prepozno (635. in 480. člen OZ). Tako ni bistven očitek pritožnika glede drugega odstavka 634. člena OZ, da se po dveh letih od prevzema opravljenega posla naročnik ne more več sklicevati na (skrite) napake, saj bi bilo treba v tem primeru, če bi bila sklenjena podjemna pogodba, uporabiti 635. člen OZ, ker je prito

Tožena stranka je v procesni pobot uveljavljala škodo (izgubljeni dobiček), ki naj bi ji nastala zaradi zatrjevane stvarne napake tožeče stranke, zaradi česar naj ne bi dobila od tretjega (svoje sopogodbenice) v celoti plačila za svoje delo. Gre za t. i. škodo zaradi zaupanja (ki obsega tudi izgubljeni dobiček) in ne za refleksno škodo, ki nastane zaradi napake stvari na drugih pravnih dobrinah, torej izven sfere predmeta izpolnitve (tretji odstavek 468. člena OZ). Škodo zaradi zaupanja pa lahko kupec uveljavlja od prodajalca le, če so izpolnjene enake predpostavke kot za jamčevalne zahtevke za stvarne napake.

Čeprav OZ v prvem odstavku 490. člena določa, da je v primeru, če kdo kupcu stvar odvzame, pogodba razvezana po samem zakonu, to ne pomeni, da kupec nima možnosti izbire tudi med drugimi jamčevalnimi zahtevki. Pogodbeni stranki tako lahko kljub odvzemu stvari skleneta dogovor, da bo prodajalec pravno napako odpravil. Zaradi podobnega pravnega položaja pa je v tem primeru treba uporabiti določbo 480. člena OZ, ki sicer ureja izgubo pravic iz naslova jamčevanja pri stvarnih napakah. Določa, da pravice kupca ne ugasnejo v enem letu, če jih kupec zaradi prodajalčeve prevare ni mogel uporabiti. V teoriji in sodni praksi je uveljavljeno stališče, da je treba pojem prevare razmeti širše, torej kot vsako ravnanje, s katerim je prodajalec zavedel kupca, da ta svojih pravic ni pravočasno uveljavil. Med ta pa spadajo tudi ravnanja prodajalca, iz katerih izhaja, da namerava prostovoljno odpraviti napako, torej na podlagi katerih lahko kupec utemeljeno sklepa, da sodno uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov ni potrebno. V tem primeru ne začne teči enoletni rok iz 495. člena OZ, kar pomeni, da je treba šteti, da razdrtje pogodbe s tožbo ni bilo prepozno. Glede na to, potem tudi ne moreta biti pr

Za odločitev o jamčevalnem zahtevku za znižanje kupnine (ali povrnitve škode zaradi odprave napak po drugem izvajalcu) sta pomembni dejstvi obstoja in vzroka napake ter njenega pravočasnega in pravilnega grajanja.

Revizija se dopusti v smeri preizkusa pravne pravilnosti pravnomočne odločitve sodišča druge stopnje o pravočasni vložitvi tožbe glede napak, ki se nanašajo na točki III/4.13 in III/4.16 izreka sodbe sodišča prve stopnje.

Kupci so pravočasno grajali posamezne napake (očitne ali skrite) v razmerju do tožnika in pravočasno vložili tožbe zoper tožnika, izostala pa je (očitno zaradi napačnega materialnopravnega stališča) presoja pravočasnosti tožnikovega uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov oziroma odškodnine za škodo zaradi zaupanja v tožnikovem pogodbenem razmerju do toženke. Značilnosti škode zaradi zaupanja imajo vsi zahtevki, ki so jih kupci stanovanj uveljavljali do tožnika iz prodajnih pogodb (tudi zahtevki zaradi napak stanovanj in plačila pogodbene kazni), ki jih je tožnik sklenil z njimi v zaupanju, da bo toženka pravilno izpolnila svoje obveznosti do tožnika iz njune prodajne pogodbe. Zneski, ki jih je tožnik izplačal kupcem stanovanj po sodnih poravnavah zaradi napak, zato predstavljajo škodo zaradi zaupanja. Odgovornost za to škodo se ne presoja po splošnih pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti toženke, ampak po posebnih predpostavkah toženkine odgovornosti za stvarne napake, med katerimi je tudi ta, da je treba odškodninski zahtevek za škodo zaradi zaupanja sodno uveljavljati v roku enega leta (prvi odstavek 480. člena OZ). Gre za prekluzivni rok, katerega zamuda povzroči izgubo

Zakon ne določa izrecno, v kakšnem roku je, kadar je izkazana prevara prodajalca po prvem odstavku 480. člena OZ, mogoče vložiti tožbo. Pritožbeno sodišče sodi, da je treba v takem primeru uporabiti splošni zastaralni rok.

Povedano drugače, pritožba se neutemeljeno zavzema, da naj bi zatrjevani dogovor o prodaji vozil in nakazovanju denarja za nakup apartmaja na Hrvaškem, kar naj bi se kompenziralo, vključeval tudi dogovor o kompenzaciji prav vsega, tudi sporne nasprotne odškodninske terjatve. Trditveno in dokazno breme glede materialnega in procesnega pobota sta na toženki, medtem ko že iz zgoraj izpostavljenih dejstev izhaja, da je toženka izgubila svoje pravice iz jamčevanja za stvarne napake (nasprotno terjatev) že 20.12.2015 (glej enoletni materialni prekluzivni rok iz 480. člena OZ) in da bi, če se sledi sicer zmotni pritožbeni tezi, da gre za navadno odškodninsko terjatev, njena terjatev v vsakem primeru tudi zastarala dne 20.12.2017 (v subjektivnem roku treh let iz 352. člena OZ).

Bistveni kriterij za razlikovanje škode po drugem in tretjem odstavku 468. člena OZ je povezanost škode oziroma kupčeve dobrine, na kateri je nastala škoda, s kupljeno stvarjo oziroma napako, ki jo bremeni. Škoda zaradi zaupanja predstavlja posredno škodo, ki presega kupljeno stvar, nastane pa v povezavi s samim predmetom pogodbe. Refleksna škoda nasprotno predstavlja škodo, ki se pokaže na dobrinah, ki s predmetom pogodbenega razmerja niso v povezavi oziroma ki nastane izven sfere delovanja oškodovane stranke, vezanega na predmet pogodbe.