484. člen OZ

ZVPot ne ureja pravnih posledic stvarnih napak. Uporabiti je treba OZ. Za kondikcijske zahtevke, ki so posledica prenehanja pogodbe zaradi kupčevega odstopa od pogodbe zaradi stvarnih napak stvari, veljajo splošna pravila o prenehanju pogodbe in zastaranju terjatev. To velja tudi za kondikcijske zahtevke, ki so posledica potrošnikovega jamčevalnega zahtevka odstopa od pogodbe iz naslova garancije (drugi odstavek 21.b člena ZVPot). Potrošnikova uveljavitev tovrstnega jamčevalnega zahtevka po ZVPot potrošnika namreč ne odvezuje po uresničenem odstopu od pogodbe prodajalcu vrniti vrednost koristi, ki jo je imel ali jo ima od uporabe stvari, po splošnih pravilih OZ o vračanju (po četrtem odstavku 111. člena OZ in tretjem odstavku 190. člena OZ) ter po pravilih o zastaranju terjatev. Po razvezi prodajne pogodbe in ugotovitvi obstoja stvarne napake v sodnem postopku imata obe stranki medsebojni vrnitveni zahtevek. Vsaka stranka, ki je popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, ki je bila kasneje razvezana, ima pravico do vrnitve tistega, kar je dala. Vsaka stranka dolguje drugi tudi povračilo za koristi, ki jih je medtem imela od tistega, kar je dolžna vrniti oziroma povrniti. <

Trditev o tem, katera popravila so bila nepotrebna in kateri material je bil po nepotrebnem zamenjan, toženec ni podal. Toženec prav tako ni pojasnil, v čem naj bi bilo nepravilno rokovanje tožnika z ogrevalnim sistemom. V tem delu zato velja pritrditi tožniku, ki v odgovoru na pritožbo opozarja, da bi bil dokaz z izvedencem brez ustreznih predhodnih trditev nedovoljeni informativni dokaz.

Ali sta pravdni stranki sklenili sporno pogodbo, je mogoče ugotavljati tudi z drugimi dokazi, ne le z izvedencem grafologom. V skladu s pogodbeno avtonomijo se lahko kupec in prodajalec dogovorita tudi o garanciji za staro vozilo. Z garancijo se prevzame odgovornost za pravilno delovanje stvari v garancijskem roku. Predpostavka odgovornosti iz garancije je nepravilno delovanje stvari, oziroma obstoj okvare (za katero se domneva, da izvira iz prodajalčeve sfere, prodajalec pa lahko domnevo ovrže). Pogoj za imenovanje novega izvedenca je ocena, da je mnenje protislovno, pomanjkljivo ali nepravilno, in se pomanjkljivosti/nepravilnosti ne da odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca (prim. tretji odstavek 254. člena ZPP). Nestrinjanje stranke s podanim izvedenskim mnenjem ni razlog za imenovanje drugega izvedenca iste stroke. Pritožnik izvedencu očita nestrokovnost zgolj glede ugotovitev, ki ne potrjujejo njegovih navedb. Ne nasprotuje pa mnenju kot celoti. Glede ugotovitev, ki potrjujejo njegove navedbe, ne dvomi o strokovnosti izvedenca. Izraženi dvom o izvedenčevi strokovnosti že zaradi takšne parcialnosti (selektivnosti) ne more biti utemeljen.

Če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti. V drugem odstavku 378. člena OZ je določena obrestna mera zamudnih obresti, zato govorimo o zakonskih zamudnih obrestih, ki jih je prisodilo tudi sodišče prve stopnje tožeči stranki. Glede prisojenih zamudnih obresti je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo petega odstavka 111. člena OZ, ker ta ne govori o zamudnih obrestih, pač pa o obrestih, ki so urejene v 374. členu OZ in ki niso odvisne od zamude. Glede teh obresti OZ nima določb o višini njihove obrestne mere. Zato jo mora zatrjevati stranka, ki takšne obresti uveljavlja. Tožena stranka ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre za platneno streho, po kateri hoja ni možna in da čiščenje take strehe zahteva poseben postopek, da pa tožena stranka tožeči stranki ni dala natančnejših navodil, na kakšen način naj čisti sneg s strehe. Teh dejstev tožena stranka s pritožbo ne izpodbija. Zato se s trditvami o neustrezni uporabi ne more razbremeniti odgovornosti za konstrukcijsko napako, ker le ta zaradi večje količine od 10 cm zadržanega snega na strehi, teže ni zdržala. Ob tem pritožbeno sodišče dodaj

Tožeča stranka je pravilno uporabila zakonske možnosti iz naslova garancije za brezhibno delovanje, ko je najprej zahtevala odpravo napak v določenem roku, nato pa je, ker tožena stranka vseh napak v tem roku ni odpravila, od pogodbe 25. 8. 2010 s pisno izjavo dano toženi stranki odstopila. S tem je bila kupoprodajna pogodba za nakup tiskalnika razvezana. Zato tožeča stranka po zakonu nima pravice zahtevati z oblikovalnim zahtevkom še sodne razveze pogodbe. V tem delu je zato tožba nesklepčna, odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tega dela tožbenega zahtevka pravilna, pritožba pa neutemeljena. Glede na ugotovitev, da je tožena stranka tiskalnik prevzela na odpravo napak, je trditveno in dokazno breme, da je napake odpravila oziroma, da je kupljeni tiskalnik 24. 8. 2010 deloval brezhibno, na strani tožene stranke, ki je napake odpravljala.

Za izgubo pravic kupca iz naslova garancije nasproti prodajalcu se glede pričetka teka prekluzivnega roka smiselno uporablja 487. člen OZ. V primeru, ko pa kupec svojih upravičenj ni mogel pravočasno uporabiti zaradi prodajalčeve prevare, pa ob smiselni razlagi prvega odstavka 480. člena OZ prodajalčevo sklicevanje na potek prekluzivnega roka ne more biti upoštevno. Kupcu pri razvezi prodajne pogodbe na podlagi petega odstavka 111. člena OZ ne pripadajo zakonske zamudne obresti do dneva, ko je bila pogodba razvezana.

Kadar kupec med jamčevalnimi zahtevki izbere pravico odstopiti od pogodbe, je predpostavka iz prvega ostavka 480. člena OZ izpolnjena, če prodajalec do izteka roka prejme kupčevo izjavo, da odstopa od pogodbe. Kadar prodajalec začne odpravljati napako ali izjavi, da bo to storil, kupec ne more presoditi, ali je ponujeni način odprave napake ustrezen, temveč lahko sklepa zgolj, da bo prodajalec napako prostovoljno odpravil. Če v takšnem primeru prodajalčev poskus sanacije ni uspešen (ker npr. sanacije napake ni ustrezno izvedel), bi bilo njegovo sklicevanje na potek enoletnega prekluzivnega roka, šteto od prvega obvestila o napaki, četudi sklenemo, da gre v celoti za prekluziven rok, zloraba pravnega varstva - torej uveljavljanje pravne zaščite, ki jo enoletni rok za sodno uveljavljanje zahtevkov iz naslova odgovornosti za stvarne napake daje prodajalcu, v nasprotju z namenom, zaradi katerega je bilo takšno varstvo priznano. OZ pri ureditvi odgovornosti za brezhibno delovanje stvari ne določa posebnega pravila o roku za sodno uveljavitev zahtevkov v razmerju do prodajalca. Zato je treba glede tega vprašanja smiselno uporabiti pravila, ki so v zvezi s prodajalčevo odgo

Tožeča stranka v okviru pravic, ki so nanjo prešle po 963. členu OZ, uveljavlja (poleg odškodninskega) še jamčevalni zahtevek - odstop od prodajne pogodbe. Tak odstop pa je mogoč le v razmerju do prodajalca in ne do proizvajalca, torej stranskega intervenienta. V tej zadevi spor teče med slovenskima pravdnima strankama in ta zato nima mednarodnega elementa. Stranski intervenient namreč nima procesnega položaja stranke postopka (temveč je le oseba, ki je zainteresirana za uspeh tožene stranke v postopku), ne glede na materialnopravna razmerja, ki izhajajo iz garancije. Stranska intervencija je udeležba v pravdi, ki teče med drugimi osebami, in intervenient se glavni stranki (tožeči ali toženi) le pridruži v tem smislu, da deluje poleg glavne stranke, če pa je ta nedejavna, deluje sam namesto nje. Vendar vedno deluje v svojem imenu, ne kot zastopnik glavne stranke, saj ne zahteva pravnega varstva zase, ampak za glavno stranko. Ravnanje višjega sodišča, ki bi v okviru odločanja o pravnem sredstvu sodišču nižje stopnje zapovedovalo, kako razlagati in v konkretnem primeru uporabiti pravo ES, bi bilo v nasprotju s PDEU, saj ima edino Sodišče ES pristojnost razlagati

Garancija se nanaša na posamezne dele vozila (med drugim tudi za elektronski sistem vozila), alternator oziroma generator pa spada v sklop elektronskega sistema. Ker neustrezni alternator oziroma generator povzroča pogoste okvare drugih bistvenih delov avtomobila, zaradi česar je občasno prihajalo in prihaja do popolne neuporabnosti vozila, ni relevantno, da na alternatorju oziroma generatorju doslej ni bilo nobenih posegov. Tožnikov zahtevek je utemeljen po 504. členu ZOR v zvezi s 502. členom ZOR. Pritožbeno sodišče je na podlagi dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje drugače razlagalo garancijsko izjavo kot enostranski pravni posel, torej je obravnavalo pravno vprašanje, ne pa spreminjalo dejansko stanje.

Pravila o prodajalčevi odgovornosti za stvarne napake se smiselno uporabljajo tudi za odgovornost proizvajalca oziroma prodajalca na podlagi garancije za brezhibno delovanje stvari, in sicer glede vprašanj, ki s pravili o odgovornosti na podlagi garancije za brezhibno delovanje stvari niso (celovito) urejena. Pri prevari po prvem odstavku 480. člena OZ ne gre za to, da bi prodajalec ravnal z namenom zavesti kupca, ampak je treba pojem prevare razumeti širše. Gre namreč za vsako ravnanje, s katerim je prodajalec zavedel kupca, da ta svojih pravic ni pravočasno uveljavil. Če napaka v primernem dodatnem roku ni odpravljena, se pogodba šteje za razvezano po samem zakonu.

Ker pa je prvotožeča stranka od tožene stranke, s katero ni bila v razmerju prodajne pogodbe, uveljavljala zahtevek iz naslova garancije za brezhibno delovanje prodane stvari, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo ugovoru tožene stranke, da ni pasivno legitimirana za takšen zahtevek.

Določbe 4. poglavja ZVPot (garancija za brezhibno delovanje stvari) so kogentne narave, saj pravic, ki po tem zakonu pripadajo potrošniku kot tudi drugim osebam, torej tudi fizičnim osebam, ki opravljajo pridobitno dejavnost na trgu, s pogodbo ni mogoče omejiti ali izključiti. Kupec ima pravico zahtevati brezplačno nadomestitev okvarjenega izdelka z enakim novim in brezhibnim izdelkom. Vendar pa v primeru, da prodajalec te obveznosti ne izpolni, kupec nima pravice do odškodninskega zahtevka v protivrednosti enake nove brezhibne stvari. Zaradi okvare stvari v garancijskem roku ima kupec zgolj zahtevke iz naslova garancije, saj posebna pravila o garanciji tudi glede zahtevkov izključujejo uporabo splošnih pravil o poslovni odškodninski odgovornosti. Nadomestna izpolnitev pa je, po določbah OZ, mogoča zgolj v primeru sporazuma upnika in dolžnika.