VSRS sodba in sklep II Ips 180/2013

Revizija se v delu, ki se nanaša na sklep, zavrže.

Sicer se reviziji ugodi, sodbi sodišč nižjih stopenj se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je Agrarni skupnosti A. s sklepom priznalo lastnost stranke v tem postopku, z vmesno sodbo pa je toženki naložilo, naj tožnici za nevrnjene nepremičnine (parc. št. 1439/140, 1097/42, 1439/102, 1130/10 in 770/1, vse k. o. ...) plača denarno odškodnino v višini, ki bo določena s končno sodbo.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se glasi na ugotovitev utemeljenosti zahtevka za odškodnino po temelju. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in sklep o priznanju tožničine lastnosti stranke v tem postopku potrdilo.

3Zoper sodbo in sklep pritožbenega sodišča toženka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču smiselno predlaga spremembo izpodbijane odločbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka oziroma razveljavitev odločb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve v novo sojenje. Stroškov ne priglaša. Uvodoma nasprotuje sklepu o priznanju lastnosti stranke agrarni skupnosti. Do vrnitve premoženja so upravičeni le člani agrarne skupnosti, ne pa agrarna skupnost (2. člen, prvi in drugi odstavek 8. člena in 12. člen Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic – v nadaljevanju ZPVAS). Takšno stališče ima tudi sodna praksa.(1) Agrarna skupnost zato ne more uveljavljati vračila premoženja, tudi če izpolnjuje pogoje iz tretjega odstavka 76. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tudi iz izreka denacionalizacijske odločbe Upravne enote Radovljica D-321/93-181 z dne 21. 6. 2007 izhaja, da upravičenka ni agrarna skupnost, temveč le njeni člani, kar potrjuje zemljiškoknjižna realizacija odločbe. Sodišči nižjih stopenj sta torej zmotno ocenili, da se je premoženje z upravno odločbo vrnilo agrarni skupnosti z upravičenci. Prav tako je zmotna njuna presoja, da agrarni skupnosti njena Pravila omogočajo vložitev zahtevka za vračilo premoženja. Tam vsebovano pooblastilo za tožbo se lahko nanaša le na izvrševanje skupnega gospodarjenja, ne pa na zahtevke za vrnitev premoženja po ZPVAS. Vmesna sodba je napačna tudi zato, ker ne upošteva zmanjšanja pravice do odškodnine za neuveljavljene deleže. V tem pravdnem postopku se odloča o odškodnini za tisto premoženje, ki ga zaradi ovir ni mogoče vrniti v naravi (10. člen ZPVAS). Pritožbeno sodišče je zmotno menilo, da se o obsegu tega premoženja odloči v upravnem postopku kot o predhodnem vprašanju. V postopku denacionalizacije vsak pristojen organ samostojno izvede dokazni postopek in presoja pogoje za vračanje. Navedeno velja tudi za sodišče v konkretnem primeru, ki ni vezano na odločitev upravnega organa. Morebitna vezanost iz 9. člena ZPVAS ne izhaja, zato ni pomembno, ali je toženka ugovarjala pravnomočnost delne odločbe Upravne enote Radovljica D-321/93-181. Tudi v izreku omenjene odločbe ni vsebine, ki bi ustrezala predhodnemu vprašanju v tem sporu (13. člen ZPP), saj se glasi na zavrnitev zahtevka za vrnitev nepremičnin v naravi, in ne na ugotovitev, da vrnitev ni mogoča zaradi ovir. Odločba prav tako ne bi mogla zavezovati toženke, ki ni bila stranka v postopku pred upravnim organom. Iz enakih razlogov je zmotno stališče pritožbenega sodišča, da je stvar upravnega postopka tudi ugotavljanje upravičenosti posameznih članov agrarne skupnosti za uveljavljanje premoženjskih pravic po ZPVAS. Z upoštevanjem upravne odločbe v konkretnem primeru je bila revidentki kršena ustavna pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave Republike Slovenije), saj v upravnem postopku ni bila stranka. Pritožbeno sodišče je zmotno menilo, da upravna odločba toženko zavezuje kot predstavnico države v postopku denacionalizacije. Takšnega statusa namreč toženka po Zakonu o Slovenskem odškodninskem skladu (v nadaljevanju ZSOS) nima, temveč je njen položaj v postopkih enak vsem preostalim strankam.

4Tožnica v odgovoru na revizijo nasprotuje njenim razlogom in se zavzema za njeno zavrnitev. Priglaša tudi stroške. Toženka je podala odgovor na tožničin odgovor na revizijo, ki pa ga sodišče ni upoštevalo, saj ZPP takšne vloge ne predvideva (375. člen ZPP).

5Revizija delno ni dovoljena, v preostalem delu pa je utemeljena.

O delni nedovoljenosti

6Revizija zoper sklep sodišča druge stopnje je dovoljena le, če se z njim postopek pravnomočno konča (prvi odstavek 384. člena ZPP). Sklep o podelitvi sposobnosti biti stranka nima takšnega učinka, zato revizija v tem delu ni dovoljena in jo je sodišče zavrglo (377. člen ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP). Revizijski razlogi zoper odločitev o podelitvi sposobnosti biti stranka vsebinsko pomenijo uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi s končno odločitvijo,(29 zato jih je sodišče upoštevalo v okviru presoje utemeljenosti revizije zoper pravnomočno sodbo (glej spodaj).

O siceršnji utemeljenosti

7Toženka zmotno nasprotuje tožničini podeljeni sposobnosti biti stranka in njeni stvarni legitimaciji. Drži, da so materialnopravni upravičenci za vrnitev premoženjskih pravic člani agrarne skupnosti (8. člen ZPVAS), in ne agrarna skupnost, ki ni pravna oseba (2. člen ZPVAS). Vendar takšna okoliščina ne ovira podelitve sposobnosti biti stranka, temveč osmišlja ta institut, ki je namenjen premostitvi siceršnjega neobstoja pravne sposobnosti določene oblike združevanja v konkretni pravdi (tretji odstavek 76. člena ZPP). Ker revidentka ni uspela izkazati kršitev v zvezi s tožničino (podeljeno) sposobnostjo biti stranka, je predmet presoje v konkretnem primeru stvarna legitimacija njenih članov. Ta je med drugim lahko odvisna tudi od okoliščine, ali in v kolikšni meri so člani skupnosti uveljavljali vračanje lastninske pravice (peti in šesti odstavek 8. člena ZPVAS).

8ZPVAS je eden od denacionalizacijskih predpisov, ki določa, da se o vrnitvi odvzetega premoženja v naravi odloča v upravnem postopku; če zaradi pravne ali stvarne nemožnosti takšna vrnitev ni mogoča, lahko upravičenci uveljavljajo odškodnino (9. in 10. člen ZPVAS), o kateri odloči pravdno sodišče. Zavezanci za vrnitev premoženja v naravi so njegovi lastniki, zavezanec za plačilo odškodnine pa je Slovenski odškodninski sklad, sedaj Slovenski državni holding, d. d.(3) V konkretnem primeru so bile članom agrarne skupnosti nekatere nepremičnine vrnjene, njihova zahteva za vrnitev drugih nepremičnin v naravi pa je bila pravnomočno zavrnjena (delna odločba Upravne enote Radovljica št. D-321-1/93-181 z dne 12. 6. 2007). Predmet te pravde je odškodnina za nevrnjene nepremičnine.

9Načeloma velja, da osebi, ki v določenem postopku ni bila stranka in ni imela možnosti sodelovati, rezultat tega postopka (razen v izjemnih primerih) ne sme iti v škodo.(4) Takšen je tudi položaj denacionalizacijskih zavezancev, ki se razlikujejo glede na obliko vrnitve podržavljenega premoženja (51. člen Zakona o denacionalizaciji – v nadaljevanju ZDen). Vsi zavezanci so samostojne stranke postopka denacionalizacije (prvi odstavek 60. člena ZDen v zvezi s četrtim odstavkom 8. člena ZPVAS), zato so upravičeni do lastne pravice do izjave. Če jim ta v prej izvedenem (upravnem) postopku ni bila zagotovljena, jih odločba, izdana po koncu takega postopka, ne more zavezovati. Za morebitno drugačno obravnavo toženke, ki je trdila, da v upravnem postopku ni sodelovala, v materialnem pravu (ZSOS) ni podlage. Čeprav lahko vezanost na pravnomočne odločitve drugih organov prepreči sprejem kontradiktornih odločitev o isti stvari, kar se utemeljuje z zahtevo po enotnosti pravnega reda in po zagotovitvi pravne varnosti, bi bilo ustavno nedopustno, če bi takšna predhodna odločitev zavezovala stranko postopka, ki pri njeni izdaji ni imela možnosti sodelovati.(5) Toženkini pravici do izjave bi bilo v upravnem postopku zadoščeno, če bi v njem sodelovala kot stranka oziroma bi bila o njem vsaj obveščena.(6)

10Revidentka poleg tega utemeljeno opozarja na objektivno nemožnost pravnomočnosti oziroma vezanosti na konkretno upravno odločbo. Upravni organ je sicer odločal o upravičenosti posameznih članov agrarne skupnosti do vrnitve premoženja in o obstoju ovir, vendar le kot o predhodnem vprašanju, od katerega je bila odvisna vrnitev premoženja v naravi (9. člen ZPVAS). Ker se pravnomočnost nanaša samo na odločitve v izreku odločbe (prvi odstavek 225. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – v nadaljevanju ZUP – in prvi odstavek 319. člena ZPP), rešitev predhodnega vprašanja ne postane pravnomočna, temveč ima pravni učinek samo v zadevi, v kateri je bilo vprašanje rešeno (drugi odstavek 147. člena ZUP in drugi odstavek 13. člena ZPP). Predhodno vprašanje namreč ni del tožbenega zahtevka, o katerem se odloči v izreku, temveč le del njegove podlage, ki je vsebovana v obrazložitvi odločbe. Odločitev o predhodnih vprašanjih, ki jih je obravnaval upravni organ, tako ni postala pravnomočna, zato ne veže strank in sodišča v poznejših postopkih glede istega pravnega razmerja. V tej pravdi mora zato sodišče predhodna vprašanja ponovno samo rešiti (13. člen ZPP) in v ta namen tudi izvesti potrebne dokaze.(7)

11Stališča Ustavnega sodišča Republike Slovenije, na katera se sklicuje pritožbeno sodišče, v konkretnem primeru niso uporabljiva. Stališča o vezanosti na upravno odločbo so vsebovana v odločbah Up-89/01 z dne 21. 5. 2002 in Up-457/09 z dne 28. 9. 2011, ki pa se nanašata na nasprotja med izrekom upravne in pravdne odločbe, do kakršnega v konkretnem primeru ne more priti (predmet tožbenega zahtevka je plačilo odškodnine za nepremičnine, glede katerih je bila zahteva za vrnitev v naravi v upravnem postopku zavrnjena). Pritožbeno sodišče se je s stališčem o vezanosti na upravno odločbo želelo izogniti morebitnemu nasprotju med razlogi upravne in pravdne odločbe, pred katerim pa načelo pravnomočnosti, ki se ne nanaša na ugotovitve o pravno relevantnih dejstvih in na stališča o pravnih vprašanjih, ne varuje.

12Zaradi zmotnega stališča o vezanosti na razloge upravne odločbe sodišči nižjih stopenj nista vsebinsko presojali ugovorov toženke v zvezi s temeljem tožbenega zahtevka, s čimer sta zagrešili bistveno kršitev določb pravdnega postopka (13. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP in 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP), na katero smiselno opozarja revidentka. Vrhovno sodišče je zato dovoljenemu delu njene revizije ugodilo, sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP), da bo izpostavljenim vprašanjem namenilo vsebinsko presojo.

13Ker je revizijsko sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo in vrnilo zadevo v novo sojenje, je pridržalo odločitev o stroških revizijskega postopka za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1):

Odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 1058/2002 z dne 13. 7. 2005 in I Up 1121/2005 z dne 22. 2. 2006.

Op. št. (2): Primerjaj A. Galič v L. Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2005, str. 321.

Op. št. (3): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 553/2001 z dne 14. 2. 2002.

Op. št. (4): Odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-39/95 z dne 16. 1. 1997 in Up-280/05-19 z dne 9. 2. 2006.

Op. št. (5): Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-280/05-19 z dne 9. 2. 2006.

Op. št. (6): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije U 1571/1994 in U 1607/1994 z dne 4. 12. 1996, U 1684/1995 z dne 17. 11. 1999 in II Ips 411/2010 z dne 15. 11. 2012.

Op. št. (7): Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-39/95 z dne 16. 1. 1997 (12. točka obrazložitve).