9. člen ZPVAS

Če niti zapustnik niti nihče od njegovih pravnih naslednikov ni uveljavljal vračila (so)lastninske pravice na nepremičninah, ki so bile zapustniku kot članu nekdanje agrarne skupnosti odvzete ob podržavljenju (primerjaj četrti in peti odstavek 8. člena ZPVAS), sploh ne more priti do dedovanja navedenega premoženja.

ZPVAS je denacionalizacijski predpis, saj gre za plačilo odškodnine kot oblike denacionalizacije s strani zavezancev upravičencem, če premoženja niso dobili vrnjenega v naravi. V primeru pokojnih upravičencev se zato vtoževani zahtevek pravilno glasi na plačilo odškodnine v korist pokojnih upravičencev v deležu, ki odpade na posameznega upravičenca. Ker pa je odškodnina premoženjska pravica, se vrača individualno določenim subjektom, konkretno članom bivše agrarne skupnosti, ki so hkrati člani novoustanovljene agrarne skupnosti oziroma njihovim pravnim naslednikom. Za utemeljenost tožbenega zahtevka morajo tako tožniki zatrjevati in izkazati: - da so bili tožniki oziroma, da so bili tožnikovi pravni predniki pred podržavljanjem člani agrarne skupnosti, ki jim je bilo premoženje odvzeto po predpisih iz 1. člena ZPVAS; - da so tožniki člani ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti; - da so denacionalizacijski upravičenci oziroma njihovi pravni nasledniki pravočasno (do 30. 6. 2001) vložili zahtevek za povrnitev premoženjskih pravic, tako v naravi, kar je bilo predmet odločanja v upravnem postopku, kot v obliki odškodnine, kar je predmet odločanja v tem postopku (primerjaj 9.

V postopku za vrnitev premoženja je moral vlagatelj izkazati članstvo v ponovno organizirani agrarni skupnosti z vpisom v overjen članski imenik in z dokazi, da izpolnjuje pogoje za vpis (po 4. členu ZPVAS, to je, da je nekdanji član ali njegov dedič ali pravni naslednik, na katerega je bila prenesena odvzeta premoženjska pravica iz tretjega odstavka 1. člena ZPVAS).

Postopek vračila premoženjskih pravic po ZPVAS je predlagalni postopek (8. člen) in je organ vezan na obseg zahtevka, kot je v zahtevi opredeljen. Jasno izraženega zahtevka ne morejo nadomestiti podatki, ki naj bi izhajali iz prilog in ki naj bi se nanašali na drugega upravičenca. Organ ni dolžan sklepati ali celo ugibati prave oziroma resnične volje stranke, kot to nakazuje tožnica, temveč je dolžan vlogo obravnavati v obsegu, kot iz nje izhaja, in na način, kot mu nalaga zakon. Predpisan rok (30. 6. 2001) po ZPVAS (9. člen) je zakonsko določen prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljšati.

Pogoji iz 367.a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjeni.

Čeprav je Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 382/2008 zavzelo stališče, da je z dnem uveljavitve Zakona o agrarnih skupnostih 20. 12. 1947 vse premoženje agrarnih skupnosti ex lege postalo splošno ljudsko premoženje in izdaja posebne odločbe ali izvedba posebnega postopka zaradi prehoda tega premoženja v državno last ni bila potrebna, se konkretni dejanski stan v bistvenem razlikuje od dejanskega stanu v zadevi II Ips 382/2008. Bistveno razlikovalno okoliščino predstavlja ugotovitev, da tožnikom posest nad spornimi nepremičninami nikoli ni bila odvzeta in da delna odločba ni bila izvršena niti z vpisom splošnega ljudskega premoženja v zemljiško knjigo niti z odvzemom posesti. To pomeni, da sporne nepremičnine na podlagi delne odločbe niso prešle v splošno ljudsko premoženje in da tožnikom in njihovim pravnim prednikom v obdobju prejšnjega režima v SFRJ lastninskopravna upravičenja nad spornimi nepremičninami niso bila odvzeta. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe, da so si pravni predniki tožnikov že pred drugo svetovno vojno (torej pred 6. aprilom 1941) sporne nepremičnine med seboj razdelili na oddelila, da so tožniki s pravnimi predniki izvrševali dejansko oblast na p

Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je bila trditvena podlaga tožeče stranke glede upravičenosti članov agrarne skupnosti do odškodnine pomanjkljiva. V trditveni podlagi tožeča stranka ni določno (poimensko) navedla, kdo so bili člani nekdanje agrarne skupnosti v času, ko jim je bilo premoženje odvzeto, prav tako ni določno (poimensko) navedla, kdo so bili člani ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti v času do 30. 6. 2001 (navedla ni niti tega, kdo so njeni člani, kaj šele, da bi pojasnila, katere osebe so se vanjo včlanile do relevantnega datuma).

Organ je sprejel pravilen zaključek, da tožnikom ni mogoče priznati lastnosti stranke ali stranskega udeleženca v postopku vračanja odvzetih premoženjskih pravic po ZPVAS. Ta zakon namreč daje aktivno legitimacijo za vložitev tovrstne zahteve članom agrarnih skupnosti, organiziranih po tem zakonu (8. člen ZPVAS). Po ZPVAS in ZDen se pravno nasledstvo presoja glede na določbe zakona o dedovanju, ne pa na prehod premoženja od ene osebe na drugo osebo z nakupom kot pravnim poslom. Prva tožnica bi morala ob pravočasni vložitvi zahteve izkazati tudi, da je članica agrarne skupnosti, kar pa ni.

Tudi sodba sodišča druge stopnje je s presojo, da aktivna legitimacija tožnikov ni podana, ker niso predlagali katere listine naj sodišče vpogleda v upravnem spisu, obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, saj spregleda pojasnilo tožnikov, da v spis vlagajo vzorčen primer, kar pomeni, da je njihov dokazni predlog šteti kot dovolj konkretnega glede tega, kaj naj sodišče v upravnem spisu vpogleda.

Namen ponovne vzpostavitve agrarnih skupnosti je v vrnitvi premoženja, ki je bilo primarno odvzeto agrarnim skupnostim in le posredno članom teh skupnosti, in vrnitvi drugih premoženjskih pravic. Uveljavljanje odškodnine po 10. členu ZPVAS pomeni skupno uresničevanje interesov članov oziroma način upravljanja premoženja članov, zato jo lahko uveljavljajo tudi agrarne skupnosti, s tem pa se tudi osmišlja institut podelitve sposobnosti biti stranka po tretjem odstavku 76. člena ZPP za konkretno pravdo.

Oblika lastninske organiziranosti agrarne skupnosti ob njeni ponovni vzpostavitvi ni pomembna za presojo, ali člani ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti lahko zahtevajo vrnitev odvzetih premoženjskih pravic na podlagi ZPVAS.

Res je, da za pridobitev lastninske pravice na podlagi odločbe državnega organa ni bila nujna vknjižba lastninske pravice v zemljiško knjigo, vendar pa to tudi ne pomeni, da je izpodbijana odločba že dokončna rešitev vprašanja lastninske pravice na spornem delu vrnjenih nepremičnin (o tem pa – torej za vprašanje lastninske pravice - nedvomno gre), saj se o tem (še) lahko odloča v (matičnem) pravdnem postopku.

Izpodbijana sodba je tako po svojem imenu kot po svoji vsebini vmesna sodba. Torej „zgolj“ in „samo“ sodba, s katero je sodišče prve stopnje (pozitivno) odločilo o podlagi tožbenega zahtevka oziroma ugotovilo, da ta (podlaga) v obsegu, kot je razviden iz izreka sodbe, obstoji. Izrek izpodbijane odločbe torej ne vsebuje nobenega zavrnilnega dela. Tožeča stran(ka) pa zoper odločbo, s katero je zgolj uspela, pravnega interesa za pritožbo ne more imeti. Tega bi lahko imela samo zoper zanjo neugodno odločitev (izrek odločbe), to je zavrnitev njenih zahtevkov, česar pa izrek izpodbijane odločbe ne vsebuje. V takem primeru pravnega interesa ne more vzpostaviti niti strankino nestrinjanje s posameznimi deli obrazložitve odločbe. Za razliko od izreka odločbe njena obrazložitev namreč pravno ne veže (ne strank in ne sodišča). Sposobnost biti stranka in aktivna stvarna legitimacija sta dve popolnoma različni kategoriji (vprašanji). Če so podani pogoji po katerikoli od treh točk iz prvega odstavka 191. člena ZPP, lahko sosporniki vstopijo v pravdo na strani tožeče stranke, ne da bi bilo za to potrebno soglasje nasprotne stranke ali dovoljenje sodišča. Pritožba je procesno

Okoliščina, da so materialnopravni upravičenci za vrnitev premoženjskih pravic člani agrarne skupnosti, in ne agrarna skupnost, ki ni pravna oseba (2. in 8. člen ZPVAS), ne ovira podelitve sposobnosti biti stranka, saj je ta institut namenjen premostitvi siceršnjega neobstoja pravne sposobnosti določene oblike združevanja v konkretni pravdi (tretji odstavek 76. člena ZPP). Ker revidentka ni uspela izkazati kršitev v zvezi s tožničino (podeljeno) sposobnostjo biti stranka, je predmet presoje v konkretnem primeru stvarna legitimacija njenih članov. Osebi, ki v določenem postopku ni bila stranka in ni imela možnosti sodelovati, rezultat tega postopka (razen v izjemnih primerih) ne sme iti v škodo. Ker se pravnomočnost nanaša samo na odločitve v izreku odločbe, rešitev predhodnega vprašanja ne postane pravnomočna, temveč ima pravni učinek samo v zadevi, v kateri je bilo vprašanje rešeno.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem pritožnice, da bi morali tožniki z izpiskom iz registra agrarnih skupnosti dokazati, da so bili do izteka roka za vložitev zahteve iz drugega odstavka 9. člena ZPVAS vpisani kot člani v registru agrarnih skupnosti. Ker tega niso niti trdili niti dokazali, predložili so le novi članski imenik z dne 27. 12. 2012, niso upravičeni do vtoževane odškodnine po 10. členu ZPVAS.

Sodišče prve stopnje je razpolagalo z upravnimi odločbami, na podlagi katerih je določilo vrednost nepremičnin, ki so bile vrnjene v postopku po ZPVAS. Glede na predložene dokaze in druge okoliščine konkretnega primera (npr. ocenjeno vrednost nujnega deleža) bi moralo prvo sodišče dati možnost udeležencu zapuščinskega postopka, katerega ocenjena vrednost nepremičnin je manj verjetna, da z izvedencem dokaže zatrjevano vrednost in založi predujem za izvedenca. Če pa na podlagi predloženih dokazov in okoliščin konkretnega primera prvo sodišče ne bi moglo ugotoviti, katera ocenjena vrednost nepremičnin posameznega udeleženca je zakonsko sprejemljivejša, bi morali občini založiti predujem za izvedenca. Pri odločanju o povrnitvi navedenih stroškov občin pa bi moralo sodišče upoštevati tudi ravnanja pritožnic, zaradi katerih je bil navedeni dokaz izveden in so nastali (nepotrebni) stroški.

Postopek za vrnitev premoženja članom agrarne skupnosti je bil sprožen, vrnitev lastninske pravice na predmetnih nepremičninah pa je zahteval tudi pravni naslednik zapustnika. Pravilna uporaba materialnega prava narekuje razdelitev spornih vrnjenih nepremičnin po ZD ,in, ker je zapustnik brez dedičev, postanejo nepremičnine last Republike Slovenije.

Po ZPVAS je organizirana agrarna skupnost pogoj za vrnitev premoženjskih pravic, odvzetih članom bivše agrarne skupnosti. Izkazana mora biti istovetnost odvzetih, zahtevanih in vrnjenih pravic v istovetno urejeni ponovno vzpostavljeni agrarni skupnosti. V postopkih po ZPVAS se tako članom ponovno vzpostavljene in organizirane agrarne skupnosti lahko vračajo le tiste pravice in tisti obseg pravic, kot so bile odvzete članom nekdanje agrarne skupnosti. S popravkom ne more za nazaj popravljati vsebine listine, ki je bila podlaga za ponovno vzpostavitev in organiziranje Agrarne skupnosti A. v drugem, že pravnomočno končanem upravnem postopku. Nepravilnosti, ki je nastala v postopku ponovne vzpostavitve agrarne skupnosti, namreč ni mogoče sanirati v postopku vračanja premoženjskih pravic članom. Zato člani sedanje Agrarne skupnosti A. niso aktivno legitimirani za zahtevo za vračilo premoženjskih pravic, kot je pravilno odločil drugostopenjski organ.

V postopkih po ZPVAS se članom ponovno vzpostavljene in organizirane agrarne skupnosti lahko vračajo le tiste pravice in tisti obseg pravic, kot so bile odvzete članom nekdanje agrarne skupnosti. Izkazana mora torej biti istovetnost odvzetih, zahtevanih in vrnjenih pravic v istovetno urejeni ponovno vzpostavljeni agrarni skupnosti.

Parcele, ki so predmet odločanja v 2. točki izreka izpodbijane odločbe, so bile prvič zahtevane z zahtevo za izdajo dopolnilne odločbe z dne 14. 11. 2008, zato so bile vložene prepozno. Zahteva iz leta 1996 specifikacije parcel ne vsebuje, navaja zgolj katastrske občine. Tako zahtevo je bil organ dolžan razjasniti, ker ni bila sposobna za obravnavo. Namreč bistvena sestavina zahteve je navedba podržavljenega premoženja, ki se ga zahteva v postopku vračanja. Zahtevek mora biti postavljen jasno, torej v primeru vračanja nepremičnin z navedbo parcelne številke, zgolj navedba k.o. ne zadostuje.