10. člen ZPVAS

Temeljno pravilo za določanje vrednosti (vseh vrst) podržavljenega premoženja vsebuje prvi odstavek 44. člena ZDen v zvezi s četrtim odstavkom 8. člena ZPVAS, ki določa, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. To pravilo je dopolnjeno v določbi tretjega odstavka 44. člena ZDen, ki določa, da se vrednost kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, določi glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj na podlagi predpisa.

V ponovnem postopku reševanja zadeve naj organ upošteva napotila sodišča, ki jih je podalo v smislu restriktivne razlage določbe prvega odstavka 19. člena ZDen. Pri možnosti nadomestitve nepremične naj pri presoji prvenstveno izhaja iz narave dejavnosti, ki jo izvajajo organi v obravnavani stavbi, torej pisarniška dejavnost, vezana na območje občine B., ki torej ne narekuje ozkega relevantnega območja (centra mesta). Pri opremljenosti s parkiriščem, ki bi bilo dostopno občanom in javnim potniškim prevozom, pa presoja možnost ureditve. Pri predlagani lokaciji naj upošteva tudi, da se dejavnosti občine, upravne enote in FURS ne prekrivajo, torej, da ni nujno, da se nahajajo vse inštitucije v isti stavbi, predvsem pri presoji primerne velikosti predlaganega objekta. Enako, po istih kriterijih, naj presoja tudi predlagana zazidljiva zemljišča, s to razliko, da je v primeru nadomestitve z gradnjo relevanten tudi prostorski akt.

ZPVAS napotuje tudi na 221. člen ZD, na podlagi katerega sodišče z novim (dodatnim) sklepom o dedovanju razdeli pozneje najdeno premoženje (v tem primeru premoženjske pravice, vrnjene po določbah ZPVAS) na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju.

ZPVAS je denacionalizacijski predpis, saj gre za plačilo odškodnine kot oblike denacionalizacije s strani zavezancev upravičencem, če premoženja niso dobili vrnjenega v naravi. V primeru pokojnih upravičencev se zato vtoževani zahtevek pravilno glasi na plačilo odškodnine v korist pokojnih upravičencev v deležu, ki odpade na posameznega upravičenca. Ker pa je odškodnina premoženjska pravica, se vrača individualno določenim subjektom, konkretno članom bivše agrarne skupnosti, ki so hkrati člani novoustanovljene agrarne skupnosti oziroma njihovim pravnim naslednikom. Za utemeljenost tožbenega zahtevka morajo tako tožniki zatrjevati in izkazati: - da so bili tožniki oziroma, da so bili tožnikovi pravni predniki pred podržavljanjem člani agrarne skupnosti, ki jim je bilo premoženje odvzeto po predpisih iz 1. člena ZPVAS; - da so tožniki člani ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti; - da so denacionalizacijski upravičenci oziroma njihovi pravni nasledniki pravočasno (do 30. 6. 2001) vložili zahtevek za povrnitev premoženjskih pravic, tako v naravi, kar je bilo predmet odločanja v upravnem postopku, kot v obliki odškodnine, kar je predmet odločanja v tem postopku (primerjaj 9.

Eventualno sosporništvo na aktivni strani ni dopustno. V sodni praksi je že izoblikovalo stališče glede aktivne legitimacije agrarne skupnosti. Ker gre za skupno uresničevanje interesov članov skupnosti, lahko takšno terjatev uveljavlja(jo) bodisi član(i) v korist vseh članov skupnosti, bodisi agrarna skupnost kot kolektivni pravni subjekt, v katerega se člani prostovoljno združujejo. Tožeča stranka ima zato dve možnosti: ali terjatve uveljavlja agrarna skupnost za svoje člane ali pa jo uveljavljajo vsi člani neposredno. Ni pa dopustno na aktivni strani zahtevkov kumulirati tako, kot je tožeča stranka storila v tej konkretni pravdi.

Določilo drugega odstavka 72. člena ZDen se uporablja tudi za upravičence, ki jim je bilo premoženje vrnjeno po ZPVAS. Terjatev iz drugega odstavka 72. člena ZDen je upravičenje, ki izvira iz skupne lastnine članov agrarne skupnosti, zato pripada vsem članom agrarne skupnosti kot kolektivna terjatev. Kot kolektivno terjatev jo je mogoče uveljavljati le v korist celotne skupnosti oziroma v korist vseh članov.

Določilo drugega odstavka 72. člena ZDen se uporablja tudi za upravičence, ki jim je bilo premoženje vrnjeno po ZPVAS. Terjatev iz drugega odstavka 72. člena ZDen je upravičenje, ki izvira iz skupne lastnine članov agrarne skupnosti, zato pripada vsem članom agrarne skupnosti kot kolektivna terjatev. Skupno terjatev oziroma skupno prikrajšanje vseh članov agrarne skupnosti kot kolektiva lahko uveljavlja tudi agrarna skupnost.

Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je bila trditvena podlaga tožeče stranke glede upravičenosti članov agrarne skupnosti do odškodnine pomanjkljiva. V trditveni podlagi tožeča stranka ni določno (poimensko) navedla, kdo so bili člani nekdanje agrarne skupnosti v času, ko jim je bilo premoženje odvzeto, prav tako ni določno (poimensko) navedla, kdo so bili člani ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti v času do 30. 6. 2001 (navedla ni niti tega, kdo so njeni člani, kaj šele, da bi pojasnila, katere osebe so se vanjo včlanile do relevantnega datuma).

Če je Slovenski državni holding zavezanec za plačilo odškodnine na podlagi tranzicijske zakonodaje ZPVAS, so na drugi strani člani agrarne skupnosti, ki jim ni mogoče vrniti pravic v naravi, lahko upravičeni le do odškodnine zanje po določbah ZSOS, torej v obveznicah in ne v denarju.

Tudi sodba sodišča druge stopnje je s presojo, da aktivna legitimacija tožnikov ni podana, ker niso predlagali katere listine naj sodišče vpogleda v upravnem spisu, obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, saj spregleda pojasnilo tožnikov, da v spis vlagajo vzorčen primer, kar pomeni, da je njihov dokazni predlog šteti kot dovolj konkretnega glede tega, kaj naj sodišče v upravnem spisu vpogleda.

ZPVAS je tako kot ZDen tranzicijski predpis, katerega namen je bil dopolnitev nedosledne ureditve v primerih, ko so bile premoženjske pravice odvzete neposredno agrarnim skupnostim in ne njihovim članom. Ob upoštevanju dejstva, da so bile agrarne skupnosti vzpostavljene zaradi vrnitve premoženja, je tudi agrarna skupnost aktivno stvarno legitimirana za zahtevek po 10. členu ZPVAS.

Neutemeljena je pritožbena trditev, da bi sodišče prve stopnje moralo priznati tožnikom pravično odškodnino po dejanski vrednosti kmetijskega zemljišča, ker iz 10. člena ZPVAS izhaja, da oškodovanci lahko uveljavljajo odškodnino po splošnih odškodninskih predpisih. Odškodnina kot oblika vrnitve podržavljenega premoženja ni prava, klasična odškodnina, zato je sodišče prve stopnje z analogno uporabo določb, ki veljajo v ZDen in ZIKS, pravilno postopalo, ko je pri določitvi višino odškodnine upoštevalo podzakonske akte, ki se bili izdani na podlagi ZDen.

Namen ponovne vzpostavitve agrarnih skupnosti je v vrnitvi premoženja, ki je bilo primarno odvzeto agrarnim skupnostim in le posredno članom teh skupnosti, in vrnitvi drugih premoženjskih pravic. Uveljavljanje odškodnine po 10. členu ZPVAS pomeni skupno uresničevanje interesov članov oziroma način upravljanja premoženja članov, zato jo lahko uveljavljajo tudi agrarne skupnosti, s tem pa se tudi osmišlja institut podelitve sposobnosti biti stranka po tretjem odstavku 76. člena ZPP za konkretno pravdo.

Oblika lastninske organiziranosti agrarne skupnosti ob njeni ponovni vzpostavitvi ni pomembna za presojo, ali člani ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti lahko zahtevajo vrnitev odvzetih premoženjskih pravic na podlagi ZPVAS.

Res je, da za pridobitev lastninske pravice na podlagi odločbe državnega organa ni bila nujna vknjižba lastninske pravice v zemljiško knjigo, vendar pa to tudi ne pomeni, da je izpodbijana odločba že dokončna rešitev vprašanja lastninske pravice na spornem delu vrnjenih nepremičnin (o tem pa – torej za vprašanje lastninske pravice - nedvomno gre), saj se o tem (še) lahko odloča v (matičnem) pravdnem postopku.

ZPVAS je denacionalizacijski postopek, saj gre za plačilo odškodnine kot oblike denacionalizacije s strani zavezanca upravičencem, če premoženja niso dobili vrnjenega v naravi. ZPVAS je namreč vsebinsko denacionalizacijski predpis. Pri odločanju o določitvi odškodnine po 10. členu ZPVAS tako ne gre za klasični odškodninski spor, v katerem bi sodišče ugotavljalo vse elemente odškodninske odgovornosti. Odškodnino po denacionalizacijskih predpisih pa je dolžan in to v obliki obveznic izplačati Slovenski državni holding – torej tožena stranka.

Revizija se dopusti glede vprašanja obsega vezanosti sodišča na odločitve upravnih organov, kadar stranka ni sodelovala v upravnem postopku.

Izpodbijana sodba je tako po svojem imenu kot po svoji vsebini vmesna sodba. Torej „zgolj“ in „samo“ sodba, s katero je sodišče prve stopnje (pozitivno) odločilo o podlagi tožbenega zahtevka oziroma ugotovilo, da ta (podlaga) v obsegu, kot je razviden iz izreka sodbe, obstoji. Izrek izpodbijane odločbe torej ne vsebuje nobenega zavrnilnega dela. Tožeča stran(ka) pa zoper odločbo, s katero je zgolj uspela, pravnega interesa za pritožbo ne more imeti. Tega bi lahko imela samo zoper zanjo neugodno odločitev (izrek odločbe), to je zavrnitev njenih zahtevkov, česar pa izrek izpodbijane odločbe ne vsebuje. V takem primeru pravnega interesa ne more vzpostaviti niti strankino nestrinjanje s posameznimi deli obrazložitve odločbe. Za razliko od izreka odločbe njena obrazložitev namreč pravno ne veže (ne strank in ne sodišča). Sposobnost biti stranka in aktivna stvarna legitimacija sta dve popolnoma različni kategoriji (vprašanji). Če so podani pogoji po katerikoli od treh točk iz prvega odstavka 191. člena ZPP, lahko sosporniki vstopijo v pravdo na strani tožeče stranke, ne da bi bilo za to potrebno soglasje nasprotne stranke ali dovoljenje sodišča. Pritožba je procesno

Tudi če v izreku besedilo zahtevka, ki mu je po podlagi sodišče ugodilo, ni dobesedno povzeto (kar je sicer običajno), to še ne pomeni, da je izrek nerazumljiv. Po ZPVAS gre za premoženjske pravice, ki so lahko predmet dedovanja in če gre za edinega dediča, ni nobene ovire, da se, kar bi bilo treba izpolniti zapustniku (v skladu z matičnim predpisom, ZPVAS), izpolni dediču. Stranke niso dolžne plačevati sodne takse za odškodninske zahtevke po 10. členu ZPVAS, ker gre za obliko denacionalizacije, kar ta postopek izenačuje z drugimi denacionalizacijskimi postopki, zato je treba aplicirati 71. člen ZDen.

Zastaralni rok v odškodninskih zadevah prične teči z dnem, ko oškodovanec izve za škodo in tistega, ki je škodo povzročil. Tožeča stranka je za škodo izvedela takrat, ko je bil zahtevek za vrnitev posamezne parcele v naravi pravnomočno zavrnjen. S tistim dnem je tožeča stranka pridobila pravico zahtevati odškodnino na podlagi 10. člena ZPVAS. Zastarani ne bi bili zahtevki o katerih bi upravni organ odločil po 29. 10. 2004. Zahtevki, o katerih je bilo odločeno pred tem datumom, pa so zastarani.