8. člen ZPVAS

Po ZPVAS dediči, ki niso člani agrarne skupnosti, ne morejo dedovati premoženjskih pravic v naravi, zato se tistemu, do česar nimajo pravice, niti ne morejo odpovedati. Dejansko imajo po ZPVAS le pravico do uveljavljanja nujnega deleža v gotovini, tega lahko zahtevajo ali ne. Vsak od nujnih dedičev lahko upravičenje do nujnega deleža uveljavlja le zase, zato odpoved uveljavljanju nujnega deleža s strani enega nujnega dediča ne more iti v korist drugemu nujnemu dediču.

Namen ZPVAS je, da premoženjske pravice pridobi tisti od dedičev, ki jih potrebuje in jih bo dejansko koristil (z udejstvovanjem v agrarni skupnosti), zato mora imeti dedič možnost, da postane član agrarne skupnosti in posledično dedič premoženja v naravi. Če pravila agrarne skupnosti nimajo objektivnega kriterija za vstop v članstvo, ki bi ustrezal namenu zakona, oziroma ko agrarna skupnost pri odločanju o sprejemu v članstvo temu ne sledi, je potrebno dediču omogočiti pravno varstvo tudi v zapuščinskem postopku, npr. tako, da se zapuščinski postopek prekine in dediča napoti na pravdo z vložitvijo ustreznega zahtevka za včlanitev v agrarno skupnost.

Če dediči pokojnega imetnika vrnjenih premoženjskih pravic na vrnjenem premoženju ne uveljavljajo dedne pravice na način iz drugega odstavka 8. člena ZPVAS, nepremičnine na območju bivše agrarne skupnosti postanejo last občine, denarnega izplačila nujnih deležev ni.

Sodišče prve stopnje namreč ni preverilo, ali bi dediča, katerikoli od njiju ali celo oba, članstvo v AS želela in ali bi ga uveljavljala. Sodna praksa je že večkrat izrekla, da analogna (oz. subsidiarna) uporaba določb ZAgrS glede dedovanja nastopi šele v primeru, če nihče od dedičev ni član AS in za članstvo tudi noče zaprositi. Šele če članstva v AS nihče od dedičev ne bi želel ali mogel doseči, nastopi subsidiarna podlaga dedovanja, torej določbe ZAgrS.

ZPVAS napotuje tudi na 221. člen ZD, na podlagi katerega sodišče z novim (dodatnim) sklepom o dedovanju razdeli pozneje najdeno premoženje (v tem primeru premoženjske pravice, vrnjene po določbah ZPVAS) na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju. Kot izhaja iz oporoke, je bila zapustnikova volja z vidika prvega odstavka 84. člena ZD takšna, da je edini dedič njenega premoženja oporočni dedič. Dediči pozneje najdenega premoženja so tako lahko le pravni nasledniki oporočnega dediča, zato je drugačna odločitev sodišča prve stopnje, ki je odločilo na podlagi zakonitega dedovanja, materialnopravno zmotna. Glede na pravno praznino v ZPVAS (ker dedič ni član agrarne skupnosti) je potrebna analogna uporaba pravil ZAgrS, ki glede oporočnega dedovanja postavlja le omejitev, da lahko zapustnik premoženje člana agrarne skupnosti zapusti samo enemu dediču (53. člen ZAgrS).

Iz delne upravne odločbe, na katero se sklicuje pritožba, jasno izhaja, da se nepremičnine vrnejo v skupno last in ne v solastnino, tak pa je tudi zemljiškoknjižni vpis. V primeru skupne lastnine deleži niso določeni.

Primera, ko nihče od dedičev ni član agrarne skupnosti, ZPVAS ne ureja in obstaja pravna praznina. V skladu z ustaljeno sodno prakso se v takem primeru analogno uporabi določbo 50. člena ZAgrS. Potomci zapustnikovih bratov in sester niso nujni dediči.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je gre za dedovanje po pravilih ZPVAS. Med dediči pa je bilo sporno, ali se za izračun višine nujnega deleža lahko uporabi Uredba, ki je bila izdana na podlagi 52. člena ZAgrS, in določa, da se vrednost zapuščine, ki je v solastnini ali skupni lastnini agrarne skupnosti izračuna tako, da se vrednost nepremičnin v skladu s predpisi, ki urejajo množično vrednotenje nepremičnin, pomnoži s faktorjem upravljanja 0,05. ZPVAS namreč določb o načinu ugotovitve vrednosti nepremičnin ne vsebuje. Dedič premoženja v naravi se je zavzemal za uporabo Uredbe, drugi nujni dediči pa, da se višina nujnega deleža določi na podlagi ocene vrednosti nepremičnin v skladu s predpisi, ki urejajo množično vrednotenje nepremičnin, torej, da se uporabi vrednost nepremičnin po GURS brez znižanja.

Dedni režim po ZPVAS se razlikuje od dednega režima po ZAgrS. Ko gre za tako imenovano "prvo dedovanje", to je dedovanje po osebah, ki so jim bile premoženjske pravice odvzete, a so bile v času vračila že mrtve in nikoli niso bile članice novoustanovljenih agrarnih skupnosti, pride v poštev drugi odstavek 8. člena ZPVAS, po katerem lahko premoženjske pravice v naravi deduje le tisti dedič, ki je član agrarne skupnosti, drugi dediči pa lahko zahtevajo nujni delež v gotovini. Po 49. členu ZAgrS premoženje člana agrarne skupnosti deduje samo en dedič, v 50. členu tega zakona pa je določen prednostni vrstni red med dediči istega dednega reda.

ZPVAS v 8. členu določa, da se po tem vrnjene premoženjske pravice štejejo za pozneje najdeno premoženje in se zato zanje izvede dedovanje po ZD. Kot je razvidno iz izpodbijanega sklepa, je v njem upoštevano, da so F. C., G. C. in H. H. odstopili svoje dedne deleže pritožniku. Tudi iz velikosti dednega deleža, ki mu je bil prisojen, je vidno, da je ta temu ustrezno večji.

Temeljno pravilo za določanje vrednosti (vseh vrst) podržavljenega premoženja vsebuje prvi odstavek 44. člena ZDen v zvezi s četrtim odstavkom 8. člena ZPVAS, ki določa, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. To pravilo je dopolnjeno v določbi tretjega odstavka 44. člena ZDen, ki določa, da se vrednost kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, določi glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj na podlagi predpisa.

Za presojo, ali sta bila zemljišče in objekt ob podržavljenju v lasti B. ali članov družine E., je treba upoštevati predpise, ki so veljali v času nacionalizacije nepremičnine. Pri presoji, ali obstajajo pogoji oziroma ovire za njeno vračilo, pa je treba upoštevati predpise iz časa vračanja, tj. ZDen oziroma ZPVAS. Zaradi enakega obravnavanja primerljivih položajev mora v primeru povečanja vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj tretjih pred podržavljenjem veljati enako, kot velja tedaj, ko pride do povečanja vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj tretjih po njenem podržavljenju. Tako je tudi Vrhovno sodišče kljub načelu superficies solo cedit v primerih, ko objekta v času veljavnosti ODZ ni zgradil lastnik zemljišča, že odločilo, da se taka zemljišča ne vrednotijo kot zazidana, ker jih ni pozidal prejšnji lastnik. To pomeni da se vrne samo premoženje, ki je bilo v lasti prejšnjega lastnika in je bilo njemu odvzeto. Če bi se pri vrednotenju upoštevala sprememba statusa zemljišč, ne glede na to, kako je ta nastala, bi bili upravičenci neopravičeno obogateni.

Pogoj za izdajo svetovalnega mnenja ni izpolnjen. O tem, ali je treba pri dedovanju premoženja agrarne skupnosti uporabiti ZPVAS in posledično ZD, ali pa ZDen, se je Vrhovno sodišče že izreklo v sodbi št. II Ips 249/2015 z dne 14. 1. 2016.

Pritožnik je dedič pokojnega tožnika. Gre za univerzalnega pravnega naslednika. Vendar pa to ne pomeni, da so nanj prešle prav vse sestavine zapustnikovega premoženja. Tiste pravice in obveznosti, ki tudi za časa življenja niso bile prenosljive ali so bile vezane na osebo zapustnika, niso bile predmet dedovanja. Pokojni tožnik je v tem postopku uveljavljal pravico, ki ni podedljiva in na njegovega dediča ni prešla. Postopka zato z njim ni mogoče nadaljevati, saj do procesnega nasledstva ni prišlo.

V ponovnem postopku reševanja zadeve naj organ upošteva napotila sodišča, ki jih je podalo v smislu restriktivne razlage določbe prvega odstavka 19. člena ZDen. Pri možnosti nadomestitve nepremične naj pri presoji prvenstveno izhaja iz narave dejavnosti, ki jo izvajajo organi v obravnavani stavbi, torej pisarniška dejavnost, vezana na območje občine B., ki torej ne narekuje ozkega relevantnega območja (centra mesta). Pri opremljenosti s parkiriščem, ki bi bilo dostopno občanom in javnim potniškim prevozom, pa presoja možnost ureditve. Pri predlagani lokaciji naj upošteva tudi, da se dejavnosti občine, upravne enote in FURS ne prekrivajo, torej, da ni nujno, da se nahajajo vse inštitucije v isti stavbi, predvsem pri presoji primerne velikosti predlaganega objekta. Enako, po istih kriterijih, naj presoja tudi predlagana zazidljiva zemljišča, s to razliko, da je v primeru nadomestitve z gradnjo relevanten tudi prostorski akt.

Tožnica ima zaradi zapuščinskega postopka pravni interes, da se ugotovi, ali sta bila toženca pravilno in skladno z zakonskimi določbami včlanjena v agrarno skupnost. Nima pa pravnega interesa, da postavi samostojen ugotovitveni zahtevek za ugotovitev ničnosti določbe statuta, ker ima na voljo močnejše pravno sredstvo, tj. oblikovalni in dajatveni zahtevek. Osnovni namen agrarne skupnosti je povezan z upravljanjem premoženja in ne vezanost na konkretnega člana. Člani agrarne skupnosti se lahko spremenijo glede na upravičenost do premoženjskih pravic. Ena izmed takih okoliščin pa je tudi dedovanje. Čeprav je pri ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti sodelovala le tožničina mati oz. tožnica in ne tudi toženca ali njuni pravni predniki, bi tožnica mogla in morala vedeti, da bo lahko pridobila vrnjeno premoženje šele po izvedenem zapuščinskem postopku.

ZPVAS napotuje tudi na 221. člen ZD, na podlagi katerega sodišče z novim (dodatnim) sklepom o dedovanju razdeli pozneje najdeno premoženje (v tem primeru premoženjske pravice, vrnjene po določbah ZPVAS) na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju.

ZAgrS vprašanje t.i. "prvega dedovanja" ne ureja in se uporablja le za dedovanje po fizičnih osebah, ki so vknjižene kot solastniki ali skupni lastniki premoženja v agrarni skupnosti, ki je bila ponovno vzpostavljena na podlagi ZPVAS in ki je registrirana na podlagi ZAgrS. Zato je treba tudi v primeru t.i."prvega dedovanja", ko nihče izmed dedičev oziroma njegovih pravnih naslednikov ni član agrarne skupnosti, uporabiti ZPVAS. Ta pa med drugim v šestem odstavku 8. člena določa, da se, če prejšnji člani, njihovi dediči oziroma pravni nasledniki ne uveljavljajo vračanja lastninske pravice, nepremičnine na območju bivše agrarne skupnosti ostanejo oziroma postanejo last občine. To določbo je treba, ker zakon drugačne ureditve nima, uporabiti tudi v primeru, kot je konkreten, ko nihče od oporočnih dedičev ne more dedovati vrnjenih premoženjskih pravic v naravi, ker ni član agrarne skupnosti.

Če niti zapustnik niti nihče od njegovih pravnih naslednikov ni uveljavljal vračila (so)lastninske pravice na nepremičninah, ki so bile zapustniku kot članu nekdanje agrarne skupnosti odvzete ob podržavljenju (primerjaj četrti in peti odstavek 8. člena ZPVAS), sploh ne more priti do dedovanja navedenega premoženja.

Pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom (158. člen Ustave RS). Civilno sodišče je na dokončno in pravnomočno odločbo upravnega organa, s katero je ta v okviru svojih pristojnosti odločil o pravici ali pravnem razmerju kot o glavni stvari, vezano, vse dokler odločba ni odpravljena, spremenjena ali razveljavljena v predpisanem postopku. Zapuščinsko sodišče pravnomočnih odločb upravne enote in vpisov v zemljiški knjigi ne more predrugačiti ali odločiti mimo njih. Določbe ZPVAS so lex specialis za vračanje premoženja članom agrarnih skupnosti, ODZ z ponovno vzpostavitvijo agrarnih skupnosti in dedovanjem vrnjenega premoženja nima nobene zveze.