VSM Sodba III Kp 46444/2018

I. Pritožba zagovornikov obdolženega F.V. se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 46444/2018 z dne 5. 7. 2019 obdolženega F.V. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po prvem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po isti zakonski določbi izreklo kazen štiri leta zapora, na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 pa je v izrečeno kazen vštelo čas, ko je bila obdolžencu odvzeta prostost, in sicer od 3. 10. 2018 od 19.25 ure dalje. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, po prvem odstavku 97. člena ZKP pa je odločilo, da potrebni izdatki oškodovanke ter nagrada in potrebni izdatki njene pooblaščenke bremenijo proračun.

2Zoper sodbo so se pritožili zagovorniki obdolženca iz vseh pritožbenih razlogov, kot navajajo uvodoma v pritožbi. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženca obtožbe oprosti, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje drugemu sodniku sodišča prve stopnje.

3Na seji pritožbenega senata, ki je bila na zahtevo zagovornikov opravljena v navzočnosti obdolženca, njegovega zagovornika in višjega državnega tožilca, je bila izključena javnost zaradi varstva morale ter osebnega življenja obdolženca in mladoletne oškodovanke (šesti odstavek 378. člena ZKP).

4Pregled zadeve je pokazal, da pritožba obdolženčevih zagovornikov ni utemeljena.

5Pritožba trdi, da je podana kršitev iz d točke tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ker je sodišče prve stopnje obdolžencu kršilo pravico do neposrednega zaslišanja obremenilne priče, in sicer mladoletne oškodovanke L.L., ker obrambi ni bilo omogočeno, da ji postavi vprašanja oziroma postavljenih vprašanj preiskovalni sodnik ni dovolil. Pri tem opozarja na odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-518/03 z dne 19. 1. 2006 in Up-719/03 z dne 9. 3. 2006, iz katerih izhaja, da se obsodilna sodba, kadar obdolženec ni mogel uveljaviti svoje pravice do zaslišanja obremenilnih prič, ne sme izključno ali v odločilni meri opreti na njihove izjave, pri čemer je izpovedba mladoletne oškodovanke dokaz, na katerega je sodišče prve stopnje prvenstveno oprlo sodbo. Navaja vprašanja obrambe, ki jih preiskovalni sodnik ni dovolil in trdi, da se je pri zaslišanju oškodovanko nagovarjalo, da vztraja pri predhodni izjavi, saj je bila vprašana, ali „pri tej izjavi vztraja“, kar predstavlja nedovoljeno sugestivno vprašanje, postavljeno z namenom, da se izjava, ki jo je želel obdolženec ovreči z zaslišanjem obremenilne priče, prelije v verodostojen dokaz, še preden mu je omogočeno, da jo s svojimi vprašanji ovrže. Razlog, zaradi katerega je preiskovalni sodnik utemeljil prepoved postavljanja vprašanj oškodovanki - potencialno negativen vpliv na njeno psihično stanje, je po oceni pritožbe očitno neutemeljen in nesmiseln, ker izhaja iz pravno nevzdržne in nelogične predpostavke, da za oškodovanko ni bilo stresno govoriti o drugih zadevah, ki so v najširšem smislu povezane s kazenskopravnim očitkom obdolžencu, ne pa tudi o samem bistvu tega očitka, ter da interes nad varstvom duševne integritete oškodovanke ne more in ne sme prevladati nad pravico obdolženca, da ji glede samega kazenskopravnega očitka postavlja vprašanja.

6Pritožba nima prav. V načinu zaslišanja mladoletne oškodovanke ni zaznati nobenih kršitev. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 29. 3. 2019 je razvidno, da je razpravljajoči sodnik sprejel sklep, da se skladno z določbo šestega odstavka 331. člena v zvezi s 338. členom ZKP opravi ponovno zaslišanje oškodovanke pred preiskovalnim sodnikom zaradi razjasnitve okoliščin, pomembnih za odločanje v tem kazenskem postopku. Od preiskovalnega sodnika je zahteval, da mladoletni oškodovanki predoči zagovor obdolženca, ki ga je podal v preiskavi in po potrebi razjasni tudi druga za očitano kaznivo dejanje pomembna dejstva, oškodovanka pa je bila nato 17. 4. 2019 zaslišana. Zaslišanje je bilo opravljeno tako, da so navzoči (preiskovalni sodnik, zapisnikarica, državna tožilka, zagovornik ter obdolženec) zaslišanje, ki ga je opravila pravosodna svétnica, spremljali preko audio in video povezave, vprašanja so bila diktirana na zapisnik, po računalniški zvezi posredovana na računalnik pravosodne svétnice, ta pa jih je postavila oškodovanki (kot je razvidno iz uradnega zaznamka preiskovalnega sodnika). Iz zapisnika o zaslišanju mladoletne oškodovanke je razvidno, da sta zagovornika oškodovanki postavila več vprašanj, na katera je odgovorila in da je preiskovalni sodnik nekatera vprašanja (razvidna iz njegovega uradnega zaznamka) prepovedal. Trditev pritožbe, da je bilo oškodovanki postavljeno vprašanje „ali vztraja pri izjavi“, uradni zaznamek preiskovalnega sodnika ne potrjuje, saj je slednji v njem na isto trditev zagovornika, da je bilo vprašanje tako postavljeno, zapisal, da je pravosodna svétnica pričo posebej vprašala, ali bi k temu, kar je že povedala, karkoli dodala (uradni zaznamek - list. št. 489), temu zapisu pa nihče ni ugovarjal.

7Obdolžencu naj bi bila po oceni pritožbe kršena pravica do zaslišanja obremenilne priče, ker preiskovalni sodnik ni dovolil oškodovanki postaviti vprašanj, med drugim zahtevo, da naj opiše dogajanje dne 3. 10. 2018, potem ko je prišla iz šole, in sicer iz razloga, ker je bila že natančno zaslišana o dogajanju tega dne in prej oziroma kasneje, ponovno natančno izpraševanje priče pa bi nedvomno negativno vplivalo na njeno psihično stanje oziroma bi za njo predstavljalo nepotrebno podoživljanje neprijetnih dogodkov (uradni zaznamek preiskovalnega sodnika - list. št. 487), prav tako pa iz istega razloga ni dovolil vprašanj, kako sta z obdolžencem odšla v grabo in zakaj je šla z njim. Zagovorniku tudi ni dovolil postaviti vprašanj, ali je imela pred 3. 10. 2018 oziroma takrat še kakršnekoli spolne odnose s kom tretjim, kar sicer po oceni pritožbe izhaja iz poročila Nacionalnega forenzičnega laboratorija (v nadaljevanju NFL), ali je kdo videl, da se je vozila z obdolžencem na mopedu, koliko ljudi jo je spolno zlorabilo in ali je zadovoljna s tem, da je ženska.

8Zaslišanje oškodovanke pri preiskovalnem sodniku je predstavljalo izvedbo dokaza, ki je zaradi starosti oškodovanke specifična. Na glavni obravnavi neposredno zaslišanje oseb, mlajših od petnajst let, ki so bile žrtve kaznivih dejanj (iz tretjega odstavka 65. člena ZKP) ni dopustno zaslišati (peti odstavek 331. člena ZKP), temveč v teh primerih sodišče odloči, da se prebere zapisnik o prejšnjem zaslišanju teh oseb, stranke pa lahko postavijo tudi posredna vprašanja, če sodišče oceni, da so utemeljena in potrebna za razjasnitev dejanskega stanja, zaslišanje pa opravi posredno preiskovalni sodnik (šesti odstavek 331. člena v zvezi s 338. členom ZKP). Oškodovanka, ki v času zaslišanja še ni bila stara 15 let, je na začetku drugega zaslišanja povedala, da v celoti vztraja pri tem, kar je povedala, ko je bila zaslišana kot priča in da k tej izjavi ne bi ničesar dodala, nakar so sledila vprašanja sodišča, predočen ji je bil zagovor obdolženca, za katerega je povedala, da ne drži čisto nič od tega, kar ji je bilo prebrano, povedala je, da ne želi ničesar dodati, da drži to, kar je izpovedala, ko je bila zaslišana kot priča, odgovorila je na vprašanja zagovornikov, državne tožilke in pooblaščenke. Zahteva, da bi mladoletna oškodovanka v ponovljenem zaslišanju ponovno opisala, kaj se je 3. 10. 2018, ko je prišla iz šole, dogajalo, je preiskovalni sodnik utemeljeno zavrnil, ker je bila o tem že natančno zaslišana, enako utemeljeno pa je iz tega razloga zavrnil vprašanje, kako sta z obdolžencem odšla v grabo in zakaj je šla z njim, saj je tudi na to že odgovorila. Pravilno pa je ravnal tudi, ko ni dovolil ostalih vprašanj, ki jih navaja pritožba, saj so grobo posegala v zasebnost oškodovanke, kot je pravilno ocenil, ali pa je nanje že odgovorila. Pritožba navaja, da je obramba z vprašanji, ki jih ni dovolil, želela preizkusiti verodostojnost oškodovanke in izvedenke klinične psihologije, ki je v zadevi izdelala izvedensko mnenje, a je njena ocena, da bi preiskovalni sodnik vprašanja zato moral dovoliti, zmotna. Osebno integriteto mladoletnega oškodovanca, ki še ni star 15 let, varujejo že navedene zakonske določbe, ki določajo način njegovega zaslišanja v primeru, kadar je bil žrtev kaznivega dejanja iz tretjega odstavka 65. člena ZKP. Oškodovanko, takrat še ne staro 15 let, je zaslišal preiskovalni sodnik (pod njegovim vodstvom pravosodna svétnica), zagovorniki so ji postavili številna posredna vprašanja, potek dogajanja 3. 10. 2018 pa je podrobno opisala, ko je bila prvič zaslišana, medtem ko je na zaslišanju 17. 4. 2019 povedala, da pri tej izjavi vztraja. Na (primerna) vprašanja je odgovorila, ni pa bila dolžna, zato da bi se njena verodostojnost preverjala, dogodek ponovno opisovati. Z razlogi preiskovalnega sodnika, ki jih je navedel v uradnem zaznamku 17. 4. 2019, in zaradi katerih je vprašanja zagovornikov zavrnil, se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Kadar preiskovalni sodnik ravna po taki zahtevi senata (oziroma v obravnavanem primeru po zahtevi razpravljajočega sodnika), se uporabljajo določbe, ki se nanašajo na preiskovalna dejanja (338. člen ZKP), v preiskovalnem dejanju pa je mladoletna oškodovanka dogajanje obravnavanega dne in pred tem opisala, zato ga ni bila dolžna pred preiskovalnim sodnikom ponavljati. Obdolžencu tako ni bila kršena pravica do neposrednega zaslišanja obremenilne priče in izvajanja dokazov, kot trdi pritožba, ni pa ji mogoče pritrditi niti, ko navaja, da je bilo kršeno načelo neposrednosti, ker se razpravljajoči sodnik z izpovedbo oškodovanke ni mogel seznaniti, temveč se je z njo seznanil le posredno in zato njene verodostojnosti ni mogel presoditi. Nasprotno, ravnal je pravilno in v skladu z navedenimi zakonskimi določili, tudi ko je njeno izpovedbo nato na glavni obravnavi 15. 5. 2019 prebral.

9Po oceni pritožbe napadena sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ta v medsebojnem nasprotju. Kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP naj bi bila podana, ker sodba nima razlogov o tem, zakaj je sodišče verjelo oškodovanki, da jo je obdolženec otipaval vse od januarja 2016, razlogi glede očitka o spolnem napadu obdolženca na oškodovanko 3. 10. 2018 pa so med seboj v nasprotju.

10Tudi navedenemu ni mogoče pritrditi. Sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, tako o ravnanju obdolženca 3. 10. 2018 in o njegovem ravnanju pred tem, prav tako o tem, zakaj gre verjeti oškodovankini izpovedbi. V točki 19 obrazložitve napadene sodbe je sodišče prve stopnje obrazložilo, potem ko je oškodovankino izpovedbo povzelo, da ji je na podlagi vseh izvedenih dokazov verjelo, tudi to, da jo je obdolženec otipaval po telesu in spolovilu ter da ga se je morala dotikati po spolnem udu. Pojasnilo je, da se je njegov zagovor, ko je očitana ravnanja zanikal in navajal razloge, zaradi katerih naj bi po krivem izpovedovala, dokazal kot povsem nesprejemljiv, da je oškodovanki, ki je natančno opisala vsa ravnanja obdolženca in pri tej svoji izpovedbi ves čas postopka vztrajala, povsem verjelo in ni našlo prav ničesar, kar bi nakazovalo, da obdolženca po krivem obremenjuje. Pri tem je tudi obrazložilo, kateri dokazi njeno izpovedbo potrjujejo (izpovedbe M.L., B.L., S.K., ugotovitve NFL glede najdenih sledov na spolovilu oškodovanke, poročilo UKC Maribor in izpovedba priče M.R. ter ugotovitve izvedenke klinične psihologinje M.G.V.).

11Pritožba trdi, da so v sodbi razlogi o odločilnih dejstvih v očitnem medsebojnem nasprotju glede očitkov o spolnem napadu obdolženca na oškodovanko dne 3. 10. 2018, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na trikotnik nasprotujočih si dokazov. Ti dokazi so izpovedba oškodovanke, poročilo NFL in mnenje izvedenke, nasprotje pa je v tem, da iz poročila NFL izhaja, da je bila v spolovilu oškodovanke poleg semenske tekočine obdolženca najdena tudi semenska tekočina še enega neznanega moškega, medtem ko oškodovanka trdi, da pred 3. 10. 2018 z drugimi moškimi ni imela imela spolnih odnosov. Sodišče ne more hkrati verjeti oškodovanki in ugotovitvam iz poročila NFL, saj to nujno kaže na neverodostojnost vsaj enega izmed njiju, do kolizije teh dokazov pa se v sodbi ni opredelilo.

12Pritožba nima prav. Okoliščina, da je bila v spolovilu oškodovanke ugotovljena tudi semenska tekočina drugega moškega, ob tem ko je oškodovanka na vprašanje zagovornika glede ugotovljenega DNK vzorca še ene moške osebe povedala, da ne zna pojasniti, od kod navedena sled in da od 1. 10. 2018 do 3. 10. 2018 ni imela z nikomer drugim spolnega odnosa, ne predstavlja odločilnega dejstva, do katerega bi se moralo sodišče prve stopnje v sodbi opredeliti. Odločilno je dejstvo, da so bile ugotovljene sledi semenske tekočine obdolženca, do tega pa se je v sodbi opredelilo, zaradi ugotovljenih sledi neznanega moškega pa ni imelo razloga za sklepanje, da je okrnjena verodostojnost oškodovanke, ki je ravnanje obdolženca obravnavanega dne in pred tem vselej enako in prepričljivo opisala in da, kljub najdenih sledeh obdolženčeve semenske tekočine, oškodovanka obdolženca lažno obremenjuje. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, prav tako sodišče prve stopnje obdolžencu ni kršilo pravico do izjave v postopku, ker se do tega, da si navedena dokaza nasprotujeta, kot ocenjuje pritožba, v sodbi ni opredelilo.

13Nadalje pritožba navaja, da sodišče prve stopnje v sodbi ni obrazložilo obdolženčeve krivde, ker je izostala obrazložitev zakonskega znaka direktnega naklepa, ki je opredeljen kot zavedanje svojega dejanja in da se je do obdolženčevega zavedanja opredelilo zgolj pri opredelitvi krivde iz 24. člena KZ-1, kar je zgolj opredelitev zavedanja protipravnosti, ne pa tudi kot zakonski znak direktnega naklepa, ki pomeni zavedanja dejanja in ne protipravnosti, in to kljub temu, da gre pri krivdi za povsem in izključno subjektiven odnos vsakega posameznega storilca do protipravnosti dejanja, ki se mu očita in ne dejanskega zavedanja dejanja samega.

14Povzeti pritožbeni očitek je nerazumljiv, iz njega je v prvem delu razbrati le, da se je sodišče opredelilo do zavedanja protipravnosti, ne pa tudi do zavedanja dejanja kot zakonskega znaka direktnega naklepa. A slednje ne drži. Sodišče prve stopnje je v točki 23 obrazložitve pojasnilo ne le, da se je obdolženec zavedal, da so njegova ravnanja protipravna, temveč tudi, da se je svojih ravnanj zavedal in da je očitano dejanje hotel storiti, torej da je ravnal z direktnim naklepom. Pojasnilo je, da je imel v času storitve očitanega kaznivega dejanja svoje ravnanje v oblasti, saj ni okoliščin, ki bi kazale na drugačno stanje in se na to niti ni skliceval ter da se je zavedal vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja in prepovedane posledice ter vzročne zveze med njegovim ravnanjem in prepovedano posledico, glede na njegovo vztrajanje in večkratno ravnanje ter oškodovankine prošnje, da naj preneha, in ko je nato z njo tudi spolno občeval, nato pa je zaključilo, da je obdolženec očitano kaznivo dejanje hotel storiti in ga je tudi storil ter ravnal s krivdno obliko direktnega naklepa. Zato ne drži, da sodba o krivdi obdolženca nima ustreznih razlogov.

15Sodni izvedenki klinični psihologinji M.G.V. pritožba očita pristranskost, ker je zamolčala, da ji je oškodovanka v pogovoru povedala, da naj bi jo spolno napadla njen stari oče B.G. in družinski prijatelj K.P. in je v izvedenskem mnenju odgovornost za psihično stanje oškodovanke pripisala izključno obdolžencu. Pripisala mu je odgovornost za vse abnormalnosti v psihičnem stanju oškodovanke, od socialne izključenosti do domnevnih motenj na področju spolne identitete, kar je storila kljub temu, da so pri oškodovanki podani dejavniki, zaradi katerih so jo njeni vrstniki izključevali iz družbe, in sicer debelost, slabše intelektualne sposobnosti, težje vključevanje v družbo itd. Izvedenko je bilo zato potrebno iz postopka izločiti, in ker sodišče tega, kljub utemeljeni in obrazloženi zahtevi obrambe ni storilo in ni postavilo drugega izvedenca, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, s tem pa je bil tudi grobo okrnjen videz nepristranskosti sodišča. Izvedensko mnenje je manifestacija izpovedbe oškodovankinih staršev, izvedenka pa je k analizi oškodovankine osebnosti pristopila skozi prizmo domnevnih stisk, o katerih sta ji neposredno pred pogovorom z oškodovanko govorila njena starša, nato pa je oškodovankine stiske nekritično, nestrokovno in tendenciozno pripisala ravnanju obdolženca. Iz njenega izvedenskega mnenja in izpovedbe na glavni obravnavi pa je razvidno, da je čustvene stiske oškodovanke pripisala tako obdolženčevemu ravnanju kot oškodovankini socialni izključnosti zaradi ravnanja vrstnikov, izvedensko mnenje pa je zgolj nekritična tendenciozna produkcija izjav nekaterih drugih oseb, usmerjena v izdelavo kar se da obremenilnega mnenja za obdolženca. Očita ji tudi, da preverljivih okoliščin ni ugotavljala, čeprav bi lahko dale pomemben podatek o psihopatologiji oškodovanke (oškodovankina samopoškodovanja z britvico), saj je slednja povedala, da je že pred domnevnim obravnavanim dejanjem obdolženca grozila, da se bo ubila in da se je sama poškodovala. Pritožba vidi pomemben podatek v oškodovankinem „konfliktu na področju spolne identitete“, ki bi naj prav tako imel vzrok v ravnanju obdolženca, čeprav je izvedenka hkrati povedala, da se tovrstni konflikti pri posamezniku pojavijo v „petem, četrtem letu“. Pristranskost in neobjektivnost izvedenke se po oceni pritožbe izraža tudi v njenih pojasnilih o tem, kako so ravnanja starega očeta in K.P. vplivala na oškodovanko, pri čemer je svojo oceno oprla na nepravilen podatek, da je K.P. oškodovanko spolno zlorabil „mogoče tri leta nazaj“, kot je povedala, čeprav je iz sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru razvidno, da se mu očita, da naj bi jo zlorabil avgusta 2018, torej le dva meseca pred tem, ko je izvedenka opravila z njo razgovor. Navedeno prav tako kaže na pristranskost izvedenke in njeno željo, da doprinese k obsodbi obdolženca, saj je kasneje na vprašanje obrambe le odgovorila, da je tudi domnevno ravnanje oškodovankinega starega očeta in K.P. imelo pri oškodovanki iste posledice kot domnevno ravnanje obdolženca. Sodišče prve stopnje bi moralo izvedenko zaradi podaje pristranskega izvedenskega mnenja izločiti, in ker tega ni storilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 6. točke 39. člena v zvezi s 44. členom ZKP.

16Pritožbeni očitki niso utemeljeni in sodišče prve stopnje ni imelo razloga za to, da izvedenskega mnenja sodne izvedenke M.G.V. ne bi uporabilo kot dokaz. V razlogih sodbe je pravilno pojasnilo, da je izvedenka odgovorila le na vprašanja, ki so ji bila postavljena in da s tem, ko se ni opredeljevala do domnevne spolne zlorabe s strani oškodovankinega starega očeta in K.P., ni ravnala neetično in nekorektno, kot ji je očitala obramba ter je predlog za njeno izločitev utemeljeno zavrnilo. Pritožbene navedbe in navedbe obrambe v zahtevi za izločitev izvedenke tudi po oceni pritožbenega sodišča niso dajale podlage za oceno, da je izvedenka ravnala nekorektno in da je njeno izvedensko mnenje usmerjeno v to, da bi bila obdolžencu izrečena obsodilna sodba, pri čemer pritožba niti ne pojasni, zakaj bi imela izvedenka takšen namen. Strinjati se je s sodiščem prve stopnje, ki je v razlogih sodbe navedlo, da je izvedenka svoje zaključke natančno obrazložila, da je odgovorila na vsa zastavljena vprašanja in se tudi ustrezno ter določno opredelila do posledic pri oškodovanki zaradi spolne zlorabe s strani dedka in družinskega prijatelja K., kot ji jo je opisala, prav tako pa se je opredelila do posledic, povzročenih z ravnanji obdolženca. Pri tem je, tudi po oceni pritožbenega sodišča sprejemljivo in prepričljivo, pojasnila, da je prav zadnji dogodek, to je ravnanje obdolženega F.V., ko je z njo spolno občeval, oškodovanko privedel do tega, da je končno poiskala pomoč. Izvedenka je na vprašanje, ki je bilo pomembno za razjasnitev dejanskega stanja, in sicer, ali je pri oškodovanki zaznati znake spolne zlorabe, odgovorila pritrdilno, te znake je naštela in ne drži, da je mnenje podala na podlagi posrednih dokazov oziroma izjav drugih oseb. Na glavni obravnavi se je opredelila tudi do posledic domnevnih ravnanj oškodovankinega starega očeta in K.P. in jih opisala, pri čemer je sprejemljivo pojasnila, da ravnanje starega očeta pri oškodovanki ni pustilo kakšnih hujših posledic, da je ravnanje K.P. za oškodovanko prestavljalo stres, občutek jeze in tesnobe ter nemoči, vendar ne depresije, ker bi to bilo prepoznano v njenem okolju in da je ravnanje slednjega doživela kot hudo stisko, a je šele ob zadnjem dogodku, ko je obdolženi F.V. z njo spolno občeval, bila tako v šoku in toliko travmatizirana, da je poiskala pomoč. Na vprašanje, ali se pri oškodovanki kažejo posledice spolne zlorabe, je odgovorila pritrdilno in to strokovno pojasnila, in ne drži, da izvedensko mnenje odraža zgolj reprodukcijo tega, kar so ji povedale druge osebe oziroma kar je izvedela iz spisa. Pojasnila je namreč, kako je opravila anamnestični razgovor s starši oškodovanke, iz podanega izvedenskega mnenja pa je razvidno, da je mnenje podala na podlagi pogovora z oškodovanko in forenzičnega intervjuja, ki ga je tudi opisala. Iz njenega obširnega zaslišanja na glavni obravnavi (prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 15. 5. 2019 - list. št. 528 - 551) tudi ni razvidno, da bi na vprašanja podala nestrokovne odgovore ali da svojega dela ni strokovno opravila in da svojih ugotovitev ni pravilno obrazložila ter da bi želela ravnati v škodo obdolženca, kot ji očita pritožba. Opisala je oškodovankin osebnostni profil, pojasnila, da je oškodovanka na področju socialnih veščin šibkejša, da je imela težave, ker je sošolci niso sprejemali, prav tako je opisala oškodovankino nekritičnost pri ocenjevanju ljudi oziroma nezrelost, ki je tudi posledica okoliščine, da pri vrstnikih ni bila sprejeta, prav tako pa je sprejemljivo opisala razloge za oškodovankino zavračanje svoje ženske podobe. Pritožba slednjemu daje preveliko težo, prav tako odgovoru izvedenke na vprašanje, kdaj se pri posamezniku pokaže spolna usmerjenost, saj ne gre za okoliščine, ki bi bile pomembne za razjasnitev dejanskega stanja obravnavanega kaznivega dejanja. Kot je izvedenka na zaslišanju pravilno pojasnila, telesni pregled oškodovanke ni bila njena naloga in ni imela razloga, da oškodovanki ne bi verjela, ko je povedala, da se je v stiski porezala z britvicami, torej da se je namenoma poškodovala, sicer pa to potrjuje izpovedba svetovalne delavke D.U. na osnovni šoli, ki jo je oškodovanka obiskovala. Izvedenka je svojo ugotovitev, da oškodovanka kaže znake travmatiziranosti zaradi spolne zlorabe, strokovno in prepričljivo pojasnila, pri čemer okoliščina, ali je vedela, kdaj je oškodovanko spolno zlorabil K.P., na pravilnost njenih ugotovitev in zaključkov ne more vplivati. Ne glede na to, ali je oškodovanka zlorabo doživela pred tremi leti, kot je navedla izvedenka, ali pa dva meseca pred njunim razgovorom, je sprejemljiv in tehten zaključek izvedenke, da je ravnanje K.P. doživela kot hudo stisko, a je bila šele ob dogodku z obdolžencem, ko je imel z njo spolni odnos, tako v šoku in toliko travmatizirana, da je poiskala pomoč.

17S tem, ko sodišče prve stopnje izvedenke M.G.V. ni izločilo, temveč je njeno izvedensko mnenje ocenilo kot tehtno in strokovno in ga ocenilo hkrati z drugimi izvedenimi dokazi, ni zagrešilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kot trdi pritožba. Prav tako ne drži pritožbena trditev, da bi se sodišče moralo obširneje opredeliti do navedb obrambe v predlogu za izločitev izvedenke in da je, ker tega ni storilo, kršilo obdolženčevo pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Pri tem, ko je v sodbi obširno pojasnilo, zakaj mnenje izvedenke sprejema in ga je ocenilo, tudi v povezavi z drugimi dokazi, se je opredelilo do ustreznosti njenega dela in izvedenskega mnenja in pritožba neutemeljeno pogreša bolj obširne razloge o tem, zakaj je sodišče prve stopnje predlog za izločitev izvedenke zavrnilo kot neutemeljenega. V predlogu za izločitev je obramba, enako kot v pritožbi, grajala ugotovitve izvedenke, njeno izvedensko mnenje in način dela ter trdila, da je izvedenka pristranska iz razlogov, ki so že navedeni. Sodišče prve stopnje je v sodbi zato pravilno zaključilo, da dejstvo, da je izvedensko mnenje za obdolženca obremenilno, še ne pomeni, da je izvedenka pristranska in da je le odgovorila na vprašanja, ki so ji bila postavljena ter da se do zlorab oškodovanke s strani drugih oseb ni bila dolžna opredeljevati, da pa je posledice tudi teh ravnanj pri oškodovanki ustrezno pojasnila. Pritožbeno sodišče ob tem pritrjuje tudi zaključku prvostopenjskega sodišča, da obramba kakšnih konkretnih in tehtnih razlogov, ki bi kazali na izvedenkino pristranskost, ni navedla, temveč je navajala le nestrinjanje z njenimi dejanskimi ugotovitvami, načinom dela in s tem, kar je že povzeto, prav tako pa ni navedla motiva izvedenke za to, da bi obdolžencu škodila.

18Sodišče prve stopnje je zato izločitev izvedenke utemeljeno zavrnilo, prav tako pa je utemeljeno zavrnilo predloge, da se izvedenka ponovno zasliši, da izvid in mnenje dopolni, da se v postopek pritegne drugega izvedenca in da izvedenka sodišču posreduje dokumentacijo oziroma zvočne posnetke, ki so nastali med oziroma na podlagi klinično-psihološkega pregleda oškodovanke. Do predlogov obrambe se je tudi v tem delu sodišče prve stopnje v sodbi ustrezno opredelilo (točka 18 obrazložitve sodbe).

19NFL je v obravnavani zadevi podal poročilo o preiskavi z mnenjem, mag. GH., forenzični izvedenec, ki je navedeno poročilo izdelal, pa je bil na glavni obravnavi zaslišan ter potrdil ugotovitve, ki jih napadena sodba povzema v točki 16 obrazložitve, in sicer da so ugotovili, da so se na zunanjem spolovilu in nožničnem svodu oškodovanke ter notranjosti njenih spodnjih hlač nedvomno nahajale biološke sledi obdolženega F.V. ter da gre zelo verjetno za sledi semenske tekočine tako v nožničnem svodu oškodovanke kot na njenih spodnjih hlačah v predelu vagine, da so se pod nohti leve in desne roke oškodovanke nahajale biološke sledi obdolženca, da so se na spodnjem delu trenerke obdolženega v predelu penisa nahajale sledi oškodovanke, na njegovih spodnjih hlačah v predelu penisa pa biološke sledi oškodovanke ter da so v nožničnem svodu oškodovanke poleg sledi semenske tekočine obdolženca našli še biološke sledi neznane moške osebe, pri čemer gre verjetno za sled semenske tekočine, ki verjetno ni starejša od 72 ur. Navedenih pisnih ugotovitev in pojasnil mag. G.H. sodišče prve stopnje po oceni pritožbe ni smelo uporabiti, ker forenzičnemu izvedencu ni mogoče priznati statusa sodnega izvedenca in tudi ne izvedene priče. Že samo dejstvo, da je poročilo v tej zadevi izdelal NFL, pomeni kršitev pravice do poštenega sojenja, ki jo zagotavlja 6. člen EKČP, kršitev načela enakopravnosti strank iz 16. člena ZKP in pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ter s tem kršitev pravice do poštenega sojenja. Obdolženec kot stranka postopka namreč ni mogel storiti ničesar v svojo obrambo, ker je bilo preiskovalno dejanje opravljeno v predkazenskem postopku, v katerem so mu že po naravi stvari onemogočene vsakršne aktivnosti. Na vprašanje, ali so bile v nožnici oškodovanke najdene njegove biološke sledi ali ne, bi moral odgovoriti ne samo objektiven, temveč tudi ustrezno strokovno usposobljen, natančen, verodostojen in sodno zaprisežen izvedenec in ne zgolj uslužbenec policije, ki je šele, ko je bil zaslišan na glavni obravnavi, kot je pojasnil, ugotovil napake in pomote v poročilu, ki ga je izdelal. V natančnost in strokovnost forenzičnega izvedenca mag. G.H. pri zahtevnejših oziroma zahtevnih delih in nalogah je podan več kot razumen dvom, saj je zmotljiv že pri tako preprostih opravilih, kot je kopiranje ene vrstice na drugo mesto v istem tekstu (kot je na glavni obravnavi pojasnil napačen zapis v poročilu), ob tem ko je vse preiskave opravil v časovni stiski in nekaterih preiskav, katerih rezultati bi lahko bili za obdolženca ugodni, po lastni odločitvi ni opravil. Ni opravil DNK analize iz brisa korena obdolženčevega spolnega uda, na podlagi česar bi bil potrjen zagovor obdolženca, da z oškodovanko ni spolno občeval oziroma bi odsotnost kakršnihkoli bioloških sledi oškodovanke na udu obdolženca potrdila njegov zagovor in prikazala izpoved oškodovanke kot več kot dvomljivo. Čeprav že od leta 2015, kot je pojasnil, vedno analizirajo t.i. penilne brise, ker s tem brez dvoma potrdijo, da je šlo za spolni oziroma vaginalni odnos, pa te preiskave, kljub temu, da traja le 5 dni, ni opravil. Pritožba navaja, da mora biti nepristranski tudi izvedenec, ne le sodnik in se sklicuje na sodbe Piersack proti Belgiji, Boenisch proti Avstriji in Sara Lind Eggertsdottir proti Islandiji. Trdi, da dejanske okoliščine v zvezi s statusom in organizacijsko shemo NFL, prav tako pa ravnanje forenzičnega izvedenca, potrjujejo, da izvedenca ni mogoče obravnavati kot neodvisnega in nepristranskega in da je sodišče prve stopnje obdolžencu kršilo pravico do poštenega sojenja, ker ni odredilo neodvisnega izvedenca. V posledici tega je nepopolno oziroma zmotno ugotovilo dejansko stanje. Ker se ni opredelilo do obsežnih navedb obrambe, zakaj obravnavano mnenje ne more biti dokaz v formalnem smislu, pa je prekršilo pravico obdolženca do izjave v postopku iz 22. člena Ustave.

20Pritožbi tudi v tem ni mogoče pritrditi. Ne drži, da se sodišče prve stopnje v sodbi ni opredelilo do navedb obrambe in da je, kot navaja pritožba, kršilo načelo „right to be heard“, torej da je glede tega ni slišalo. Iz obrazložitve sodbe je razvidno, da je ocenilo ne le izpovedbo mag. G.H. in njen pomen za razjasnitev dejanskega stanja, temveč se je opredelilo tudi do navedenih trditev obrambe (točka 17 obrazložitve). Pojasnilo je, da obramba v svojih izvajanjih ni navedla nobene relevantne okoliščine, ki bi sodišču vzbudila dvom v strokovnost in nepristranskost analize in mnenja, ki ga je v NFL izdelal mag. G.H., da je zato njegovemu poročilu z mnenjem sledilo, da je poročilo prepričljivo zagovarjal in da ga kot verodostojnega v celoti povzema, s čimer je tudi pojasnilo zavrnitev dokaznega predloga obrambe, da odredi izvedenca strokovnjaka za DNK analizo in podajanje mnenj, kar je obramba predlagala, ker strokovnjak NFL-ja, ki je v sestavi policije, ni akreditiran za podajanje mnenj, temveč samo za analizo in pridobivanje podatkov v zvezi z DNK. Prav tako se je opredelilo do napak v poročilu, ki jih je glede na pojasnila navedene priče (tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno) ocenilo kot nepomembne in navedlo, da je mag. H. prepričljivo pojasnil, da tipkarska napaka ni vplivala na rezultate ugotovitev. V sodbi je nadalje obrazloženo, da je pojasnil tudi, da se vzorci, uporabljeni pri preiskavi, uničijo, medtem ko je analitska dokumentacija, ki obsega rezultate analize, shranjena na NFL. Tudi ostale ugotovitve in pojasnila je sodišče prve stopnje, kot je razvidno iz razlogov sodbe, sprejelo kot prepričljive in strokovne, med njimi, da vzorca prahu z drobci sena na tleh gospodarskega poslopja, kjer naj bi prišlo izlitja semenske tekočine, niso analizirali, ker je bil material za analizo neprimeren; na podlagi česa so ugotovili, da gre v primeru ugotovljenih sledi na zunanjem spolovilu in nožničnem svodu oziroma notranjosti vagine oškodovanke za sledi semenske tekočine, pri čemer se je opredelil tudi do možnosti, da pride do prenosa teh sledi z brisačo; glede pristojnosti za podajo mnenja, pri čemer je pojasnilo tudi, da strokovnjak dokončnega mnenja v konkretnih zadevah ne daje, temveč je to v domeni sodišča, pa tudi do pojasnila navedene priče, zakaj ni bila opravljena analiza penilnega brisa (priča je sprejemljivo pojasnila, da so se odločili, da bodo v obravnavani zadevi analizirali samo tiste sledi, ki se največkrat analizirajo in dajo najhitrejše rezultate). Ne le, da se je sodišče prve stopnje do navedb obrambe in predloga za odreditev izvedenca v sodbi opredelilo, temveč je o pomenu navedenih ugotovitev, ki so razvidne iz poročila NFL in izpovedbe navedene priče, sprejelo pravilne dejanske zaključke. Nobenega razloga ni imelo, da bi v ugotovitve priče in dejstva, ki izhajajo iz poročila o preiskavi NFL podvomilo ter da bi, glede na vse okoliščine, ocenilo, da je potrebno za razjasnitev dejanskega stanja v zvezi s preiskavo sledov, ki so bili odvzeti, postaviti izvedenca strokovnjaka za DNK analizo in podajanje mnenj, kot je predlagala obramba.

21Tudi po oceni pritožbenega sodišča v navedenem poročilu in preiskavi NFL ter izpovedbi mag. G.H. ni zaznati ničesar, da bi bilo mogoče sklepati o pristranskosti, saj je v obširnem zaslišanju odgovoril na številna vprašanja obrambe natančno in prepričljivo, opisal je postopke in uporabo naprav ter delo z vzorci, ki jih analizirajo in način kontrole dobljenih rezultatov. Zapis v poročilu, kjer je prišlo do pomote, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ni odločilnega pomena in ne more vplivati na okoliščino, ali so bili postopki za analizo pravilno opravljeni in na verodostojnost poročila. Poročilo o preiskavi z mnenjem, ki ga izdela forenzični izvedenec, zaposlen pri NFL, ni nedovoljen dokaz, pri čemer pritožba ni navedla ničesar takšnega, da bi bilo mogoče dvomiti v verodostojnost poročila in mag. G.H. ali da bi bilo mogoče sklepati o motivu slednjega, da ugotovljene sledove pripiše obdolženemu F.V.. NFL pri Ministrstvu za notranje zadeve Republike Slovenije je za opravljanje analiz tovrstnih sledov akreditiran, sodna praksa pa se je že večkrat izrekla, da samo dejstvo, da je izvedenec zaposlen pri NFL, ne pomeni, da njegovih ugotovitev sodišče prve stopnje ne bi smelo presojati in sprejeti.¹ Kršitve, ki jih v zvezi z poročilom o preiskavi z mnenjem NFL z dne 5. 10. 2018 in izpovedbo mag. G.H. navaja pritožba, niso podane in sodišče prve stopnje je dokazni predlog za postavitev izvedenca za DNK preiskave, kot je predlagala obramba obdolženca, utemeljeno zavrnilo.

22Pritožba nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje nezakonito zavrnilo dokazne predloge obrambe. Predlagala je zaslišanje obdolženčevega sina D.V. o tem, ali je oškodovanka pri njih kdaj inštalirala video igrice, kar ne drži, sodišče pa je oškodovanki, ki je to trdila, verjelo, ne da bi obrambi dalo možnost, da posamezne dele izpovedbe ovrže kot neresnične. Dokaz je bil pomemben zato, ker se je nanašal na pravno relevantna dejstva glede očitanih domnevnih napadov obdolženca na oškodovanko v obdobju pred 3. 10. 2018. Za očitana ravnanja v tem obdobju ni drugih dokazov kot izpovedba oškodovanke, izpovedba predlagane priče pa bi potrdila, da oškodovanka na domu obdolženca nikoli ni inštalirala video igric in je zato takrat tudi ni mogel otipavati. Pritožba pri tem navaja, da je oškodovanka neverodostojna, ker je najprej povedala, da je inštalirala XBoxu (kar je igralna konzola, ne video igrica), kasneje je povedala, da je inštalirala video igrice, nato pa je izpovedbo spet spremenila in povedala, da je inštalirala neke strelske igrice, na nadaljnje vprašanje, koliko je igric bilo, pa je povedala, da ena, kar kaže na izrazito nekonsistentnost tega dela oškodovankine izpovedbe.

23Navaja še, da zavrnitve dokaznih predlogov obrambe, razen predloga za uporabo poligrafa, sodišče prve stopnje ni konkretizirano obrazložilo, in sicer ni obrazložilo zavrnitve predloga, da se zaslišita priči B.G. in K.P., ki kaznivi dejanji na škodo oškodovanke prav tako zanikata, z izvedbo teh dokazov pa bi bila omajana verodostojnost oškodovanke. Prav tako ni obrazložilo zavrnitve predloga, da se zaslišijo priče S.F.R, obdolženčeva hčerka N.V., V.R. in zavrnitve predloga za postavitev izvedenca, ki bi preveril spolna nagnjenja obdolženca do oseb, mlajših od 15 let. Ker je sodišče prve stopnje izvedbo vseh dokazov zgolj pavšalno zavrnilo z navidezno obrazložitvijo, da tudi njihova izvedba ne bi mogla spremeniti percepcije sodišča o utemeljenosti kazenskopravnega očitka obdolžencu, je slednjemu kršilo pravici do izvajanja dokazov v njegovo korist iz 29. člena Ustave in do izjave v postopku iz 22. člena Ustave ter mu ni omogočilo poštenega sojenja.

24Tudi povzetemu ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je izvedbo navedenih dokazov, ki jih je predlagala obramba, utemeljeno zavrnilo, razloge za svojo odločitev pa je v napadeni sodbi tudi ustrezno obrazložilo. Ali je šlo za eno ali več video iger ali za igralno konzolo, ni okoliščina, ki bi bila pomembna za oceno verodostojnosti oškodovanke, in od nekoga, ki nudi pomoč drugemu pri nameščanju iger, tudi ni mogoče pričakovati, da si bo zapomnil, kaj je nameščal. Glede na dobre odnose med oškodovankino in obdolženčevo družino in dejstvo, da sta bila obdolženčev sin in oškodovanka sošolca, na način komunikacije oškodovanke in obdolženca, kot ga je slednji opisal v zagovoru, ob tem, ko je obdolženec želel oškodovanki pomagati pri izdelavi projekta za domačo nalogo, in ko je tudi iz izpovedb prič razvidno, da se je oškodovanka veliko ukvarjala z računalnikom in se zato očitno na delo z njim spozna, pri čemer je tudi žena obdolženca J.V. povedala, da je oškodovanka prihajala k njim občasno na obisk, sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga, da oškodovanki ne bi verjelo, ko je opisala, da jo je obdolženec, že ko je imela 10 ali 11 let in je bila pri njegovih otrocih na obisku, otipaval, tudi po prsih, zadnjici in po spolovilu, ter da si je izmislila, da ji je za namestitev igric na računalnik ponudil denar in jo večkrat vabil v stanovanje.

25Izvedba ostalih dokazov, ki jih navaja pritožba, in ki jih je sodišče prve stopnje zavrnilo, tudi po oceni pritožbenega sodišča ne bi prispevala k popolnejši razjasnitvi dejanskega stanja in zato ni bila potrebna. Ne drži, da se sodišče prve stopnje do zavrnitve dokaznih predlogov v sodbi ni ustrezno opredelilo. Pravilno je zaključilo (točka 20 obrazložitve sodbe), da so bila vsa pravno relevantna dejstva, ki so bila pomembna za presojo, ali je obdolženec storil kaznivo dejanje, kot mu je bilo očitano, ugotovljena z izvedenimi dokazi in izvedba predlaganih dokazov ne bi v ničemer prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja obravnavane zadeve in tudi ne bi vplivala na drugačno odločitev sodišča. V zvezi z navedbo, da sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, se je utemeljeno sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-203/97 z dne 16. 3. 2000 in je s tem, ko je obrazložilo, da izvedba dokazov, ki jih je pred tem povzelo, ne bi v ničemer prispevala k razjasnitvi obravnavane zadeve in ne bi vplivala na drugačno odločitev sodišča, zavrnitev dokaznih predlogov ustrezno obrazložilo². Okoliščina, da K.P. in B.G. zanikata, da bi oškodovanko spolno zlorabila, tudi po oceni pritožbenega sodišča ni terjala njunega zaslišanja in ne gre za okoliščino, zaradi katere bi bilo mogoče oškodovanko oceniti kot neverodostojno. Zaslišanje policista S.F., ki je opravil ogled kraja dejanja (izvršenega 3. 10. 2018), je sodišče prve stopnje prav tako utemeljeno zavrnilo. Vprašanja, ki bi mu jih po navedbah pritožbe obramba postavila, in sicer kaj je na kraju pregledoval, zakaj je uporabljal UV svetlobo in pregledal območje kar 2 kvadratnih metrov ter ali je z uporabo UV svetlobe tam karkoli našel, kar naj bi se po njeni oceni nanašalo na samo jedro kazenskopravnega očitka obdolžencu in bi potrdilo njegov zagovor, da tega dne ni ejakuliral na tla, kot se mu očita, tudi po oceni pritožbenega sodišča k razjasnitvi dejanskega stanja ne bi pripomogla. Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, kako je bil opravljen ogled kraja dejanja, mag. G.H. pa je tudi pojasnil, zakaj odvzeti vzorci niso bili primerni za analizo. Glede na izvedene dokaze razjasnjevanje dejanskega stanja obravnavane zadeve v smeri, ki jo nakazuje pritožba, ni bilo potrebno, prav tako pa se je sodišče do ostalih dokaznih predlogov, ki jih je zavrnilo, v sodbi ustrezno opredelilo in zadostno pojasnilo, da tudi njihova izvedba za razjasnitev dejanskega stanja ni bila potrebna, s čimer pritožbeno sodišče soglaša.

26Sodišče prve stopnje naj bi po oceni pritožbe nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je obdolženca spoznalo za krivega storitve očitanega kaznivega dejanja. Ravnanja obdolženca pred 3. 10. 2018, opredeljena kot spolni napad na osebo, mlajšo od 15 let, so nekonkretizirana in so zato obdolžencu onemogočala dosledno izvrševanje pravice do izjave v postopku, saj glede na krajevno ter časovno nedoločenost očitka ni mogel predlagati dodatnih razbremenilnih dokazov, s katerimi bi dodatno dokazal neresničnost izpovedbe oškodovanke. Očitno materialnopravno nepravilna je po oceni pritožbe zato v zvezi s tem tudi ocena sodišča prve stopnje, da je bilo obdolžencu kaznivo dejanje dokazano tudi v njegovih subjektivnih elementih.

27Pritožba nima prav. Kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po prvem odstavku 173. člena KZ-1, kot je opisano v izreku sodbe, ima vse zakonske znake tega kaznivega dejanja. Abstraktni zakonski znaki so ustrezno konkretizirani, kaznivo dejanje pa je tudi glede spolnega napada na oškodovanko v času pred 3. 10. 2018 ustrezno opisano in konkretizirano. Navedeno je, da je obdolženec v času od januarja 2016 do 3. 10. 2018 na širšem območju R. (torej do dne, ko je opisan spolni odnos obdolženca z oškodovanko) z L.L., osebo drugega spola, ki še ni bila stara 15 let, storil spolna dejanja, pri tem pa je opisano, katera so bila ta spolna dejanja (tudi pred 3. 10. 2018), kako jih je izvrševal, kljub temu, da ga je odrivala in prosila, da naj z njimi preneha, pri čemer je podrobno opisano, po katerih delih telesa jo je otipaval in kje se je morala oškodovanka dotikati njega. Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno zaključilo, da je obdolženec ravnal z direktnim naklepom, ne le 3. 10. 2018, temveč tudi pri svojih ravnanjih od januarja 2016 do tega dne, prav tako pa je pravilno in popolno obrazložilo, da se je zavedel protipravnosti svojega ravnanja in da se je zavedal svojega dejanja ter ga je hotel storiti, kot je že bilo obrazloženo.

28Sodišče prve stopnje je dejansko stanje obravnavane zadeve ugotovilo pravilno in popolno, razjasnilo je vsa odločilna dejstva, pravilno je ocenilo zagovor obdolženca in izvedene dokaze ter utemeljeno zaključilo, da mu je storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana. Svojo odločitev je v sodbi podrobno in tehtno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče razloge napadene sodbe sprejema in jih kot pravilne povzema, glede pritožbeni navedb, ki grajajo dejansko stanje, pa še dodaja:

29Očitek obdolžencu, da je oškodovanko v obdobju pred 3. 10. 2018 (od januarja 2016) večkrat otipaval, je po oceni pritožbe ne le nekonkretiziran in zato obdolžencu onemogoča obrambo, temveč je tudi neutemeljen. Edini dokaz je za obdolženca obremenjujoča, a nelogična in nekonsistentna izpovedba mladoletne oškodovanke, ki ji ni mogoče verjeti, saj je povedala, da jo je že od njenega desetega leta dalje otipaval in tudi drugače spolno nadlegoval njen stari oče B.G., zaradi česar se je v obdobju zadnjih nekaj let stikov z njim izogibala. Če bi bila dejansko deležna enake obravnave s strani obdolženca, potem bi se tudi slednjega izogibala oziroma bi se zavestno izogibala situacijam, ko bi bila z njim sama in ne bi skoraj vsak dan prihajala k V.in z obdolžencem 3. 10. 2018 tudi ne bi šla sama v grabo, kjer naj bi prišlo do napada. Nadalje pritožba navaja, da je oškodovanka povedala, da je slaba voznica in obdolženca nikoli ni peljala na mopedu tako, da bi sedel za njo, kar pomeni, da je bil voznik in je ni mogel otipavati med vožnjo. Sicer pa mopeda, na katerem naj bi jo otipaval, niti ni znala opisati, prav tako pa je različno izpovedovala o tem, kako daleč sta se odpeljala (prvič "na bolj oddaljen kraj", drugič - do reke oziroma do potoka, "ki je v bližini"). Njena izpovedba o otipavanju med nameščanjem videoigric je ovržena s pisno izjavo D.V., iz katere je razvidno, da oškodovanka v zadnjih sedmih letih pri njih ni inštalirala nobenih igric na televizijo, računalnik ali na kakšne druge naprave ter da so bile na igralni konzoli XBox igrice že naložene. Na neverodostojnost oškodovanke kaže tudi okoliščina, da nobena druga oseba iz sorazmerno velike vaško-družinske skupnosti L.-D. ni opazila nikakršnega nenavadnega obnašanja obdolženca do oškodovanke oziroma njegovega kakorkoli drugačnega odnosa do nje, kot ga je imel do drugih v vasi oziroma do otrok na splošno, senco dvoma na izpovedbo oškodovanke pa meče tudi očitna neresničnost njene izpovedbe, ko trdi, da pred 3. 10. 2018 ni imela nobenega drugega spolnega odnosa, čeprav je iz poročila NFL razvidno, da je bila v njenem spolovilu najdena semenska tekočina drugega moškega, ki ni obdolženec.

30Da je obdolženčevo ravnanje na škodo mladoletne oškodovanke v opisu kaznivega dejanja ustrezno konkretizirano in jasno, da je obdolžencu omogočalo učinkovito obrambo, je pritožbeno sodišče že pojasnilo. Pritožbena ocena, da mu spolna dejanja na škodo oškodovanke v obdobju od januarja 2016 do 3. 10. 2018 niso dokazana, je zmotna in pritožba je neprepričljiva, ko navaja, da bi se oškodovanka zagotovo izogibala stikom z obdolžencem in ne bi prihajala k njegovima otrokoma na obisk, če bi jo otipaval, ker se je zaradi takšnega ravnanja izogibala svojega starega očeta. Zaradi tega, ker se ni izogibala obdolžencu, ki stanuje v neposredni bližini njenega doma, ob tem, ko se je družila z njegovima otrokoma, ni mogoče sklepati, da je zato njena izpovedba, da se je do nje vedel na način, kot ga je opisala, neresnična. Dejstvo je, da je vsako dotikanje in vedenje odraslega človeka, ki ima spolno konotacijo, do otroka, ki še nima 15 let, protipravno, nedovoljeno in nehumano vedenje, takšno, ki predstavlja kaznivo dejanje, ne glede na to, kako ga otrok dojema in kako se na storilca odziva. Če se ne izogiba storilcu, še ne pomeni, da laže, ko opisuje njegova ravnanja. Sklepanje pritožbe, da obdolženec oškodovanke ni mogel otipavati med vožnjo na mopedu, glede na to, kako sta sedela, in poudarjanje njenih navedb o tem, kam sta se odpeljala - da je ta kraj oškodovanka pri svojih letih najprej opisala kot bolj oddaljen kraj, drugič pa, da sta se odpeljala do reke oziroma potoka, ki je v bližini, njene verodostojnosti ne more v ničemer omajati. Enako velja za pisno izjavo obdolženčevega sina, ki jo navaja pritožba, odzivanje družinske skupnosti in njeno zaznavo vedenja obdolženca do oškodovanke in drugih otrok. Da je obdolženec oškodovanko otipaval po različnih delih telesa in da se ga je morala dotikati po spolnem udu ter da je na koncu z njo spolno občeval, ne potrjuje le njena prepričljiva izpovedba, temveč tudi ugotovitve o njeni travmatiziranosti zaradi nedovoljenega spolnega ravnanja odraslih oseb, pri čemer v njeni izpovedbi ni zaznati ničesar, da bi bilo mogoče sklepati, da si je obdolženčevo početje izmislila in ga tako natančno in podrobno opisala ter da je lažno navajala, da sta imela na koncu še spolni odnos.. Okoliščina, da je zanikala, da bi v obravnavanem času (oziroma od 1. 10. do 3. 10. 2018) imela spolne odnose še s kom, kljub temu, da je bila ugotovljena tudi sled drugega moškega, ne pomeni, da je o tem, kako je ravnal obdolženec, neresnično izpovedovala in da ji glede tega ne gre verjeti.

31Glede slednjega, ugotovljene sledi semenske tekočine drugega moškega (ob ugotovljeni semenski tekočini obdolženca), pritožba trdi, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se do tega ni opredelilo, čeprav je obramba na to okoliščino opozarjala. Navaja, da so ugotovljene sledi drugega moškega in izpovedba oškodovanke, da z nobenim drugim ni imela spolnih odnosov, dokaza, ki se izključujeta. Če bi sodišče sledilo mnenju NFL, bi moralo oškodovanko oceniti kot neverodostojno, če pa ji je verjelo, da ni imela drugega spolnega odnosa pred oziroma 3. 10. 2018, pa bi moralo zaključiti, da se je DNK neznane moške osebe (in posledično tudi obdolženca) znašel v njenem spolovilu zgolj naključno, katerakoli izmed iz teh tez pa krepko zmanjšuje stopnjo gotovosti teze, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki se mu očita, in sicer do te mere, da bi moral biti obtožbe oproščen. Ker poročilo NFL ni dokaz, temveč je dokaz biološka sled, bi moralo sodišče prve stopnje postaviti sodnega izvedenca, da bi sled analiziral, pa tega ni storilo, zaradi česar je dejansko stanje ugotovilo nepopolno in zmotno.

32Tudi povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Okoliščina, da so bile najdene sledi drugega moškega ob semenski tekočini obdolženca v njenem spolovilu, ni odločilno dejstvo, do katerega bi se moralo sodišče prve stopnje v sodbi opredeljevati in za razjasnitev dejanskega stanja obdolženemu F.V. očitanega kaznivega dejanja ni bistvenega pomena. Ocena, da mnenje NFL nasprotuje izpovedbi oškodovanke in da zato obdolžencu kaznivo dejanje ni dokazano, kot jo ponuja pritožba, je zmotna. Ne glede na to, da je bila najdena sled drugega moškega, je dejstvo, da je bila najdena tudi sperma obdolženca, kar potrjuje navedbe oškodovanke, da je obdolženec z njo spolno občeval, kot je povedala. Iz navedene okoliščine in dejstva, da je njegov zagovor, ko je opisal, kako naj bi ga oškodovanka proti njegovi volji otipavala in držala za spolni ud, neprepričljiv, ter da so bile po dejanju v oškodovankinem spolovilu, kot je razvidno iz poročila NFL, ugotovljene zelo verjetno sledi semenske tekočine obdolženca, ni mogoče sklepati, da oškodovanka glede spolnega odnosa z obdolžencem ne govori resnice. Pritožbeno sodišče je že pojasnilo, da odreditev izvedenca za preiskavo najdenih bioloških sledi, ob strokovnem mnenju NFL in pojasnilih mag. G.H., za razjasnitev dejanskega stanja ni bila potrebna. Mag. G.H. je obširno in strokovno pojasnil ugotovitve, način analize in kontrolo ugotovljenih podatkov, kot pravilno ocenjuje sodišče prve stopnje v sodbi in je tudi pravilno ravnalo, ko je navedeni predlog obrambe zavrnilo.

33Očitano kaznivo dejanje po oceni pritožbe obdolžencu ni dokazano, ker je sodišče prve stopnje dokazno oceno oprlo na izpovedbe prič, ki so le reproducirale izjave oškodovanke, medtem ko nobena ni potrdila, da bi sama zaznala karkoli, kar bi potrjevalo obdolženčevo drugačno vedenje do oškodovanke. Izvedensko mnenje izvedenke M.G.V. pa v ničemer ne potrjuje kazenskopravnega očitka obdolžencu, saj je njegova edina dokazna vrednost navedba izvedenke v njem, da ji je oškodovanka zaupala, da je preveč gledala pornografijo, kar pri osebi njenih let lahko povzroči zmedo v doživljanju spolnosti, ki se po mnenju pritožbe lahko kaže tudi v njenem očitku obdolžencu, da jo je spolno zlorabil.

34Pritožba nima prav. V času obdolženčevih ravnanj sta bila obdolženec in oškodovanka sama, kar je pri tovrstnih ravnanjih običajno in tudi ne gre pričakovati, da bi obdolženec oškodovanko otipaval v navzočnosti drugih oseb, da bi njegovo prepovedano ravnanje videle. Zato so priče lahko povedale samo to, kar so o tem izvedele od oškodovanke, kar pa ne pomeni, da njihove izpovedbe, ki izpovedbo oškodovanke potrjujejo, nimajo dokazne vrednosti. Ob tem, ko je oškodovanka takoj po spolnem odnosu z obdolžencem poiskala pomoč pri S. K. in se ji zaupala in sta takoj odšli na policijo ter na ginekološki pregled, o dogodku pa so bili seznanjeni tudi drugi, kot je razvidno iz izpovedb prič, ni pravilno sklepanje, da izpovedbe prič nimajo dokazne vrednosti. Izvedensko mnenje M.G.V. pa potrjuje travmatiziranost oškodovanke zaradi spolne zlorabe, ne pa tega, kar navaja pritožba. Razlog, zaradi katerega sta odšli oškodovanka in S.K. na policijo, kot je razviden iz izpovedbe oškodovanke in prič, ki njeno izpovedbo potrjujejo in ugotovitve izvedenke klinične psihologije ter sledovi, ki so bili ob ginekološkem pregledu zavarovani in nato analizirani ter prav tako potrjujejo oškodovankino izpovedbo, da je obdolženec z njo spolno občeval, so nedvomno dokazi, ki ne potrjujejo "zgolj zmede v doživljanju spolnosti" oškodovanke, kot navaja pritožba, temveč njeno verodostojnost, ko je opisala obdolženčevo ravnanje.

35Tudi navedbe pritožbe, da na tleh, kamor bi naj obdolženec ejakuliral, ni bila najdena njegova semenska tekočina; da na njegovih oblačilih ni bilo sledi krvi oškodovanke, pa tudi ne modric; da je ostal himen oškodovanke nepoškodovan, a v položaju, kot bi naj imela spolni odnos, to ni mogoče; da obdolženec oškodovanke ni mogel loviti okrog kavča, ker se ta nahaja v kotu dnevne sobe obdolženca in da je oškodovanka ginekologu R. povedala, da naj bi jo obdolženec po grabi celo lovil, po drugi strani pa je povedala, da jo je napadel takoj, pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja ne morejo omajati. Semenska tekočina namreč ni bila ugotovljena, ker vzorec tal zaradi neustreznosti zajetja ni bil preiskan (izpovedba mag. H. - list. št. 570 do 571), medtem ko je sklepanje, da bi moralo priti v položaju, kot ga je opisala oškodovanka, do poškodovanja himna, laično, pa tudi ginekolog R. je povedal, da položaj pri spolnem odnosu za to, ali bo prišlo do pretrganja himna, ni pomemben (list. št. 614 - prepis zvočnega zaslišanja navedene priče), iz izpovedbe slednjega in njegovega poročila o pregledu oziroma obravnavi oškodovanke pa ni razbrati niti, da bi mu oškodovanka povedala, da jo je obdolženec lovil po grabi (list. št. 139 do 140 in 613 do 618). Pritožba pa tudi ne pojasni, zakaj bi morale biti najdene sledi oškodovankine krvi na obdolženčevih oblačilih in modrice, ni pa ji mogoče pritrditi niti, ko želi prikazati, da bi moral biti krog teka sklenjen, če nekdo opiše, da ga je drugi lovil okoli kavča in da je oškodovanka, ker je tako povedala, kavč pa stoji v kotu, neverodostojna.

36Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožba, vložena zoper prvostopenjski krivdni izrek, neutemeljena.

37Odločbo o kazenski sankciji pritožba graja z navedbo, da je sodišče prve stopnje kazen prestrogo odmerilo, ker ni upoštevalo dejstva, da je obdolženec oče dveh šoloobveznih otrok in je tudi zato sodba nezakonita. Po oceni pritožbenega sodišča pa je izrečena kazenska sankcija ustrezna. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo vse okoliščine, ki vplivajo na vrsto in višino kazenske sankcije. Kot obteževalno okoliščino je pravilno upoštevalo obdolženčevo vztrajnost in odločnost pri izvrševanju kaznivega dejanja, ki ga je izvrševal daljše časovno obdobje, kot olajševalno okoliščino pa v zadostni meri, da še ni bil obsojen ter mu izreklo zaporno kazen, ki ustreza teži storjenega kaznivega dejanja in stopnji kazenske odgovornosti obdolženca, pri čemer tudi okoliščina, da je oče dveh šoloobveznih otrok, nima takšne teže, da bi mu bilo mogoče izreči nižjo zaporno kazen. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je za obdolžencu očitano kaznivo dejanje v zakonu zagrožena kazen zapora od treh do osmih let, glede na dalj časa trajajoče izvrševanje kaznivega dejanja, ki se je končalo s spolnim odnosom z mladoletno oškodovanko, ki je komaj dopolnila 14 let, pa je izrečena zaporna kazen prej mila kot prestroga.

38Glede na navedeno, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) ni ugotovilo kršitev zakona, je o pritožbi zagovornikov obdolženca odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

39Iz istih razlogov kot prvostopenjsko sodišče je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).

¹ Prim: sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 500/2008 z dne 9. 7. 2009, I Ips 10656/2011 z dne 26. 4. 2012
² prim. npr. sodba VS RS I Ips 55014/2013 z dne 6. 6. 2019.