UPRS sodba III U 108/2015

I. Tožbi se delno ugodi tako, da se ugotovi, da je bilo z izdajo in objavo zaključnih ugotovitev o posameznem primeru št. 06210-699/2012-61 z dne 31. 3. 2015 v zadevi imenovanja generalnega direktorja vrhovnega državnega tožilstva, s tem da dopolnjeni osnutek ni bil prej poslan tožniku v izjasnitev, nezakonito poseženo v tožnikovo ustavno pravico iz 22. člena Ustave RS;
in se zato zaključne ugotovitve o posameznem primeru št. 06210-699/2012-61 z dne 31. 3. 2015 v delu, ki se nanaša na tožnika: prva alineja na 1. strani, četrti in peti odstavek na 8. strani, prvi in drugi odstavek na 9. strani in drugi odstavek na 11. strani, odpravijo.
II. V ostalem se tožba zavrne.
III. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka v znesku 285 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

1Komisija za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju komisija) - sedaj tožena stranka je dne 10. 4. 2015 na svoji spletni strani objavila sedaj izpodbijani akt - Zaključne ugotovitve o posameznem primeru št. 06210-699/2012-61 z dne 31. 3. 2015 (v nadaljevanju zaključne ugotovitve) v zadevi imenovanja generalnega direktorja Vrhovnega državnega tožilstva (VDT). V zaključnih ugotovitvah je ugotovila, da je tožnik kot generalni državni tožilec kršil dolžno ravnanje s tem, da je dne 9. 2. 2012 ministru za pravosodje podal predlog za imenovanje generalnega direktorja VDT za dobo pet let, kljub temu da predhodno ni bil izveden oziroma dokončan javni natečaj, kot to zahteva 140. člen ZDT-1, niti ni bil objavljen poziv k prijavam za dodelitev in bila sprejeta ustrezna odločitev državnotožilskega sveta, kot to določa 62. člen ZDT-1, to pa sta edini možnosti oziroma edina postopka, ki ju zakon predvideva za zakonito zasedbo omenjenega delovnega mesta, tako da je z navedenim ravnanjem bila tretji osebi omogočena nepremoženjska korist v obliki zasedbe delovnega mesta generalnega direktorja VDT, s čemer so izpolnjeni vsi znaki korupcije, kot jih opredeljuje 1. točka 4. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (v nadaljevanju ZIntPK).

2Tožnik je dne 6. 5. 2015 pri tukajšnjem sodišču vložil tožbo, s katero sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi ugotovi, da je bilo z izdajo in objavo zaključnih ugotovitev nezakonito poseženo v tožnikovo ustavno pravico iz 22. člena Ustave RS in da se zaključne ugotovitve odpravijo, kolikor se nanašajo na tožnika, zlasti pa 1. alineja ugotovitev na 1. strani, 4. in 5. odstavek na 8. strani, 1. odstavek na 9. strani in 2. odstavek na 11. strani. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

3V tožbi navaja, da je za objavo zaključnih ugotovitev izvedel iz medijev. Glede na to, da so bile zaključne ugotovitve objavljene dne 10. 4. 2015, niso pa mu bile vročene, je rok za tožbo pričel teči z dnem objave in je tako tožba pravočasna. Navaja, da je v predmetni zadevi vse ključne ugotovitve sprejel senat komisije, ustanovljen s poslovnikom, čeprav za to ni zakonske podlage. Spornih zaključnih ugotovitev komisija tudi ni sprejela na nobeni predhodno veljavni seji. Iz zapisnika seje z dne 9. 4. 2015 je namreč razvidno, da na tej seji komisija ni sprejela nobenih zaključnih ugotovitev o konkretnem primeru, pač pa je odločila le o javni objavi ugotovitev in odgovora tožnika. Dalje navaja, da je bila izločitev namestnice predsednika komisije A.A. iz odločanja o zadevi samovoljna, brez vsake dejanske in pravne podlage, saj niti ZUP, niti Poslovnik, ne dopuščata izločitve iz obravnave iz osebnih razlogov kot je to kot razlog za svojo izločitev navedla namestnica predsednika. Poleg tega komisija na seji dne 9. 4. 2015 ni bila sklepčna, saj je odločila v sestavi samo dveh članov komisije.

4Celoten postopek je bil že od samega začetka voden netransparentno in v nasprotju s pravili ZUP, zaradi česar mu je bila kršena pravica do poštenega postopka, kot jo zagotavlja 22. člen Ustave RS. Tožnik ni bil seznanjen s potekom dokaznega postopka in ni imel možnosti sodelovati pri izvajanju dokazov, zlasti pa ni mogel vplivati na uspeh dokazovanja. V postopku pred izdajo osnutka ugotovitev, mu ni bila dana možnost sodelovanja v postopku. Iz objavljenih zaključnih ugotovitev izhaja, da je komisija po prejemu izjasnitev B.B. zaslišala dve (navedeni) priči, njuno zaslišanje pa ni bilo opravljeno na seji komisije ali ustni obravnavi. Komisija za takšno postopanje ni navedla nobenih razlogov, zato lahko le predvideva, da je bilo zaslišanje prič opravljeno na podlagi določb 67. člena Poslovnika, ki pa jih komisija ne bi smela uporabiti, saj nasprotujejo 1. odstavku 154. in 3. odstavku 146. člena ZUP. Razen tega je komisija za zaslišanje arbitrarno izbrala dva (navedena) uslužbenca Ministrstva za pravosodje, ni pa zaslišala nobene od (navedenih) oseb, ki so bile (poleg ministra) med podpisniki odločbe o imenovanju generalnega direktorja. Tožniku tudi ni bilo omogočeno, da bi se izjavil o odgovoru B.B. in o odgovoru C.C.. Z njunimi navedbami in dokaznimi predlogi se je seznanil šele ob pregledu spisa, dne 29. 4. 2015. Prav tako mu ni bilo omogočeno, da bi podal izjasnitev glede naknadnih ugotovitev, s katerimi je bil osnutek ugotovitev z dne 24. 1. 2013 dopolnjen v obsegu, ki ga tudi navaja. Glede na take dopolnitve pa je komisija v objavljenih ugotovitvah bistveno dopolnila osnutek ugotovitev z dne 24. 1. 2013 in zato bi ga morala pred javno objavo posredovati tožniku v izjasnitev. Poleg vsega objavljene zaključne ugotovitve temeljijo tudi na zaključkih sodbe Upravnega sodišča I U 912/2012-22 z dne 11. 12. 2012, s katero je bila zavrnjena tožba C.C. proti Republiki Sloveniji, kar tožnika pravzaprav postavlja pred izvršeno dejstvo brez možnosti obrambe, saj tožnik v omenjenem postopku ni bil stranka in ni imel možnosti v njem sodelovati.

5Komisija je tudi arbitrarno ocenila, da sporno ravnanje tožnika ustreza pojmu korupcije iz 1. točke 4. člena ZIntPK. V zaključnih ugotovitvah je sporno ravnanje sicer opredelila kot kršitev dolžnega ravnanja tožnika, ni pa ugotovila in dokazala obstoja nobenega od pravno upoštevnih razlogov za očitano kršitev. Tudi ni obrazložila, za katero od pojavnih oblik korupcije sploh gre. Tudi ni upoštevala, da je imenovanje generalnega direktorja sodilo v pristojnost ministra za pravosodje, ki bi lahko predlog tudi zavrnil. Razen tega določbe ZDT-1 o imenovanju državnega tožilca na položaj generalnega direktorja Vrhovnega državnega tožilstva omogočajo različne razlage, zaradi česar je arbitraren očitek komisije o napačni uporabi prava, da bi navedeni položaj zasedla točno določena oseba po izboru generalnega državnega tožilca in resornega ministra. Radikalen zasuk je sprožila citirana sodba sodišča.

6Človekova pravica iz 22. člena Ustave obsega dve izredno pomembni ustavni procesni jamstvi in sicer prepoved samovoljnega oziroma arbitrarnega odločanja in pravice do izjavljanja (kontradiktornosti). Komisija je v konkretni zadevi ravnala samovoljno oziroma arbitrarno pri vodenju postopka, ker je nezakonito ustanovila nov organ „senat komisije“, ki je sprejemal vse odločitve v tej zadevi; ker je iz postopka brez vsake podlage izločila namestnico predsednika komisije A.A.; ker je odločila o javni objavi zaključnih ugotovitev na seji, ki ni bila sklepčna in ker je javno objavila zaključne ugotovitve, ne da bi jih predhodno sprejela na svoji seji.

7Kršena mu je bila tudi pravica do izjavljanja (kontradiktornosti), saj je bila v postopku pred komisijo pravica tožnika do izjave omejena zgolj na možnost izjasnitve o navedbah v osnutku ugotovitev, ne pa tudi po osnutku ugotovitev. Tožnik je bil povsem izključen iz dokaznega postopka, ni bila opravljena ustna obravnava, ni mogel postavljati vprašanj pričam in ni bil opravljen razgovor z njim; ni se mogel izjaviti o navedbah drugih udeležencev v postopku (B.B. in C.C.); ni se mogel izjasniti o dopolnjenih ugotovitvah, ki jih prvotni osnutek ugotovitev ni vseboval; komisija pa tudi ni upoštevala oziroma odgovorila na njegove trditve, da je ravnal v dobri veri, da ni zavestno kršil dolžnega ravnanja in da ni imel nobenega namena in tudi dejansko s svojim ravnanjem ni nikomur omogočil pridobitev kakršnekoli koristi; zaključne ugotovitve pa se opirajo na stališča iz pravnomočne sodbe sodišča, ki so tožniku v škodo, pri čemer pa tožnik v sodnem postopku ni bil stranka in ni mogel vplivati na njen izid.

8Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bil senat komisije ustanovljen s Poslovnikom, ki določa, da komisija sprejema odločitve kot kolegijski organ. Ker je sporni akt obravnaval in sprejel kolegijski organ v sestavi dveh članov na senatu komisije, o neizpolnitvi zakonske podlage ni moč govoriti. Zaključne ugotovitve so bile sprejete na 9. seji dne 9. 4. 2015, kar je razvidno iz besedila na 11. strani spornega dokumenta, tako da že iz samega spornega dokumenta izhaja, kdo ter kje ga je obravnaval oziroma sprejel. V zapisniku 9. seje je zgolj pomotoma izpadel del besedila, ki je bil nato vnesen s popravkom zapisnika, navedena napaka pa ni mogla vplivati na pravilnost zaključnih ugotovitev. Sicer pa je tožena stranka na seji dne 13. 5. 2015 obravnavala popravek zapisnika 9. seje z dne 9. 4. 2015 ter sprejela sklep št. 1 o tem, kako se zapis sklepa št. 6 s seje z dne 9. 4. 2015 pravilno glasi in ki ga tudi navaja. V zvezi s tožnikovo navedbo o nesklepčnosti seje tožene stranke, na kateri so bile sprejete zaključne ugotovitve, tožena stranka navaja, da je bil pogoj sklepčnosti in soglasja v konkretni zadevi izpolnjen, čeprav sta o zadevi odločala le dva člana komisije, ki pa sta odločitev sprejela soglasno. Takšno stališče je potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 476/13 z dne 5. 2. 2015. Izpostavlja, da postopek tožene stranke, ki je predmet tega spora, ne more biti primerljiv z upravnimi postopki, v katerih se odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, saj gre v konkretnem primeru za nadzorni postopek, v katerem neodvisni državni organ bdi nad izvrševanjem/spoštovanjem protikorupcijske zakonodaje in v katerem so posamezniku hkrati zagotovljena vsa potrebna jamstva/pravice za namen postopka.

9Glede zatrjevanih kršitev človekovih pravic tožnika navaja, da je po prejemu izjasnitev tožnika kot obravnavane osebe, v skladu s 7. odstavkom 13. člena ZintPK, proučila te navedbe in odločila, da sprejme in objavi zaključni dokument brez bistvenih sprememb. S takšnim ravnanjem ni kršila pravic tožnika, temveč je le postopala v skladu z 8. odstavkom 13. člena ZintPK ter svoje ugotovitve objavila skupaj z odgovorom tožnika. Določb 13. člena ZIntPK pa ni mogoče razlagati tako, da bi morala tožena stranka potem, ko prejme izjasnitev obravnavane osebe, le-tej še enkrat posredovati nov osnutek ugotovitev o konkretnem primeru, v katerem se npr. opredeli do navedb - dokaznih predlogov obravnavane osebe. Potem, ko je prejela izjasnitev tožnika, je opravila razgovor z dvema javnima uslužbencema Ministrstva za pravosodje, v skladu s 67. členom Poslovnika, pri čemer enačenje oseb, ki bi lahko dale določene koristne informacije za potrebe postopka tožene stranke, zaradi specifičnosti postopka iz prvega odstavka 13. člena ZintPK, s pričami, kot jih opredeljuje ZUP, ni mogoče. Tudi Vrhovno sodišče RS je v že navedeni sodbi navedlo, da v tem postopku strank oz. stranskih udeležencev v smislu ZUP ni. Zato tožniku tudi ni bila dolžna omogočiti, da se izjasni o izjasnitvah preostalih obravnavanih oseb v predmetnem postopku, ker to niso stranke postopka.

10Glede očitka, da tožniku ni omogočila, da bi podal izjasnitev glede naknadnih ugotovitev, s katerimi je dopolnila svoj osnutek ugotovitev, odgovarja, da so njene ugotovitve v zaključnem aktu, glede bistvenega, tj. glede opredelitve ravnanja tožnika, nespremenjene in se v tem delu ne razlikujejo od osnutka, ki je bil tožniku poslan v izjasnitev. Izjasnitev tožnika in njegovi dokazni predlogi na drugačno odločitev tožene stranke niso vplivali. Sodba Upravnega sodišča RS, s katero je le- to zavrnilo zahtevek C.C. glede razveljavitve odločbe o imenovanju generalnega direktorja VDT, tudi ni bila podlaga odločitvi tožene stranke v smislu dejanskega stanja, ki bi bilo bistveno za nadaljnjo oz. končno odločitev tožene stranke in je s to sodbo tožena stranka zgolj pridobila stališče drugega organa o tolmačenju materialnega predpisa. Tožena stranka je v zaključnih ugotovitvah zastopala svoje videnje, kot izhaja že iz osnutka ugotovitev. Po prejemu odgovora obravnavane osebe je v konkretnem primeru ocenila, da ni razlogov ne za ustavitev postopka, ne za sprejem novega osnutka, saj so bila vsa dejstva/okoliščine v celoti ugotovljene, tako da je posledično lahko sprejela oz. potrdila dotedanje ugotovitve, ki pomenijo zgolj mnenje glede kršitve določb ZIntPK. V izreku svojih zaključnih ugotovitev pa se je opredelila do tožnikovega ravnanja zgolj in samo z vidika definicije korupcije, kot jo opredeljuje ZIntPK. Glede na vse navedeno sodišču predlaga, da tožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno.

11V pripravljalni vlogi tožnik vztraja pri svojem tožbenem zahtevku iz tožbe.

12Tožena stranka pa v odgovoru na pripravljalno vlogo vztraja pri argumentih za svojo odločitev in sodišču ponovno predlaga, da tožbo zavrne.

13Tožba je delno utemeljena.

14Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožba tožnika, glede na to, da je bil z zaključnimi ugotovitvami seznanjen dne 10. 4. 2015, ko so bile objavljene na spletni strani tožene stranke, tožbo pa je vložil priporočeno po pošti dne 5. 5. 2015, kar je znotraj 30 dnevnega roka, ki ga Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) v 28. členu določa kot rok za vložitev tožbe, pravočasna.

15V ZUS-1 je sodno varstvo ustavnih pravic urejeno na specifičen način. Po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 sodišče odloča v upravnem sporu tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Sodišče je zato ugotavljalo, ali je tožniku v obravnavani zadevi zagotovljeno (redno) sodno varstvo v upravnem sporu. Ker je iz tožbenega zahtevka razvidno, da tožnik izpodbija zaključne ugotovitve in zahteva njihovo odpravo v delu, ki se nanašajo nanj, le-te pa vsebujejo mnenje, da je tožnik ravnal koruptivno in ker zoper zaključne ugotovitve po določbah ZIntPK, ki se uporabljajo v obravnavani zadevi, ni zagotovljeno sodno varstvo, je sodišče štelo, da so zaključne ugotovitve tak akt, s katerim je lahko poseženo v tožnikovo ustavno pravico, navedeno v tožbi in da gre zato v obravnavani zadevi za tožbo v smislu prvega odstavka 4. člena ZUS-1.

16Tožnik v tožbi zatrjuje kršitev ustavne pravice iz 22. člena Ustave. Pravica iz 22. člena Ustave, to je pravica do enakega varstva pravic, pomeni, da je vsakemu zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.

17Tožnik kot prvo v tožbi očita, da mu je bilo v navedeno ustavno pravico poseženo zaradi kršitve prepovedi samovoljnega oziroma arbitrarnega vodenja postopka tožene stranke.

18Organizacijo in poslovanje komisije kot samostojnega in neodvisnega državnega organa in postopke, s katerimi komisija uresničuje svoje zakonske naloge na področjih preprečevanja in omejevanja korupcije, nasprotja interesov, krepitve integritete in transparentnosti javnega sektorja ter pravne države, ureja Poslovnik. V četrti alineji drugega odstavka 2. člena Poslovnika je določeno, da je senat komisije kolegijski organ, sestavljen iz predsednika in dveh namestnikov ali iz predsednika in enega namestnika ali iz dveh namestnikov, ki na sejah odloča o izdaji mnenj, stališč, pojasnil, ugotovitev priporočil, opozoril in drugih odločitev iz pristojnosti komisije po zakonu in tem poslovniku; v 3. odstavku 7. člena Poslovnika pa je določeno, da je senat komisije sklepčen, če sta na seji senata komisije prisotna vsaj dva člana senata. Če senat komisije zaseda v polni sestavi, odločitve sprejema z večino glasov navzočih članov, če pa zaseda v sestavi dveh članov, odločitve sprejema soglasno. Iz zaključnih ugotovitev izhaja, da je tožena stranka (komisija) kot tričlanski kolegijski organ na 9. seji senata komisije z dne 9. 4. 2015 zaključne ugotovitve sprejela v sestavi dveh članov (eden je bil izločen), soglasno, torej z dvema glasovoma, kar pomeni, da so bila upoštevana v tretjem odstavku 7. člena Poslovnika, prvem odstavku 11. člena ZIntPK (da komisija kot kolegijski organ odloča z večino glasov) in tretjem odstavku 207. člena ZUP (odločanje kolegijskega organa), določena pravila za veljavno odločanje tožene stranke. Pravilnost navedenega stališča je potrdilo tudi Vrhovno sodišče v sodbi in sklepu I Up 476/2013 z dne 5. 2. 2015.

19Glede izločitve člana senata komisije so, glede na to, da komisija pri svojih postopkih uporablja ZUP, pomembne določbe ZUP o izločitvenih razlogih. Izločitveni razlogi so navedeni v 35. členu ZUP. V tem členu so taksativno našteti primeri, v katerih pooblaščena uradna oseba organa v konkretni zadevi ne sme niti opravljati posameznih dejanj v postopku niti o zadevi odločiti. Ti razlogi za izločitev se nanašajo na osebno razmerje uradne osebe do same upravne zadeve ali pa do stranke. V 37. členu ZUP pa je določeno, da lahko stranka zahteva izločitev uradne osebe tudi kadar druge okoliščine vzbujajo dvom o njeni nepristranosti. Iz zapisnika 9. seje senata komisije z dne 9. 4. 2015 je razvidno, da se je namestnica predsednika komisije iz obravnave konkretne zadeve izločila iz osebnih razlogov. Po mnenju sodišča so osebni razlogi lahko izločitveni razlog iz 37. člena ZUP, ki sicer ni izrecno opredeljen v 35. členu, je pa takšen, da vpliva ali bi lahko vplival v nepristranost uradne osebe. Osebne razloge je mogoče umestiti med „druge razloge“ v skladu s Poslovnikom, kar pomeni, da je za izločitev namestnice predsednika komisije obstajal zakonit razlog v smislu določb 35. in 37. člena ZUP in določbe 3. odstavka 20. člena Poslovnika, po kateri član senata komisije ali uslužbenec komisije ne sme sodelovati pri odločanju ali obravnavi zadeve, v kateri obstajajo druge okoliščine, v kateri zasebni interes (kot je opredeljen z ZIntPK) člana senata komisije ali uslužbenca komisije vpliva ali vzbuja videz, da vpliva ali bi lahko vplival na njegovo nepristranskost in objektivnost pri opravljanju javnih nalog in izvajanju uradnih postopkov. Odločitev o izločitvi namestnice predsednika komisije pa je tudi bila sprejeta soglasno, torej z dvema glasovoma.

20Iz zapisnika 9. seje senata komisije z dne 9. 4. 2015 je razvidno tudi, da je tožena stranka na tej seji obravnavala zaključne ugotovitve (kot že navedeno, v sestavi dveh članov od treh) in v zvezi s tem sprejela sklep, naveden pod točko 6, ki je bil sprejet soglasno. V navedenem sklepu sicer res manjka del besedila, da so bile zaključne ugotovitve sprejete, vendar je iz samih zaključnih ugotovitev na strani 11 razvidno, da so le-te bile obravnavane in sprejete na navedeni seji.

21Po navedenem po presoji sodišča tožena stranka v konkretnem primeru pri vodenju postopka glede zgoraj navedenega, ni ravnala samovoljno in arbitrarno, zaradi česar posledično tudi v tem delu ni prišlo do očitane kršitve iz 22. člena Ustave.

22Ker tožnik v tožbi zatrjuje kršitev ustavne pravice iz 22. člena Ustave tudi zaradi kršitve do izjavljanja (kontradiktornosti), bo sodišče v nadaljevanju presojalo tudi, ali je ta očitek utemeljen in ali gre posledično za poseg v navedeno tožnikovo ustavno pravico.

23Izpodbijani akt je bil izdan na podlagi 13. člena ZIntPK. Slednji podrobno ureja postopek za sprejem in objavo zaključnih ugotovitev. Komisija pri svojih postopkih, skladno z določbo 15. člena ZIntPK, če s tem zakonom ni določeno drugače, uporablja ZUP. Komisija svoje poslovanje uredi s poslovnikom in drugimi splošnimi akti (11. člen ZIntPK). Iz navedenega sledi, kot to pravilno navaja tožnik v tožbi, da mora komisija pri svojih postopkih primarno uporabljati procesna pravila ZIntPk, subsidiarno pa pravila ZUP. Procesna vprašanja lahko drugače kot ZUP ureja le zakon, ne pa podzakonski akt-poslovnik. Zato je torej zmotno stališče tožene stranke, da se zaradi specifičnosti predmetnega postopka kot nadzornega postopka, pri tem postopku ne uporabljajo pravila ZUP, ki veljajo za odločanje v upravnih zadevah.

24Razen tega je sodišče, po določbi 125. člena Ustave, pri odločanju vezano na Ustavo in zakon, ne pa tudi na podzakonske predpise, to pomeni, da sodišče pri presoji zakonitosti akta, ne sme uporabiti postopkovnih določb poslovnika, kolikor le-te niso v skladu z ZIntPk in ZUP (exceptio illegalis).

25Kot že zgoraj navedeno, postopek za sprejem in objavo zaključnih ugotovitev ureja 13. člen ZIntPK. Po petem odstavku 13. člena komisija izda načelno mnenje ali ugotovitve o konkretnem primeru po končanem postopku. Po določbi sedmega odstavka 13. člena komisija, kadar se njene ugotovitve nanašajo na določeno ali določljivo fizično ali pravno osebo, pošlje osnutek ugotovitev pred javno objavo tej osebi v izjasnitev. Podrobneje pa postopek iz 13. člena ZIntPK ureja Poslovnik v 52. členu. V tem členu, ki ima naslov „sprejem osnutka odločitve in pravica do predhodne izjave glede ugotovitev“ je prav tako določeno, da se ugotovitve, če se nanašajo na določeno ali določljivo fizično ali pravno osebo, po sprejemu osnutka na seji, pošlje osebi ali organu v predhodno izjasnitev in mnenje. Oseba, ki ji je bil osnutek poslan, lahko v roku sedmih delovnih dni komisiji posreduje svoj odgovor. Odgovor osebe, ki ji je bil poslan osnutek ugotovitev, po proučitvi nosilca zadeve obravnava senat komisije na seji. Po oceni navedb v odgovoru lahko senat komisije odloči: - da se postopek obravnave zadeve zaključi in osnutek sprejme brez sprememb, - da se sprejme drugačna odločitev, kot je bila v osnutku ugotovitev, - da se zadevo vrne nazaj v obravnavo in izvede nadaljnje ukrepe za razjasnitev primera, - da se osebo, ki je poslala odgovor, povabi na sejo senata z namenom razjasnitve dodatnih okoliščin (četrti odstavek). Končna odločitev se objavi na spletnih straneh komisije ali na tiskovni konferenci, skupaj z vsebino pisnega odgovora osebe, razen če ta objavi odgovora ali njegovega dela izrecno vnaprej nasprotuje.

26V konkretnem primeru ni sporno, da je tožena stranka tožniku poslala osnutek ugotovitev z dne 24. 1. 2013 v izjasnitev; sporno pa je, ali bi mu morala tožena stranka, pred objavo, glede na to, da je po sprejetem (prvotnem) osnutku dodatno ugotavljala dejstva in okoliščine oziroma izvajala dokaze, poslati v izjasnitev tudi dopolnjen osnutek ugotovitev. Upoštevajoč določbo sedmega odstavka 13. člena ZIntPK, bi, po presoji sodišča, morala tožena stranka, pred objavo, tožniku posredovati v izjasnitev tudi dopolnjen osnutek, tako da bi se tudi o navedbah v dopolnjenem osnutku lahko izjasnil. Ker tega ni storila, tožnik ni imel možnosti, da bi se izjasnil o naknadnih dejstvih in okoliščinah, ki lahko vplivajo na odločitev. To pomeni, da v postopku niso bile upoštevane vse v 13. členu ZIntPK določene procesne določbe, ki pomenijo izpeljavo načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP. Ker je torej bila tožniku kršena pravica do izjave, je izpodbijani akt iz tega razloga nezakonit. Po presoji sodišča je zato tožena stranka s tem, da je tožniku kršila pravico do izjave iz 13. člena ZIntPk, kršila ustavno jamstvo iz 22. člena Ustave, saj je eden od pomembnejših vidikov pravice do enakega varstva pravic, kontradiktornost postopka oziroma pravica do izjave.

27Tudi iz zgoraj navedenega četrtega odstavka 52. člena Poslovnika, ki določa odločitve komisije in sicer iz 1. alineje navedene določbe izhaja, da se postopek obravnave zadeve (lahko) zaključi (le), ko se osnutek sprejme brez sprememb. V obravnavani zadevi pa je bil osnutek dopolnjen, zato tožena stranka ni imela podlage, da postopek obravnave zadeve zaključi in sprejme dopolnjen osnutek. Zato bi morala tožena stranka, glede na to, da postopek ni bil zaključen, pred objavo tožniku najprej posredovati dopolnjen osnutek v izjasnitev in mu torej omogočiti pravico do izjave.

28Ker je sodišče, glede na vse zgoraj navedeno, presodilo, da je zatrjevani poseg iz 22. člena Ustave RS izkazan, ker so bila v fazi po sprejemu osnutka ugotovitev do objave zaključnih ugotovitev, bistveno kršena pravila postopka, je, na podlagi prvega odstavka 66. člena ZUS-1, ugotovilo nezakonitost izpodbijanega akta in je zato, skladno s tožnikovim zahtevkom iz 2. točke, zaključne ugotovitve v delu, ki se nanašajo na tožnika, odpravilo. O zadevi je odločilo brez oprave glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi same tožbe in izpodbijanega akta očitno, da je treba tožbi ugoditi in ugotoviti nezakonitost izpodbijanega akta.

29Ker je tožnik v 3. točki tožbenega zahtevka zahteval tudi, da se toženi stranki naloži, da mora v roku 24 ur po prejemu te sodbe, s svoje spletne strani Zaključne ugotovitve odstraniti, sodišče pojasnjuje, da v tem delu tožbenemu zahtevku ni sledilo, ker za takšno odločitev sodišča ni zakonske podlage. Objava zaključnih ugotovitev je zakonska posledica njihovega sprejema, zato tožena stranka upoštevajoč odločitev sodišča v tem upravnem sporu, za objavo, posebno skupaj z osebnimi podatki tožnika, nima več zakonske podlage. Zato je sodišče v tem delu tožbo zavrnilo.

30Ker je sodišče tožbi ugodilo in ugotovilo nezakonitost izpodbijanega akta, je presodilo tudi, da mora tožena stranka tožniku, v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, povrniti stroške postopka. V skladu z navedeno določbo se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalen znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nad. Pravilnik). Na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika je sodišče tožniku prisodilo ustrezen pavšalni znesek. Zadeva je bila rešena na seji senata in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik in ki ni zavezanec za DDV.