207. člen ZUP

Pravica do družinskih prejemkov, med katerimi je otroški dodatek, se po 87. členu ZSDP-1 uveljavlja v skladu z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek, če ta zakon ne določa drugače. ZSDP-1 ne vsebuje določbe, ki bi določala drugače kot prvi odstavek 207. člena ZUP. Glede vprašanj postopka uveljavljanja otroškega dodatka ZSDP-1 v 71. členu napotuje na uporabo določb ZUPJS. ZUPJS v prvem odstavku 34. člena določa, da center za socialno delo odloča o pravicah iz javnih sredstev po splošnem zakonu o upravnem postopku, če posamezna vprašanja v tem zakonu niso urejena drugače. Tudi ZUPJS ne vsebuje določbe, ki bi določala drugače kot prvi odstavek 207. člena ZUP. V predsodnem postopku uveljavljanja otroškega dodatka torej ni pravila, ki bi dopuščalo upoštevanje dejstev, nastalih po izdaji prvostopenjskega upravnega akta. Tudi iz ZDSS-1 ne izhaja, da bi se lahko v socialnem sporu upoštevala dejstva, ki so nastala po izdaji prvostopenjskega upravnega akta.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali se pri odločanju o priznanju pravice do otroškega dodatka upoštevajo tudi dejstva, ki so nastala po izdaji prvostopenjskega upravnega akta.

Dokler potrdilo A1 ni razveljavljeno, zavezuje državo gostiteljico. Tudi nacionalno sodišče v državi gostiteljici, ko uporablja pravo EU, nima možnosti razveljaviti potrdilo A1. Kadar država gostiteljica podvomi v pravilnost podatkov, zapisanih v potrdilu A1, lahko zahteva od države pošiljateljice, da preveri pravilnost podatkov in v primeru ugotovitve drugačnega dejanskega stanja razveljavi potrdilo A1. Pristojni nosilec države pošiljateljice, ki je izdal potrdilo A1, je dolžan ponovno preučiti upravičenost njegove izdaje. Čeprav ZČmIS za prenehanje veljavnosti potrdila A1 izrecno ne predvideva izdaje posamičnega upravnega akta oziroma odločbe, je upravni organ tudi po stališču pritožbenega sodišča pri razveljavitvi oziroma odpravi potrdila dolžan postopati po pravilih upravnega postopka. Na uporabo teh pravil napotuje tudi določba 85. člena ZZVZZ.

Izpodbijano odločbo o spremembi koncesijske odločbe je izdal župan občine, ne da bi pristojni prvostopenjski organ sploh odločal, nato pa je župan izdal še drugostopenjsko odločbo, s katero je odločil o pritožbi zoper njo. Sodišče je zato izpodbojano odločbo, ker o njej ni odločal pristojni upravni organ, odpravilo.

V 2. odstavku 207 člena ZUP-a je sicer res določeno, da se z odločbo odloči o vseh zahtevkih stranke, tudi če je postopek začet po uradni dolžnosti. Vendar pa v obravnavani zadevi ta določba ni kršena. Kot predhodno poudarjeno, gre za spor o pravici do izredne denarne socialne pomoči, o kateri CSD odloča po prostem preudarku v skladu z namenom, za katerega se denarna dajatev priznava. Ker se pravica do izredne denarne socialne pomoči izraža v denarni dajatvi, priznani znesek že po naravi stvari ne pomeni, da ne bi bilo odločeno o vseh zahtevkih. To velja tudi za predmetno zadevo. V obravnavanem predsodnem postopku priznanih 155,00 EUR izredne denarne socialne pomoči za nakup bojlerja implicite pomeni, da izredna denarna socialna pomoč v višjem znesku ni priznana, ne da bi se bilo potrebno o tem posebej izrekati.

Toženka v izpodbijani odločbi ni pojasnila, kako je izračunala zavrnjeni znesek izplačila oziroma kaj ta znesek predstavlja. Trdi, da je obrazložitev opustila zato, ker je bilo o višini zneskov , pravnomočno odločeno že v zadevi I U 1369/2017. Tako stališče pa je neutemeljeno. S sodbo U 1369/2017 je bilo odločeno o tem, da se odločba z dne 8. 6. 2017 za zavrnjeni del zahtevka odpravi. Če se upravni akt odpravi s pravnomočno sodbo, se odpravijo tudi posledice, ki so iz njega nastale (tretji odstavek 64. člena ZUS-1 in prvi odstavek 281. člena ZUP). oženka je glede na določila Javnega razpisa morala preveriti, ali je bilo javno naročilo oddano v skladu z ZJN, že pred izdajo odločbe o pravici do sredstev. Ker je tudi tiste stroške iz javnega naročila, ki po njenih trditvah niso ustrezno označeni, vključila v pravico do sredstev, je toženka s tem, ko je preverjala ta pogoj v času izdaje odločbe o zahtevku za izplačilo in zahtevek za znesek 2.939,23 EUR zavrnila, zmotno uporabila predpis. Toženka je prezrla, da je že v odločbi o priznanju pravice do sredstev upoštevala, da gre za sofinanciranje 85 % od končne priznane vrednosti naložbe. Iz izračuna v obrazcu je razvidno,

Ni pojasnjeno, ali bi tožnik v primeru, če bi bil vrnjen v izvorno državo sedaj, ko spopad nedvomno poteka, bil v nevarnosti, da bi bil mobiliziran v vojsko, sicer bi mu v nasprotnem primeru grozila pregon ali kazen, in ni pojasnjeno, ali bi v tem primeru lahko njegovo služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev.

Tožba na dopolnitev odločbe Sodnega sveta ne izpolnjuje pogojev za meritorno obravnavo. V upravnem sporu sodišče ni pristojno za dopolnitev ali dopolnjevanje odločbe Sodnega sveta. Pomanjkljivosti, ki jo stori upravni organ, če ne odloči o vseh vprašanjih, ki so predmet postopka, ni mogoče odpraviti z odločitvijo sodišča v upravnem sporu.

Po ZDSS-1 in sodni praksi je obseg socialnega spora določen z odločitvijo iz predsodnega upravnega postopka. Kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku (63. člen ZDSS-1). Pravilno je torej stališče toženca, da je predmet obravnavanja in odločanja v sodno socialnem sporu določen že z izpodbijanim posamičnim upravnim aktom, izven predmeta, o katerem je bilo odločeno, pa ni dopustno soditi. Čeprav socialni spor ni pravda, je tudi socialno sodišče vezano na postavljen tožbeni zahtevek. Način odločanja sodišča v socialnem sporu je določen v 81. in 82. členu ZDSS-1. Po 81. členu ZDSS-1 sodišče s sodbo tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, če ugotovi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta zakonit in da je izpodbijani upravni akt pravilen ter zakonit. Če tožbenemu zahtevku ugodi, s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi delno ali pa v celoti in odloči o pravici,

Glede na vsebino prošnja tožnic ni nerazumljiva. Sicer pa je organ sam že v izpodbijanem sklepu navedel, da tožnici prošnjo vlagata tako na podlagi 127. člena ZTuj-2 kot tudi po 47. členu tega zakona ter hkrati ob upoštevanju 8. člena EKČP. Ker torej vloga ni nerazumljiva, je odločitev organa o njenem zavrženju napačna. Napačno je pravno mnenje organov, da uveljavljanje več zahtevkov v eni vlogi po ZUP ni dopustno. Tak način uveljavljanja več zahtevkov pomeni le to, da naj upravni organ najprej odloča o prvo postavljenem zahtevku, če temu ne bo ugodil, pa o drugo postavljenem.

Navedba prvostopenjskega organa, da je napravil varnostno oceno stanja v Ukrajini, čeprav le-ta ni v obrazložitvi odločbe razvidna, pa ne more biti odločilna napaka, da bi sodišče moralo odločbo odpraviti in jo vrniti v ponovni postopek z namenom dopolnitve ugotovitvenega postopka, kajti tožnica od vložitve pripravljalne vloge z dne 14. 4. 2016 ni sodišču predložila nobenega novega dokumenta, listine ali drugega dokaza, ki bi kazal na to, da se je situacija v Ukrajini bodisi na splošno, bodisi samo v njenem primeru, spremenila glede na že razsojene okoliščine v takšni meri, da bi bila potrebna aktualna ocena stanja v izvorni državi.

V nobenem predpisu ni določeno, da bi smel svet zavoda delovati oziroma sprejemati odločitve le, če so vsa mesta v njem popolnjena oziroma da bi bili nezakoniti sklepi sveta, ki bi bili sprejeti v času, ko ta ni popoln. Glede na to, da je za nasprotno kandidatko glasovalo 7 od 10 obstoječih oziroma 11 predvidenih članov sveta, je druga kandidatka v vsakem primeru dobila večino glasov, kot je določeno v dvanajstem odstavku 46. člena ZOFVI.

Vloge z dne 19. 4. 2016 ni mogoče obravnavati kot pritožbe (ne glede na to, da vloga tudi ni bila tako poimenovana), saj bi bilo to vlogo mogoče obravnavati kot pritožbo samo, če bi bilo obvestilo izdano v obliki upravne odločbe in bi vsebovalo vse sestavne dele odločbe, kot to določa 210. člen ZUP, torej vključno s pravnim poukom oziroma poukom do pravnega sredstva, in če bi bila pritožba vložena v roku, ki ga zakon določa za vložitev pritožbe in ki praviloma znaša 15 dni (235. člen ZUP). V izreku mora biti jasno in določno odločeno o vsebini odločitve. V konkretnem primeru pa v izreku izpodbijanega sklepa ni jasno in določno odločeno o vsebini odločitve, saj ni jasno, ali se zavrže tožnikova vloga ali tožnikova pritožba. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožena stranka tožnikovo vlogo zavrgla na podlagi 240. člena ZUP, ker jo je štela za pritožbo. V izreku izpodbijanega sklepa pa je navedeno, da se zavrže tožnikova vloga z dne 19. 4. 2016. Vloge pa se ne more zavreči na podlagi 240. člena ZUP, temveč se jo lahko zavrže na podlagi 67. člena ZUP.

Odločba o ugovoru zoper račun in obvestilo o dolžnosti plačila stroškov opravljanja pravniškega državnega izpita je nična iz razloga po 1. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Ker revident od sodišča ni bil upravičen zahtevati nadaljnje vsebinske presoje odločbe, sodišče prve stopnje pa te ne bi smelo opraviti, je v izpodbijani sodbi sprejeta razlaga drugega odstavka 19. b člena ZPDI za revidentov primer nebistvena, posledično pa tudi v reviziji postavljeno pravno vprašanje ni pomembno po vsebini obravnavane zadeve.

V primeru prvostopenjskega upravnega spora zoper dejanje, ki posega v ustavni položaj tožnika (4. člen ZUS-1), je glavna obravnava temeljna za ugotovitev upoštevnega dejanskega stanja tudi z vidika zahtev 23. člena Ustave. Iz 22. člena Ustave skladno z načelom pravne države (2. člen Ustave) tudi izhaja, da se lahko pravice ali obveznosti oziroma pravni položaj posameznika spremenijo samo na podlagi zakonitega posamičnega in konkretnega akta, ki je bil izdan v zakonsko predpisanem postopku. ZSS o potrditvi negativne ocene sodniške službe izrecno predvideva izdajo ugotovitvene odločbe (76. člen), ne da bi podrobneje opredelil, v katerem trenutku mora biti izdelana in določil njeno obliko. Tudi Poslovnik sodnega sveta posebnih določb o obliki odločitev v posamičnih in konkretnih zadevah ne vsebuje. Zato se morajo glede tega vprašanja smiselno uporabiti določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek (27. člen Poslovnika Sodnega sveta). Glede na potrebo po ustavno skladni razlagi razmerja med 74. in 76. členom ZSS bi po presoji Vrhovnega sodišča moral Sodni svet o potrditvi negativne ocene sodniške službe odločiti z aktom v obliki ugotovitvene odločbe ob smiseln

Ker gre v obravnavani zadevi za oblastveno odločitev in tožena stranka v Zaključnih ugotovitvah ugotavlja kršitev dolžnega ravnanja tožnika v posamičnem primeru, so Zaključne ugotovitve akt po drugem odstavku 2. člena ZUS-1, torej javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, s katerim je organ (tožena stranka) odločil o obveznosti (dolžnem ravnanju) posameznika (tožnika), ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Zato je treba tožniku zagotoviti učinkovito sodno varstvo (23. in 15. člen Ustave RS v povezavi s 157. členom Ustave RS), ki pa je ob ustavno skladni razlagi prav v tem, da se mu zagotovi polna presoja zakonitosti izpodbijanega akta, torej ob vsebinsko celoviti presoji vseh pravnih kot tudi dejanskih okoliščin, saj za zadržanost ali omejenost take presoje ni ne ustavnih in ne zakonskih omejitev. Le v primeru upravnega spora zaradi nezakonitosti dejanja se v izrek vnese njegov kratek opis in čas storitve dejanja, torej okoliščine, ki služijo njegovi individualizaciji, medtem ko se ta v primeru izpodbijanja pravnega akta opravi z njegovim poimenovanjem, številko, datumom ipd. V obeh primerih gre torej za konkretizacijo posamičnih aktov ali dejanj, ki

Upravni organ je preuranjeno izdal izpodbijano odločbo, saj za njeno izdajo niso bili izpolnjeni pogoji in je ta zato nezakonita. V predmetnem postopku je upravni organ odločal na podlagi ZMR-2, ki v drugem odstavku 10. člena določa, da se novo dovoljenje ne izda, če število že izdanih dovoljenj presega določene ribolovne možnosti. V tretjem odstavku 10. člena pa je določeno, da se dovoljenja izdajajo po časovnem zaporedju prispelih vlog. Gre za specialnejše določbe glede na ZUP, ki razveljavljajo splošnejše (lex specialis derogat legi generali), zato upravni organ ne bi smel vloge za izdajo dovoljena zavrniti, glede na nesporno ugotovitev, da tožeča stranka izpolnjuje pogoje za izdajo dovoljenja za gospodarski ribolov iz prvega odstavka 11. člena ZMR-2. Določbo šeste alineje prvega odstavka 13. člena ZMR-2, po kateri sprememba podatkov na dovoljenju za gospodarski ribolov povzroči prenehanje veljavnosti slednjega, je treba razlagati ob upoštevanju uveljavljenih metod razlage in namena zakonodajalca, posebej za vsak podatek na dovoljenju ločeno.

Davčni zavezanec v smislu določbe 39. člena ZDDV-1 je tudi posameznik, ki v času vložitve popravka obračuna DDV sicer ne opravlja več gospodarske dejavnosti, pa želi s popravkom obračuna popraviti oziroma zmanjšati znesek DDV, ki ga je obračunal v času, ko je še opravljal gospodarsko dejavnost.

Tožnik je vložil prošnjo za dodelitev BPP 29. 4. 2015, to je dva delovna dneva pred iztekom roka za vložitev zahteve za sodno varstvo zoper plačilni nalog, ki je bil izdan 25. 4. 2015. Kot pravilno navaja tožnik v tožbi, bi lahko tožena stranka izdala odločbo o BPP tudi kasneje, kot se to v praksi velikokrat dogaja. Po presoji sodišča tožniku neutemeljeno ni bila dana možnost sodelovanja v postopku in s tem možnost, da se izjasni, da navaja dejstva in predlaga dokaze.