VSL sodba III Cp 2461/2016

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi morala toženka tožniku plačati 12.860,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2015 (I. točka izreka). Tožniku je naložilo plačilo 873,94 EUR pravdnih stroškov toženki (II. točka izreka).

2Tožnik v pravočasni pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje postopek začelo napačno, ko je zavrglo tožbo zoper drugo toženko. O navedenem zahtevku bi moralo vsebinsko odločiti, saj je šlo za sodničino naklepno ravnanje. Zoper odločitev se ni pritožil, ker bo zoper sodnico vložen regresni zahtevek. Kot bistveno navaja, da sodba ni obrazložena, ker prvostopenjsko sodišče ni odgovorilo na njegove navedbe, ki potrjujejo, da je 172 prekrškovnih spisov posledica šikaniranja in namerne povzročitve škode tožniku. Ni se namreč opredelilo do dokazil, da ni zaposlen v Odvetniški družbi X, niti do spregleda uklonilnega zapora pri globi v znesku 40,00 EUR. Prav tako sodišče ni obravnavalo očitkov o odstopu njegovih dopisov (z vsebino urgence) kot zahtev za sodno varstvo ter očitkov o istočasni izdaji večjega števila odločb in o neizvedbi dokazov. Nadalje meni, da sodišče ni obrazloženo zavrnilo dokaznih predlogov za zaslišanje sodnic A. A., B. B., C. C. in Č. Č. Po mnenju pritožnika njihovo zaslišanje glede pritiska D. D. nanje pri odločanju ne nasprotuje načelu neodvisnosti in imunitete sodnikov. Pojasnjuje, da je predlagal zaslišanje D. D. o razlogih, zakaj ni koristila steka, ni omenila poizvedb pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZZZS) o zaposlitvi tožnika ter odgovora Odvetniške zbornice glede utemeljenosti stroškovnikov. Opozarja, da ni jasno, zakaj se dokazni predlogi nanašajo na nerelevantna dejstva. Nasprotuje odločitvi sodišča, da so njegovi dokazni predlogi prepozni, saj je že v tožbi podal predlog za vpogled v spis. Poudarja, da ima ravnanje sodnice D. D. znake kaznivega dejanja iz 288. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Njene odločbe so obremenjene s kvalificirano stopnjo napačnosti. Sodnica je prekršila 25. člen Ustave RS, ker se ni obrazloženo opredelila do tožnikovih navedb, temveč ga je z izdanimi odločbami le sankcionirala tako, da mu je naložila plačilo sodnih taks. Navaja, da je bil povod za njeno ravnanje 17. 9. 2013 priporočeno poslana zahteva za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku, ki jo je izdal sodničin mož, s katero ga je užalil. Do 17. 9. 2013 je sodnica namreč reševala le posamezne tožnikove zahteve za sodno varstvo, ki so bile rešena za pritožnika ugodno. Po tem datumu pa je izdalo veliko število za tožnika neugodnih sodnih odločb. Pojasnjuje, da je sodnica tožniku istočasno vročala po 8 - 11 odločb, s katerimi je zavrnila zahtevo za sodno varstvo in mu naložila plačilo 150,00 EUR sodnih taks, ki so zapadle v plačilo istočasno. Meni, da bi sodnica morala ob izdaji več odločb hkrati uporabiti pravila o steku in odločiti z eno odločbo ter tožniku naložiti v plačilo le eno globo. Dejstvo, da tega ni storila, potrjuje, da je želela tožnika finančno obremeniti, saj bi sicer opravila poizvedbe o njegovih mesečnih prejemkih. Ob tem mu ni priznala stroškov postopka (niti poštnin) in ga ni zaslišala, čeprav je opozoril, da gre za kar 172 prekrškovnih postopkov. Sodnica je v nasprotju s sodno prakso zavrnila tožnikove stroškovnike. Če bi po uradni dolžnosti ugotovila, da se uklonilni zapor ne more izreči za globo v višini 40,00 EUR, bi morala zahtevi za sodno varstvo delno ugoditi in tožniku ne bi mogla naložiti 150,00 EUR sodne takse. Tudi skrivanje poizvedb pri ZZZS, da tožnik ni zaposlen v odvetniški družbi, kaže na naklep sodnice. Prav tako je popravila datum izdaje sodne odločbe, tako da je bila izdana še pred nastopom zastaranja. Predlaga spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku oziroma podredno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje drugemu sodniku.

3Tožnik je vložil tudi dopolnitev pritožbe, ker pa je bila vložena po izteku pritožbenega roka, pritožbeno sodišče navedb v njej ni presojalo.

4Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Tožnik je na podlagi 26. člena Ustave RS uveljavljal odškodninsko odgovornost države zaradi očitanega protipravnega ravnanja okrajne sodnice D. D., vodje enotnega prekrškovnega oddelka okrajnih sodišč koprskega okrožja,(1) ki naj bi kršila zakon z namenom škodovati tožniku in s tem storila kaznivo dejanje protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja (288. člen Kazenskega zakonika, v nadaljevanju KZ-1). Tožbo je gradil na prepričanju, da ni kršil predpisov o ustavljanju in parkiranju vozil, zaradi česar so bile vse odločbe v postopku o prekršku, s katerimi so bila zavrnjena njegova pravna sredstva (ugovori in zahteve za sodno varstvo), nezakonite. Trdil je, da je sodnica D. D. do 17. 9. 2013 ugodila vsem zahtevam za sodno varstvo tožnika, po tem datumu pa so bile vse zavrnjene kot neutemeljene(2). S tem mu je povzročila škodo v višini nepriznanih stroškov postopka in sodnih taks. Zato zahteva povrnitev stroškov zastopanja in plačanih sodnih taks v višini 12.860,48 EUR. Navajal je, da je sodnica zahteve za sodno varstvo zavrnila tudi, ko je bil zagrožen uklonilni zapor za globo v višini 40,00 EUR, čeprav bi jim morala delno ugoditi po uradni dolžnosti. Zaradi njenega vpliva kot nadrejene sodnice (vodje enotnega prekrškovnega oddelka) so tudi sodnice A. A., B. B., C. C. in Č. Č. v odločbah zagrešile enake napake glede uklonilnega zapora in zavrnitve stroškovnikov ter neizvedbe dokaznih predlogov. Sodnici je tožnik očital tudi neuporabo pravila o steku in nepravilno postopanje v zadevah sodne uprave (nepravilen odstop dveh dopisov, predodeljevanje prekrškovnih spisov drugim sodiščem, odločanje o izločitvi, poizvedbe o njegovi zaposlitvi) ter opozarjal na različno sodno prakso sodišč v prekrškovnih zadevah, v katerih je obravnavan.

7Sodišče prve stopnje je presodilo, da ni podana protipravnost ravnanja sodnice D. D. v postopku odločanju o prekrških zoper tožnika, temveč so bila njegova pravna sredstva zavrnjena po zakonitem postopku, opisanem v 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Ugotovilo je, da je bil tožnik obravnavan po hitrem postopku o prekršku zaradi kršitev predpisov o ustavitvi in parkiranju vozil (prvi odstavek 52. člena Zakona o prekršku, v nadaljevanju ZP-1). Ob ugotovitvi prekrška mu je bilo na vozilu puščeno obvestilo o prekršku (po trditvah tožnika je bilo teh 172). Zaradi neplačila globe se je postopek nadaljeval z izdajo plačilnega naloga za 40,00 EUR globe (osmi odstavek 57. člena ZP-1). Na podlagi tožnikovega ugovora je prekrškovni organ (obrazloženo) odločil z odločbo o prekršku, zoper katero je tožnik vložil zahtevo za sodno varstvo (prvi in tretji odstavek 59. člena ZP-1). Prekrškovni organ je odločbo posredoval v odločitev pristojnemu sodišču (sedmi odstavek 63. člena ZP-1), ki je tožnikove zahteve za sodno varstvo argumentirano zavrnilo kot neutemeljene (65. člen ZP-1). Iz obrazložitve prvostopenjskega sodišča izhaja, da okrajno sodišče v prekrškovnem postopku ni izvajalo dokazov zaradi prekluzije, saj tožnik v ugovoru ni navedel dejstev in dokazov v svojo korist(3). Tožnik torej v zahtevi za sodno varstvo ni mogel navajati novih dejstev in dokazov, razen ob pogoju nekrivde (57.b člen ZP-1). Ker v postopku o prekršku stroške postopka plača tisti, ki mu je bila izrečena sankcija za prekršek (prvi odstavek 144. člena ZP-1), tožniku niso bili priznani stroški zagovornika. Ker tožnik z zahtevami za sodno varstvo ni uspel, mu je bilo naloženo plačilo sodne takse po določbah ZST-1. Tudi v primerih, kjer je bil prekrškovni postopek ustavljen, je sodišče obrazložilo razloge za zavrnitev stroškovnikov. Pojasnilo je, da je tožnik za zagovarjanje pooblastil Odvetniško družbo X, o. p., d. o. o., katere ustanovitelj oziroma družbenik je bil sam in v kateri je zaposlen kot odvetnik(4). Zato bi moral izkazati, da je storitve zanj opravil drug odvetnik, oziroma, da so mu stroški zagovarjanja sploh nastali, saj v lastni zadevi nima pravice do povračila stroškov (sklep VSL II Cp 2733/2009 z 12. 11. 2009)(5). Tudi stroškov poštnin sodišče tožniku ni priznalo, saj tožnik stroškov, ki bi mu osebno nastali, ni priglasil, temveč je zahteval le povrnitev stroškov odvetniške pisarne. Na podlagi navedenega gre pritrditi zaključku prvostopenjskega sodišča, da je bilo odločanje v postopkih o prekrških zoper tožnika v skladu z določbami ZP-1.

8Poudariti velja, da tudi če bi držalo stališče pritožnika, da so bili razlogi o zavrnitvi njegovih stroškovnikov napačni, to ne zadošča za protipravnost sodnikovega ravnanja. Trditve o nepravilnem odločanju (nepravilnem pravnem stališču) sodišča še ne pomenijo tolikšne stopnje protipravnosti, ki bi utemeljevala odškodninsko odgovornost države po 26. členu Ustave(6). Narava pravnega odločanja je namreč taka, da je pogosto možna različna pravna presoja obravnavnih vprašanj oziroma različna razlaga predpisov. Zato pojma protipravnosti sodnikovega ravnanja ni mogoče enačiti z (vsemi) razlogi, zaradi katerih bi bila sodna odločba lahko spremenjena ali razveljavljena v postopku z (iz)rednimi pravnimi sredstvi. Ko gre za sodniške napake, so lahko podlaga odškodninske odgovornosti samo grobe kršitve sodniške dolžnosti - sodniška samovolja pri razlagi prava, v nekaterih primerih tudi pri ugotavljanju dejanskega stanja (ki se izraža prek očitne napačnosti), zloraba oblasti, korupcija in druge grobe kršitve poštenosti postopka(7). S protipravnostjo torej sodna praksa razume le kvalificirano stopnjo napačnosti, tj. nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse, ko sodnik ne uporabi jasne določbe zakona ali predpis namenoma razlaga v nasprotju z ustaljeno sodno prakso zaradi pristranskosti, ali če namerno ugotovit relevantne dejanske okoliščine v nasprotju z rezultati dokaznega postopka(8).

9Ob povedanem tudi očitki o protipravnosti sodniškega odločanja, ker sodišče po uradni dolžnosti ni zaznalo, da je bil tožniku nepravilno zagrožen uklonilni zapor za globo v višini 40,00 EUR (čeprav se je določal le za globe nad 300,00 EUR), ne predstavlja takšne kvalificirane stopnje napačnosti, ki bi utemeljevalo odškodninsko odgovornost zaradi nezakonitega sojenja. Res je bil tožniku zagrožen uklonilni zapor kot način izvršitve sankcije, vendar postopek njegove določitve po 202.b členu ZP-1 ni bil uveden. Zgolj okoliščina, da tožnik ne bi dolgoval plačila sodne takse, če bi sodišče po uradni dolžnosti spremenilo odločbe glede uklonilnega zapora, ne predstavlja protipravnega ravnanja sodnice. Nenazadnje bi v primeru, če bi šlo za očitno nepravilnost, nanjo lahko opozoril tudi tožnik sam v zahtevi za sodno varstvo(9).

10Očitki o zavrnitvi stroškovnikov in spregledu uklonilnega zapora torej ne zadoščajo za protipravnost sodniškega odločanja. Enako velja za navedbe tožnika o neuporabi pravila o steku ter nepravilnem postopanju v zadevah sodne uprave (tj. nepravilnem odstopu dveh dopisov(10), predodeljevanju prekrškovnih zadev ter zavrnitvi predloga za izločitev). Zato trditve o opravljenih poizvedbah glede tožnikove zaposlitve, o stališču Odvetniške zbornice glede plačila stroškov postopka in trditve o sporu tožnika s sodnico D. D., niso relevantne za odločitev v zadevi in sodišče nanje ni bilo dolžno odgovarjati. Sodišče se namreč ni dolžno opredeliti do očitno neutemeljenih ali nerelevantnih navedb stranke. Tudi ni nujno, da je odgovor na navedbe stranke vedno izrecen, saj je v določenih primerih tudi iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in jih obravnavalo. Sodišče torej ni zagrešilo kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker se ni opredelilo do navedb o tožnikovi zaposlitvi v Odvetniški družbi (tj. do dokazil, da samostojno opravlja odvetniško dejavnost, do potrdila Odvetniške zbornice in opravljenih poizvedb pri ZZZS) in do spregleda uklonilnega zapora. Tudi če bi se tožnikove navedbe izkazale za resnične, to ne bi zadoščalo za dosego pravnega standarda protipravnosti. Zato je sodišče utemeljeno zavrnilo zaslišanje sodnic, katerih odločbe naj bi vsebovale enake napake glede zavrnitve stroškovnikov in spregleda uklonilnega zapora. Iz enakega razloga se sodišču ni bilo treba opredeliti do očitkov nepravilnega postopanja v zadevah sodne uprave, do navedb o istočasni izdaji večjega števila odločb, neuporabi pravil o steku ter neenotne sodne prakse. Očitek o spremembi datuma izdaje sodne odločbe, tako da je bila ta izdana še pred nastopom zastaranja, pa je povsem pavšalen, saj tožnik ne navede opravilne številke zadeve, v kateri naj bi sodnica D. D. tako postopala.

11Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo predlagane dokaze (v 17. in 18. točki obrazložitve) že zato, ker so bili namenjeni dokazovanju nerelevantnih dejstev. Dokazne predloge iz 17. točke obrazložitve je tudi sicer pravilno zavrnilo kot prepozne, saj so bili podani po prvem naroku za glavno obravnavo in tožnik ni izkazal razlogov, zakaj jih brez svoje krivde ni podal pravočasno (286. člen ZPP). Z navedbo, da je pravočasno predlagal vpogled v spis, pritožnik ne more doseči drugačne odločitve. Sodišče prve stopnje je namreč tožniku na naroku 4. 11. 2015 naložilo, naj z dokazili izkaže, da je poskusil pridobiti vse listine in pojasni, zakaj predlaga, da jih pridobi sodišče. Dokaznih predlogov (omenjenih v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe(11)) tožnik kljub pozivu sodišča ni predložil v naslednji pripravljalni vlogi z 19. 11. 2015, temveč šele z vlogo 4. 1. 2016 oziroma s tretjo pripravljalno vlogo, predloženo na naroku 11. 1. 2016. Dodati velja, da tožnik očitane kršitve določb ZPP ni uveljavljal takoj, ko je bilo mogoče (286.b člen ZPP). Sodišče prve stopnje je že na naroku 23. 3. 2016 zavrnilo dokazne predloge tožnika kot prepozne, tožnik pa ni zatrjeval, da procesne kršitve ni mogel grajati nemudoma.

12Pritožbeno sodišče pripominja, da je zoper odločbo sodišča v prekrškovnem postopku dopustna zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo vloži državni tožilec po uradni dolžnosti ali na pobudo osebe, ki ima pravico do vložitve pravnega sredstva (169. člen ZP-1). Tožnik je na naroku 4. 11. 2015 navedel, da pobud za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ni podal, razen v prvih 17 zadevah (ki jim vrhovni državni tožilec ni ugodil). Zato ne more uspešno terjati denarne odškodnine zaradi škode, ki naj bi bila povzročena z odločbami o zahtevah za sodno varstvo (razen v omenjenih 17-ih). Med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem sodišča je bila zaradi opustitve tožnika (ki ni vložil pobude za zahtevo za sodno varstvo) pretrgana relevantna vzročna zveza. Tožnik ne more uspešno zahtevati odškodnine, če je zanemaril v postopku predvidena pravna sredstva, namenjena preprečitvi zanj neugodnih posledic in varstvu njegovih pravic(12).

13Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP se je pritožbeno sodišče opredelilo le do navedb pritožnika, ki so odločilnega pomena.

14Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP).

-------------

Op. št. (1): Tožnik je vložil tožbo tudi zoper omenjeno sodnico, ki pa jo je prvostopenjsko sodišče zavrglo s sklepom z 8.7.2015, ki je postal pravnomočen 1.9.2015.

Op. št. (2): Sprožilni razlog negativne obravnave naj bi bil tožnikov dopis, poslan priporočeno 17. 9. 2013, s katerim je užalil sodnico in njenega moža.

Op. št. (3): Sodišče prve stopnje je primeroma izpostavilo ugovor zoper plačilni nalog v zadevi ZSV 426/2012 (A39), v katerem je tožnik navedel le, da ugovarja zoper plačilni nalog in ga izpodbija v celoti, pri čemer bo obrazložitev podal na zaslišanju. Ker v ugovoru tožnik ni navedel dejstev in dokazov v svojo korist, je nastopila prekluzija in sodišče kasnejših dejstev in dokazov ni moglo upoštevati. Tudi v ugovoru ZSV 395/2013 je tožnik navedel le, da ni jasno, kje naj bi bil prekršek storjen, zaradi česar plačilnega naloga ne more izpodbijati s konkretnimi dokazi (A 77). Preostalih ugovor tožnik ni predložil.

Op. št. (4): Po 37. členu Zakona o odvetništvu je družbenik odvetniške družbe lahko le odvetnik, ki v njej opravlja odvetniško dejavnost.

Op. št. (5): Primerjaj 5. točko obrazložitve v zadevi ZSV 395/2012 in ZSV 395/2012 ter 6. točka obrazložitve ZSV 333/2013. V nekaterih zadevah pa je tožnika zastopala odvetnica E. E., ki je po ustavitvi postopka izjavila, da stroškov ne priglaša. Ker tožnik ni izkazal plačila stroškov odvetnici, je sodišče stroškovne zahteve zavrnilo, saj tožnik ne more zahtevati povrnitve stroškov, ki mu niso nastali (primerjaj 7. točko obrazložitve v ZSV 426/2012 in ZSV 433/2012).

Op. št. (6): III Ips 142/2005, glej sklep Up-275/02, Up-19/05-6, Up-389/00, načelno pravno mnenje občne seje VSS z dne 14.12.1995, objavljeno v Pravna mnenja VSS 2/95.

Op. št. (7): Glej J. Zobec, Odškodninska odgovornost sodnika in odgovornost države zanj, Pravni letopis, 2013, str. 185-213.

Op. št. (8): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS S II Ips 1014/2007, II Ips 556/2002, II Ips 64/2010, II Ips 101/2010, II Ips 35/1998, II Ips 660/2007, II Ips 1195/2008 in II Ips 139/2011.

Op. št. (9): Pritožbeno sodišče pripominja, da je v zadevah, v katerih tožnik očita spregled uklonilnega zapora, sodišče o zahtevah za sodno varstvo odločalo še pred uveljavitvijo odločbe Ustavnega sodišča U-I-12/12 z dne 11. 12. 2014, objavljene 19.12.2014, s katero je razveljavilo ureditev uklonilnega zapora in odločilo, da se ustavijo postopki odločanja o uklonilnem zaporu, ki do dneva objave odločbe še niso končani. V zadevah, v katerih je bil postopek odločanja o uklonilnem zaporu do tega dne končan, pa se uklonilni zapor ne izvrši oziroma se njegovo izvrševanje ustavi. Tudi noveli ZP-1I oziroma ZP-1H, ki sta omejili možnost uklonilnega zapora glede na višino globe, v času, ko je prekrškovni organ zagrozil z uklonilnim zaporom, še nista veljali (glej ZSV 369/2012, ZSV 403/2012, ZSV 323/2013, ZSV 399/2012, 407/2012, 411/2012, 405/2012, 367/2012, 74/2013, 370/2012, 406/2012, 408/2012, 366/2012, 368/2012, 404/2012, 336/2013, 342/2013 v prilogah A 57-72 ter A 75).

Op. št. (10): Tudi sicer ne drži, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do odstopa dveh tožnikovih dopisov kot zahtev za sodno varstvo. Pojasnilo je namreč, da tožnik ni navedel za kakšni vlogi je šlo oziroma kaj sta predstavljali. Pritožbena opredelitev vlog kot urgenc predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, ki jo pritožbeno sodišče ne sme in ne more upoštevati (337. člen ZPP), saj tožnik ne pojasni, zakaj teh trditev ni podal pravočasno.

Op. št. (11): Tj. sodbe Okrajnega sodišča v Piranu ZSV 182/2013, ZSV 239/2013, ZSV 175/2012, ZSV 9/2013, ZSV 10/2013 in Pr 48/2014, plačilni nalog št. 10009206, dopis Okrajnega sodišča v Piranu Su 86/2015 in dopis z 18. 12. 2013, dopis Odvetniške zbornice, dopise Vrhovnega sodišča z 18. 12. 2013, 30. 1. 2014, 22. 5. 2015, pooblastilo s 3. 9. 2012, podatke pošte Slovenije, dokazni predlog za opravo poizvedb pri Komisiji za izobraževanje pri Ministrstvu za javno upravo in Občinski inšpekciji in redarstvu Občine Izola ter zaslišanje priče F.F. (priloge A108, A115, A117 - A120, A122, A123 in list. št. 72 ter 76).

Op. št. (12): Primerjaj sodbo in sklep VSL II Cp 1830/2013 z 22. 1. 2014 in sodbo VSRS II Ips 773/2009 s 6. 10. 2011.