52. člen ZP-1

Deklaranti se štejejo za strokovnjake na področju carinjenja, saj se z vlaganjem carinskih deklaracij ukvarjajo poklicno. Kot taki morajo poznati kombinirano nomenklaturo carinske tarife, iz katere izhaja, da se litijeve baterije uvrščajo pod drugo tarifno številko kot pa litij-ionske, prav tako pa se zavedajo, da vložitev carinske deklaracije, ki vsebuje nepravilne ali nepopolne informacije, predstavlja prekršek. Zaradi tega jim je mogoče ob zgornjih ugotovitvah o neujemanju opisov blaga v računih, ki jih je uvoznik priložil dispozicijam, z opisi blaga v spremnih računih, ki jih je izvoznik priložil pošiljkam, ker niso zahtevale dopolnitve dokumentacije, da bi lahko zanesljivo ugotovile kakšne baterije so predmet uvoza in jih posledično uvrstile pod pravilno tarifno številko kombinirane nomenklature carinske tarife, pač pa so se zanašale na pravilnost podatkov v spremnih računih, očitati zavestno malomarnost. Prekrškovni organ glob, ob odsotnosti posebnih olajševalnih okoliščin, ki bi utemeljevale njihovo omilitev po šestem odstavku 26. člena ZP-1, niti ni mogel odmeriti nižje, kot pa jih je odmeril, še manj pa obravnavane prekrške šteti za prekrške neznatnega pomena. Tud

Ker skladno s prvim odstavkom 108. člena ZPrCP strokovni pregled po tem zakonu obsega zdravniški pregled, s katerim se ugotavljajo znaki motenj v vedenju, ki lahko povzročijo nezanesljivo ravnanje v prometu, in odvzem vzorcev krvi, urina ali drugih telesnih tekočin oziroma tkiv zaradi ugotavljanja prisotnosti alkohola, prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, ki vplivajo na zmožnost varne udeležbe v cestnem prometu, se obdolženec neutemeljeno zavzema, da s tem, ko je zavrnil (le) pregled krvi in urina, ni odklonil strokovnega pregleda.

Prvoten plačilni nalog prekrškovnega organa je bil odpravljen, zato ne gre za podvajanje postopkov oziroma za dvakratno sojenje.

Določba 2. točke prvega odstavka 5. člena ZVPNPP se nanaša na zavajajočo predstavitev izdelka kot celote in na zavajajoče informacije glede glavnih značilnosti izdelka (uporabljen je množinski samostalnik). To obsega vse informacije takšne narave o določenem izdelku, ki povzročijo ali bi utegnile povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel. Gre za primer kolektivnega prekrška kot primera navideznega realnega steka, saj je že zakonodajalec predvidel, da več istovrstnih izvršitvenih ravnanj predstavlja eno(tno) zavajajočo poslovno prakso, njena uporaba pa en prekršek. Prostora za konstrukcijo pravega realnega steka zato ni.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da utemeljen sum izhaja iz vsebine obdolžilnega predloga ter zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti (iz katerega izhaja, da je imel obdolženec ob upoštevanju tolerance v organizmu najmanj 0,70 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka), ki ga je obdolženec brez pripomb podpisal, saj je glede na predložene dokaze verjetnost, da je obdolženec ta prekršek dejansko storil, večja od verjetnosti, da ga ni storil.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da utemeljen sum izhaja iz vsebine obdolžilnega predloga ter zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti (iz katerega izhaja, da je imel obdolženec ob upoštevanju tolerance v organizmu najmanj 0,53 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka), ki ga je obdolženec brez pripomb podpisal, saj je glede na predložene dokaze verjetnost, da je obdolženec ta prekršek dejansko storil, večja od verjetnosti, da ga ni storil.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da utemeljen sum, da je obdolženec storil očitani mu prekršek, izhaja iz vsebine obdolžilnega predloga ter zapisnika o postopku za prepoznavo znakov oziroma simptomov, ki so posledica prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi v organizmu in njihovih presnovkov, ki zmanjšujejo njegovo sposobnost za vožnjo z dne 20. 1. 2023 (priloga A1 spisa), iz katerega izhaja, da je obdolžencu naprava za hitro ugotavljanje prisotnosti prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi v slini pokazala pozitiven rezultat, da obdolženi zapisnika ni podpisal, da mu je bil odrejen strokovni pregled ter da je obdolženi odrejen strokovni pregled odklonil, čeprav je bil opozorjen na posledice odklonitve. Potrditi je namreč zaključek sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru izpostavljeni zapisnik z dne 20. 1. 2023 ni očitno nezakonit. Preverjanje psihofizičnih sposobnosti udeležencev v cestnem prometu, kar je ena izmed bistvenih predpostavk za varno udeležbo v prometu, pa še ni postopek o prekršku, zato policisti tudi niso dolžni preizkušancem dajati nikakršnih pravnih poukov o njihovih pr

Hitri postopek o prekršku v primeru take kršitve, kot se očita obdolžencu, ni dovoljen po določbi po 6. alineji drugega odstavka 52. člena ZP-1, zato se ne more zaključiti na kraju ugotovitve prekrška, predlagatelju pa ni potrebno obrazlagati, da so izkazani pogoji za izrek te stranske sankcije. Ta stranska sankcija se namreč v nasprotju z napačnim mnenjem pritožnika izreče obligatorno, brez posebnega ugotavljanja, ali je bila varnost cestnega prometa ogrožena glede konkretnega udeleženca, ali je ostala zgolj na abstraktni ravni, možnost zaslišanja pred odločanjem o ugovoru zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja pa ne pomeni, da izrek kazenskih točk ni obligatoren. Tako zaslišanje je namreč namenjeno ugotavljanju ali je (še) izkazan utemeljen sum in ne ugotavljanju, ali je dopustno izreči kazenske točke v konkretnem primeru.

Določba sedmega odstavka 129.a člena ZP-1 omogoča odstop od obveznega zaslišanja obdolženca v rednem sodnem postopku (prvi odstavek 69. člena ZP-1) ter določa strožjo časovno omejitev navajanja novih dejstev in dokazov, kot to sicer velja v rednem sodnem postopku (četrti odstavek 114. člena ZP-1). Ker gre za občutni omejitvi pravic obrambe, mora biti obdolženec o posledicah svoje neaktivnosti predhodno poučen (deveti odstavek 129.a člena ZP-1). Združitev postopka je dopustna le v fazi odločanja o prekršku na prvi stopnji, torej do izdaje plačilnega naloga ali odločbe o prekršku v hitrem postopku oziroma sodbe v rednem sodnem postopku o prekršku.

Začasni odvzem vozniškega dovoljenja je mogoče izreči tudi imetniku tujega vozniškega dovoljenja ne glede na to, v kateri državi je vozniško dovoljenje izdano. Za uporabo tega instituta mora biti podan le materialni pogoj, to je utemeljen sum, da je storilec, ki ima veljavno vozniško dovoljenje, storil prekršek zoper varnost cestnega prometa, za katerega je predpisana stranska sankcija kazenskih točk v cestnem prometu v številu, ki ima v skladu z osmim odstavkom 22. člena ZP-1 za posledico izrek prepovedi uporabe vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije (18 oziroma voznik začetnik 7).

Prekrškovni organ je ob ugotovitvi, da je bil stvarno nepristojen za izvedbo hitrega postopka, postopal pravilno in v skladu z določbo prvega odstavka 171.b člena ZP-1, ko je po uradni dolžnosti podal pristojnemu okrajnemu sodišču predlog za odpravo ali spremembo odločbe (plačilnega naloga); po odločitvi sodišča pa je pravilno in v skladu z določbo prvega odstavka 171.č člena ZP-1 vložil obdolžilni predlog pri pristojnem sodišču. Zaradi pravilnega postopanja prekrškovnega organa in sodišča so tako neutemeljene in v nasprotju z določili ZP-1 pritožbene navedbe, da predlagatelj ne bi smel vložiti obdolžilnega predloga za navedeni prekršek, prav tako pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je bilo z izpodbijano sodbo prekršeno načelo ne bis in idem.

Ker je določba 105. člena ZEKom-1 namenjena varstvu konkurence na trgu elektronskih komunikacij, kršitev te določbe pomeni prekršek s področja varstva konkurence, za katerega je po prvem odstavku 232. člena ZEKom-1 za pravno osebo predpisana globa v odstotku skladno z določbo petega odstavka 17. člena ZP-1, ki zakonodajalcu daje pooblastilo za predpisovanje globe v odstotku letnega prometa. Prekršek po 4. točki prvega odstavka 232. člena ZEKom-1 je storjen, če pravna oseba ne izpolni naloženih obveznosti, povezanih z dopustitvijo operaterskega dostopa do določenih omrežnih zmogljivosti in njihove uporabe ter s tem krši določbo 105. člena ZEKom-1, tako da oblika krivde ni zakonski znak prekrška in je v izreku odločbe o prekršku ni potrebno posebej navajati.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno štelo, da bi lahko prekrškovni organ Republike Slovenije storilki določil največ 2.000,00 EUR globe za posamezni prekršek in izrekel enotno globo v višini 8.000,00 EUR ter ji naložil plačilo stroškov postopka – sodne takse v višini 10% od izrečene globe tj. 800,00 EUR. In ker je v skladu s petim odstavkom 192. člena ZSKZDČEU-1 znesek, v katerega je treba poseči z izvršbo, možno znižati le na najvišjo mero, ki je za istovrstno dejanje dopustna po predpisih Republike Slovenije, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se odločba pristojnega organa države izdaje izvrši do zneska 8.800,00 EUR.

Da je zasledovani cilj mogoče doseči prav z odvzemom predmetnega vozila, ki je last obdolženčeve partnerke B. P., je tudi po oceni pritožbenega sodišča že ustrezno utemeljilo prvostopenjsko sodišče. Obdolženi je namreč istovrstne prekrške v preteklosti že storil s tem osebnim avtomobilom znamke VW Golf, last B. P., zato glede na njuno partnersko povezanost obstoja realna nevarnost, da bi obdolženec do tega vozila še naprej imel dostop in z njim ponavljal prekrške, v kolikor se mu z odvzemom vozila to ne prepreči. Po oceni pritožbenega sodišča je podana tudi sorazmernost ukrepa odvzema predmeta v ožjem smislu, z vidika formalnega lastnika vozila, saj je B. P. ob seznanitvi prvostopenjske sodnice in predočenju, da je osebni avtomobil, ki je njena last, že bil v postopkih o prekršku začasno zasežen in glede na njeno odgovornost, kot lastnice motornega vozila za prekrške v cestnem prometu, izpovedala, da ji je odgovornost lastnika motornega vozila poznana, zato odvzem vozila ne pomeni nesorazmernega posega v ustavno zavarovano pravico do zasebne lastnine oziroma je podano sorazmerje med ciljem, ki se zasleduje z odvzemom vozila (varnostjo prometa) in posegom v lastninsko pravico las

Prekrškovni organ je z izrekom devetih kazenskih točk, ki so predpisane za prekršek po 5. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP, izrekel sankcijo, zaradi katere se po istem zakonu vozniku začetniku izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja (26. člen ZPrCP). S tako odločitvijo pa je prekrškovni organ kršil 6. alinejo drugega odstavka 52. člena ZP-1 in drugo alinejo 62. člena ZP-1, ker o zadevi ni odločil pristojni organ.

Pristojni organ v državi izvršiteljici priznanje ali izvršbo odločbe zavrne, če je izvršba odločbe po pravu države izvršiteljice zastarala in se odločba nanaša na dejanja, za katera je ta država pristojna po svojem notranjem pravu. Iz navedenih določb izhaja, da sodišče v postopku priznanja odločbe pristojnega organa države izdaje presoja le zastaranje izvršitev sankcije po domačem pravu, saj pri tem izhaja iz načela zaupanja in vzajemnega priznavanja. Če je bilo dejanje storjeno zunaj ozemlja države izdaje in bi se zanj lahko uporabilo pravo Republike Slovenije, se znesek, v katerega je treba poseči z izvršbo, zniža na najvišjo mero, ki je za istovrstno dejanje dopustna po predpisih Republike Slovenije. Za prekršek, kot ga je storil storilec in za katerega je bil spoznan za odgovornega, je predpisana globa v razponu od 450,00 do 2.000,00 EUR. Ker bi za odločanje o storilčevi odgovornosti za prekršek v Republiki Sloveniji bil pristojen prekrškovni organ, ta pa bi glede na omejitev iz 52. člena ZP-1 storilcu lahko za vsak prekršek določil le najnižjo predpisano globo, to je 450,00 EUR, bi ob upoštevanju predpisov veljavnih v Republiki Sloveniji, storilcu za tak prekršek v Republi

Okoliščina, ali je storilec v času storitve prekrška imel veljavno vozniško dovoljenje, ali ne in da se mu v primeru, če le-tega nima, KT tudi ne bi mogle izreči, niti izvršiti, nikakor ne more vplivati na ugotavljanje stvarne pristojnost glede odločanja o konkretnem prekršku, torej o razmejitvi med hitrim in rednim postopkom.

Določba 6. alineje drugega odstavka 52. člena ZP-1 predpisuje, da hitri postopek ni dovoljen za prekrške zoper varnost cestnega prometa, za katere je predpisana stranska sankcija kazenskih točk v številu, zaradi katerega se po zakonu storilcu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Ta zakonska določba je vezana na storitev posamičnega prekrška (in torej ne prekrškov v steku) s predpisanim takšnim številom kazenskih točk, zaradi katerega se storilcu po zakonu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, kar pomeni izrečenih osemnajst kazenskih točk za storjeni prekršek (tretji odstavek 22. člena ZP-1) oziroma sedem ali več kazenskih točk za storjeni prekršek voznika začetnika (četrti odstavek 22. člena ZP-1), nikakor pa določba 6. alineje drugega odstavka 52. člena ZP-1 ni vezana na storitev hujšega prekrška kot okoliščine, zaradi katere se odložitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja prekliče. Storitev tovrstnega prekrška z na novo doseženimi tremi ali večimi kazenskimi točkami ne pomeni okoliščine, zaradi katere bi bilo po zakonu storilcu izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, saj je v tovrstnih postopkih prenehanje veljavnosti voz

Hitri postopek med drugim ni dovoljen, če je predpisana stranska sankcija kazenskih točk v številu, zaradi katerega se po zakonu storilcu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja (šesta alineja drugega odstavka 52. člena ZP-1).

Razlogi v zvezi s prepovedjo ponovnega sojenja o isti stvari.