VSL sodba in sklep II Cp 1284/2016

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka razveljavi v delu, v katerem je ugotovljen obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke glede zamudnih obresti po pogodbeni obrestni meri 8,50 % letno, in sicer od zneska 1.045,79 EUR od 29. 10. 2013 do 29. 1. 2014, od zneska 1.051,42 EUR od 29. 11. 2013 do 29. 1. 2014 in od zneska 3.497,43 EUR od 31. 12. 2013 do 29. 1. 2014, oziroma s katerim je toženi stranki naloženo njihovo plačilo.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdi.

III. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku: 1.045,79 EUR z zamudnimi obrestmi po pogodbeni obrestni meri 8,50 % letno od 29. 10. 2013 do 29. 1. 2014; 1.051,42 EUR z zamudnimi obrestmi po pogodbeni obrestni meri 8,50 % letno od 29. 11. 2013 do 29. 1. 2014 in 3.497,43 EUR z zamudnimi obrestmi po pogodbeni obrestni meri 8,50 % letno od 31. 12. 2013 do 29. 1. 2014, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 1. 2014 dalje do plačila (I. točka izreka), in da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 1.414,94 EUR (II. točka izreka). Tožbenemu zahtevku je delno ugodilo in odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 21697/2014 z dne 24. 2. 2014 v veljavi v 1. točki izreka za zneske: 1.045,79 EUR z zamudnimi obrestmi po pogodbeni obrestni meri 8,50 % letno od 29. 10. 2013 do 29. 1. 2014; 1.051,42 EUR z zamudnimi obrestmi po pogodbeni obrestni meri 8,50 % letno od 29. 11. 2013 do 29. 1. 2014 in 3.497,43 EUR z zamudnimi obrestmi po pogodbeni obrestni meri 8,50 % letno od 31. 12. 2013 do 29. 1. 2014, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 1. 2014 dalje do plačila, in v celoti v 3. točki izreka glede stroškov izvršilnega postopka. V preostalem delu je zavrnilo tožbeni zahtevek in v tem obsegu razveljavilo prej navedeni sklep o izvršbi v 1. točki izreka (III. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, da tožeči stranki v 15 dneh povrne 933,35 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (IV. točka izreka).

2Zoper izpodbijano sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih s stroškovno posledico.

Opozarja, da je sodišče interpretiralo listine (račune) v spisu, ki niso bile podlaga za vložitev predloga za izvršbo, ki je bil vložen na podlagi IOP, in glede katerih tožeča stranka ni podala nobenih trditev, do katerih bi se toženec lahko opredelil. Večkrat je pojasnil, da mu iz specifikacije tožeče stranke neporavnane obveznosti niso jasne in da ne more preizkusiti njenih trditev, saj jih ta sploh ni podala, namesto nje pa to poskuša narediti sodišče. Dokazno breme o tem, kaj predstavlja vtoževani znesek, je na tožeči stranki, pri čemer se sklicuje na sodbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2498/2010 in I Cp 256/2006.

Poudarja, da je trdil, da se je zaradi nedelovanja kartice obrnil na tožečo stranko in jo prosil za zagotovilo, da bo izpolnila svoje obveznosti. Sodišče v zvezi s tem navaja drugačne okoliščine, do toženčevih navedb se ne opredeli, s čimer zagreši bistveno kršitev postopka. Običajno je, da je toženec v konkretnih okoliščinah pogojeval izpolnitev svoje obveznosti z izpolnitvijo obveznosti tožeče stranke. O tem izpodbijana sodba nima ene same besede. Napačna je ugotovitev sodišča na 8. strani sodbe, da iz toženčevih trditev ne izhaja, da ima tudi sam zapadlo in neplačano terjatev do tožeče stranke, saj je na glavni obravnavi navedel, da je vrsto let tekoče poravnaval svoje obveznosti, tudi še po tistem, ko kartica ni več delovala, a ker mu tožeča stranka ni priznala letalskih milj, je preklical trajnik in od nje zahteval, naj mu prizna milje. Sodišče se ni opredelilo do toženčeve trditve, da zahtevki tožeče stranke še niso zapadli, ker ni bila pripravljena izpolniti svoje nasprotne obveznosti, čeprav jih je toženec v preteklosti tekoče izpolnjeval. Meni, da stališče sodišča, da toženec ni izkazal, kakšno nasprotno izpolnitev pričakuje od tožeče stranke, predstavlja sprenevedanje. Toženec je navedel, da pričakuje, da bo dobil letalske milje in ko bi jih dobil, bi šele poravnal odprte obveznosti. Šele podrejeno je trdil, naj se mu prizna škoda iz naslova nepriznanih letalskih milj.

Zaključki sodišča glede škode si nasprotujejo. Nenavadno je, da sodišče glede računov, ki so predmet te pravde, ugotavlja, da ni jasno, od kje naj bi tožencu pripadle sporne milje. Toženec ni dobil milj niti za račune, ki jih je že plačal. Sklicuje se na 7. točko svojih pripravljalnih vlog, v kateri je navedel, da se je tožeča stranka zavezala s pogodbo, da bo tožencu za vsak evro nakupa podelila eno letalsko miljo, kar ni prerekala. Poudarja, da je v tabeli podal izračun za del milj, ki jih ni dobil od tožeče stranke. Pojasnil je tudi, da je ob vsakem obisku salona dobil dodatne letalske milje v vrednosti 10,00 EUR. S tem je utemeljil nastalo mu škodo iz tega naslova. Tožeča stranka pa tega ni substancirano prerekala. Sodišče ni pojasnilo, zakaj naj bi toženec dokazoval, koliko milj je prejemal v preteklosti, ko pa se je skliceval na pogodbo, ki je tožeča stranka ne prereka. Meni, da je napačno stališče sodišča glede odvračanja nastanka škode, kar se tiče povrnitve dela članarine, saj bi to pomenilo, da bi moral najprej plačati vse svoje obveznosti in šele potem bi ga dobil vrnjenega, kar nasprotuje obligacijskim načelom.

Meni, da gre za pristransko sojenje, saj sodišče raziskuje in interpretira listine tožeče stranke, toženčeve trditve pa ignorira, čeprav se tožeča stranka ni opredelila do njih. V zvezi s tem sodišču očita izostanek materialnoprocesnega vodstva, v okviru katerega bi moralo sodišče pozvati stranke, da navedejo dejstva in predložijo dokaze, s katerimi utemeljujejo svoje zahtevke. Toženec je podal obširne navedbe, a šele v sodbi presenečenja izvedel, da naj jih sodišče ne bi razumelo. Glede obsega materialnoprocesnega vodstva se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 42/2013. V konkretnem primeru to ni bilo zadostno, saj je na popolno presenečenje zaključilo, da toženec ni trdil, da tožeča stranka ni izpolnila svojih obveznosti, da ni utemeljil nastanka škode ali da ni podal trditev o tem, v kakšni višini je v preteklem obdobju pridobil premoženjsko korist zaradi koriščenja letalskih salonov in pridobitve letalskih milj. Toženec vztraja, da je te trditve podal. Graja ravnanje sodišča, ki ni opravilo materialno procesnega vodstva in ni vprašalo toženca, na kaj se nanašajo njegovi izračuni in ali je v preteklosti uporabljal letalske salone. Opozarja, da je vložil v spis obsežne podatke o tem, kje vse je opravljal nakupe, ko ni mogel uporabljati sporne kartice. Sodišče ni navedlo, zakaj ob pomanjkanju substanciranega prerekanja s strani tožeče stranke tem listinam ne sledi.

Navaja, da gre v tem primeru za nepošten pogoj skladno s tretjim odstavkom 24. člena Zakon o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), do česar se sodišče ni opredelilo. Opozarja, da je tožeča stranka v svoja pravila jasno zapisala, da ugodnosti pripadajo imetnikom kartice, ki to uporabljajo, toženec pa je sploh ni mogel uporabljati. Iz tega razloga se citirana pogodbena določila niso mogla uporabljati, iz razlogov, ki so bili izključno na strani tožeče stranke. Sodišče je nasprotno navedlo, da je skladno s pogoji tožeče stranke za pridobitev ugodnosti treba plačati račune, ni pa se opredelilo do tega, da tožeča stranka ni izpolnjevala lastnih pogojev, saj kartica ni delovala. Sodišče le ugotavlja, da zaradi neplačanih obveznosti pogoj za pripis milj ni bil izpolnjen, pozablja pa, da toženec v tem času kartice ni mogel uporabljati. Iz zapisnika o naroku dne 6. 1. 2016 in e-sporočila z dne 21. 5. 2013 smiselno izhaja, da je toženec obvestil tožečo stranko, da do pridobitve pojasnil in zagotovil računov ne bo poravnal. Tožencu je bil dejansko postavljen nepošten in nemogoč pogoj za pridobitev milj, ki so mu bile obljubljene. Sodišče se tudi ni opredelilo do toženčevih navedb glede koriščenja milj kot poglavitnega razloga za sklenitev pogodbe s tožečo stranko in s tem zagrešilo bistveno kršitev postopka.

Sodišče je spregledalo dejstvo, da je toženec prerekal tako vtoževani znesek, kot tudi tek obresti, na več mestih je tudi nasprotoval predloženim računom in njihovi specifikaciji, a sodišče tega ni presojalo. Na sedmi strani izpodbijane sodbe je navedlo zneske stroškov direktne obremenitve v višini 6,00 EUR in 22,00 EUR, čeprav jih tožeča stranka ni specificirala in ne seštevala v svojih vlogah. V zvezi s tem je sodišče samo raziskovalo listine, ki jih je predložila tožeča stranka in jih toženec v nekaterih delih sploh ni razumel, na primer glede (prisojenih) obresti v višini 8,50 %. Pri tem je sodišče seštelo postavke iz računov, ne da bi tožeča stranka zatrjevala njihovo višino, kar nasprotuje stališču sodne prakse, da vlaganje listin v spis ne more nadomestiti trditev strank, na kaj se račun nanaša. Na toženčeva opozorila, da na podlagi računov ne ve, za kaj naj bi šlo, je tožeča stranka navedla le, kolikšne zneske terja od toženca, ni pa obrazložila, od kod razlika med zneski na računih (za plačilo, katerih skupna vsota znaša 14.488,87 EUR) in UPN nalogih za plačilo, skupaj 20.162,65 EUR.

Glede zamudnih obresti sodišču očita, da tožeča stranka ni podala nobenih trditev, kdaj naj bi posamezni zneski zapadli niti ni predlagala dokazov, pa ji je sodišče kljub temu prisodilo obresti, tudi mimo zahtevka. Tožeča stranka je v vlogi z dne 10. 12. 2015 navedla le, da ji toženec dolguje znesek 5.868,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v dopolnitvi tožbe pa, da jih terja od vložitve predloga za izvršbo, to je od 30. 1. 2014. Vtoževani znesek 5.686,49 EUR je vsebovan v računu SI12200, z rokom zapadlosti 29. 1. 2014, zato ni jasno, zakaj je sodišče prisodilo zamudne obresti po pogodbeni obrestni meri od datumov 29. 10. 2013, 29. 11. 2013 in 31. 12. 2013, še manj pa je to obrazložilo. Poudarja, da tožeča stranka ni zahtevala zamudnih obresti od nekega obdobja do drugega, toženec pa je opozarjal, da računi vsebujejo tudi zamudne obresti, ki so bile pripisane glavnici in na katere so bile ponovno obračunane zamudne obresti. Izpodbijana sodba je tudi v očitnem nasprotju sama s seboj, saj je sodišče na račune, v katerih so navedene zamudne obresti, prisodilo mimo zahtevka tožeči stranki še pogodbene zamudne obresti v višini 8,50 %, ki jih tožeča stranka ni zahtevala, v zvezi s tem pa celo obdobja, znotraj katerih naj bi obresti tekle. Odločitve o zamudnih obrestih ni mogoče preizkusiti, saj ne vsebuje datuma zamude, do kdaj tečejo, obrestne mere in način obračuna. Toženec opozarja, da so bile zamudne obresti najprej obračunane na računu, na te je prva stopnja dodala pogodbene zamudne obresti (zamudne obresti po pogodbeni obrestni meri 8,50 %) ter nato še na vse skupaj procesne obresti. S tem je prekoračilo tožbeni zahtevek in zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka.

Sodišče nekonkretizirano ugotavlja, da računi vsebujejo obroke, ki naj bi zapadali mesečno, kar pomeni, da bi moral biti vsak obrok naveden na drugem računu, pa ni, saj isti račun vsebuje deseti in enajsti obrok. Nelogično je, da sta zapadla na isti datum, če pa naj bi šlo za zaporedne mesečne obroke. Navaja, da bi lahko dolgovi zapadli kvečjemu maja 2014, saj gre za obveznosti iz obročnega odplačevanja, a sodišče kljub toženčevemu opozorilu v 9. točki vloge z dne 1. 12. 2015 ni pojasnilo, zakaj, na kakšni podlagi in kako naj bi zneski zapadli hkrati. Tožencu je nerazumljivo, zakaj je sodišče na šesti strani izpodbijane sodbe očitalo tožencu, da ni zanikal dejstev, ko pa je večkrat poudaril, da bi morala njegova obročna odplačila zapasti kvečjemu maja 2014 in ne že v predhodnem letu, do česar se sodišče ni opredelilo. Tožeča stranka naj bi v zvezi z zapadlostjo navajala le, da je s plačilno kartico možno odplačevanje dolga, zato se obroki glasijo na začetek leta 2013 in so kasneje zapadli v plačilo.

Uveljavlja kršitev ustavne pravice do poštenega sojenja in pravic iz EKČP, natančneje prvega in šestega Protokola.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Tožeča stranka zahteva od toženca plačilo obveznosti za opravljene storitve v zvezi z uporabo plačilne kartice A. (v nadaljevanju kartica A). Toženec ugovarja, da je zahtevek preuranjen, češ da terjatve ne morejo zapasti, dokler tožeča stranka ne bo izpolnila svoje obveznosti (pripis letalskih milj). Ker je tožeča stranka v zamudi z njo, naj ne bi bila upravičena do zakonskih zamudnih obresti. Sklicuje se na nepoštenost pogoja v skladu s tretjim odstavkom 24. člena ZVPot, ker potrošnika (toženca) zavezuje k izpolnitvi vseh obveznosti, tudi če tožeča stranka ne izpolni svojih pogodbenih obveznosti, kar po njegovem mnenju narekuje zavrnitev tožbenega zahtevka kot neutemeljenega. Tožeča stranka naj ne bi izpolnila celo tiste obveznosti (pripisa letalskih milj), ki je bila za toženca odločilen nagib za sklenitev pogodbe med strankama. V primeru, da bi sodišče ugotovilo, da so njegove obveznosti (obroki) zapadle, pa nikakor niso mogle hkrati oziroma vsaj ne pred majem 2014. Podrejeno uveljavlja ugovor sočasne izpolnitve in s pobotnim ugovorom uveljavlja škodo, ki naj bi mu nastala zaradi začasno onemogočene uporabe plačilne kartice v obdobju, ko je Banka Slovenije tožeči stranki z odločbo odvzela dovoljenje za opravljanje plačilnih storitev in ji naložila, da mora z dnem vročitve odločbe prenehati opravljati plačilne storitve.

6Toženec sodišču neutemeljeno očita, da naj bi ravnalo pristransko s tem, ko naj bi razlagalo posamezne postavke računov, čeprav naj ne bi imelo podlage za to v trditvah tožeče stranke (kršitev razpravnega načela), medtem ko naj se ne bi opredelilo do vseh toženčevih ugovorov. Toženec nadalje zmotno meni, da materialno procesno vodstvo ni bilo zadostno, saj naj ga sodišče prve stopnje ne bi spodbudilo k navedbi nekaterih odločilnih dejstev. Toženec je med drugim uveljavljal izgubljeni dobiček, podlago za njegov zahtevek pa sta lahko predstavljali le dve določbi, in sicer 132. člena in tretjega odstavka 168. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Zadnji določa, da se pri oceni izgubljenega dobička upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. Pravni standard „normalni tek“ torej praviloma zahteva, da se napoved izgubljenega dobička nasloni na podatke iz preteklosti, kar utemelji dokazni standard verjetnosti njegovega nastanka, zato sodišče v okviru materialno procesnega vodstva ni bilo dolžno pozvati strank, da dopolnijo trditve v tej smeri. Ker ni bilo dvoma o naslonitvi odločitve na prej navedeni materialnopravni podlagi, je neustrezno pritožbeno sklicevanje na zadevo Vrhovnega sodišča RS III Ips 42/2013, ki sodišču nalaga dolžnost opozoriti stranki na možnost drugačne pravne kvalifikacije in ju spodbuditi k dopolnitvi trditve. V delu pritožbe, v katerem strnjeno uveljavlja več bistvenih kršitev določb postopka, sta absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zatrjevani presplošno, zato pritožbeno sodišče na te navedbe ni bilo dolžno odgovoriti. Odveč so tudi pritožbeni očitki, da sodba nasprotuje ustavnim procesnim jamstvom, da je arbitrarna in krši pravico do pravičnega in poštenega sojenja.

7Tožeča stranka je vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine - izpiska odprtih postavk (v nadaljevanju IOP) in ne na podlagi računov (A7 – A11), saj znesek plačila, naveden na posameznem računu (in torej tudi UPN nalogih), razen na računu SI12201 (A11), združuje tako pretekli dolg, kot tudi tekoče stroške. To pomeni, da bi z vtoževanjem zneskov plačil na podlagi računov tožeča stranka večkrat zahtevala isti znesek, kar bi šlo v škodo toženca. Od tod tudi izvira razlika med vtoževanim (nižjim) zneskom in (višjim) seštevkom zneskov z UPN nalogov, na katero opozarja toženec v pritožbi. V dopolnitvi tožbe in v nadaljnjih vlogah je tožeča stranka vtoževane enotne zneske iz IOP dodatno razdelala, v ta namen predložila račune in v zadostni meri pojasnila njihove postavke, zato je pritožbeni očitek, da glede tega ni ponudila zadostnih trditev, neutemeljen. Resda ni predlagala izvršbe na podlagi računov, a zaradi tega v pravdnem postopku ti nimajo manjše dokazne moči kot verodostojna listina IOP, ki je enakovreden ostalim dokazom v pravdi.

8Dejstvo, ali je bila za toženca možnost koriščenja letalskih milj in v zvezi z njo obveznost pripisa letalskih milj s strani tožeče stranke odločilen nagib za sklenitev pogodbe, ni relevantno, zato se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opredeliti do toženčevih trditev, ki se izčrpajo v pravkar navedenem. V čem naj bi ta okoliščina bistveno vplivala na odločitev v obravnavani zadevi, ne pojasni niti v pritožbi.

9V zvezi z očitano opustitvijo nepripisa letalskih milj s strani tožeče stranke in toženčevim uveljavljanjem ugovora sočasne izpolnitve je treba ločiti tri položaje. Pri prvem položaju gre za letalske milje, ki naj bi jih bila tožeča stranka dolžna pripisati na podlagi domnevno plačanih računov. Pri drugem položaju gre za letalske milje, ki naj bi jih toženec dobil na podlagi vtoževanih računov, pri tretjem položaju pa za letalske milje, ki bi se tožencu pripisale, če bi lahko uporabljal kartico A. v vmesnem času, ko njena uporaba ni bila možna zaradi prej omenjene odločbe Banke Slovenije. Zadnji primer se torej nanaša na izgubljeni dobiček, nastal zaradi preprečitve, da bi toženec dobil dodatne letalske milje, ki izvira iz sfere tožeče stranke. Škodo iz tega naslova toženec v tej zadevi uveljavlja v pobot, odločitev o njegovem pobotnem ugovoru pa bo pritožbeno sodišče preizkusilo v nadaljevanju.

10Glede prvo navedenih letalskih milj je sodišče pravilno ugotovilo, da je toženec z izjemo vtoževanih obveznosti pred tem redno poravnal obveznosti, vendar mu utemeljeno očita, da ni navedel, za katere od pravočasno poravnanih obveznosti mu tožeča stranka ni dodelila milj. Ni dvoma, da se je tožeča stranka zavezala (tega ni nikoli prerekala), da bo tožencu za vsak evro nakupa pripisala letalske milje, ko bo ta plačal račune, ki mu jih je mesečno izdala tožeča stranka. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da bi toženec za uspeh moral navesti, konkretno za katera realizirana plačila ni dobil letalskih milj, a tega ni storil. Šele tako bi namreč dokazal obstoj in višino svoje terjatve do tožeče stranke. Sklicevanje na razpredelnico, naslovljeno kot „Izguba milj zaradi nepriznavanja plačila v roku s strani A.“ (B11), ne zadošča. Ker toženec ni dokazal obstoja svoje (sočasne, zapadle in neplačane) terjatve do tožeče stranke, je sodišče utemeljeno štelo, da se ne more uspešno sklicevati na nezapadlost svoje obveznosti zaradi njene domnevne zamude z izpolnitvijo obveznosti do njega (drugi odstavek 300. člena in prvi odstavek 301. člena OZ). Iz istega razloga (ker toženec ni dokazal neizpolnitve obveznosti s strani tožeče stranke) tudi ne more biti utemeljen njegov ugovor sočasne izpolnitve (101. člen OZ). Dodatni argument v prid neutemeljenosti tega ugovora je tudi ta, da obveznost pripisa letalskih milj na podlagi domnevno plačanih računov in obveznost plačila na podlagi v tej pravdi obravnavanih (kasnejših) računov nista ne sočasni ne vzajemni (medsebojno povezani) terjatvi(1). Ugovor sočasne izpolnitve je namenjen le tovrstnim obveznostim, ni pa sredstvo, s katerim bi stranka dosegla, da nasprotna stranka izpolni vse zapadle obveznosti iz njunega trajajočega pogodbenega razmerja. Za dosego njihove izpolnitve ima nasprotna stranka na voljo druga sredstva. Toženec bi lahko v konkretnem primeru uveljavljal izpolnitev obveznosti tožeče stranke z vložitvijo samostojne tožbe ali nasprotne tožbe oziroma s pobotnim ugovorom v tem postopku.

11Kar zadeva drugo vrsto milj, je sodišče pravilno odločilo, da ker toženec vtoževanih obveznosti v zvezi z uporabo kartice A. ni poravnal, mu jih tožeča stranka ni bila dolžna pripisati. Odločitev je sodišče pravilno oprlo na določilo 2. člena Splošnih pravil nagradnega programa A. (A17). Ni se strinjati s pritožnikom, da je pogodbeni pogoj, da so pravočasna plačila toženčevih obveznosti pogoj za pripis letalskih milj, nepošten v smislu tretjega odstavka 24. člena ZVPot.

12Sodišče prve stopnje je le za obstoj in višino obveznosti glede obročnih plačil štelo, da ju toženec ni zanikal, ne pa za vprašanje njihove zapadlosti, kot to zmotno navaja pritožnik. Slednji pa utemeljeno poudarja, da je v postopku na prvi stopnji večkrat opozoril, da obročna plačila, ki so predmet računov, niso mogla zapasti naenkrat, če že, pa kvečjemu maja 2014 in ne leto poprej. Sodišče se je do tega vprašanja opredelilo posredno v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri je pojasnilo, da so njegove obveznosti za plačilo zapadle mesečno 28. 10. 2013, 28. 11. 2013 in 30. 12. 2013, zato pritožbeni očitek o neopredelitvi do njegovih trditev ni na mestu. Ob prej opisanem dejstvu, da je tožeča stranka zahtevala le procesne obresti, zamudne obresti po pogodbeni obrestni meri pa le, kolikor so zajete v zahtevanem znesku, je brez pomena vprašanji, ali so toženčeva obročna odplačila zapadla mesečno pred 30. 1. 2014. Ne gre pa prezreti, da je sodišče prve stopnje kot neprerekano ugotovilo dejstvo (drugi odstavek 214. člena ZPP), da toženec ni reklamiral nobenega od računov, kar toženec v pritožbi ne izpodbija. To kaže na to, da zanj ni bilo sporno, da so, kot po vpogledu v listine ugotavlja pritožbeno sodišče šele na računu izdanim dne 19. 12. 2013 (A9), zapadli vsi obroki naenkrat, ne pa že na predhodnih računih v prilogah A10 in A11. Da so zapadli vsi obroki naenkrat, je logično glede na neprerekane trditve tožeče stranke, da je dva dni pred tem, torej 17. 12. 2013, tožencu poslala zadnji opomin pred izvršbo (A5) in 21. 4. 2014 še zadnji opomin na plačilo (A6), v katerem je toženca med drugim obvestila, da mu je 16. 12. 2013 prenehala veljati kartica A. zaradi neplačevanja obveznosti, in glede na vsebino prvega odstavka 12. člena Pravil, da mora v primeru vrnitve kartice A. (prenehanja članstva) njen imetnik poravnati vse stroške, nastale z njeno dotedanjo uporabo.

13Potem ko je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke, je pravilno ugotovilo neobstoj terjatve, ki jo je toženec stavil v pobot. S pobotnim ugovorom je eventualno uveljavljal povrnitev škode, ki naj bi mu nastala zaradi kršitve pogodbe s strani tožeče stranke s tem, ko mu ni bila omogočena uporaba plačilne kartice A. v času, ko je Banka Slovenije tožeči stranki z odločbo odvzela dovoljenje za opravljanje plačilnih storitev in ji naložila, da mora z dnem vročitve odločbe prenehati opravljati plačilne storitve, oziroma s tem, ker mu tožeča stranka ni pripisala letalskih milj za plačane račune (drugi odstavek 239. člena OZ). Vtožuje vrednost letalskih milj, ki bi jih moral dobiti na podlagi plačanih računov, in polno članarino za leto 2013, kar oboje predstavlja navadno škodo, pa tudi izgubljeni dobiček, nastal v zvezi z nezmožnostjo uporabe letalskih salonov, nepripisom letalskih milj in ugodnostmi obročnega plačevanja, ki bi jih lahko dobil, če bi mogel uporabljati plačilno kartico A. (prvi odstavek 243. člena OZ).

14Kar se tiče letalskih milj, ki bi mu šle na podlagi plačanih računov, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da toženec ni navedel trditev glede višine škode, in sicer na podlagi katerih računov naj mu tožeča stranka ne bi pripisala letalskih milj, predložitev dokaza - tabele (B11) pa jih, kot že pojasnjeno, ne more nadomestiti. Čeprav toženec v pritožbi poudarja, da tožeča stranka ni prerekala njegove trditve, da ni dobil niti milj za račune, ki jih je že poravnal, ga to ne razbremeni dolžnosti navedbe trditev v zvezi z obstojem in višino škode.

15Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka glede škode zaradi izgube iz naslova nezmožnosti pridobivanja milj z nakupi s kartico A., ki bi jih toženec lahko dobil, če bi mu bila v vmesnem obdobju omogočena njena uporaba. Toženec bi moral v okviru pravnega standarda normalnega teka stvari dokazati, kolikšno premoženjsko korist iz tega naslova je pridobil v preteklosti. Resda je predložil razpredelnico (B10), naslovljeno kot „Opravljena plačila z drugim plačilnim sredstvom ali gotovino namesto z A.“, v kateri so navedeni vsi domnevno opravljeni nakupi v obravnavanem (in ne preteklem) obdobju, a to za njegov uspeh ne zadošča. Toženec bi šele s prikazom, kolikšen del vseh nakupov (relativno) je v preteklosti opravil s kartico A., z verjetnostjo dokazal delež nakupov, plačanih z njo v obdobju, ko je ni mogel uporabljati, s tem pa utemeljenost svojega zahtevka za plačilo škode iz tega naslova, a tega bremena ni zmogel.

16Pritožbeno sodišče nadalje pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, s katerimi je zavrnilo toženčev zahtevek za povrnitev članarine za leto 2013, ker ni preprečil nastanka škode, čeprav je imel to možnost (četrti odstavek 243. člena OZ).(2) Pri tem ne moti v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je bila vrnitev sorazmernega dela članarine pogojena s plačilom zapadlih toženčevih obveznosti.

17Sodišče prve stopnje je glede premoženjske škode, ki naj bi tožencu nastala iz naslova onemogočene uporabe letalskih salonov, pravilno štelo, da bi moral toženec za uspeh navesti, v kakšni višini je pridobil premoženjsko korist iz tega naslova v preteklosti, s čimer bi s stopnjo verjetnosti utemeljil, da bi mu po normalnem teku nastala tudi v obdobju, ko ni mogel uporabljati kartice A.

18Pritožnik izpodbija tudi odločitev v obrestnem delu. Pritožba utemeljeno opozarja, da je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe z dne 20. 11. 2014 zahtevala (le) plačilo zneska 5.686,49 EUR, ki je vključeval tako glavnico, kot tudi pogodbene zamudne obresti, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 1. 2014 (vložitve predloga za izvršbo) dalje do plačila. Z ozirom na to ji je sodišče s prisojo pogodbenih zamudnih obresti v višini 8,5% od zapadlosti posameznih računov od 29. 10. 2013 dalje, 29. 11. 2013 dalje in od 31. 12. 2013 dalje prisodilo nekaj drugega oziroma več, kot je zahtevala, s čimer je prekoračilo tožbeni zahtevek in prekršilo načelo dispozitivnosti (prvi odstavek 2. člena ZPP). Opisano bistveno kršitev določb postopka glede na njeno naravo pritožbeno sodišče lahko odpravi sámo brez oprave procesnih dejanj (obravnave) tako, da razveljavi del izreka izpodbijane sodbe, ki presega zahtevano (357. člen ZPP).

19Navedeno se odrazi v tem, da se v I. in III. točki izreka izpodbijane sodbe pri posameznih zneskih razveljavi (odpravi) odločitev glede prisojenih zamudnih obresti po pogodbeni obrestni meri 8,50 % letno od dneva zapadlosti posameznega računa do 29. 1. 2014, tako da so prisojene (le) zakonske zamudne obresti od zneskov 1.045,79 EUR, 1.051,42 EUR in 3.497,43 EUR od 30. 1. 2014 dalje do plačila. Odveč postane navajanje posameznih zneskov, od katerih so v izpodbijani sodbi različno začele teči zamudne obresti, zato se jih nadomesti z njihovim seštevkom, to je 5.594,64 EUR. Na ta način je obrestovana tako glavnica, kot tudi znesek (pogodbenih) zamudnih obresti. Vendar je odločitev sodišča prve stopnje glede obrestovanja slednjih (t. i. prisoja procesnih obresti) kljub pritožbenim pomislekom oziroma očitkom o kršitvi prepovedi anatocizma pravilna in zakonita, saj je skladna s prvim odstavkom 375. člena OZ v zvezi s 381. členom OZ.

20Po povedanem je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in s sklepom razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka za zamudne obresti po pogodbeni obrestni meri 8,50 % letno, in sicer od zneska 1.045,79 EUR od 29. 10. 2013 do 29. 1. 2014, od zneska 1.051,42 EUR od 29. 11. 2013 do 29. 1. 2014 in od zneska 3.497,43 EUR od 31. 12. 2013 do 29. 1. 2014, glede katerih je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek (357. člen ZPP). V preostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21Ker je toženec uspel le v sorazmerno majhnem delu, in sicer v zvezi z odločitvijo o stranski terjatvi (zamudnih obrestih), sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Primerjaj določbo VS RS III Ips 54/2006 z dne 23. 1. 2007.

Op. št. (2): Več o dolžnosti zmanjšanja škode oziroma preprečitve nastanka škode glej D. Možina, Odškodninska odgovornost za kršitev pogodbe, Podjetje in delo, št. 2/2016, od strani 260 dalje.