VSK sodba III Kp 27963/2011

Pritožbi državne tožilke se ugodi in izpodbijana sodba pod točko A v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se kazen, ki je bila obtoženca določena za kaznivo dejanje spolnega nasilja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 171. člena KZ-1, zviša na 5 (pet) let zapora, enotna kazen pa na 6 (šest) let zapora, medtem ko se pritožba obtoženčevega zagovornika kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Obtoženec je dolžan plačati stroške pritožbenega dela kazenskega postopka, ki so nastali v obliki sodne takse.

1Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo pod točko A obtoženega B.P. spoznalo za krivega, da je z dejanjem pod točko 1 storil kaznivo dejanje spolnega nasilja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 171. člena KZ-1 in z dejanjem pod točko 2 kaznivo dejanje nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1. Sklicujoč se na zakonska določila, mu je za prvo dejanje določilo kazen tri leta in šest mesecev zapora, za drugo kaznivo dejanje pa kazen eno leto in šest mesecev zapora, nakar mu je po 2. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen štiri leta in osem mesecev zapora, v katero mu je na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 vštelo odvzem prostosti s pridržanjem in priporom od 9.6.2011 od 9.10 ure do 9.1.2012 do 9.10 ure. Po 74. členu KZ-1 je obtožencu odvzelo vibrator, ki je bil uporabljen pri kaznivem dejanju, medtem ko je sklicujoč se na drugi odstavek 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oškodovano P.L. s premoženjskopravnim zahtevkom, napotilo na pravdo. Po prvem in četrtem odstavku 95. člena ZKP je obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, razen stroškov izdelave izvedenskih mnenj, dolžan pa je plačati tudi ustrezno sodno prakso. Z isto sodbo pa je pod točko B obtoženca na podlagi 3. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe v smeri storitve kaznivega dejanja oviranja pravosodnih in drugih državnih organov po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Sklenilo je še, da po prvem odstavku 96. člena ZKP bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obtoženca, proračun.

2Zoper sodbo se v delu pod točko A pritožujeta državna tožilka in obtoženčev zagovornik. Prva uveljavlja pritožbeni razlog zaradi odločbe o kazni po prvem odstavku 374. člena v zvezi s 4. točko 370. člena ZKP, sodišču druge stopnje pa predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu za kaznivo dejanje spolnega nasilja določi kazen sedem let zapora, za kaznivo dejanje nasilništva kazen dve leti in šest mesecev zapora, nakar mu izreče enotno kazen osem let zapora.

3Obtoženčev zagovornik se pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi odločbe o kazenski sankciji in zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe v celoti, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Na pritožbo zagovornika je odgovorila državna tožilka ter pritožbenemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne.

5Višji državni tožilec je v pisnem mnenju predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbi tožilke ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu izreče višji zaporni kazni in sicer v trajanju treh let in desetih mesecev zapora oz. enega leta in desetih mesecev zapora, nakar mu izreče enotno kazen pet let zapora.

6Pritožba državne tožilke je utemeljena, pritožba obtoženčevega zagovornika pa ni utemeljena.

K pritožbi obtoženčevega zagovornika:

7Ni moč soglašati s pritožbenim stališčem, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznega predloga po postavitvi izvedenca psihiatrične stroke za oškodovano P.L., prekršilo obtoženčevo pravico do obrambe po tretji alineji 29. člena Ustave Republike Slovenije in z nezadostno obrazložitvijo take odločitve tudi pravico iz 22. člena Ustave Republike Slovenije ter hkrati zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Res sicer je, da je sodišče prve stopnje predlagani dokaz zavrnilo s kratko obrazložitvijo, da spoznanje oškodovankine osebnosti, predvsem pa vpliv spolne zlorabe v otroštvu na njena nagnjenja in dojemanje spolnosti, ne bi v ničemer pripomoglo k ugotovljenem dejanskem stanju, medtem ko je ocena oškodovankine verodostojnosti stvar sodišča in ne izvedenca. Vendar je sodišče jasno in povsem določno povedalo, da predlagani dokaz ni pravno relevanten za razsojo v stvari, pri čemer je v dokaznem zaključku glede kaznivega dejanja spolnega nasilja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 171. člena KZ-1 oz. v drugem odstavku na 30. strani sodbe tudi konkretno pojasnilo, da oškodovanka na obtoženčeva spolna dejanja ni pristala in se jim je upirala, vendar je obtoženec njen odpor strl. Sodišče je torej tudi dodatno pojasnilo čemu predlaganega dokaza ni potrebno izvesti in zato ne drži, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sicer pa je glede navedenega pritožbenega očitka dodati še sledeče.

8Obramba obtoženca je dokazni predlog utemeljevala s prepričanjem, da bi moral izvedenec ugotoviti, kako je zatrjevana predhodna spolna zloraba vplivala na oškodovankino adaptacijo v socialne kontakte, saj nesrečno otroštvo otroka prisili v določene obremenilne vzorce vedenja, s katerimi pridejo do zamišljenega cilja tudi s prilagojevanjem oz. lahko tudi z laganjem. Ker so v oškodovankini izpovedbi nedoslednosti, je tako podan dvom v njeno nasprotovanje spolnim dejanjem še sploh, ker se je navkljub zatrjevanemu nasilju vračala k obtožencu in z njim imela spolne odnose tudi po podani kazenski ovadbi. Njeno razumevanje spolnih dejanj oz. odnos do spolnosti bi zato lahko pojasnil le ustrezni strokovnjak. Pri teh ugotovitvah obramba vztraja tudi v pritožbi, pri čemer še opozarja, da je sodišče prve stopnje, izhajajoč iz drugih podobnih zadev sicer obrazložilo posledice, ki se običajno kažejo pri žrtvah tovrstnih kaznivih dejanj, vendar za podajo takih zaključkov v konkretni zadevi ni imelo ustreznega strokovnega znanja.

9Čeprav pritožba ponovno zatrjuje, da je obramba v postopku vsaj s stopnjo verjetnosti utemeljila pravno relevantnost predlaganega dokaza, pa se tudi sodišče druge stopnje pridružuje ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da tega ni storila. Izhajala je namreč le iz predpostavke, da je bilo oškodovankino dojemanje spolnosti zaradi zlorab, ki naj bi jih doživela v najstniških letih, drugačno, kar naj bi dokazovalo tudi njeno deviantno spolno vedenje (samozadovoljevanje z banano, spolni odnos v prisotnosti obtoženčevega prijatelja in v prostorih lokala), zaradi česar dvomi, da so bila dejanja, kot se obtožencu očitajo, sploh storjena. Kar zadeva slednji očitek je pojasniti, da je sodišče prve stopnje navedlo konkretne in prepričljive razloge, na podlagi katerih je zaključilo, da je oškodovanka govorila resnico, o čemer bo govora pri obravnavi pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, glede njenega provokativnega spolnega vedenja pa je že oškodovanka na glavni obravnavi pojasnila okoliščine, v katerih je do teh zgoraj navedenih, njenih spolnih ravnanj sploh prišlo. Glede na dana pojasnila pa tudi zagovor obtoženca v tem delu, tako ni moč sklepati, da je oškodovankino spolno vedenje toliko preseglo običajne spolne odnose in igre, da bi njihov vzrok bilo moč iskati v spolni zlorabi v mladosti. Sodišče prve stopnje je pri opisu oškodovankine osebnosti sicer res podalo splošne ugotovitve glede posledic spolnih zlorab pri žrtvah, vendar je izrecno pojasnilo, da je izhajajo iz izkušenj v podobnih kazenskih zadevah in ugotovilo, da je spolno vedenje, katero je obtoženec opisoval v svojem zagovoru lahko tudi posledica njene zlorabe v mladosti, kar pa ji ne jemlje verodostojnosti. Poleg tega bi navedene okoliščine, kolikor zadevajo oškodovankino razumevanje spolnosti po oceni pritožbenega sodišča lahko bile eventualno upoštevne le, če bi obtoženec izrecno navajal, da je očitana mu spolna dejanja storil z oškodovankino privolitvijo ali celo z njenim nagovarjanjem, vendar je izrecno zanikal, da bi jih sploh storil. Ker je sodišče do nasprotnega zaključka prišlo na podlagi skrbne analize vseh izvedenih dokazov, ki so vodili do zaključka, da je spolna dejanja storil proti volji oškodovanke, je zato glede na vse obrazloženo ravnalo povsem pravilno, ko je predlagani dokaz s postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke za oškodovanko, kot neutemeljen zavrnilo.

10Pravilna pa je odločitev sodišča tudi, ko je zavrnilo dokazni predlog obrambe po zaslišanju policistke M.K. in delavcev Centra za socialno delo. Tudi zavrnitev teh dokazov je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo, in sprejetih ugotovitev sodišča pritožba niti ne izpodbija, temveč zgolj ponavlja razloge, ki naj bi izvedbo dokazov utemeljevali. O tem, kakšno je bilo stanje oškodovanke ob prihodu policistke na kraj dogodka, dovolj zgovorno priča že obvestilo o telesni poškodbi z dne 30.5.2011, glede zaslišanja socialnih delavcev pa obramba tudi ni izkazala verjetnosti, da jim je oškodovanka opisala dogodke, ki so predmet obravnavane zadeve. Sicer pa glede njihove zaznave ali je bilo oškodovankino vedenje tipično za žrtve pri tovrstnih kaznivih dejanjih, priča že dejstvo, da se je oškodovanka na njih obrnila za pomoč in da je tudi center za socialno delo zaprosil z ustrezno zaščito v času zaslišanja na sodišču. Nobenih okoliščin torej obramba na izpostavlja, ki bi kazale na kakršnokoli drugačno vedenje oškodovanke po dogodku.

11Pritožnik dalje izpostavlja, da policisti ob preiskavi elektronskih naprav obtoženca k pregledu niso pritegnili obrambe, zaradi česar obstoji upravičen dvom v zakonito delo policistov, ki so očitno iskali le obremenilne, ne pa tudi razbremenilnih dokazov obtoženca oz. so le-ti bili namerno selekcionirani. Vendar ti očitki niso utemeljeni. Iz spisovnega gradiva namreč izhaja, da je obtoženec soglašal s preiskavo elektronskih naprav v smislu 219. člena ZKP in je tudi prisostvoval postopku zavarovanja podatkov iz namiznega računalnika, nato pa je soglašal, da policisti pregled ostalih elektronskih naprav opravijo brez njegove navzočnosti. Glede na to, da je bilo v nadaljevanju opravljeno tudi zavarovanje podatkov elektronskih naprav (zapisnik na list.št. 333) je jasno, da morebitno selektivno izdvajanje dokazov, ni možno, oz. je to trditev moč preizkusiti, pritožnik pa tega, razen posplošenih trditev na osnovi suma, niti ne konkretizira. Kolikor pa še opozarja na nekorektno postopanje policistov do obtoženca, saj naj bi oškodovanki govorili, da bo obtoženec za nekaj let zaprt, priči K.R. pa so v drugem postopku celo svetovali, da zadevo nekoliko „napihne“, dalje so sodišču skušali prikazati obtoženca kot negativca tudi s tem, da so predložili njegovo fotografijo ob nasadu konoplje ter tudi sliko poškodovanega dekleta, ki pa ni bila oškodovanka, je le ugotoviti, da te navedbe na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, niso vplivale. Sodišče je namreč sodbo oprlo le na izvedene dokaze, katere je skrbno in vsestransko analiziralo. Iz istih razlogov zato tudi ni upoštevno ravnanje policistov, ko naj bi po navedbah v pritožbi, na pričo K.R. vplivali tudi po izdaji izpodbijane sodbe z namenom, da obtoženca ponovno spravijo v pripor. Izkaže se torej, da zatrjevani pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ni utemeljen.

12Sodišče druge stopnje nima nobenih pomislekov v izpodbijani sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Okoliščine obeh kaznivih dejanj so namreč pravilno in v celoti ugotovljene, sprejete zaključke pa je sodišče prve stopnje tako podrobno in agrumentirano obrazložilo, da razlogom sodbe ni potrebno ničesar dodati. V sodbi se je namreč kritično predelilo do vseh dokazov, tako do oškodovankine izpovedbe kot obtoženčevega zagovora in razumsko ter prepričljivo obrazložilo, čemu kot verodostojno sprejema oškodovankino izpovedbo. Strokovno agrumentirano pa je dalje zavzelo tudi stališče do objektivnih in subjektivnih znakov obeh kaznivih dejanj. Ker je s sodbo pravzaprav že odgovorilo na vse tiste dileme, katere zagovornik ponovno izpostavlja v pritožbi, se sodišče druge stopnje na razloge sodbe, razen v tistem delu, ko na pritožbene očitke posebej odgovarja, v izogib ponavljanju le sklicuje.

13Bistvo pritožbenih navedb je v oceni obrambe, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je oškodovankina izpovedba verodostojna. S tem, ko je sodišče pojasnilo, da je oškodovanki verjelo tudi zato, ker je potrdila okoliščine, ki ji niso v korist, pa je sodišče spregledalo, da je takšne, v pritožbi izrecno naštete okoliščine, navajal tudi obtoženec v svojem zagovoru, poleg tega pa je oškodovanka v izpovedbi večkrat prihajala sama s seboj v nasprotja. Vendar pa pritožnik, razen navedb o tem, kje sta z obtožencem imela spolne odnose za novo leto, kar je povsem minornega pomena, konkretno ne pove, katera so nasprotja v oškodovankini izpovedbi in zato pritožbe v tem delu ni moč preizkusiti. Sicer pa je sodišče prve stopnje pri vsakem izvršitvenem dejanju v okviru obeh kaznivih dejanj navedlo konkretne razloge, na podlagi katerih je sprejelo oškodovankino izpovedbo in zato ne drži, da je oškodovanki, upoštevajoč tudi izvedensko mnenje za obtoženca, zgolj posplošeno verjelo. Kolikor v zvezi z izvršitvenim ravnanjem pod prvo alinejo kaznivega dejanja nasilništva, pritožnik opozarja na nezanesljivost priče A.M. češ, da je ta oškodovankina prijateljica in je tudi sicer različno od oškodovanke navedla, kdaj naj bi obtoženec uriniral po njej, zgolj zaradi teh navedb priči ni moč očitati pristranskosti. Priča je namreč izpovedala, da ji je oškodovanka najprej zamolčala, od kod ji modrice po telesu in ji je šele na njeno prigovarjanje povedala, da jih je povzročil obtoženec. Glede navedbe, da priča tedaj še ni mogla biti seznanjena z uriniranjem obtoženca po oškodovanki, pa je le pojasniti, da je priča govorila o več dogodkih in da zato njena časovna opredelitev le-teh razumljivo ni zanesljiva. Je pa tudi sicer povsem nepomembna, saj razhajanj med njo in oškodovank, glede bistvenih okoliščin ni bilo zaznati, zgolj dejstvo, da je oškodovankina prijateljica pa ji tudi ne jemlje verodostojnosti. Glede na to, da je priča A.M. videla poškodbe pri oškodovanki in je tudi potrdila njeno izpovedbo, v obstoj tega izvršitvenega dejanja ne more biti nobenih pomislekov. Prav tako ni pomembno, ali je obtoženec dejanje res storil zato, ker ga je oškodovanka hotela zapustiti, saj motiv ni zakonski znak predmetnega kaznivega dejanja, postavitev izvedenca psihiatra za oškodovanko pa tudi ne more biti utemeljena iz razloga, ker naj bi sodišče obsodilno sodbo navkljub odsotnosti dokazov, gradilo na izpovedbi oškodovanke in psihiatričnem mnenju za obtoženca. Razlaga češ, da kolikor je izvedenec pregledal obtoženca, mora to storiti še z oškodovanko, da bo na podlagi njenih osebnostnih lastnosti moč oceniti verodostojnost izpovedbe, pravnorelevantnosti predlaganega dokaza tudi po oceni pritožbenega sodišča, ne utemeljuje.

14Kar zadeva izvršitvena dejanja pod tretjo, peto in šesto alinejo kaznivega dejanja nasilništva, je moč ugotoviti, da pritožnik pri izpodbijanju dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne upošteva celotne obrazložitve sodbe, temveč zgolj njene posamezne dele. Seveda priča S.T. ni mogel potrditi oškodovankine izpovedbe, da jo je obtoženec udaril, ker tedaj ni bil navzoč, je pa potrdil njen predhodni opis dogodkov, zaradi česar sodišče ni imelo razlogov, da bi podvomilo tudi v tisti del oškodovankine izpovedbe, ko pravi, da je bil obtoženec prepričan, da ga je prevarala in jo je zato udaril. Glede iger „slepe miši“, ni jasno, kaj želi zagovornik v pritožbi povedati, saj je obtoženec zanikal, da je oškodovanki na glavi razbil jajce in jo posipaval z moko, sodišče pa je nasprotni izpovedbi oškodovanke verjelo tudi zato, ker jo je potrdilo priča M. Glede mazanja z hladilno kremo po spolovilu in zadnjični odprtini oškodovanke, pa pritožnik spregleda, da je oškodovanka navedla, da je obtoženec to storil večkrat, to je pet ali šestkrat, kljub temu, da se mu je upirala in jo je peklo, odnehal pa je šele po tistem, ko se je tudi sam namazal s kremo in videl, da dejansko peče. Glede nadaljnjih pritožbenih navedb, da je sodišče oškodovanki nekritično sledilo tudi v navedbi, da je obtoženec njenim prijateljicam po telefonu predvajal posnete besede, da je jedla drek, saj zaslišane priče tega niso potrdile, pa je pritožnika potrebno napotiti na oškodovankino izpovedbo na glavni obravnavi dne 24.11.2011. Tedaj je namreč podrobneje navedla čemu osebnih podatkov njenih prijateljic, ki so slišale posnete besede po telefonu, ne more posredovati. Nobenih razlogov, niti jih pritožba ne izpostavlja, pa ni na voljo, ki bi oškodovankino izpovedbo tudi v tem delu ovrgli. Glede vračanja k obtožencu pa je še sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo, da je oškodovanka to storila, ker se je obtoženca in njegovih groženj bala. Preizkus izpodbijane sodbe v smeri navedenih pritožbenih navedb je torej pokazal, da le-te pravilnosti sodbe niso omajale.

15Kar zadeva dejansko stanje kaznivega dejanja spolnega nasilja, pritožba v pretežnem delu ponavlja očitke glede zavrnitve dokaznega predloga po postavitvi izvedenca psihiatrične stroke za oškodovanko in vztraja pri trditvi, da ugotovitve sodišča glede oškodovankine osebnosti spričo njene spolne zlorabe v mladosti, niso zanesljive. Čeprav je sodišče druge stopnje na te navedbe odgovorilo že zgoraj, je potrebno ponoviti, da je prvostopenjsko sodišče zgolj primeroma naštelo posledice, ki se lahko pojavijo pri žrtvah spolnih zlorab in je le dopustilo možnost, da so tista spolna ravnanja oškodovanke, katera je opisoval obtoženec, posledica spolne zlorabe, hkrati pa je pri oškodovanki zaznalo tudi slabo samopodobo, zmanjšano samozavest in z njo povezano labilnost. Sodišče prve stopnje si je oceno oškodovankine osebnosti ustvarilo na podlagi presoje izvedenih dokazov in neposredne zaznave na glavni obravnavi in seveda ni nujno, da je takšna ocena sodišča s strokovnega vidika tudi zanesljiva, vendar za pravilno razsojo v konkretni zadevi, ni bistvena. Oškodovanka je izpovedala, da jo je kot 17-letno dekle spolno nadlegoval njen očim in da sprva pri svoji materi ni imela podpore ter je nadaljnja tri leta živela ločeno in družine. Razlaga sodišča o oškodovankini prizadetosti zaradi spolnega nadlegovanja je razumsko in življenjsko gledano povsem prepričljiva, kakor tudi nadaljnja ocena, da je obtožencu najprej zaupala, nato pa, ko je pričel z nasiljem, upala, da se bo spremenil, ko pa je končno uvidela, da temu ne bo tako, zaradi stopnjevanega nasilja in groženj, ni videla rešitve. Dejstvo, da je ostala pri obtožencu navkljub njegovemu nasilju in z njim imela spolne odnose celo po podani kazenski ovadbi, ima tudi po oceni pritožbenega sodišča povsem razumno razlago in je ni moč pripisati morebitni osebnostni motnji, kot posledici njene spolne zlorabe v mladosti. Sicer pa je sodišče druge stopnje že zgoraj pojasnilo, da obtoženec tudi ni zatrjeval, da bi oškodovanka soglašala ali ga celo napeljevala k spolnim dejanjem kot so mu očitana, da bi si te dogodke enostavno izmislila, pa je sodišče prve stopnje v dokazni oceni z zanesljivostjo izključilo. Zato obramba tudi v okviru navedenega pritožbenega razloga ne more uspeti s predlogom za postavitev izvedenca psihiatrične stroke za oškodovanko.

16Zagovornik z navedbo, da sodišče tekom postopka ni upoštevalo razbremenilnih personalnih dokazov, konkretno ne pove, katere dokaze ima v mislih. V nadaljevanju sicer izpostavlja, da obtoženčeva bivša dekleta K.R., N.Š. in B.B. v obtoženčevem spolnem vedenju niso zaznale posebnosti in da je tudi oškodovanka sama izpovedala, da ni opazila, da bi obtoženec (očitno ob izvajanju spolnega nasilja) doživel erekcijo ali ob tem ejakuliral, vendar je pojasniti, da se je sodišče prve stopnje tudi do teh navedb kritično opredelilo (drugi odstavek na 26. strani in prvi odstavek na 30. strani sodbe) zaradi česar se sodišče druge stopnje na te razloge le sklicuje. Neutemeljen pa tudi neprimeren je očitek sodišču, da je postopek vodilo pristransko, saj že sam zagovornik uvodoma pritožbe, sklicujoč se na ustavno sodno prakso, povzema razloge, iz katerih sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga obramba predlaga. Ker je sodišče v konkretnem primeru ocenilo, da izvedba predlaganih dokazov ni potrebna in je svojo odločitev korektno obrazložilo, je torej postopalo po zakonu in veljavni sodni praksi, zaradi česar tovrstni očitki niso na mestu.

17Zagovornik konkretno ne izpodbija ugotovitev sodišča, kolikor se nanašajo na dejansko in pravno presojo posameznih izvršitvenih dejanj v okviru kaznivega dejanja spolnega nasilja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 171. člena KZ-1, temveč meni le, da bi bilo zaradi pravilne ugotovitve dejanskega stanja potrebno ponovno zaslišati priči V. in V.P., saj jima je oškodovanka po izreku sodbe ob priliki obiska v K. dala vedeti, da je obravnavano zadevo „precej napihnila“. Obramba v zvezi s tem navaja novo okoliščino, ki naj bi nastala po izreku sodbe, vendar te navedbe po presoji pritožbenega sodišča nimajo takšne teže, da bi omajale pravilnost izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je izrek slednje res oprlo tudi na izpovedbo priče V.P., vendar je potrebno upoštevati, da je njeno izpovedbo kritično ocenilo tako samo zase, kot v zvezi z izpovedbo oškodovanke in tudi priče A.M. tako, da je odločilna dejstva z zanesljivostjo ugotovilo. Kolikor pa obramba predlaga ponovno izdelavo izvedenskega mnenja za obtoženca z utemeljitvijo, da izvedenka v času izdelave mnenja še ni imela pred seboj celotnega spisa, po izdelavi njenega mnenja pa je bila izvedena še vrsta dokazov, ki bi lahko v določeni meri vplivali na objektivno sliko, ko je je imela izvedenka pred seboj, je moč ugotoviti, da te navedbe niso utemeljene. Pritožba namreč ne pove, kateri so tisti dokazi, ki so bili izvedeni po izdelanem izvedenskem mnenju in ki bi lahko bistveno vplivali na objektivno sliko kot si jo je izvedenka ustvarila. Pritožbenih navedb zato v tem delu tudi ni bilo moč preizkusiti. Glede na vse povedano se tako izkaže, da tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljen.

Glede kazenske sankcije in stroškov postopka

18Odločbo o kazni izpodbijata tako državna tožilka kot obtoženčev zagovornik. Prva meni, da je sodišče prve stopnje pri določitvi posameznih ter enotne zaporne kazni, olajševalnim okoliščinam dalo preveliko težo, pri tem pa ni v zadostni meri upoštevalo kriminalne količine obeh dejanj, oziroma dejstvo, da je kaznivo dejanje nasilništva sestavljeno s 14 posameznih dejanj, kaznivo dejanje spolnega nasilja pa iz treh dejanj, vsa dejanja, katerih intenzivnost je obtoženec stopnjeval, pa so bila storjena v kratkem časovnem obdobju štirih mesecev. Obe kazni pa sta tudi bili določeni na spodnji meji zakonsko določenih kazni za kvalificirani obliki kaznivih dejanj in se zato kot taki oz. tudi kot enotna izrečena kazen, izkažejo kot prenizki. Navedene okoliščine bi po mnenju državne tožilke, upoštevajoč tudi zavržnost obtoženčevega dejanja, narekovale izrek višje kazni in sicer v obsegu, kot ga v pritožbi predlaga.

19Zagovornik nasprotno meni, da je izrečena kazenska sankcija prestroga, saj sodišče ni zadostno upoštevalo razmer, v katerih je obtoženec odraščal, poleg tega pa opozarja, da se je po izreku sodbe poročil z B.B., ki je seznanjena s celotno zadevo in mu zaupa. Če bi namreč očitani mu kaznivi dejanji storil, dvomi, da bi se hotela z njim poročiti, sodišče pa bi moralo upoštevati tudi, da so nekatera od obtožencu očitanih kaznivih dejanj na meji kaznivosti oz., da je tudi oškodovanka s spolnim izzivanjem prispevala k storitvi kaznivih dejanj. Zato bi sodišče moralo vsekakor uporabiti omilitvena določila.

20Presoja izpodbijane sodbe v smeri navedb obeh pritožnikov, je pokazala, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo okoliščine, ki vplivajo na izbiro vrste in odmero kazenske sankcije, res pa je, kot državna tožilka opozarja, da je olajševalnim okoliščinam dalo preveliko težo. Kar zadeva kaznivo dejanje nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1, sodišče druge stopnje v primernost obtožencu določene kazni v višini enega leta in šestih mesecev zapora, nima nobenih pomislekov. Ne glede na kriminalno količino tega dejanja namreč drži, da so nekatera od teh dejanj (na primer pod 5. do 8., 10., 12. in 14. alinejo) v primerjavi z ostalimi, manj intenzivna tako, da je določena kazen za to dejanje povsem primerna glede na okoliščine drugega odstavka 49. člena KZ-1, ki vplivajo na višino kazni. Zato pritožbi državne tožilke v tem delu sodišče druge stopnje ni moglo slediti, je pa kot utemeljene ocenilo njene navedbe glede kaznivega dejanja spolnega nasilja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 171. člena KZ-1. Za navedeno kaznivo dejanje je namreč predpisana kazen od treh do petnajstih let zapora, sodišče prve stopnje pa je obtožencu kljub temu, da je v okviru tega kaznivega dejanja izvršil tri posamezna izvršitvena dejanja, določilo le šest mesecev višjo zaporno kazen, kot znaša minimalno predpisana kazen za to dejanje. Teža kaznivega dejanja in zlasti način storitve le-tega ob stopnjevanju spolnega nasilja zato tudi po oceni sodišča druge stopnje terja strožje kaznovanje, vendar ne v predlagani višini sedem let zapora. Čeprav so bila dejanja čedalje bolj zavržna, kot opozarja pritožba, pa sodišče druge stopnje ocenjuje, da je glede na vse okoliščine primerna kazen za to kaznivo dejanje pet let zapora. Utemeljeni pritožbi državne tožilke je zato sodišče druge stopnje ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP spremenilo tako, da je določeno kazen za kaznivo dejanje spolnega nasilja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 171. člena KZ-1, zvišalo na pet let zapora, posledično temu pa tudi enotno kazen na šest let zapora. Zaključilo je, da je tako zvišana zaporna kazen povsem primerna teži obeh kaznivih dejanj, stopnji kazenske odgovornosti obtoženca, okoliščinam v katerih sta bili dejanji storjeni in tistim, ki vplivajo na izrek višje oz. nižje kazni. Ker je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi državne tožilke pa razumljivo ni sprejelo pritožbenih navedb obtoženčevega zagovornika, ki se je zavzemal za izrek blažje kazni, pri čemer tudi nimajo takšne teže, da bi opravičevale nižjo kazen za kaznivo dejanje nasilništva, v katero sodišče druge stopnje ni poseglo.

21Obtoženčev zagovornik izpodbija odločbo o stroških kazenskega postopka z utemeljitvijo, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da obtoženec prejema le socialno podporo in da mu je tudi bila dodeljena brezplačna pravna pomoč.

22Vendar se pritožbeno sodišče strinja z obrazložitvijo prvostopenjskega sodišča, da plačilo stroškov kazenskega postopka za obtoženca ne bo predstavljalo takšno breme, da bi bilo pod vprašanjem njegovo preživljanje. Dejstvo namreč je, da ga je oprostilo plačila stroškov postopka kolikor zadevajo izdelavo izvedenskih mnenj, pri čemer ostali stroški, kot so sedaj razvidni iz podatkov spisa, niso tako visoki, da jih obtoženec navkljub slabemu premoženjskemu stanju ne bo zmogel plačati. Po drugi strani namreč ne gre prezreti, da je sposoben za delo in da je tudi v preteklosti, kot je razvidno iz njegovega zagovora, dohodke pridobival z delom na črno pa tudi s športnimi stavami. Iz tega sledi, da niso izpolnjene okoliščine iz četrtega odstavka 95. člena ZKP za oprostitev plačila stroškov postopka, obtoženec pa po tistem, ko bodo stroški postopka dokončno odmerjeni, še vedno lahko poda prošnjo za obročno odplačilo le-teh.

23Spričo vsega obrazloženega se tako izkaže, da pritožba obtoženčevega zagovornika ni utemeljena, zaradi česar jo je sodišče druge stopnje na podlagi 391. člena ZKP kot takšno zavrnilo in v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišče prve stopnje potem ko je še ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je bilo v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP, dolžno paziti po uradni dolžnosti.

24Ker obtoženec s pritožbo zagovornika ni uspel, je na podlagi prvega odstavka 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega dela kazenskega postopka in sicer sodno takso, katero bo odmerilo prvostopenjsko sodišče.