296. člen KZ-1

Kaznivo dejanje nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1 je osebno kaznivo dejanje, pri katerem storilec izvrši toliko kaznivih dejanj, kot je oškodovancev.

Pri opisu kaznivega dejanja, ki je časovno zgoščeno potekalo na enem kraju in izvršitveno povezano ni nobenega dvoma, da so vsi trije obsojenci, čeprav deljeno zoper posameznega oškodovanca, še vedno ravnali skupno, kot je to sicer določeno v drugem odstavku 296. člena KZ-1, medtem ko zatrjevano obsojenčevo predhodno postavljanje v bran oškodovancu, njegovega skupnega pretepanja oškodovanca s soobsojencem ne izključuje. Po dejanskem opisu kaznivega dejanja je nedvomno, da sta bila oškodovanca zaradi prejetih udarcev in brc s strani obsojencev ter ko oškodovanec ni mogel poklicati policistov in s kraja pobegniti, spravljena v podrejen položaj. Ta je lahko, kljub uporabljeni nedovršni glagolski obliki v zakonskem opisu kaznivega dejanja po prvem odstavku 296. člena KZ-1 posledica enkratnega (intenzivnega) ali večkratnega, ne nujno ponavljajočega se ali dlje časa trajajočega storilčevega ravnanja. Odločilno je, da je storilec z ravnanjem drugega tako obvladal, da se ta ravnanju ni mogel izogniti in ga je moral le še prenašati. Obsojenca oškodovanca nista ustrahovala, vznemirjala, resno zagrozila, niti z njim grdo ravnala, kar vse bi utegnili biti primerljivi znaki kazni

Pritožbi pravilno izpostavljata, da je ostalo nerazjasnjeno vprašanje, kdaj točno je sploh prišlo do očitanega dogodka, kar pa neposredno vpliva tudi na čas za nastanek nekaterih poškodb pri oškodovancu. Prvostopenjsko sodišče je namreč v 19. točki izpodbijane sodbe preuranjeno zaključilo, da obstaja resen dvom, da so oškodovančeve poškodbe nastale v obravnavanem dogodku, pri čemer je svojo presojo oprlo zgolj na podatek iz Obvestila zdravniku, da naj bi do napada prišlo približno 30 minut pred pregledom, torej okoli 20.00 ure (oškodovanec je bil pri zdravniku pregledan ob 20.27 uri) in da v tako kratkem času krasta na licu in podplutba na desni nadlahti, ne bi mogle nastati. Pri tem pa je prezrlo druge relevantne spisovne podatke, zlasti navedbo oškodovanca ob podaji ovadbe, da se je dogodek zgodil ob 18.40, ter izpovedbo priče Č. Č., ki je pred policijo čas dogodka ocenila na približno 19.00 uro. Vprašanje točnega časa dogodka pa je odločilnega pomena, saj je izvedenec na glavni obravnavi pojasnil, da se določene poškodbe, kot sta podplutba in krasta, razvijejo z določenim časovnim zamikom, praviloma v razponu ene do dveh ur po poškodovanju.

Tožilstvo je na škodo obdolženca povečalo časovni razpon inkriminiranega obdobja ter s tem, ko je dodalo dogodek z dne 3. 10. 2018, tudi razširilo kriminalno količino, ki se očita obdolžencu. Sprememba obtožnice v tem delu se ne nanaša na isti historični dogodek, zaradi česar ni dopustna. Tožilec ima zaradi možnosti, da na glavni obravnavi izvedeni dokazi pokažejo na drugačno dejansko stanje, kakor ga zatrjuje, pooblastilo za spremembo obtožnice na način, da ta še vedno temelji na istem historičnem dogodku. Pogoj za spremembo obtožbe ni nujno ugotovitev nove okoliščine in izvedba novih dokazov, temveč lahko tožilec obtožnico spremeni, če po njegovi oceni izvedeni dokazi kažejo na drugačno dejansko stanje, kot ga je videl ob vložitvi obtožnice. Pri tem je vezan na istega obdolženca ter na isti historični dogodek, čeprav s spremenjenimi dejstvi in okoliščinami, ki so znaki kaznivega dejanja.

Sodna praksa je že zavzela stališče, da enkraten primer uporabe fizične sile lahko predstavlja kaznivo dejanje nasilništva. Tudi enkratno nasilno ali drugo ravnanje lahko žrtev spravi v podrejen položaj, mora pa po svoji vsebini in intenzivnosti, upoštevaje konkretne okoliščine dogodka, odstopati v tej smeri. Pritožbeno sodišče pritrjuje zagovorniku, da kaznivo dejanje nasilništva spada med kazniva dejanja zoper javni red in mir (XIX. poglavje KZ-1), kar je tudi varovana dobrina. Ni pa moč slediti zagovornikovemu stališču, da v konkretni zadevi ne gre za osebno kaznivo dejanje. Zagovornikovo stališče je razumno zavrnilo že sodišče prve stopnje, ki je navedlo tehtne razloge, da je obdolženec v obravnavanem primeru storil tri kazniva dejanja nasilništva, da gre zaradi povzročenih lahkih telesnih poškodb oškodovancev za osebno kaznivo dejanje in da je kaznivih dejanj toliko, kolikor je oškodovancev, ki so utrpeli lahke telesne poškodbe. Navedeno stališče podpira tudi pravna teorija, ki navaja, da bo storilec kaznivega dejanja nasilništva v primeru povzročitve lahke telesne poškodbe več osebam (z ravnanji iz prvega odstavka) odgovarjal za stek ustreznih števil kaznivih dejanj

Sodna praksa je sicer res zavzela stališče, da ne velja absolutna vezanost sodbe na obtožbo, a je ta odmik dopusten le pri obsodilnih sodbah. Pri oprostilni in zavrnilni sodbi po drugi strani takšen odmik ni niti zakonsko dopusten, niti ga ne dopušča sodna praksa. Obdolženi je lahko oproščen le obtožbe za kaznivo dejanje kot je opisano v obtožbi pristojnega tožilca, tudi obtožbo je mogoče zavrniti le glede kaznivega dejanja kot je opisano v obtožbi pristojnega tožilca. Sodišče namreč ne more "zavrniti obtožbe", ki sploh ni bila vložena oziroma obdolženca "oprostiti obtožbe", ki ni bila vložena in jo je sestavilo oziroma oblikovalo samo.

Glede konkretizacije zakonskega znaka "spravljanje v podrejen položaj" je Vrhovno sodišče sprejelo izrecno stališče, da mora biti slednji v izreku sodbe posebej opisan, kolikor nastanek te posledice ni razviden že iz samega ravnanja storilca - na primer iz načina, okoliščin in intenzivnosti njegovega napada. Bistvo obravnavanega zakonskega znaka je v tem, da storilec s svojimi (nasilnimi) ravnanji - najmanj v času izvajanja nasilja - žrtev spravi v brezizhoden, popolnoma nemočen položaj, v katerem je volja žrtve ravnati na določen način povsem izničena ter onemogočena. Oškodovanec je torej spravljen v ponižujoč položaj, v katerem se storilcu uklanja in se mu niti ne more ali ne zna izogniti; gre za to, da storilec na ta način bit oškodovanca zreducira na raven objekta in si ga v dojemanju kot takšnega na intenzivno nasilen način podredi. Bistveno podobne trditve glede pomanjkljive obrazložitve, o nasprotjih v razlogih sodbe ter glede kršitve pravice do obrambe je v zahtevi podal tudi zagovornik obsojenca A. A., ki pa tovrstnih kritik v pritožbi ni zatrjeval, zato so - ne glede na to, da jih je v pritožbi uveljavljala zagovornica soobsojenca - ostale materialno neizčrpane.<

Kaznivo dejanje nasilništva je lahko podano tudi v primeru uporabe sile v enkratnem življenjskem dogodku, če sila po vsebini in intenzivnosti v tej smeri odstopa. Okoliščin, ki konstruirajo očitek kaznivega dejanja, ni mogoče še dodatno upoštevati kot obteževalnih pri izbiri in odmeri kazni. Sodišče mora obrazložiti odločbo o izreku enotne kazni v skladu s pravili o steku. Uveljavitev načela enakosti pred zakonom zahteva nearbitrarno uporabo predpisov v razmerju do vsakega obtoženca in primerljivo kaznovanje v podobnih primerih.

Zagovornik obtoženega A. A. neutemeljeno in pavšalno izpostavlja nelogičnost opisa in dejstvo, da v zvezi z obtoženim A. A. iz opisa kaznivega dejanja nasilništva ne izhajajo zakonski znaki nasilništva. Zagovornik pravilno navaja, da se obtoženemu A. A. v opisu kaznivega dejanja nasilništva ne očita kakršno koli konkretno ravnanje na škodo oškodovanega M. M., kot se nato ne opisuje niti vloga obtoženega B. B. na škodo oškodovanega L. L. Drži, da se v opisu očita, da so vsi trije obtoženci spravljali oba oškodovanca v podrejen položaj, kar pa ni v nasprotju s konkretnim opisom obtožencem očitanih ravnanj, saj se jim očita, da so kaznivo dejanje nasilništva storili v sostorilstvu, tako da niti ni potrebno, da vsak od obtožencev izpolni vse zakonske znake nasilništva zoper oba oškodovanca.

Pritožbeno pričakovanje večje teže in poudarka okoliščini, da je bil mladoletniku pred in po obravnavanem kaznivem dejanju izrečen vzgojni ukrep ukora pred prekrškovnim sodiščem, je zgrešeno. Pritožbeno sodišče opozarja, da so vzgojni ukrepi po svoji naravi in prav iz razloga, da bi bilo z njimi lažje doseči njihov namen, gibčni.

V skladu z namensko razlago določbe 240.a člena ZKP, ki jo je zakonodajalec dodal z namenom inkorporiranja Resolucije Sveta Evropske unije o zaščiti prič v borbi proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu, je lahko utemeljena nevarnost za življenje prič podana le v primerih, ko gre za pričanje v zvezi s storitvijo najhujših in najtežjih kaznivih dejanj, še zlasti dejanj v okviru organiziranega kriminala. Drži, da jezikovna razlaga zakonske določbe ni tako ozka in restriktivna, saj se ne omejuje na taksativno našteta kazniva dejanja in je tako mogoče ukrepe odrediti tudi v primeru drugih kaznivih dejanj, vendar pa po presoji pritožbenega sodišča določbe ni dopustno širiti preko ekstenzivne razlage pojma (naj)težje kaznivo dejanje. To pa zato, ker se z zaščitnimi ukrepi neizogibno poseže v pravico obdolženega do obrambe in do seznanjenosti z obremenilno pričo. V konkretnem primeru pa še toliko bolj, ker kazenski postopek teče proti mladoletniku, kar pomeni, da mora biti vsak poseg v njegova procesna jamstva po 29. členu URS, še toliko bolj utemeljen. Sodišče druge stopnje se pridružuje prvostopenjskemu sodišču, da predlagatelj ukrepov ni ponudil nikakršnih konkretnih razlog

V primerih kot je ta, ko več storilcev hkrati z medsebojnim sodelovanjem pri izvršitvi uporablja fizično silo zoper oškodovanca, ni odločilno, kateri od obtožencev je s svojim ravnanjem povzročil katero konkretno poškodbo. Oškodovankine poškodbe so bile plod tedanjih skupnih nasilnih in agresivnih ravnanj obtoženega in A. A. Šlo je torej za skupni učinek ravnanj obeh, zato za obtožbo ni bistveno kdo od (so)storilcev je dejansko izvedel kakšno ravnanje, ki je oškodovanki povzročilo točno določeno posamično poškodbo. Zato je povsem na mestu ugotovitev sodišča prve stopnje, da je možno in verjetno, da izvršitvenih ravnanj obtoženi in A. A. nista ves čas izvrševala istočasno ali enako intenzivno, a je pri tem pomembno, da sta zasledovala isti cilj, to je podrediti si oškodovanko. Zmotno je pritožnikovo navajanje, da v obravnavanem primeru obtoženemu ni dokazano, da sta (skupaj z A. A.) oškodovanko spravljala v podrejen položaj. Sicer pritožnik pravilno citira stališče, zavzeto v sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (I Ips 166/2000 z dne 17. 3. 2011), ki je ni prezrlo tudi sodišče prve stopnje, vendar v nasprotju s pritožnikom, pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve s

Že iz samega opisa dejanja in tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da se je dogajanje odvilo v strnjenem in zelo kratkem časovnem intervalu, ravnanje obdolženca in B. B. pa je bilo hkratno in usklajeno, pri čemer iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja tudi, da je bil obdolženec prisoten že od samega začetka konflikta. V obravnavanem primeru tako ni mogoče govoriti, da bi dejanje potekalo v več delih. V primerih, ko storilci skupaj na različne načine prispevajo k oškodovančevi telesni poškodbi, pa po ustaljeni sodni praksi ni pomembno, katero poškodbo je oškodovancu povzročil posamezni storilec, saj je prispevek vsakega enakovreden izpolnjevanju zakonskih znakov kaznivega dejanja, učinek njihovega skupnega delovanja pa je nastanek telesne poškodbe. In ko gre za skupno izvršitev kaznivega dejanja, ko vsi storilci skupaj in hkrati uresničujejo zakonske znake kaznivega dejanja in se tudi zavest in volja (naklep) nanašata na celotno skupno delovanje, je individualizacija prispevka posameznega storilca nemogoča in nepotrebna. V konkretnem primeru res ne gre za trajajoče ravnanje, vendar je Vrhovno sodišče RS v zvezi s tem vprašanjem sprejelo jasno stališče, da glede na zak

Ni mogoče spregledati dejstva, da je bil v predmetni zadevi za sodnega izvedenca imenovan zdravnik B. B., ki je pred tem dne 28. 5. 2021 opravil pregled oškodovanke, zaradi česar je sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka. ZKP namreč v prvem odstavku 251. člena izrecno navede, da kot izvedenci ne morejo nastopati oškodovanec, osebe, ki ne smejo biti zaslišane po 235. členu, in tudi ne osebe, ki so oproščene pričanja po 236. členu (privilegirane priče). Ob tem je treba poudariti, da je za osebe iz 236. člena ta prepoved absolutna in velja tudi, če bi se privilegirena priča temu privilegiju sama odrekla ali če bi jo dolžnosti varovanja poklicne tajnosti odvezal kdo drug. Obravnavana določba namreč v prvi vrsti ne ščiti oseb iz 236. člena ZKP oziroma privilegirane komunikacije, ki so jo te vzpostavile z drugimi osebami, temveč objektivnost in nepristranskost izvedenskega mnenja.

Ker se skladno s 95. členom ZKP stroški oškodovanca in njegovega pooblaščenca v obsodilni sodbi vselej naložijo v plačilo obdolžencu, bi po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi te stroške moralo naložiti v plačilu obdolžencu. Če namreč v odločbi o glavni stvari ni odločeno o tem, kdo je dolžan te stroške plačati, z izdajo posebnega sklepa takšne odločitve ni mogoče nadomestiti. S tem, ko v izpodbijani sodbi ni odločilo o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca, čeprav bi moralo, je sodišče prve stopnje sicer kršilo 105. člen ZKP, vendar pa s tem po presoji pritožbenega sodišča ni zagrešilo kršitve v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Odsotnost odločitve o premoženjskopravnem zahtevku namreč ne šteje kot odsotnost odločilnih dejstev, saj se slednja nanašajo na predmet obtožbe, kar pa premoženjskopravni zahtevek ni.

Uporaba nedovršnih glagolov v zakonskem opisu, ki kaže na t. i. kolektivno kaznivo dejanje, sama po sebi ne izključuje kaznivosti ravnanja v primeru enkratnega dogodka, tj. kolikor gre v enkratnem dogodku za tako intenzivno nasilno ravnanje, ki poseže v osebno dostojanstvo, varnost in nedotakljivost oškodovanca ter ga spravlja v podrejen položaj, kar je prepovedana posledica kaznivega dejanja po 296. členu KZ-1. Opis kaznivega dejanja nasilništva pa je sklepčen tudi v primeru, če je zakonski znak (spravljanja v podrejen položaj) opredeljen v abstraktnem opisu (kot v predmetni zadevi), pri čemer ni nujno, da se isti zakonski znak v konkretnem opisu ponovno pojavlja z enakim ali drugačnim besedilom. Spravljanje v podrejen položaj mora biti (decidirano) opisano le tedaj, kadar nastanek te posledice pri oškodovancu ni razviden že iz samega ravnanja storilcev, v obravnavani zadevi obeh obdolžencev.

Neutemeljena je trditev obsojenčevega zagovornika, da v izreku opisano ravnanje obsojenca v razmerju do oškodovanega C. C. ne dosega pravnega standarda spravljanja v podrejen položaj. Iz opisa kaznivega dejanja nasilništva je razvidna tako visoka stopnja intenzitete fizičnega napada obsojenca na oškodovanca, da za izpolnitev zakonskih znakov spravljanja v podrejen položaj zadostuje že enkratno ravnanje storilca. Upoštevaje dejanske ugotovitve sodišča in pravilo, da silobran zoper silobran ni mogoč, je sodišče utemeljeno zaključilo, da obsojenec v razmerju do oškodovanega B. B. ni mogel ravnati v silobranu. Neutemeljena je trditev zahteve, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker sodišče ni ugotovilo „biti kaznivega dejanja, ki naj bi ga izpolnil oškodovani B. B.“, ker bi šele ugotovitev obstoja konkretnega kaznivega dejanja lahko vodila do zaključka, da je oškodovanec ravnal v silobranu. Obsojenčev zagovornik prezre, da se oškodovanemu B. B. v tem kazenskem postopku ni očitala storitev nobenega kaznivega dejanja. Sodišče zato ni imelo pooblastila ugotavljati, katero konkretno kaznivo dejanje naj bi oškodovani B. B. storil s tem, ko se je vmešal v pretep. Z ugo

Kadar tožilstvo v pritožbi (pa še to le zoper odločbo o kazenski sankciji) poudarja dejstva, na katere se ni (z ustrezno modifikacijo obtožbe) odzvalo že v prvostopenjskem sojenju, gre za ravnanje contra factum proprium, ki je v nasprotju z načelom poštenega postopka.

Glede na določbo drugega odstavka 354. člena ZKP sodišče ni vezano na predloge tožilca glede pravne presoje dejanja, temveč na opis dejanja, oziroma očitek, ki ga predstavlja opisani dogodek oziroma ravnanje obtoženca, kakšno je opisano v obtožnem aktu. To pa pomeni, da se stvarna pristojnost presoja po konkretnem opisu dejanja iz obtožnega akta, in ne po pravni opredelitvi kaznivega dejanja, ki jo je dal tožilec. Iz razlogov izpodbijanega sklepa je razvidno, da je sodišče pri presoji vprašanja stvarne pristojnosti izhajalo ne le iz opisa dejanja v obtožnem aktu, temveč tudi iz okoliščin, ki naj bi izhajale iz izvedenega dokaznega postopka. S tem se je spustilo že v dokazno presojo, ki pa je pridržana sodišču šele po izvedenem dokaznem postopku. Iz opisa dejanja v obtožnem predlogu namreč izhaja zgolj to, da naj bi obdolženec očitano dejanje storil proti mladoletnima hčerama na naslovu njegovega bivališča B. 1, Ljubljana, kar pa ob izostanku očitka, da obdolženec in oškodovanki sestavljajo družinsko skupnost, ne zadošča za konkretizacijo družinske skupnosti kot zakonskega znaka kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1. Zgolj obstoj posame

Razloge napadene sodbe je potrebno gledati kot celoto, ta pa vsebuje ustrezne razloge tako o objektivnih znakih obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, kot o njegovi krivdi in so zato vsi pomisleki zagovornice v tej smeri neutemeljeni.