171. člen KZ-1

Argument tožilstva, da gre za osebno naravo obravnavanih kaznivih dejanj iz 19. poglavja KZ-1, upoštevaje načelo zakonitosti v kazenskem pravu, ko gre za kaznivo dejanje iz tretjega odstavka 176. člena KZ-1, sodišče prve stopnje utemeljeno zavrne, saj iz samega zakonskega besedila tega člena za razliko od določb 170. do 175. člena KZ-1, ne izhaja osebna narava kaznivega dejanja (torej, da storilec izpolni zakonske znake kaznivega dejanja, če na določen način ravna proti posamezni drugi osebi). Člen 176. člena KZ-1 se v tem pogledu razlikuje od ostalih določb istega poglavja KZ-1, in sicer ne le pri tem, ko se namesto na drugo osebo nanaša na gradivo, ampak tudi pri uporabi množine v nadaljevanju besedila člena - kaznivo dejanje stori, kdor poseduje gradivo, ki vključuje mladoletne osebe (ne: mladoletno osebo). Sodišče druge stopnje pritrjuje pravni kvalifikaciji sodišča prve stopnje, ki upošteva, da je ne glede na količino oziroma število kosov pornografskega oziroma drugačnega seksualnega gradiva, ki vključuje mladoletne osebe, tj. ne glede na število slikovnih in video datotek, ki jih je posedoval obtoženec; ne glede na to, koliko različnih mladoletnih oseb (identificiranih al

Relevantna stališča Ustavnega sodišča kot tudi ESČP, na podlagi katerih bi zagovornik lahko tvoril argumentacijo o pristranskosti sodnika že v pritožbenem postopku obravnavane zadeve, so bila znana že prej. Za uveljavljanje te kršitve v predhodni fazi postopka torej ni obstajala nobena objektivna ovira oziroma je vložnik ustrezno niti ne zatrjuje. Zato nikakor ne more uspeti s sklicevanjem na novejšo oziroma spremenjeno sodno prakso Ustavnega sodišča, ki za konkretni primer niti ni odločilnega pomena.

Stranke v končni besedi res lahko izrazijo svoja stališča o pravno relevantnih dejstvih, o pravnih vprašanjih in podajo končne predloge, kakšno odločitev naj sodišče sprejme glede obtožbe. Drži, da se beseda strank ne sme omejiti na določen čas, vendar v zvezi s tem ne gre prezreti določbe drugega odstavka 350. člena ZKP, da sme predsednik senata v primeru, če se stranka spušča v ponavljanje ali izvajanja, ki očitno niso v nobeni zvezi z zadevo, stranko ustaviti. Mora pa biti navedeno, da je predsednik senata stranko ustavil in iz katerega razloga. Po predhodnem opominu, pa sme v primeru po drugem odstavku 350. člena ZKP stranko tudi ustaviti in ugotoviti, da ta zlorablja pravico do končnega govora, ki ga lahko nadaljuje tako, da te pravice ne zlorablja. Iz 20. člena ZZOKPOHO izhaja, da sodišče sme na predlog upravičenega tožilca, osumljenca, otroka, ki je dopolnil 16 let, zakonitega zastopnika otroka, pooblaščenca mladoletnega oškodovanca, zagovornika ali strokovnjaka zavoda, največ za osem dni odložiti pripravljalni sestanek ali zaslišanje otroka, ne določa pa, da to mora storiti. Ob ugotovitvi, da je obtoženec imel že do razpisanega pripravljalnega sestanka, na katerega

Pritožbeno sodišče pripominja, da je v sodni praksi že zavzeto stališče, da prostovoljna izročitev predmetov in odvzem brisa ustne sluznice v zvezi z dolžnostjo pouka po četrtem odstavku 148. člena ZKP oziroma privilegijem zoper samoobtožbo nimata enake pravne vsebine. Za odvzem brisa ustne sluznice ni potrebna privolitev osebe, ki se ji vzorec jemlje. Policija sme vzeti bris ne samo tistemu, za katerega so razlogi za sum, da je storil kaznivo dejanje, temveč tudi osebam, ki niso osumljenci in za katere je verjetno, da so utegnile priti v stik s predmeti, na katerih so bile sledi odkrite. Ker pri odvzemu brisa sluznice ne gre za prostovoljno dejanje ali ravnanje osumljenca v smislu podajanja izjav oziroma izročitve predmetov, ki bi bilo podvrženo varstvu osumljenčevih pravic v okviru privilegija zoper samoobtožbo, policija pred odvzemom brisa osumljenca ni dolžna poučiti po četrtem odstavku 148. člena ZKP. Ker torej privilegij zoper samoobtožbo v obravnavanem primeru obtoženca pri odvzemu brisa ustne sluznice ni varoval, do njegove kršitve, ki jo pritožnik zatrjuje, pojmovno ni moglo priti. Ker je sodišče prve stopnje oprlo sodbo na zakonito pridobljene dokaze, izpodbijana sodba

Pritožbeno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da dejanje, kot je opisano v 1. alineji 5. točke izreka prvostopenjske sodbe, ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja spolnega nasilja po prvem odstavku 171. člena KZ-1, saj ni konkretiziran zakonski znak „brez privolitve“. Obtožencu se v opisu dejanja očita zgolj to, da je oškodovanko na bazenu nagovarjal, da se sleče, se slekel sam, nato pa oškodovanko otipaval po spolovilu, zakonski znak brez privolitve pa ni z ničemer konkretiziran. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da pa je zakonski znak „brez privolitve“ v zadostni meri konkretiziran pri kaznivem dejanju pod 2. alinejo 5. točke izreka, saj je v opisu razvidno, da je obtoženi oškodovanko med tem, ko je ponoči spala, preko hlač božal po mednožju, dokler se ni zbudila ter zbežala stran. Ker je oškodovanka med obtoženčevim ravnanjem spala, je jasno, da je bilo dejanje storjeno brez oškodovankine privolitve, saj med spanjem ni mogoče izraziti soglasja, torej volja ni zaznavna navzven, niti ni nedvoumna, oseba pa niti ni sposobna sprejeti take odločitve. Vsa dejanja, ki se očitajo obtožencu pod točkami 3 in 4, je potrebno pravno opredeliti kot eno kaznivo

Navedena dejstva, o katerih je oškodovanka prepričljivo izpovedala, tudi po oceni pritožbenega sodišča določno izkazujejo silo, manifestirano v fizični (pre)moči in nadvladi obtoženega A. A., ki jo je uporabil nasproti oškodovanki, s čimer jo je - v nasprotju z njeno voljo in pravico do spolne samoodločbe - prisilil k temu, da je trpela spolno dejanje. Kvalificirana oblika kaznivega dejanja spolnega nasilja je med drugim podana, če je dejanje iz prvega odstavka 171. člena KZ-1 storilo več oseb zaporedoma, torej se zahteva udeležba najmanj treh oseb.

Sodišče prve stopnje sodi o obravnavani zadevi glede na obtožbeni očitek, torej na očitek, ki je razviden iz izreka napadene sodbe, izvedeni dokazi pa takšnega očitka brez vsakega dvoma niso potrdili. Zato je sodišče prve stopnje obdolženca utemeljeno oprostilo obtožbe ter za takšno odločitev v napadeni sodbi navedlo ustrezne in tehtne razloge.

Ni utemeljena pritožbena graja ugotovitve, da so bili odnosi med sodelavci pri toženi stranki prijateljski in sproščeni, da pa to ni vključevalo neprimernega otipavanja, poskusov slačenja, potiskanja na posteljo oziroma preprečevanja odhoda sodelavkam. Tožnik vztraja, da so bili odnosi na delovnem mestu tako sproščeni, da bi se lahko zdeli zunanjemu opazovalcu neprimerni, vendar pa se ne more uspešno sklicevati na to, da je bila to s strani tožene stranke dopuščena stalna praksa, ki bi opravičevala njegovo ravnanje oziroma da je bil zaradi tega v zmoti glede privolitve oškodovank v njegovo objektivno neprimerno vedenje in ravnanje. Glede na izvedene dokaze ni prav nobenega dvoma, da sodelavke v to niso privolile, tožniku pa to nikakor ni moglo ostati neznano. Tožena stranka kot delodajalec je pravilno štela, da je tožnik s spolnim nadlegovanjem sodelavke na seminarju, kamor ju je napotila tožena stranka, kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja in mu je zanje utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Za tako imenovano protispisnost iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP gre le v položaju, ko sodišče v sodbi reproducira vsebino dokaza v nasprotju z njegovo vsebino in na tej podlagi ugotavlja odločilna dejstva.

Zaključek o tem, da tožena stranka ni dokazala naklepa ali hude malomarnosti, je povsem neobrazložen. Sodišče je zaključek sprejelo le s povsem pavšalnim sklicevanjem na pravilo o dokaznem bremenu, ki je v tovrstnih sporih na delodajalcu (drugi odstavek 84. člena ZDR-1). Sodba torej v tem delu nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaključek sodišča prve stopnje pa je najmanj preuranjen.

Iz navedenega pa bi bilo razbrati, da so obdolžencu tokrat očitana dejanja bila ne le storjena v istem časovnem obdobju, temveč se po spremembi obtožbe (21. 7. 2021, list. št. 1076) v izpostavljenem delu oba postopka nanašata tudi na iste historične dogodke. Pri tem ni spregledati, da se je prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi na več mestih tudi sklicevalo na pravnomočno sodbo II K 12377/2016 z dne 12. 1. 2017, vendar tega, zakaj meni, da v obravnavani zadevi (točka I izreka izpodbijane sodbe) ne gre za že razsojeno stvar, ni pojasnilo. Z ničemer ni obrazložilo, katere so tiste okoliščine, zaradi katerih meni, da v obravnavani in že pravnomočno razsojeni zadevi ne gre za enakost dejstev oziroma po vsebini za isto stvar. Sodišče namreč ne sme iste osebe za isto kaznivo dejanje dvakrat kaznovati (načelo ne bis in idem) oziroma meritorno odločati o obtožbah zoper isto osebo zaradi kaznivih dejanj, o katerih že obstoja pravnomočna sodna odločba (res iudicata). Glede na to, da se pri uporabi načela ne bis in idem ne presoja, ali gre za eno dejanje v procesnem smislu, temveč je pomembna enakost dejstev, ne pa enakost pravne opredelitve, saj se prepoved ponovnega sojenja ne nanaša na

Obtoženi se je zavedal, da bo, v kolikor bo hotel doseči spolni fizični stik z oškodovanko, moral to storiti na silo, ki jo je kritičnega dne tudi uporabil. Da se oškodovanka pri tem hipnem ravnanju obtoženca, ki je vsebovalo tako silo (močno stisnil, da jo je zabolelo in je zakričala: "Au!") kot spolno dejanje (dotikanje njene dojke), ni upirala, za obstoj sile ni odločilno. Obtoženčeva sila je bila tokrat absolutna (vis absoluta) in je oškodovanki onemogočila sprejemanje lastne odločitve. Z uporabo absolutne sile oškodovanka ni mogla usmerjati ali uveljaviti svoje volje in ravnanja. Obtoženčeva sila je obenem povzročila, da je utrpela spolno dejanje. Oškodovanka je utrpela nekaj, čemur bi se, v kolikor obtoženi zoper njo ne bi uporabil sile, uprla. Ni namreč sprejemljivo, da bi bilo kaznivo dejanje podano le, če bi npr. obtoženi oškodovanko močno držal npr. za roko, ji držal roko čez usta, jo porinil ali udaril in se nato dotikal njenih prsi. Obtoženčeva sila je bila finalno obenem usmerjena v spolno ravnanje. To pomeni, da je bila sila s spolnim ravnanjem v kavzalnem razmerju.

Sprememba sodbe sodišča prve stopnje. Drugačna presoja že ugotovljenih dejstev.

Izreku izpodbijane sodbe ni mogoče očitati nerazumljivosti in nasprotovanja samemu sebi zgolj zaradi tega, ker je v odločbi o kazenski sankciji sodišče prve stopnje enotno kazen v pogojni obsodbi izreklo in ne določilo. Sklep o popravi sodbe se izda le, kadar je podana neskladnost med izrekom pisno izdelane sodbe in izvirnikom, pri čemer do te situacije v obravnavani zadevi ni prišlo, saj si je sodišče prve stopnje s popravnim sklepom prizadevalo popraviti izrek pisno izdelane sodbe, katera se dejansko ujema z izvirnikom.

Vsebina drugega spolnega dejanja, ki ni zajeto v 170. členu KZ-1.

Obrazložitev napadene sodbe nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, te, ki pa jih ima, pa so nejasni in tudi sami s seboj v nasprotju.

Zakonski znak kaznivega dejanja spolnega nasilja ni, kot to napačno razloguje pritožba, upiranje žrtve, ampak prisiljenje oškodovanca oziroma oškodovanke, da ta nekaj stori ali trpi, zato ni potrebno, da je uporabljena kdo ve kako velika sila, ki pri oškodovancu oziroma oškodovanki stre upor, tako, da lahko storilec doseže ali pa da oškodovanka trpi določena spolna dejanja, kar je opisano v obtožbi ali pa, kar tudi izhaja iz obtožbe, da stori kakšno spolno dejanje, kajti zakonski znak obtožencem očitanega kaznivega dejanja je prisila, ki pa je lahko bolj ali manj intenzivna. Predočitev uradnega zaznamka priči ni nezakonito poslovanje sodišča, saj so uradni zaznamki dopusten spoznavi vir in predočitev le-tega lahko sledi po podani prosti izpovedbi zaslišanega, kot je bilo tudi v obravnavanem postopku, ko je bila oškodovanka kar nekajkrat zaslišana pred različnimi organi in so ji nato na sodišču bile predočene vse predhodne izjave, tako v fazi odkrivanja kaznivega dejanja, kot tudi v fazi preiskave in nato tudi v fazi sojenja. Za storitev obtožencem očitanega kaznivega dejanja spolnega nasilja po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 171 KZ-1 je predpisana zaporna kaz

Zakonski znak kaznivega dejanja spolnega nasilja ni upiranje žrtve, ampak prisiljenje oškodovanca oziroma oškodovanke, da kaj stori ali trpi. Ni potrebno, da je uporabljena kdo ve kako velika sila, ki pri (oškodovancu ali) oškodovanki stre odpor, tako da lahko storilec doseže ali da oškodovanka trpi določena spolna dejanja, ali da stori kakšno spolno dejanje. Zakonski znak kaznivega dejanja po 171. členu KZ-1 je torej prisila, ki je lahko bolj ali manj intenzivna.

"Trpljenje" spolnih dejanj, kar je abstraktni zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 171. člena KZ-1, je bilo pri oškodovanki izrazito kontinuirano, saj je bila vse obdobje (tudi v krajšem "vmesnem času", ko je obtoženec sicer ni izvedbeno spolno zlorabljal) pod stalnim vtisom ustrahovanosti ter konstantne viktimizacijske izkušnje objekta spolne zlorabe. Ne glede na dejstvo, da je očitano kaznivo dejanje seveda mogoče storiti tudi v enem samem historičnem dogodku, bi bilo po dejanski (življenjski) in dogmatski plati v konkretnih okoliščinah nesprejemljivo ter pravzaprav nevzdržno, kolikor obtoženčevih izvršitvenih ravnanj ne bi šteli za eno(vito) kaznivo dejanje, dokončano z iztekom roka, zajetega v opisu obtožnice. Izhajajoč iz že predstavljene materialnopravne vsebine kaznivega dejanja je tudi sicer nesprejemljivo naziranje zagovornika, da lahko predlog za pregon zajema le obtoženčeva izvršitvena ravnanja v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo predloga za pregon, ne pa tudi predhodnih kontinuiranih izvršitev kot dela enotne kriminalne vsebine - stalnega obnavljanja prepovedane posledice.