VSL sklep Cst 656/2016

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje začelo postopek osebnega stečaja nad dolžnico M. K. (1. točka izreka). Za upraviteljico je imenovalo P. P. (2. točka izreka).

2Dolžnica je proti sklepu pravočasno vložila pritožbo. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Pritožbenemu sodišče je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog upnika za začetek postopka osebnega stečaja zavrže oziroma zavrne. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3Upnik E. d. o. o. (v nadaljevanju upnik), je na pritožbo odgovoril. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbo dolžnice zavrne in izpodbijani sklep potrdi. Priglasil je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je o predlogu upnika odločalo že trikrat. S sklepom St 000 z dne 16. 11. 2015 je predlog upnika za začetek postopka osebnega stečaja nad dolžnico zavrglo. Ocenilo je, da iz opisa dejstev in okoliščin v upnikovem predlogu ne izhaja verjetnost upnikove terjatve do dolžnice v zatrjevani višini niti z zatrjevano zapadlostjo. Pritožbeno sodišče je s sklepom Cst 776/2015 z dne 6. 1. 2016 pritožbi upnika zoper navedeni sklep ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritrdilo je ugotovitvi sodišča prve stopnje, da obstaja pravnoveljavna poroštvena zaveza dolžnice za plačilo obveznosti družbe X. d. o. o. do upnika po Sporazumu o poroštvu, ki ga je dolžnica dne 23. 5. 2014 sklenila z upnikom. Vendar je ocenilo, da je verjetnost obstoja upnikove terjatve do dolžnice izkazana.

6Nato je sodišče prve stopnje s sklepom St 000 z dne 19. 4. 2016 ponovno zavrglo predlog upnika za začetek postopka osebnega stečaja nad dolžnico, ker je ocenilo, da upnik ni izkazal, da bi dolžnico pravilno (in po nastopu novih okoliščin insolventnih postopkov nad glavnim dolžnikom ponovno) pozival na plačilo poroštvenih obveznosti. Pritožbeno sodišče je pritožbi upnika zoper navedeni sklep s sklepom Cst 376/2016 z dne 22. 6. 2016 ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek drugemu sodniku. Kot odločilno je štelo, da je upnik trdil, da je bil nad glavnim dolžnikom začet postopek poenostavljene prisilne poravnave (9. 6. 2015, predlog za začetek postopka osebnega stečaja nad dolžnico pa je bil vložen 11. 6. 2015), s čimer je glavni dolžnik priznal, da ni sposoben poravnati svojih obveznosti, kar kaže na situacijo, obravnavano v drugem odstavku 1019. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ko sme upnik terjati izpolnitev od poroka, ne da bi prej glavnemu dolžniku poslal pisno zahtevo z dodatnim rokom za izpolnitev obveznosti. Ugotovilo pa je, da se sodišče prve stopnje zaradi zmotnega stališča, da bi moral upnik glavnega dolžnika pozivati na plačilo, ni ukvarjalo s trditvami dolžnice, da je upnik opustil zavarovanja, dana s strani glavnega dolžnika, podanimi v smislu prvega odstavka 1027. člena OZ, niti z njenimi trditvami, da ni insolventna.

7Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku, v katerem je izdalo izpodbijani sklep, sklenilo, da so podane predpostavke iz četrtega odstavka 232. člena ZFPPIPP. Ocenilo je namreč, da iz opisa dejstev in okoliščin v upnikovem predlogu s stopnjo gotovosti izhaja obstoj upnikove terjatve do dolžnice v zatrjevani višini in z zatrjevano zapadlostjo. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstaja pravno veljavna zaveza dolžnice kot solidarne porokinje za plačilo obveznosti družbe X. d. o. o. do upnika po Sporazumu o poroštvu, ki ga je dolžnica dne 23. 5. 2014 sklenila z upnikom (v nadaljevanju Sporazum). Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da je dolžnica insolventna, saj za več kot dva meseca zamuja s plačilom obveznosti, ki za več kot 3x presegajo njeno plačo, in tudi nima premoženja za poplačilo terjatve upnika.

8Uvodoma dolžnica v pritožbi pavšalno in nekonkretizirano sodišču prve stopnje očita neutemeljeno zavrnitev dokaznih predlogov. V nadaljevanju obrazložitve zato pritožbeno sodišče, ob odgovarjanju na posamezne pritožbene očitke, podaja odgovor le na tiste očitke v zvezi z neutemeljeno zavrnitvijo dokaznih predlogov, ki jih je dolžnica v pritožbi konkretizirala tako, da je bilo mogoče na njih tudi konkretizirano odgovoriti.

9Dolžnica v zvezi z obstojem in višino terjatve upnika v pritožbi ponavlja navedbe iz postopka na prvi stopnji. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so v IOP obrazcu, ki ga je predložil upnik, navedene številke računov, ki jih je upnik izstavil X. d. o. o. kot glavnemu dolžniku, dnevi izdaje in zapadlosti le-teh, zneski računov ter preostali dolg za plačilo po posameznem računu. Upnik je trdil, da je za plačilo zapadlih računov, dne 27. 3. 2015 B. d. d., predložil v plačilo menico družbe X. d. o. o., ki pa ni bila unovčena, ker družba na svojem transakcijskem računu ni imela nobenih sredstev za njeno plačilo, da je na podlagi neunovčene menice zoper glavnega dolžnika vložil pri Okrajnem sodišču v Ljubljani predlog za izvršbo zaradi izterjave 103.440,69 EUR, ter da je dne 1. 4. 2015 pozval dolžnico kot porokinjo, da svojo prevzeto poroštveno obveznost v višini 100.000,00 EUR upniku plača v roku treh delovnih dni. Navedel je, da je dolžnica plačilo zavrnila z argumentom, da bo obveznosti poravnala družba X. d. o. o. kot glavni dolžnik. Upnik je nadalje trdil, da se je nad družbo X. d. o. o. dne 9. 6. 2015 začel postopek poenostavljene prisilne poravnave, da je družba očitno insolventna in svojega dolga ne more poravnati, v seznamu navadnih terjatev upnikov do družbe X. d. o. o., ki je sestavni del Poročila o finančnem položaju in poslovanju družbe X d. o. o. v postopku poenostavljene prisilne poravnave St .../2015, pa je terjatev upnika do družbe X. d. o. o. zavedena pod zaporedno številko 4 v znesku 99.844,29 EUR, in da je torej terjatev upnika do družbe X. d. o. o. potrjena najmanj v navedeni višini. Po vložitvi predloga upnika za začetek postopka osebnega stečaja nad dolžnico se je nad glavnim dolžnikom A. d. o. o. 23. 12. 2015 začel stečajni postopek (St 001), ker je bil predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo zavrnjen.

10Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je glavni dolžnik X. d. o. o., katerega zakonita zastopnica je bila dolžnica, v postopku poenostavljene prisilne poravnave (St 001) priznal tudi terjatev upnika v višini 99.844,29 EUR oziroma v posodobljenem seznamu terjatev z dne 7. 7. 2015 v višini 95.252,81 EUR. Dolžnica pa je kot zakonita zastopnica X. d. o. o. z notarsko overjeno izjavo z dne 7. 7. 2015 trdila, da ta seznam resnično in pošteno prikazuje stanje navadnih terjatev upnikov ob začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave, kot je to v tem postopku predhodno ugotovilo tudi Višje sodišče v Ljubljani s sklepom Cst 776/82015 z dne 6. 1. 2016. Da terjatev upnika do X d. o. o. dejansko obstaja, izhaja tudi iz priznanja upnikove terjatve v stečajnem postopku nad X. d. o. o. in sicer v višini 104.248,38 EUR. Ker je torej dolžnica dne 7. 7. 2015 kot zakonita zastopnica družbe X. d. o. o. terjatev upnika v višini 95.252,81 EUR (po stanju na dan začetka postopka poenostavljene prisilne poravnave) „priznala“, in ker je bila terjatev upnika v višini 104.248,38 EUR priznana tudi s strani stečajne upraviteljice v stečajnem postopku nad glavnim dolžnikom X. d. o. o., ne more dolžnica s trditvami, da upnik v spis ni predložil računov, prilog k tem računom, specifikacijo obračunanega materiala, dobavnic ter drugih relevantnih dokumentov, ne da bi pravočasno navedla, zakaj terjatve po posameznih od računov, navedenih v IOP obrazcu, ne obstojijo (pa čeprav so bile navedene v zgoraj omenjenem seznamu terjatev), izpodbiti obstoja terjatve upnika do glavnega dolžnika in dolžnice kot porokinje. Niti ne more uspeti s trditvami, da upnik ni predložil nikakršnih dokazov o tem, katere terjatve in na kateri podlagi je prijavil v stečajnem postopku nad dolžnikom X. d. o. o. - v stečaju, ter da zato sodišče ni imelo podlage za ugotavljanje identičnosti terjatev. Upnik je dne 15. 3. 2016 sodišču posredoval navedeno prijavo terjatev z dne 14. 3. 2016. Ker gre za dejstvo, ki je nastopilo po prvem naroku v tej zadevi, upnik za predložitev prijave ni bil prekludiran. Trditveno in dokazno breme o tem, da terjatve, prijavljene v stečajnem postopku niso identične s terjatvami, na katerih upnik temelji procesno legitimacijo v tem postopku, pa je bilo na strani dolžnice.

11Dolžnica ima prav, da se upnik v odgovoru na ugovor dolžnice zoper njegov predlog za začetek postopka osebnega stečaja nad njo ni izrecno skliceval na posodobljeni seznam terjatev, temveč le na seznam terjatev, ki je sestavni del Poročila o finančnem položaju in poslovanju družbe (3. točka prvega odstavka 142. člena ZFPPIPP). Po oceni pritožbenega sodišča je bistveno, da se upnik nedvomno je skliceval na priznanje njegove terjatve do glavnega dolžnika X. d. o. o. v postopku poenostavljene prisilne poravnave. Zato ni bil prekludiran s predložitvijo posodobljenega seznama terjatev na dne 25. 8. 2015 opravljenem naroku v tej zadevi. Tudi sicer pa se je sodišče z dejstvom priznanja terjatve upnika, ki ga je upnik zatrjeval pravočasno v odgovoru na ugovor dolžnice zoper predlog za začetek postopka osebnega stečaja nad njo, lahko seznanilo z vpogledom na spletne strani AJPES.

12Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da dolžnica ni konkretizirano trdila, da terjatve navedene v IOP niso istovetne s terjatvami, navedenimi v seznamu terjatev v postopku poenostavljene prisilne poravnave, kot tudi v osnovnem seznamu preizkušenih terjatev v stečajnem postopku nad glavnim dolžnikom (St 003). Zato je sodišče prve stopnje ugovor dolžnice, da terjatev upnika ni izkazana po temelju in višini, utemeljeno zavrnilo. Dolžnica tudi ni podala navedb, da so bili računi, navedeni v IOP obrazcu, plačani v celoti in ni izrecno ugovarjala njihovi zapadlosti. V zvezi z očitki, da bi moralo sodišče prve stopnje samo ugotavljati obstoj in višino terjatve upnika, ne pa se sklicevati na ugotovitve stečajne upraviteljice glavnega dolžnika, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je imela dolžnica kot upnik v stečajnem postopku nad glavnim dolžnikom (v katerem so ji bile po njeni lastni izjavi priznane terjatve) možnost ugovarjati terjatvi upnika, pa očitno tega ni storila, saj je bila terjatev upnika priznana (56. in 67. člen ZFPPIPP).

13Nadalje se dolžnica ne more uspešno sklicevati na to, da dejanske višine terjatve upnika do glavnega dolžnika ni mogoče ugotoviti, ker upnik ni trdil in dokazal višine plačil, ki jih je prejel neposredno od dolžnikov glavnega dolžnika X. d. o. o., saj je bilo trditveno in dokazno breme o opravljenih plačilih ter višini le-teh na strani dolžnice, ta pa je v tej smeri ugovarjala pavšalno. Ne drži, da bi moralo sodišče prve stopnje dolžnico v okviru materialno procesnega vodstva opozoriti, da je dokazno breme v zvezi z navedenimi plačili na njej. Že iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani Cst 776/2015 z dne 6. 1. 2016 izdanega v tej zadevi, jasno izhaja, da je trditveno in dokazno breme na strani dolžnice; ne samo glede omenjenih plačil, temveč tudi glede tega, katere terjatve navedene v IOP obrazcu, in zakaj, so sporne. Zato sodišče prve stopnje, ker dolžnice naj ne bi opozorilo, da je spremenilo svoje stališče o tem, na kom je dokazno breme glede spornosti terjatev iz IOP obrazca, dolžnice ni prikrajšalo v pravici do izjave, v pravici do pravnega sredstva in dolžnica tudi ni bila neenako pravno obravnavana, kot to trdi v pritožbi. Glede na to, da so bili ugovori dolžnice v zvezi z zgoraj zatrjevanimi plačili pavšalni, dejstvo, ali je dolžnica trdila, da so bila ta plačila opravljena po začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave ali ne, niti ni odločilno, sploh upoštevaje dejstvo, da je bila upniku v kasnejšem postopku stečaja nad glavnim dolžnikom priznana terjatev v višini 104.248,38 EUR.

14Ko je pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi odločalo prvič, je v sklepu Cst 776/2015 z dne 6. 1. 2016 potrdilo ugotovitev sodišča prve stopnje, da terjatev upnika do glavnega dolžnika in dolžnice kot porokinje nedvomno obstoji vsaj v višini 95.252,81 EUR, saj jo je dolžnica kot zakonita zastopnica glavnega dolžnika, na dan začetka postopka poenostavljene prisilne poravnave nad glavnim dolžnikom, za navedeni znesek priznala. Glede na to, in ker je bila v kasnejšem stečajnem postopku nad glavnim dolžnikom terjatev upnika priznana celo v višini 104.248,38 EUR, ter glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je poroštvena zaveza dolžnice (do zneska 100.000,00 EUR) pravno veljavna, je upoštevaje vse zgoraj navedeno, pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je upnik s predloženimi listinami dokazal svojo terjatev do glavnega dolžnika, njeno zapadlost ter posledično tudi temelj in zapadlost poroštvene obveznosti dolžnice. Očitek pritožnice, da je takšna ocena arbitrarna, samovoljna in izrecno zmotna, pa je neutemeljen.

15Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da Pogodba zato, ker podpis kupca ni bil notarsko overjen, glede na to, da med upnikom in dolžnico ni sporno, da se je dlje časa izvrševala, ni nična. Očitki pritožnice, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa kontradiktorna in izrecno napačna, pa so neutemeljeni. Neutemeljeni so tudi očitki sodišču prve stopnje, da se ni ukvarjalo z vprašanjem veljavnosti navedene pogodbe v razmerju do dolžnice, ki ni pogodbena stranka. Ker je pogodba veljavna, je kot takšno potrebno upoštevati tu pri presoji obstoja poroštvene zaveze dolžnice.

16Nadalje je dolžnica sodišču prve stopnje očitala, da se ni opredelilo do njenih ugovorov v zvezi z ničnostjo Sporazuma, s katerim se je dolžnica zavezala kot porok. Slednje ne drži. Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijanem sklepu ocenilo, da je v posledici veljavnosti glavne pogodbe, veljavna tudi poroštvena izjava, ki je akcesorne narave in deli usodo glavne pogodbe. V zvezi z zatrjevanimi napakami volje dolžnice (zmota, prisila) pri sklenitvi Sporazuma, pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da dolžnica ni trdila, da je zahtevala razveljavitev dane poroštvene izjave. Izpodbojna pogodba je namreč veljavna, dokler jo upravičena oseba ne izpodbije. Poroštvena izjava je bila dana leta 2014, zato je pravica dolžnice zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe prenehala. V trditvah dolžnice pa tudi sicer ni najti bistvenih elementov zmote, prevare ali grožnje.

17Dolžnica je v pritožbi navajala tudi, da poroštvena zaveza ni dovolj določno opredeljena, do česar se sodišče prve stopnje naj ne bi opredelilo. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da temu ni tako. Sodišče prve stopnje je namreč zavzelo stališče, da je poroštvena izjava veljavna, in da iz Sporazuma, ki je del Pogodbe, izhaja, da se je dolžnica zavezala kot solidarni porok in plačnik, in sicer za vse obveznosti glavnega dolžnika X. d. o. o. do upnika E. d. o. o. po tej Pogodbi (do zneska 100.000,00 EUR), ter da bo na prvi poziv upnika izvršila plačilo vseh faktur, ki jih bo upnik izstavil glavnemu dolžniku. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da drži, da mora biti obveznost, na katero se poroštvo nanaša, opredeljena. Opredeljena pa je, če razkriva vse elemente, ki so pomembni za presojo porokovega pravnega položaja, zlasti težo in pomen posledic njegove zaveze. Poroštvo je mogoče prevzeti tudi za bodočo obveznost (prvi odstavek 1016. člen OZ). Iz Sporazuma jasno izhaja, na katere bodoče obveznosti se poroštvo nanaša, čeprav višina teh obveznosti ni natančno navedena, je določen obseg poroštvene zaveze in sicer do zneska 100.000,00 EUR, prav tako sta določeni pogodbeni stranki razmerja, iz katerega izvirajo terjatve, za katere je bilo poroštvo dano. Predmet poroštva je bil določen tako, da se je porokinja zavezala izpolniti tisto, kar bi dolgoval glavni dolžnik. S tem je bila poroštvena izjava dovolj vsebinsko opredeljena, da je porokinji omogočala ugotovitev obsega njene obveznosti. Predvsem pa je treba upoštevati tudi, da je bila porokinja ob sklenitvi Sporazuma zakonita zastopnica glavnega dolžnika X. d. o. o. in njegova edina družbenica. Glavni dolžnik in porokinja sta torej oziroma sta bili tesno povezani osebi, zato ne more biti dvoma, da je bila porokinja v celoti seznanjena z obveznostjo, za katero je dala poroštveno izjavo, in se svoje poroštvene obveznosti s trditvami o njeni neopredeljenosti, ne more razbremeniti. Prav tako ne more uspeti s trditvami, da je upnik vse do trenutka, ko je bilo s strani dolžnice izpostavljeno, da se vse terjatve iz IOP obrazca ne nanašajo na Pogodbo o prodaji na konsignacijo, trdil ravno nasprotno, in sicer, da se vse terjatve iz IOP obrazca nanašajo ravno na Pogodbo o prodaji na konsignacijo, na katero se nanaša tudi Sporazum, in šele po navedenem opozorilu dolžnice spremenil trditveno podlago in pričel navajati, da se Sporazum nanaša na vse terjatve, ki naj bi jih imel upnik do družbe X. d. o. o. (torej tudi na terjatve iz drugih poslov). Iz Sporazuma namreč izhaja, da se nanaša na “plačilo vseh faktur, ki jih bo E. d. o. o. izstavila družbi X d. o. o. za dobavo elektro materiala.”

18Tudi pritožbeni očitek, da pravdni postopek, v katerem sodišče odloča o obstoju oziroma utemeljenosti terjatve upnika do dolžnice, predstavlja oviro za vodenje postopka osebnega stečaja, ni utemeljen. Osnovno pravilo je, da je treba svoje dolgove ob njihovi zapadlosti poravnati. Če dolžnik tega ne stori, se izpostavi raznim postopkom. Pravdni postopek ni ovira za začetek postopka osebnega stečaja. Slednje logično izhaja iz 5. točke prvega odstavka 205. člena ZPP, ki določa, da se v primeru nastanka pravnih posledic začetka stečajnega postopka pravdni postopek prekine, in iz 301. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 383. člena ZFPPIPP, ki določajo pravila za nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka za uveljavitev terjatve.

19Institut oprostitve porokove obveznosti zaradi opustitve garancij oziroma zavarovanj s strani upnika sodi med ugovore, ki jih ima porok na razpolago v razmerju do upnika (prvi odstavek 1027. člen OZ). Zanje velja, da se ne domnevajo, temveč trditveno in dokazno breme v celoti nosi porok, ki jih uveljavlja. Eden od elementov, ki jih mora porok trditi in dokazati v zvezi z opustitvijo zavarovanj je tudi, v kolikšnem znesku bi bil upnik ob njihovi uveljavitvi poplačan in posledično porok prost njegove obveznosti. Navedenega pa dolžnica v obravnavanem postopku ni trdila. Zgolj dejstvo, da je upnik določeno zavarovanje opustil, brez trditev, da bi bil oziroma za koliko bi bil z njim poplačan, ne zadostuje za zaključek o razbremenitvi porokinje. V zvezi s tem tudi ne drži, da je sodišče prve stopnje navedlo, da je dolžnica šele v odgovoru na pritožbo z dne 1. 6. 2016 trdila, da je upnik opustil zavarovanja, dana s strani glavnega dolžnika. Iz razlogov izpodbijanega sklepa namreč izhaja le, da je dolžnica v navedenem odgovoru na pritožbo prvič trdila, da bi upnik, če bi skušal menici unovčiti na drugih transakcijskih računih oziroma konkretno pri U., prišel do poplačila. To pa je prepozno. Pravočasno, v ugovoru zoper predlog za začetek postopka osebnega stečaja, je namreč dolžnica trdila le, da upnik menici ni poskušal unovčiti pri vseh bankah, pri katerih ima glavni dolžnik X. d. o. o. odprt transakcijski račun, to pa je glede na zgoraj navedeno premalo. Čeprav je upnik v odgovoru na ugovor dolžnice z dne 20. 8. 2015 trdil, da tudi na drugih transakcijskih računih glavnega dolžnika ni bilo sredstev, dolžnica na navedeno, vse do odgovora na pritožbo z dne 6. 1. 2016, ni odgovorila oziroma ni trdila in dokazala nasprotnega. Njene trditve v zvezi z navedenim v odgovoru na pritožbo z dne 6. 1. 2016, pa so bile prepozne (286. in 286.a člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. členom ZFPPIPP). Zato je sodišče prve stopnje dokazne predloge, podane šele na naroku 8. 3. 2016, s katerimi naj bi se dokazovale prepozne trditve dolžnice (poizvedba pri bankah, stečajni upraviteljici, ...), utemeljeno zavrnilo.

20Za začetek postopka osebnega stečaja, mora predlagatelj dokazati, da je dolžnica insolventna (2. točka prvega odstavka 232. člena ZFPPIPP). Upnik je insolventnost dolžnice utemeljeval s sklicevanjem na prvo točko tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP (domneva o dolgoročni plačilni nesposobnosti) in prvo alinejo 3. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP (domneva o dolžničini trajnejši nelikvidnosti). Dolgoročna plačilna nesposobnost se domneva, če je vrednost premoženja dolžnika manjša od vsote njegovih obveznosti, trajnejša nelikvidnost pa, če dolžnik, ki je potrošnik, za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo ene ali več obveznosti v skupnem znesku, ki presega trikratnik njegove plače, nadomestil ali drugih prejemkov, ki jih prejema redno v obdobjih, ki niso daljša od dveh mesecev. Prav slednje pa je ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče sicer pojasnjuje, da se je sodišče v izpodbijanem sklepu najprej pravilno sklicevalo na prvo alinejo 3. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP (trajnejša nelikvidnost), a pri tem očitno pomotoma navedlo, da gre za dolgoročno plačilno nesposobnost. Iz razlogov izpodbijanega sklepa oziroma njihove vsebine namreč nedvomno izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pri dolžnici podana domneva o trajnejši nelikvidnosti, s čimer se, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, pritožbeno sodišče strinja. Glede na to, da dolžnici tudi s pritožbenimi navedbami ni uspelo omajati zaključka sodišča prve stopnje o obstoju terjatve upnika do glavnega dolžnika ter dolžnice kot solidarne porokinje in plačnice, je sodišče prve stopnje upoštevaje ugotovitev, da je dolžnica do septembra 2014 redno prejemala plačo v višini 2.000,00 EUR bruto ter višino upnikove terjatve, utemeljeno zaključilo, da je podana domneva trajnejše nelikvidnosti, saj dolžnica za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo ene ali več obveznosti v skupnem znesku, ki presega trikratnik njene plače. Za ugotovitev obstoja insolventnosti zadošča obstoj enega od razlogov navedenih v 14. členu ZFPPIPP, zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe, relevantne za presojo dolgoročne plačilne sposobnosti dolžnice (vrednost njenega premoženja in njenih obveznosti ter navedbe o znižanju terjatve upnika za 22 % DDV) ni odgovarjalo.

21Pritožbeno sodišče pojasnjuje še, da drži, da je dolžnica prerekala navedbe upnika o premoženju glavnega dolžnika, kot je bilo ugotovljeno v stečajnem postopku nad njim. Iz zapisnika o naroku z dne 1. 8. 2016 namreč izhaja le, da je dolžnica prerekala terjatev upnika do nje (in ne do glavnega dolžnika) ter pavšalno vse navedbe upnika. Zato je sodišče pravilno odločilo, da navedbam o premoženju glavnega dolžnika dolžnica (konkretizirano nedvomno) ni nasprotovala. Tudi sicer pa iz javno dostopnih podatkov na AJPES izhaja, da so trditve upnika resnične in znaša premoženje X. d. o. o. 748.376,42 EUR (otvoritveno poročilo stečajne upraviteljice z dne 25. 4. 2016), znesek prijavljenih terjatev (glavnice) v stečajnem postopku nad glavni dolžnikom pa 2.328.827,03 EUR (dopolnjeni seznam preizkušenih terjatev z dne 28. 6. 2016). V zvezi s pritožbenimi navedbami, da podatki iz otvoritvenega poročila stečajne upraviteljice glavnega dolžnika o tržni vrednosti premoženja glavnega dolžnika ne povedo ničesar, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bila dolžnica vse do začetka stečajnega postopka zakonita zastopnica glavnega dolžnika. Kot taka pa je bila dolžna skladno z drugim in petim odstavkom 292. člena v zvezi s tretjim odstavkom 291. člena ZFPPIPP stečajni upraviteljici predati vse premoženje, poslovno dokumentacijo in podatke o poslih stečajnega dolžnika ter podatke pomembne za sestavo otvoritvene bilance. Glede na navedeno se ne more uspešno sklicevati na nerelevantnost oziroma neresničnost podatkov iz otvoritvene bilance stečajne upraviteljice glavnega dolžnika.

22S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na vse navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

23Pritožba ni utemeljena in niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

24Ker dolžnica s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, vse v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), upnik pa v skladu s 129. členom ZFPPIPP sam pokriva svoje stroške udeležbe v postopku zaradi insolventnosti, vsaka stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.