1027. člen OZ

V primerjavi s pravdnim postopkom je v izvršilnem postopku načelo kontradiktornosti sicer omejeno in tako ZIZ le v nekaterih primerih določa, da mora sodišče dati nasprotni stranki možnost, da se izreče o vlogi druge stranke. To v ugovornem postopku velja za vročitev obrazloženega dolžnikovega ugovora upniku, za druge vloge pa ZIZ tega ne določa. Ker za upnikov odgovor na ugovor v ZIZ ni posebej določeno, da ga je treba vročiti dolžniku, opustitev vročitve odgovora na ugovor še ne pomeni nujno absolutne bistvene kršitve postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ (kršitev načela kontradiktornosti). Vendar pa je treba poudariti, da mora v primerih, ko ni jasne in nedvoumne zakonske norme, ki bi določala, ali je neko vlogo treba vročiti nasprotniku v opredelitev ali ne, sodišče izhajati iz težnje po varovanju bistva posameznikove pravice do izjave, ki je v tem, da se lahko slednji izjavi o vsem, kar je pomembno za odločitev o njegovi pravici. Povedano drugače - nasprotniku ni treba vročiti le vlog, ki ne morejo vplivati na končni izid postopka (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-419/10-17 z dne 2. 12. 2010).

Institut oprostitve poroka zaradi opustitve garancij sodi med ugovore, ki jih ima porok v razmerju do upnika. Zanje velja, da se ne domnevajo in da breme dokazovanja vseh potrebnih elementov za njihovo učinkovanje v smeri razbremenitve porokove obveznosti nosi porok, ki jih uveljavlja. Trditveno in dokazno breme, da je upnik opustil garancijo, je torej na dolžniku. Eden od elementov, ki jih mora porok trditi in dokazati v zvezi z opustitvijo zavarovanj je tudi, v kolikšnem znesku bi bil upnik ob njihovi uveljavitvi poplačan in posledično porok prost njegove obveznosti. V okvir teh garancij dalje ne sodijo pravice upnika, da zahteva vmesne bilance, da opravlja oglede prostorov ter da zahteva odstop terjatev glavnega dolžnika do njegovega dolžnika njemu, da zahteva, da kupec glavnega dolžnika kupnino nakaže njemu ter celo, da vloži odškodninsko tožbo zoper kupca nepremičnine. Med te garancije namreč sodijo le različna stvarnopravna in osebna zavarovanja.

Tožena stranka vztraja, da je treba vsebino Pogodbe razumeti na način, da je imela tožena stranka pravico odločitve (na podlagi preverjanja dejanske ter pravne podlage in višine terjatve), katere terjatve tožeče stranke do končnih uporabnikov bo plačala. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da Pogodbe nedvomno ne gre razlagati na ta način. Trden dokaz za to je provizija, ki se jo je zavezala plačati tožeča stranka. Ni logično, da bi tožeča stranka toženi stranki prepustila odločanje o tem, katero terjatev bo tožeči stranki plačala in za to terjala provizijo, katero terjatev pa naj izterjuje tožeča stranka sama. Logičen zaključek je, da bi na ta način tožena stranka pobirala provizijo za plačilo terjatev uporabnikov, ki bi tako ali tako izpolnili že tožeči stranki neposredno, za kakorkoli tvegane uporabnike pa tega ne bi želela storiti, kar pa je z ekonomskega vidika povsem nesmiselno za tožečo stranko.

Določba 12. člena ZIZ o vrstnem redu poplačila več upnikov zavezuje sodišče v primeru prodaje nepremičnine v sodnem izvršilnem postopku. V konkretnem primeru pa je šlo za pravno poslovno razpolaganje z nepremičnino in je notarka lahko oziroma celo morala ravnati skladno z naročilom, ki sta ga stranki dogovorili v pogodbi.

Tožnica kot solidarna porokinja za obveznosti po kreditni pogodbi odgovarja kot glavni dolžnik za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka, ali pa od obeh hkrati (tretji odstavek 1019. člena OZ). Res je tudi, da tožnica kot solidarna porokinja nima ugovora vrstnega reda uporabe zavarovanj. Porok je dolžan dolg poravnati, nanj pa preide upnikova terjatev z vsemi stranskimi pravicami in jamstvi za njeno izpolnitev (1018. člen OZ). Upnik zato ne sme opustiti zastave ali kakšne druge pravice, s katero je bila zavarovana njegova terjatev, ali jo izgubiti zaradi svoje malomarnosti. Če s takim ravnanjem onemogoči prehod te pravice na poroka, je ta prost svoje obveznosti nasproti upniku za toliko, kolikor bi mogel dobiti z izvrševanjem te pravice (1027. člen OZ). Odločilno v tej zadevi je, da tožnica ni bila samo solidarna porokinja, ampak tudi zastaviteljica. Na podlagi poroštvene pogodbe se je zavezala izpolniti dolžnikovo veljavno in zapadlo obveznost (1012. člen OZ), kot zastavna dolžnica pa se je s pogodbo o ustanovitvi hipoteke (142. člen SPZ) zavezala, da bo za poplačilo dolžnikovega dolga dopustila prodajo svoje ne

Zastaranje med tekom stečajnega postopka ni bilo zgolj zadržano, temveč pretrgano. Zato se toženec kot solidarni porok ne more uspešno sklicevati na določilo četrtega odstavka 1034. člena OZ, po katerem zadržanje zastaranja obveznosti glavnega dolžnika nima učinka nasproti poroku.

Insolventnost je položaj, ki nastane, če dolžnik v daljšem časovnem obdobju ni sposoben poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju (trajnejša nelikvidnost) ali postane dolgoročno plačilno nesposoben (prvi odstavek 14. člena ZFPPIPP). Za insolventnost tako zadostuje že eden od navedenih položajev. Višje sodišče se ne strinja s pritožbenim naziranjem, da gre za zlorabo postopka, da gre za nesorazmeren ukrep in da bi moral upnik svoje terjatve izterjati v izvršilnem postopku. Iz spisa je namreč jasno razvidno, da upnik svojo terjatev po obeh pogodbah o plačilu garancije izterjuje že od leta 2004 dalje, poplačilo v dveh izvršilnih postopkih pa ob petih poskusih prodaj vse do sedaj ni bilo uspešno.

Insolventnost je položaj, ki nastane, če dolžnik v daljšem časovnem obdobju ni sposoben poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju (trajnejša nelikvidnost) ali postane dolgoročno plačilno nesposoben. Za insolventnost tako zadostuje že eden od navedenih položajev. Višje sodišče se ne strinja s pritožbenim naziranjem pritožnika, da gre za zlorabo postopka, da gre za nesorazmeren ukrep in da bi moral upnik svoje terjatve izterjati v izvršilnem postopku. Iz celotnega spisa je namreč jasno razvidno, da upnik svojo terjatev po obeh pogodbah o plačilu garancije izterjuje že od leta 2004 dalje in poplačilo v dveh izvršilnih postopkih ob petih poskusih prodaj vse do sedaj ni bilo uspešno. V zvezi s tem torej upniku ni mogoče očitati nikakršne zlorabe pravice do predlaganja osebnega stečaja zoper dolžnika, ki je porok po obeh Pogodbah o bančnih garancijah. Upnik ima ustavno pravico do zasebne lastnine (33. člen URS), katere del je tudi pravica do poplačila terjatev. Dolžnik je svojo ustavno pravico do zasebne lastnine omejil s poroštvom in stvarnim zavarovanjem. Upniku, ki je večkrat poskusil priti do poplačila terjatev v izvršilnih postopkih, ki so bili neuspešni

Solidarno poroštvo.

Procesna dejanja strank, ki so posledica materialno procesnega vodstva, niso podvržena prekluzijam. Procesna skrbnost nalaga stranki ne le, da navede pravno relevantna dejstva, ki jih pozna oziroma bi jih lahko poznala, ampak tudi, da preišče in pridobi gradivo v zvezi s tem. Šele v kolikor bi dolžnik navedel in tudi izkazal, da dokumentacije, ki bi mu omogočala substancirano ugovarjanje, ni mogel pridobiti oziroma da ta ni zadostna, bi sodišče lahko izvedlo predlagane dokaze. Stališče dolžnika, ko bi zgolj golo zatrjevanje nepoznavanja dejstev zadostovalo za izvedbo dokazov, na podlagi katerih bi potem črpal svojo trditveno podlago, bi poseglo v temeljni koncept izvršilnega postopka, ki temeljni na povezanosti trditvenega in dokaznega bremena in razpravnem načelu, ki odločilno vlogo pri zbiranju dejstev in dokazov nalaga strankam.

Revizija se dopusti glede pravnega vprašanja, ali je po določbi prvega odstavka 1027. člena OZ dolžnik prost svoje obveznosti, če je porok, ki je s plačilom terjatve vstopil v položaj upnika, opustil poplačilo iz zavarovanja (v konkretnem primeru iz neposredne zastavne pravice).

V našem pravu zaradi učinkovanja načela akcesornosti (po katerem stranske stvari oziroma pravice delijo pravno usodo glavne stvari oziroma pravice) ni predvidena možnost prenosa že ustanovljene, vendar zaradi plačila ali drugega razloga izpraznjene hipoteke, na novo terjatev oziroma možnost zamenjave zavarovane terjatve.

Ker sta za povračilo kredita pri navedenih bankah kot solidarna poroka jamčila tudi oba toženca, za povračilo obveznosti po leasing pogodbi družbi N. L. d.o.o. pa zgolj drugi toženec, sta tožniku v skladu s 1033. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) dolžna povrniti ustrezen del plačanega dolga. Ko gre za solidarno obveznost, je namreč upnik oziroma porok, ki je vstopil na mesto upnika, tisti, ki odloča, katerega od dolžnikov bo terjal, vsak dolžnik pa mu odgovarja za celo obveznost, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena.

Ker je dolžnica dne 7. 7. 2015, kot zakonita zastopnica glavnega dolžnika, terjatev upnika v višini 95.252,81 EUR (po stanju na dan začetka postopka poenostavljene prisilne poravnave) „priznala“, in ker je bila terjatev upnika v višini 104.248,38 EUR priznana tudi s strani stečajne upraviteljice v stečajnem postopku nad glavnim dolžnikom, ne more dolžnica s trditvami, da upnik v spis ni predložil računov, prilog k tem računom, specifikacijo obračunanega materiala, dobavnic ter drugih relevantnih dokumentov, ne da bi pravočasno navedla, zakaj terjatve po posameznih od računov, navedenih v IOP obrazcu, ne obstojijo, izpodbiti obstoja terjatve upnika do glavnega dolžnika in dolžnice kot porokinje. V zvezi z očitki, da bi moralo sodišče prve stopnje samo ugotavljati obstoj in višino terjatve upnika, ne pa se sklicevati na ugotovitve stečajne upraviteljice glavnega dolžnika, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je imela dolžnica kot upnik v stečajnem postopku nad glavnim dolžnikom (v katerem so ji bile po njeni lastni izjavi priznane terjatve) možnost ugovarjati terjatvi upnika, pa očitno tega ni storila, saj je bila terjatev upnika priznana. Obveznost, na katero se poroštvo

Zastavni dolžnik R. d.o.o. je po samem zakonu vstopil v položaj upnika R. d.d.. Po pojasnjenem prenehanje hipotekarnega zavarovanja, ker je ista oseba postala lastnik nepremičnine in imetnik hipoteke na tej nepremičnini (četrta alineja 154. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ), ni posledica opustitve upnika glede izvrševanja zastavne pravice, ampak posledica zakonite subrogacije ob plačilu tujega dolga.

Če upnik zavarovanja opusti zaradi neskrbnega ravnanja, ni podlage za porokovo obveznost v znesku, ki bi ga mogel dobiti z izvrševanjem varščin.

Oprostitev poroka velja le v primeru, če je zavarovanje prenehalo ali se zmanjšalo po krivdi upnika. Neprerekane so bile trditve tožeče stranke, da je do izstopa poroka iz pogodbenega razmerja prišlo na prošnjo prvo in drugotoženega.

Toženec lahko zoperstavi svojo terjatev tožnikovi in tako doseže procesno pobotanje le, če pobotna terjatev že obstaja. Potemtakem bi toženec moral vedeti za podlago in višino svoje pobotne terjatve. Nesprejemljiv je zato očitek sodišču prve stopnje, da ni izvedlo predlaganih dokazov, ki bi tožencu omogočili, da bi postavil popoln in sklepčen pobotni ugovor. Takšen informativni dokaz namreč v pravdnem postopku ni dopusten. Poleg tega pravica do izvedbe dokaza ni absolutna. Upnik mora obvestiti poroka, če dolžnik ne izpolni pravočasno svoje obveznosti, vendar ima opustitev te dolžnosti za posledico le odškodninsko odgovornost upnika. Nobenega vpliva pa nima na obstoj in obseg porokove obveznosti. Potemtakem je brez pomena pritožbeno vztrajanje, da toženec ni prejel nobenega tožničinega opomina. Ker je porokova obveznost akcesorna, takšen opomin niti ni bil pogoj za zapadlost toženčeve obveznosti. Za navadno sosporništvo ni treba, da so skupaj toženi, in tudi ni nujno, da bi morala biti sodba za vse poroke enaka. Solidarni porok nima ugovora vrstnega reda, niti pri zavarovanjih.

Z izgubo pravice do roka, določenega za izpolnitev dolžnikove obveznosti, iz 1006. člena ZOR je mišljena pravica zahtevati predčasno izpolnitev iz 317. člena ZOR. Pravilo iz 1012. člena ZOR ureja položaj, ko izpolnitev upnikove terjatve poleg poroštva varuje še druga pravica oziroma zavarovanje. Glede na vsebino te določbe je sankcionirano le neskrbno ravnanje upnika v zvezi z že nastalo pravico oziroma obstoječim zavarovanjem.

Poroštvene izjave prevzemnika družbe bi lahko imele kumulativen učinek, kar pomeni, da je sprejela poroštveno zavezo poleg prvotnega poroka, ali pa privativnega, kar pomeni, da je obveznost prejšnjega poroka prenehala in da je prevzemnica stopila v obveznost namesto njega. V tem primeru pride do subjektivne spremembe obstoječe obligacije (vsebina obveznosti se ne spremeni). Za takšen prevzem poroštvene obveznosti pa je potreben še en pogoj, in sicer privolitev oziroma soglasje upnika - tožeče stranke. Gre za bistven pogoj, saj se posega v upnikove interese. Upniku ni vseeno, kdo je porok. To mora biti nekdo, ki mu zaupa, da bo, če bo treba, izpolnil obveznost glavnega dolžnika. V primeru kršitve pogodbene obveznosti pripada leasingodajalcu odškodnina, ki ustreza njegovemu pozitivnemu pogodbenemu interesu. Z navedeno pogodbeno obveznostjo sta pogodbeni stranki dogovorili način določitve pozitivnega pogodbenega interesa, ki je pri pogodbah o finančnem leasingu tudi običajen.