56. člen ZFPPIPP

Insolventni dolžnik ima položaj stranke v glavnem postopku pri dveh vrstah postopkov zaradi insolventnosti: v postopku prisilne poravnave in v postopku osebnega stečaja (1. točka 385. člena ZFPPIPP). V obravnavanem primeru ne gre za nobeno od naštetih vrst postopkov zaradi insolvetnosti, ampak za glavni stečajni postopek nad pravno osebo, zato stečajni dolžnik v tem primeru nima položaja stranke. Glede na to v predmetnem postopku nima upravičenja opravljati procesnih dejanj in zato nima procesne legitimacije za pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje o poznejši prednostni razdelitvi. Ker stečajni dolžnik nima procesne legitimacije za izpodbijanje sklepa sodišča prve stopnje, v zvezi s katerim po stečajnem upravitelju vlaga pritožbo zoper razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje, posledično tudi nima pravice do pritožbe na podlagi 357.a člena ZPP, s katero izpodbija sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi odločitve sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve v nov postopek.

Določba 56. člena ZFPPIPP določa, da so v glavnem postopku zaradi insolventnosti procesna dejanja upravičena opravljati vsak upnik, ki v tem postopku uveljavlja terjatev do insolventnega dolžnika in insolventni dolžnik, če zakon za posamezen postopek tako določa. Pravico vložiti pritožbo proti sklepu ima vsaka stranka postopka, upravitelj ali druga oseba pa le, če zakon tako določa (126. člen ZFPPIPP). V glavnem stečajnem postopku nad pravno osebo so stranka postopka le upniki, saj zakon ne določa, da bi imel dolžnik položaj stranke postopka (2. točka 56. člena ZFPPIPP).

Odločanje o predhodnem vprašanju ne more predstavljati podlage za naložitev obveznosti dolžnikovemu dolžniku, da poplača tuj davčni dolg, če je sporno, ali del te obveznosti dolguje davčnemu dolžniku ali tretji osebi. Zato mora biti odločitev o spornem imetništvu terjatve sprejeta v kontradiktornem pravdnem postopku. Navedeno potrjuje pravni interes tožnice za tožbo, s katero v pravdnem postopku uveljavlja ničnost tistih dveh pravnih poslov, za katera je prvi toženec v davčni izvršbi zatrdil, da je z njima del zarubljene terjatve do svojega dolžnika prenesel na tretjo osebo (drugo toženko) in zato ne sodi več v njegovo premoženje, na katerega bi tožnica kot upnica lahko posegla z davčno izvršbo. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da med strankama sporen Dogovor o nagradi nasprotuje izrecni zakonski prepovedi iz tretjega odstavka, ki zamejuje dogovor o deležu pravde (pactum de quota litis) na največ 15 % delež od zneska, ki ga sodišče prisodi stranki. Tej izrecni prepovedi namreč nasprotuje prvi odstavek točke 3 Dogovora, v katerem je bil delež dogovorjen v višini 20 %. Ker zaradi tega nasprotuje zakonskemu določilu, je navedeno pogodbeno določilo nično. Pri

Tekom tega postopka je prišlo do spremembe v stališčih sodišča, ki je sprva pritožniku priznavalo procesno upravičenje nastopati v tem postopku kot stranka, ker je štelo, da ima kot delničar tudi položaj upnika iz naslova njegovih premoženjskih korporacijskih pravic do preostanka premoženja družbe. Iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-107/2021, Up-341/2021 pa jasno izhaja, da delničar ni upnik dolžnika in da mu imetništvo korporacijske pravice do dela premoženja dolžnika, ki ostane po plačilu vseh obveznosti dolžnika do njegovih upnikov, ne daje pravnega oziroma procesnega položaja upnika v postopku zaradi insolventnosti.

Pritožbeno stališče, da ima procesno legitimacijo vsak, ki v glavnem postopku zaradi insolventnosti zatrjuje terjatev do dolžnika, nad katerim se je začel stečajni postopek, je zmotno. Tistim upnikom, ki nimajo položaja stranke stečajnega postopka, ZFPPIPP ne daje pravice, da zatrjevane terjatve do stečajnega dolžnika uveljavljajo v stečajnem postopku.

ZFPPIPP ne ureja pravnega položaja, v katerem bi bil predmet prodaje premoženje, ki ni last stečajnega dolžnika. Zaradi navednega je pritožnik, ki trdi, da je lastnik kotlov, ob smisleni uporabi določb, ki urejejo nepravdni postopek, procesno legitimiran za vložitev pritožbe zoper izpodbijani sklep o prodaji tega premoženja. Pritožnik trdi, da predstavljata kotla pritiklino glavne stvari, njegove trditve pa dajejo ustrezno trditveno podlago tudi za presojo, ali predstavljata kotla sestavino glavne stvari. S predlaganim dokazom z izvedencem dokazuje pritožnik pravno relevantna dejstva v tej postopku, to je trdnost povezave kotlov z objektom (ki naj bi ju ne bi bilo mogoče ločiti brez poškodbe kotlovnice), kot tudi nekompletnost objektov brez delujoče kurilnice (saj naj bi večji del poslovnih stavb in proizvodnih prostorov ostal brez kakršnekoli možnosti ogrevanja). Prav tako trdi in dokazuje funkcionalno (saj naj bi bilo obratovanje kurilnice mogoče ponovno vzpostaviti) in prostorsko (parcelacija naj bi bila izvedena zgolj zato, ker premoženja kot celote ni bilo mogoče prodati) povezanost kurilnice s stavbami na območju celotnega objekta.

V pritožbi pritožnica oporeka ugotovitvi izpodbijanega sklepa, temelječi na trditvi upravitelja, da je poslovno razmerje, iz katerega uveljavlja upnik B. d. o. o. svoje terjatve, izkazano s poslovnimi listinami. Zatrjuje, da gre za fiktivne fakture upnika. Navedene pritožničine trditve bi terjale obsežen dokazni postopek za ugotovitev dejanskega stanja, ki pa se mu je pritožnica izognila s tem, ko v fazi preizkusa terjatev ni vložila ugovora o prerekanju terjatve upniku B. d. o. o. po določbi 63. člena ZFPPIPP. S tem bi dosegla, da bi bila v postopku zaradi ugotovitve obstoja upnikove terjatve tudi sama udeležena kot stranka tega postopka. Dokaznemu postopku glede obstoja oziroma neobstoja upnikove terjatve pa postopek v zvezi s soglasjem sodišča k sklenjeni sodni poravnavi po 322. členu ZFPPIPP ni namenjen. Ko sodišče presoja pogoje za izdajo soglasja k sklenitvi sodne poravnave, presoja le, ali je sklenjena sodna poravnava v korist upnikov oziroma stečajne mase.

Ker poslovodstvo dolžnika ni izpolnilo svojih dodatnih obveznosti, ki jih ima v primeru upniške prisilne poravnave, je bila utemeljena zahteva upnika za prenos pooblastila za vodenje poslov dolžnika. Interesi lastnika dolžnika se morajo v primeru, ko postane družba insolventna, umakniti in so v ospredju interesi upnikov.

Ugovora, ki jih je sodišče prve stopnje zavrglo, sta bila ugovora proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev, ki sta jih upnika vložila zato, ker dopolnjeni seznam preizkušenih terjatev sploh ni vseboval njunih ugovorov, ki sta jih vložila zoper osnovni seznam - saj je upravitelj skladno z navodili sodišča smatral, da sta jih vložila subjekta brez ustrezne procesne legitimacije. Vendar o njunih ugovorih ni bilo odločeno ne procesno (da bi jih sodišče zavrglo) ne vsebinsko (da bi jih upravitelj vključil v seznam). Zato je sodišče prve stopnje ugovora pritožnikov proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev nepravilno zavrglo, saj imata kot vložnika ugovora o prerekanju terjatev (o katerih še ni bilo odločeno) pravico do ugovora proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev. Namen ugovora proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev je namreč prav saniranje morebitnih napak glede upoštevanja ugovora proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev ali ugovora o prerekanju terjatev.

Pritožniku je bilo ob jasnih zakonskih določbah o pravici do pritožbe in jasnem pravnem pouku omogočeno, da pravico do pritožbe učinkovito uveljavlja v zakonskem roku.

ZFPPIPP le v izjemnih primerih družbeniku daje položaj stranke v postopku. To je le v fazi predhodnega postopka, ko sodišče odloča o predlogu za začetek stečajnega postopka. V tej zadevi gre za nadaljnji glavni postopek in za preizkus pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje o danem soglasju za plačilo stroškov postopka. Ker pritožnik ni stranka stečajnega postopka, zakon pa ne daje družbeniku pravice do pritožbe zoper sklep o soglasju k plačilu stroškov stečajnega postopka, njegova pritožba ni dovoljena.

ZFPPIPP le v izjemnih primerih družbeniku daje položaj stranke v postopku. To je le v fazi predhodnega postopka, ko sodišče odloča o predlogu za začetek stečajnega postopka. V tej zadevi gre za nadaljnji glavni postopek in za preizkus pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje o danem soglasju za plačilo stroškov postopka. Ker pritožnik ni stranka stečajnega postopka, zakon pa ne daje družbeniku pravice do pritožbe zoper sklep o soglasju k plačilu stroškov stečajnega postopka, njegova pritožba ni dovoljena.

Pritožnica v tem stečajnem postopku ni upnica, zaradi česar ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi morala imeti v postopku preizkusa terjatev in ločitvenih pravic enaka procesna upravičenja kot upniki.

Ker je s sporazumom v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, ki je izvršilni naslov in z izkazanim obvestilom AJPES-a o vpisu zastavne pravice na premičninah po seznamu kot prilogi navedenega notarskega zapisa nastala neposestna zastavna pravica na teh nepremičninah, je torej prerekana ločitvena pravica na opremi po seznamu kot sestavnem delu notarskega zapisa nastala na podlagi izvršilnega naslova. Čim pa je tako, mora tisti, ki je prerekal tako nastalo ločitveno pravico, vložiti tožbo za ugotovitev, da je ločitvena pravica prenehala ali da ne obstaja. Zgolj s trditvijo o opremi kot sestavinah ali pritiklinah samega reportažnega vozila pritožnik ne more uspeti brez dodatnih pojasnil, katero in zakaj je določeno opremo šteti za sestavino in katero in zakaj za pritiklino. Njegova pritožbena trditev v tej smeri je zato nepreizkusljiva.

Iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi bil pritožnik upnik v tem postopku, niti tega v pritožbi ne zatrjuje. To pomeni, da ni stranka stečajnega postopka, saj v tem postopku ni prijavil terjatve, prav tako pa ZFPPIPP ne določa, da se lahko zoper sklep o soglasju k plačilom stroškov stečajnega postopka pritoži nekdanji zakoniti zastopnik stečajnega dolžnika.

V glavnem stečajnem postopku nad pravno osebo ima položaj stranke upnik, ki v tem postopku uveljavlja terjatev do dolžnika ter osebno odgovorni družbenik. Pritožnik v tem postopku ni nobena od teh oseb, saj je le dolžnik stečajnega dolžnika, katerega obveznost je predmet prodaje po izpodbijanem sklepu. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je bila njegova prijava terjatve zavržena. Zoper sklep o prodaji se lahko pritožijo samo upniki in osebno odgovorni družbenik, s čimer zakon izrecno izključuje pravico do pritožbe zoper tak sklep drugim osebam.

Iz podatkov spisa izhaja, da predstavljata stečajno maso, ki je predmet izpodbijane delitve po končanem postopku osebnega stečaja, dve zarubljeni dolžnikovi pokojnini. V primeru, če je stečajni dolžnik pridobil premoženje do pravnomočnosti sklepa o končanju postopka osebnega stečaja, se to premoženje v istem končanem postopku osebnega stečaja ne more več deliti po postopku, ki je predpisan v ZFPPIPP za razdelitev splošne oziroma posebne stečajne mase. Razlog je v tem, da je postopek končan, upravitelj kot organ postopka in zakoniti zastopnik dolžnika pa razrešen.

Pravnomočni sklep iz drugega odstavka 395. člena ZFPPIPP, na katerem temelji izpodbijana odločitev, je izvršilni naslov za izpraznitev in izročitev stanovanja ali stanovanjske hiše proti dolžniku in drugim osebam, ki uporabljajo to stanovanje ali stanovanjsko hišo skupaj z dolžnikom, ali ki jim je dolžnik drugače omogočil tako uporabo (prim. tretji odstavek cit. člena). Navedena določba se uporablja, kadar v nepremičnini ni drugih upravičencev, ki imajo prav tako samostojno, iz njihove stvarne pravice izhajajočo pravico uporabljati stvar. Upravičenje uporabe pritožnika (in tistih, na katere pritožnik prenese izvrševanje užitka) ni izvedeno (neposredno) iz upravičenja uporabe, vsebovanega v lastninski pravici na nepremičnini, pač pa iz upravičenja uporabe, ki ga vsebuje užitek. Izpraznitveni sklep iz drugega odstavka 395. člena ZFPPIPP se nanaša na osebe, ki upravičenje uporabljati (prodajano) nepremičnino črpajo iz dolžnikove lastninske pravice. Navedena določba se ne prilega dejanskemu stanju v tej zadevi. Dolžnica ne more sama izprazniti celotne nepremičnine in je prazne oseb in stvari izročiti upravitelju, saj bi s tem posegla v služnost užitka A. A., ki mu daje pravico nepre

Pravnomočni sklep iz drugega odstavka 395. člena ZFPPIPP, na katerem temelji izpodbijana odločitev, je izvršilni naslov za izpraznitev in izročitev stanovanja ali stanovanjske hiše proti dolžniku in drugim osebam, ki uporabljajo to stanovanje ali stanovanjsko hišo skupaj z dolžnikom, ali ki jim je dolžnik drugače omogočil tako uporabo (prim. tretji odstavek cit. člena). Navedena določba se uporablja, kadar v nepremičnini ni drugih upravičencev, ki imajo prav tako samostojno, iz njihove stvarne pravice izhajajočo pravico uporabljati stvar. Upravičenje uporabe pritožnika (in tistih, na katere pritožnik prenese izvrševanje užitka) ni izvedeno (neposredno) iz upravičenja uporabe, vsebovanega v lastninski pravici na nepremičnini, pač pa iz upravičenja uporabe, ki ga vsebuje užitek. Izpraznitveni sklep iz drugega odstavka 395. člena ZFPPIPP se nanaša na osebe, ki upravičenje uporabljati (prodajano) nepremičnino črpajo iz dolžnikove lastninske pravice. Navedena določba se ne prilega dejanskemu stanju v tej zadevi. Dolžnica ne more sama izprazniti celotne nepremičnine in je prazne oseb in stvari izročiti upravitelju, saj bi s tem posegla v služnost užitka A. A., ki mu daje pravico nepre

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, saj so določbe ZFPPIPP glede procesnih upravičenj v postopkih zaradi insolventnosti povsem jasne (56., 57. in 126. člen ZFPPIPP). Procesna dejanja sme opravljati vsak upnik, ki v postopku uveljavlja terjatev do dolžnika, in dolžnik, če zakon tako določa. Procesno upravičenje za vložitev pritožbe je natančno določeno v 126. členu ZFPPIPP. Določbe ZFPPIPP so glede procesnega upravičenja za vložitev pritožbe v postopkih zaradi insolventnosti izrecne in sodišču ne omogočajo presoje pravnega interesa posameznikov (ki niso stranke postopka ali jim ZFPPIPP izrecno ne podeli tega upravičenja) za dopustitev pritožbe. Tudi sodna praksa je glede tega vprašanja jasna in ustaljena.