232. člen ZFPPIPP

Seznam izvršilnih naslovov ima po 9. točki drugega odstavka 145. člena ZDavP-2 naravo izvršilnega naslova. Dolžnik se neutemeljeno sklicuje na to, da so davčne odločbe nezakonite, ker je sodna praksa Vrhovnega sodišča (npr. sklep X Ips 3/2023) drugačna in na 22. člen Ustave RS. Dolžnik je imel zoper odločbe davčnega organa zagotovljena pravna sredstva skladno z določbami ZDavP-2 in nato sodno varstvo v upravnem sporu, v katerih bi lahko uveljavljal zatrjevano nezakonitost odločb FURS. Če s svojimi pravnimi sredstvi, predvidenimi zoper odločbe davčnega organa ni uspel (pritožbe) ali jih ni vložil (upravni spor), tega ni mogoče zaobiti s sklicevanjem na nezakonitost davčnih odločb v tem stečajnem postopku. Domnevne nepravilnosti v davčnem postopku niso predmet presoje stečajnega sodišča, temveč so in so bile v izključni pristojnosti odločanja davčnega organa, torej v davčnem postopku in v postopkih zoper te odločbe predvidenih rednih in izrednih pravnih sredstvih. Z vidika spoštovanja pravnomočnosti, ki je ustavna vrednota (158. člena Ustave RS) in se nanaša na vsa pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, torej tudi z odločbo davčnega organa, stečajno sodiš

Iz izreka ustavne odločbe U-I-151/24, izhaja, da lahko pritožbo zoper sklep o začetku stečajnega postopka nad družbo z omejeno odgovornostjo vloži tudi družbenik stečajnega dolžnika.

ZFPPIPP upnikove legitimacije za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka nikjer izrecno ne omejuje na denarne terjatve. Določbe ZFPPIPP je pravilno razlagati tako, da je začetek stečajnega postopka upravičen predlagati tudi upnik nedenarne terjatve. Bistveno je le, da terjatev neposredno vpliva na obseg stečajne mase, saj se le takšne nedenarne terjatve pretvorijo v denarne. Prav taka je terjatev prve upnice za opravo storitve (gradbenih del za preprečitev posedanja zemljišča), ki po naravi stvari zahteva denarna sredstva. Tudi sicer ni najti utemeljenega razloga za stališče, da upnik nedenarne terjatve, ki jo sicer lahko prijavi v stečaju, ne bi mogel predlagati začetka tega postopka (tako kot upnik denarne terjatve). Insolventen dolžnik ne more izpolnjevati ne denarnih ne nedenarnih dajatvenih in storitvenih terjatev, ki zahtevajo denarna sredstva. Stečaj je zato namenjen vsem upnikom takšnih terjatev, ki so z vidika dolžnikove izpolnitve v enakem položaju in morajo biti ob njegovi insolventnosti obravnavni enako. Pretvorbo nedenarnih terjatev v denarne osmišlja prav zahteva po enakem obravnavanju upnikov. Razlaga, ki upniku nedenarne terjatve omogoča uveljavite

Pritožnica ne more uspeti niti s sklicevanjem na tretjo alinejo 2. točke 58. člena ZFPPIPP, po kateri upravičenje upnika opravljati procesna dejanja v glavnem stečajnem postopku preneha, če vse terjatve, ki jih v njem uveljavlja, prenehajo, ker so bile plačane. Če to velja glede zgoraj navedene predlagateljice, je s tem upravičenja za opravljanje nadaljnjih dejanj v tem postopku izgubila ona, vendar začetek stečajnega postopka, ki je sprožil številne pravne posledice (gl. oddelek 5.3 ZFPPIPP), ni več v njenih rokah.

Manjkajoče sestavine uvoda izpodbijanega sklepa niso vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Ker v postopkih zaradi insolventnosti veljajo načela hitrosti postopka, zagotavljanja najboljših pogojev za poplačilo upnikov in enakega obravnavanja upnikov, je obveznost prizadevanja sodišča za mirno rešitev zadeve omejena. Tudi če je upnik sam v predlogu zatrjeval, da dolžnica nima premoženja, v stečajno maso poleg premoženja stečajnega dolžnika ob začetku tega postopka, spada tudi vse premoženje in dohodki, pridobljeni med postopkom, zato je podan pravni interes upnika za vodenje postopka osebnega stečaja. Predložitev sklepov sodnega registra o pripojitvi tudi po 24. členu ZIZ zadošča za prehod terjatve na novega upnika. Vpis prenosa hipoteke v zemljiško knjigo ima le publicitetni učinek. Ni pomembno, ali je do blokade računa dolžnice prišlo prav zaradi realizacije sklepa o izvršbi tistega upnika, ki je podal predlog za začetek postopka zaradi insolventnosti. Zakon te povezave ne zahteva.

Izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov o dejstvih, ki so pomembna za ugotovitev aktivne legitimacije predlagatelja oziroma za izpodbijanje le-te.

Dolžnica je vložila ugovor, vendar v njem ni oporekala niti upničini upravičenosti, da predlaga začetek dolžničinega stečaja, niti da je sama insolventna. Upničin predlog je bil sklepčen in mu je bilo treba ugoditi.

Družbenikova pravica do pritožbe zoper sklep o začetku stečajnega postopka je omejena na zatrjevanje in dokazovanje, da dolžnik ni insolventen (četrti odstavek 234. člena ZFPPIPP ). Upnik je predlog za začetek stečajnega postopka obstoj insolventnosti dolžnika temeljil na več zakonskih domnevah o njegovi trajnejši nelikvidnosti in dolgoročni plačilni nesposobnosti (čeprav bi za začetek stečajnega postopka zadoščala že ena izmed njih), in sicer na domnevah iz 1. in 3. alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena in prve točke tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Ker so predhodno navedene zakonske domneve izpodbojne, je mogoče izpodbijati dejansko stanje, ki ga ustvarjajo, in dokazovati stanje, ki ustreza objektivno drugačnemu dejanskemu stanju. Vendar pritožnik dejstev, ki predstavljajo podlago za obstoj predhodno navedenih zakonskih domnev o trajnejši nelikvidnosti in dolgoročni plačilni nesposobnosti, v pritožbi ne izpodbija.

Sodišče prve stopnje je ugotovitev o obstoju insolventnosti dolžnice vezalo na obstoj več zakonskih domnev o njeni trajnejši nelikvidnosti in dolgoročni plačilni nesposobnosti (čeprav bi za začetek stečajnega postopka zadoščala že ena izmed njih). Višje sodišče ugotavlja, da dolžnica dejstev, za katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da predstavljajo podlago za obstoj predhodno navedenih zakonskih domnev o insolventnosti in dolgoročni plačilni nesposobnosti, ni prerekala ne v postopku pred sodiščem prve stopnje, kot jih tudi ne prereka v pritožbi. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je dolžnica insolventna. Prvi odstavek 242. člena ZFPPIPP določa, da mora izrek sklepa, s katerim sodišče odloči, da se začne stečajni postopek, med drugim vsebovati identifikacijske podatke o stečajnem dolžniku. Kateri so ti podatki, določa 17. člen ZFPPIPP. Namen 17. člena ZFPPIPP je v tem, da je dolžnik, nad katerim je sodišče začelo stečajni postopek, jasno in nezamenljivo določen. Da je dolžnica tako označena v izpodbijanemu sklepu in je zato jasno, zoper katero osebo je bil začet postopek osebnega stečaja, pa pritožbeno ni sporno.

Ker dolžnica v 15-tih dneh po prejemu predloga ni izjavila, da z upničinim predlogom soglaša, niti ni ugovarjala, da ni insolventna in da upničina terjatev ne obstaja, je sodišče domnevalo, da je dolžnica insolventna in nad njo začelo postopek osebnega stečaja ter imenovalo upravitelja. S fikcijo vročitve velja zakonska domneva, da je dolžnica z vsebino predloga za začetek postopka osebnega stečaja seznanjena. Ker dolžnica na predlog ni odreagirala z ugovorom, da ni insolventna ali da upničina terjatev ne obstaja, velja zakonska domneva, da je dolžnica insolventna. Glede na tako zakonsko domnevo, ki izhaja iz predpostavke, da dolžnica s trditvami in dokazi v predlogu soglaša, se je obsežna sodna praksa zadovoljila z nižjim standardom obrazloženosti sklepa o začetku postopka osebnega stečaja.

Pritožnik je nekdanji direktor izbrisane pravne osebe. Ne trdi in ne dokazuje, da bi bil upnik ali družbenik stečajnega dolžnika. To pa pomeni, da v tem postopku nima procesne legitimacije za vložitev pritožbe.

Ker dolžnica v svoji pritožbi sedaj trdi, da je znotraj roka za pritožbo zoper sklep o začetku postopka osebnega stečaja, njen še edini preostali upnik bil poplačan, pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre ob takih okoliščinah primera za dovoljeno pritožbeno novoto, saj tega dejstva, ki po presoji pritožbenega sodišča lahko vpliva na vprašanje insolventnosti dolžnice, dolžnica ni mogla brez svoje krivde navesti prej v postopku. Če je res kar smiselno trdi dolžnica v svoji pritožbi tj. da nima več upnikov z do nje zapadlimi terjatvami, slednje ne pomeni le, da ni insolventna, temveč tudi, da namen, zaradi katerega naj se vodi postopek osebnega stečaja, sploh ne obstoji.

Ne glede na to, da je dolžnik svojo vlogo naslovil “prošnja za stečaj“, višje sodišče ugotavlja, da v vlogah in tudi v pritožbi navaja, da „podjetje ne deluje, ne posluje, je v finančnih težavah in predlaga, da sodišče podjetje zapre“. V vlogi z dne 16.2.2022 pa je celo izjavil, da ne on ne podjetje nista insolventna. Vse to po oceni višjega sodišča bolj kaže na to, da dolžnik želi oziroma (bi moral) izvesti postopek prostovoljne likvidacije v skladu z ZGD-1, ne pa, da se nad njim začne stečajni postopek in da je njegovo „prošnjo za stečaj“ mogoče pripisati nepoznavanju prava.

V skladu z določbo tretjega odstavka 139. člena ZPP se osebam, ki opravljajo dejavnost in se vpisujejo v register, vroča na naslovu, ki je vpisan v register. Dolžnik ne trdi, da na naslovu B. nima poslovnega naslova. Trdi le, da nima operativnega poslovnega prostora in nima zaposlenih oseb. S takšnimi trditvami pa pravilnosti vročitve, opravljene v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 142. člena ZPP, ne more izpodbiti, saj sodijo v njegovo poslovno sfero. Zato posledice vročitve, opravljene na podlagi fikcije, nosi sam.

V obravnavanem primeru je upnica v predlogu za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom zatrjevala, da je dolžnik postal trajneje nelikviden. Ta položaj je utemeljevala na dejstvu, da dolžnik po pravnomočnosti sklepa o davčni izvršbi na dolžnikove premičnine niti v 60. dneh od pravnomočnosti sklepa o izvršbi, niti do vložitve predloga za začetek stečajnega postopka, ni uspel v celoti iz premoženja poravnati svojih obveznosti, ki izhajajo iz sklepa o izvršbi ter da tudi nima odprtega niti enega bančnega računa pri ponudnikih bančnih storitev v Republiki Sloveniji. Nesporno je torej, da je upnica zatrjevala položaj trajnejše nelikvidnosti dolžnika. Dolžnik je v ugovoru trdil, da ni insolventen. V zvezi s trditvami in dokazi o domnevi trajnejše nelikvidnosti je trdil, da ima odprt transakcijski račun pri banki v Italiji, kar izhaja tudi iz priloženega izpisa iz Poslovnega registra Slovenije. Upnica je na ugovor odgovorila, da okoliščina, da ima dolžnik odprt transakcijski račun v Italiji, še ne pomeni, da ni trajneje nelikviden. Dolžnikov očitek, da upnica z izvršbo ni posegla na denarna sredstva dolžnika v državi članici EU, je zanikala. Navedla je, da je na podlagi D

Dokazno informacijo iz vročilnice je mogoče izpodbiti, vendar je treba pri tem navesti konkretne trditve o razlogih za njeno neverodostojnost, ki so tudi dokazno podprti. Posplošeno zanikanje pravočasnega prejema sodne pošiljke ne zadošča.

Dokazno informacijo iz vročilnice je mogoče izpodbiti, vendar je treba pri tem navesti konkretne trditve o razlogih za njeno neverodostojnost, ki so tudi dokazno podprti. Posplošeno zanikanje pravočasnega prejema sodne pošiljke ne zadošča.

Družbenik bi lahko uspešno izpodbil zakonsko domnevo, če bi trdil in dokazal, da na dan vložitve predloga za začetek stečajnega postopka dolžnik nima neporavnanih obveznosti za plačilo davkov in prispevkov, ki jih mora obračunati ali plačati hkrati s plačilom plač delavcem. Tega dejstva pa pritožnik s pritožbo ni zatrjeval niti dokazoval, zato z njo ne more uspeti. Le s trditvami o tem, da ima dolžnik na Madžarskem odprt račun in na njem dovolj denarnih sredstev za plačilo zapadlih obveznosti upnice, domnevne baze v konkretnem primeru s tem ni uspel izpodbiti.

Dolžnik ne izpodbija svoje insolventnosti in ne dokazuje, da bi davčni dolg plačal. Prav tako ne dokazuje, da bi imel v Republiki Sloveniji odprt bančni račun oziroma da bi v postopku davčne izvršbe dolg plačal. Tako niti ne izpodbija zakonskih domnev insolventnosti iz druge in tretje alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, s katerimi je upnik utemeljeval njegovo insolventnost in jih je razložilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Sodišče prve stopnje je presodilo vsa relevantna dejstva in pravilno nad dolžnikom začelo stečajni postopek. Dolžnikovi dolgovi tudi niso nastali zaradi epidemije COVID-19. Iz seznama izvršilnih naslovov izhaja, da le en dolg izvira iz leta 2020, pa še tisti je globa za prekršek, kar nima nikakršne povezave z epidemijo. Dolžnik pa tudi ne pojasni, do kakšne pomoči naj bi bil kot pravna oseba upravičen od države v zvezi z globami za prekrške, za kar niti ni nikakršne podlage. Višje sodišče sicer dopušča možnost, da dolžnik posluje v skladu s svojimi zmožnostmi. Vendar pa to še ne pomeni, da mu zato ni treba poplačevati svojih dolgov. Dolžnik svojih obveznosti že iz leta 2011, ki se terjajo kot davčni dolg, ni plačal, zato je

Sodišče prve stopnje je 382. člen ZFPPIPP pravilno uporabilo. Ta v prvem odstavku določa, da se postopek osebnega stečaja vodi, da bi vsi upniki iz premoženja stečajnega dolžnika prejeli plačilo svojih navadnih terjatev do stečajnega dolžnika hkrati in v enakih deležih. Vendar ta določba upnikom, ki imajo terjatve zavarovane z zastavno pravico, ne preprečuje, da bi predlagali, da se zoper dolžnika opravi postopek osebnega stečaja.