VDSS sodba in sklep Pdp 88/2016

I. Pritožbi zoper izpodbijani del sodbe se delno ugodi, sodba se delno razveljavi v delu I. točke izreka, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku za plačilo zneska 34.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in na odločitev o stroških postopka, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zoper izpodbijani del sodbe (odločitev o tožbenem zahtevku za plačilo zneska 8.000,00 EUR) in v celoti pritožba zoper sklep zavrneta in se potrdita nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 42.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje in za povrnitev stroškov postopka (I. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka). S sklepom je zavrnilo zahtevo tožnika za izločitev predsednika senata, okrožnega sodnika svétnika, A.A..

2Tožnik se pritožuje zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del (za pritožbo zoper odločitev o stroških postopka, ki je zanj ugodna, nima pravnega interesa) in zoper navedeni sklep. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadlj.) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku. Navaja, da so se zapisniki narokov za glavno obravnavo pisali samo v slovenskem jeziku, na glavni obravnavi pa sta sodelovala sodnika porotnika, ki ne govorita madžarskega jezika, zato mu je bila odvzeta pravica do naravnega jezika, saj na sodišču prve stopnje ni sodnika za vodenje obravnav v madžarskem jeziku. Meni, da predsednik senata sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi ne bi smel soditi, ker ni ustrezno strokovno usposobljen, saj se ni udeležil izobraževanja za vodenje dvojezičnih obravnav, zato ne ustreza merilom naravnega sodnika. V zvezi z odločitvijo o zahtevku za povračilo škode zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi navaja, da je priča B.B. v izpovedi lagala, saj ni res, da ni bila opozorjena na možen potek zakonskega roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Meni, da je sodišče prve stopnje spregledalo tožnikove navedbe v pripravljalni vlogi v zadevi opr. št. Pd 199/2006 v zvezi s tem, da tožena stranka tožnika noče pozvati nazaj na delo in noče realizirati sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 17. 5. 2006. Navaja, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita tudi zato, ker ni bila podana v madžarskem jeziku, ker v postopku odpovedi ni bil zaslišan in ni imel odvetnika in ker je bila podana iz diskriminatornih razlogov. Navaja še, da sodišče prve stopnje tožnikovih navedb in dokazov ni upoštevalo in se do njih ni opredelilo, spregledalo je tudi sodno prakso, na katero je opozarjal, prav tako pa tudi ni odločilo o navedbah o mučenju in ponižujočem ravnanju.

3Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnika, v njem prerekala njegove pritožbene navedbe in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba zoper sodbo je delno utemeljena, pritožba zoper sklep ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje (razen pri odločitvi o tožbenem zahtevku za povračilo škode zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi v višini 8.000,00 EUR, ki je pravilna in zakonita) storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka in je že iz tega razloga ta del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri preizkusu sklepa pa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zato je sklep pravilen in zakonit.

K pritožbi zoper sklep:

6Tožnik pritožbo smiselno vlaga tudi zoper sklep, s katerim je bila v postopku pred sodiščem prve stopnje njegova zahteva za izločitev predsednika senata zavrnjena. Tožnik je izločitev predsednika senata zahteval zato, ker je menil (pri tem pa vztraja tudi sedaj v pritožbi), da v obravnavani zadevi predsednik senata ne bi smel soditi, ker ni bil imenovan v skladu z zakonom in ker ni opravil izobraževanja za vodenje dvojezičnega postopka. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja pojasnilo, da je bil predsednik senata izvoljen v sodniško funkcijo in da jo v skladu z Letnim razporedom izvaja na oddelku C.. S takšnim pojasnilom je bila tožnikova zahteva obrazloženo zavrnjena, odločitev o zavrnitvi zahteve pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna. Ker sodni red (SR; Ur. l. RS, št. 17/1995 in nadalj.) v tretjem odstavku 68. člena predvideva, da se sodni postopek vodi s pomočjo sodnega tolmača, če na sodišču ni sodnikov, ki bi aktivno obvladovali madžarski jezik, v konkretnem primeru ni bilo podlage za odločitev, da predsednik senata, ki madžarskega jezika ne govori, ne bi smel soditi v obravnavani zadevi. Izpodbijani sklep je zato pravilen in zakonit, pritožba zoper ta sklep pa neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

K pritožbi zoper sodbo:

7Na območju Občine D., kjer je bival in bil zaposlen tožnik, sta v skladu z določbami 11. člena Ustave Republike Slovenije (URS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadalj.) uradna jezika tako slovenščina kot madžarščina. Na podlagi 62. člena URS ima vsakdo pravico, da pri uresničevanju svojih pravic in dolžnosti ter v postopkih pred državnimi in drugimi organi, ki opravljajo javno službo, uporablja svoj jezik in pisavo na način, ki ga določi zakon. Zaradi tožnikove zahteve, dane na naroku za glavno obravnavo 8. 6. 2011, se je postopek v obravnavani zadevi vodil dvojezično, v slovenskem in madžarskem jeziku. Sodišče prve stopnje je zato postopek vodilo s pomočjo sodnega tolmača, ki je prevajal vse vloge pravdnih strank, sodna pisanja in vse, kar je bilo rečeno na narokih za glavno obravnavo (tretji odstavek 68. člena SR). S tem je sodišče prve stopnje tožniku omogočilo uveljavljanje ustavne pravice do uporabe svojega jezika in pisave ter postopalo v skladu z določbo 102. člena ZPP. Neutemeljen je tako pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka in kršitve ustavne pravice iz 62. člena URS(1) .

8Pritožbeno sodišče očitkov kršitev, ki naj bi bile storjene zaradi neprevajanja zapisnikov narokov za glavno obravnavo in zaradi neznanja madžarskega jezika sodnikov porotnikov, ne more upoštevati, ker jih tožnik ni uveljavljal pravočasno, tj. takoj za tem, ko je ugotovil, da zapisnik naroka ni preveden oziroma da pri sojenju sodelujejo sodniki porotniki, ki ne govorijo madžarskega jezika (286.b člen ZPP). Pritožbeno sodišče dodaja, da tudi sicer ti očitki ne bi bili utemeljeni, saj prevajanja zapisnikov narokov tožnik ni nikoli predlagal, na naroku samem pa je sodeloval sodni tolmač, neznanje madžarskega oziroma italijanskega jezika sodnikov, ki sodijo v zadevi, pa izrecno predvideva SR in v ta namen določa sodelovanje sodnega tolmača.

9V tem individualnem delovnem sporu tožnik od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine iz naslova trpinčenja na delovnem mestu, posega v pravico do zasebnosti, razžalitve dobrega imena in časti ter nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skupni višini 42.000,00 EUR. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja:

– da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki kot tajnik občine na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 8. 2004;

– da mu je župan tožene stranke v imenu tožene stranke izdal sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 3. 2006, ki je bil odpravljen na podlagi sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 17. 5. 2006, in je bila zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovno odločanje;

– da je župan v ponovljenem postopku izdal sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 7. 2006, pritožba zoper ta sklep pa je bila zavrnjena s sklepom z dne 9. 8. 2006;

– da je tožnik zoper dokončno odločbo o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi uveljavljal sodno varstvo in z njim uspel, saj je bila na podlagi njegove revizije s sodbo in sklepom Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 78/2012 z dne 5. 3. 2013, ugotovljena nezakonitost izdanih sklepov tožene stranke in Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, glede preostalih tožbenih zahtevkov pa zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje;

– da je bilo o preostalih tožbenih zahtevkih (z izjemo reintegracije, ki je tožnik ni zahteval, saj se je v vmesnem času zaposlil drugje) odločeno s sodbo na podlagi pripoznave, opr. št. Pd 114/2013 z dne 6. 2. 2014, v zvezi s sklepom o popravi z dne 10. 3. 2014.

10Sodišče prve stopnje je tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Ker pa iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhajajo le razlogi o odločilnih dejstvih za odločitev o odškodninskem zahtevku iz naslova nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, čeprav je tožnik odškodnino uveljavljal tudi iz drugih pravnih naslovov (zaradi trpinčenja na delovnem mestu, posega v pravico do zasebnosti in razžalitve dobrega imena in časti), je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja tudi pritožba. Sodišče prve stopnje je sicer izpovedi tožnika in priče B.B. povzelo v zvezi z vsemi pravnimi naslovi v tem sporu zahtevane odškodnine (točke 9 do 14 obrazložitve sodbe), vendar je v nadaljevanju pravne zaključke izpeljalo le v zvezi z odškodnino zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne pa tudi v zvezi z drugimi pravnimi naslovi. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi tožnika zoper odločitev o tožbenem zahtevku nad 8.000,00 EUR (odločitev o tožbenem zahtevku za odškodnino iz drugih pravnih naslovov, o kateri sodba razlogov nima) in zoper odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka, v tem delu razveljavilo izpodbijani del sodbe ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj kršitve glede na njeno naravo samo ni moglo odpraviti (prvi odstavek 354. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo o tožbenem zahtevku v razveljavljenem delu ponovno odločiti in v odločbi, ki jo bo izdalo, navesti vse razloge o odločilnih dejstvih za sprejeto odločitev. Ponovno bo moralo glede na uspeh strank v novem postopku odločiti tudi o stroških postopka v celoti, saj ni bilo mogoče ločiti stroškov, ki se nanašajo na razveljavljeni del sodbe.

11Pravilna pa je odločitev sodišča prve stopnje o tožbenem zahtevku za povračilo škode iz naslova nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. S sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 78/2012 z dne 5. 3. 2013, je bila ugotovljena nezakonitost izdanih sklepov tožene stranke in Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker je tožena stranka zamudila 15-dnevni subjektivni rok iz drugega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 14/1990 in nadalj.).

12Za presojo odškodninske odgovornosti delodajalca zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi je treba upoštevati določbe Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) o deliktni odškodninski odgovornosti (2. oddelek II. poglavja splošnega dela). Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da za ugotovitev odškodninske odgovornosti delodajalca zaradi podane nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne zadošča zgolj ugotovitev nezakonitosti odpovedi, ampak je možna le v primeru hujših zlorab instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru toženi stranki ni mogoče očitati, da je pri podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku zlorabila svoje pravice (zaradi zamude 15-dnevnega subjektivnega roka). V sklepu Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 17. 5. 2006 je sicer res zapisano, da bo moral organ prve stopnje pri ponovnem odločanju upoštevati roke iz drugega odstavka 110. člena ZDR, vendar je ta zapis mogoče šteti le za splošno navodilo županu tožene stranke in ne za konkretno opozorilo, da je že prišlo do zamude roka. Zato ni nepravilna dokazna ocena izpovedi priče B.B., da ga ni nihče opozoril na zamudo subjektivnega roka že v času (prvega) odločanja Komisije za pritožbe. Zamude roka pa ni uveljavljal niti tožnik sam v sodnem sporu niti ni bila ugotovljena s strani prvostopenjskega in pritožbenega sodišča, ampak šele v postopku z revizijo. Iz navedenih razlogov ni mogoče ugotoviti, da je tožena stranka s podajo nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi zlorabila svoje pravice in da bi bila s tem podana protipravnost njenega ravnanja kot eden od elementov odškodninske odgovornosti. Ta pa ne izhaja niti iz dejstva, da je župan tožene stranke o odpovedi pogodbe o zaposlitvi ponovno odločal, saj mu je tako naložila Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja.

13Sodišče prve stopnje pri odločanju o tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Upoštevalo je navedbe tožnika v pripravljalni vlogi v zadevi opr. št. Pd 199/2006 o protipravnosti ravnanja župana tožene stranke zaradi ponovnega odločanja, saj jih je prebralo na naroku za glavno obravnavo dne 24. 6. 2015 in se do njih v sodbi tudi opredelilo. Prav tako je neutemeljen očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo tožnikovih navedb in dokaznih predlogov. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do navedb, ki so za odločitev relevantne, ni pa se dolžno opredeliti prav do vseh navedb, še posebej ne v sporu, v katerem stranki vlagata obsežne in številne vloge. Sodišče prve stopnje je tudi izvedlo s strani tožnika predlagane dokaze, ostale pa obrazloženo zavrnilo. Konkretneje se pritožbeno sodišče do navedenega očitka bistvene kršitve določb postopka ne more opredeliti, saj je pritožba v tem delu povsem pavšalna. Pritožbeno sodišče pa ni upoštevalo navedb o tem, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita tudi zato, ker je bila podana v slovenskem (in ne madžarskem) jeziku, ker tožniku ni bila dana možnost zagovora ob sodelovanju odvetnika in ker je diskriminatorna, saj gre za nova dejstva, v pritožbi pa tožnik ne navaja, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti pravočasno glede na določbo 286. člena ZPP že v postopku pred sodiščem prve stopnje (337. člen ZPP).

14Glede na navedeno je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo v delu, v katerem se tožnik pritožuje zoper odločitev o zahtevku za povračilo škode zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi v višini 8.000,00 EUR, in v tem delu potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Ugotovilo je namreč, da v tem delu niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). V preostalem pa je pritožbi zoper sodbo ugodilo, del sodbe (ki se nanaša na odločitev o zahtevku za plačilo 34.000,00 EUR) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje, kot že pojasnjeno v 10. točki obrazložitve te sodbe in sklepa.

15Preostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo, saj bodisi niso razumljive bodisi niso odločilnega pomena za rešitev v predmetni zadevi (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16Odločitev o stroških odgovora na pritožbo temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP, ki določa, da sodišče pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo, če razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje.

------

(1) Ob bistveno enaki procesni situaciji je enako odločilo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 78/2012 z dne 5. 3. 2013.