11. člen URS

Delodajalec se lahko prosto odloči, katerega kandidata za prosto delovno mesto bo zaposlil (24. člen ZDR-1), če ob tem upošteva prepoved diskriminacije (ki je toženka ni kršila). Tudi iz določb Direktive 2000/78/ES ne izhaja, da bi delodajalec moral zaposliti delavca - invalida, če ta ne izpolnjuje pogojev za zasedbo delovnega mesta in bi se to štelo za razumno prilagoditev. Skladno z določbo 5. člena direktive morajo namreč delodajalci sprejeti ustrezne ukrepe za ohranitev zaposlitve (že zaposlenim) hendikepiranim osebam, pa še to le v primeru, da jih taki ukrepi ne bi nesorazmerno obremenili.

Iz enakopravnosti uradnih jezikov na območju občin, kjer živita avtohtoni narodni skupnosti, izhaja zahteva po enakopravni javni rabi in enakem pomenu jezikovnih variant, ki ne dopušča interpretacije zakona, kakršno sta v obrazložitvah upravnih določb uporabila upravna organa. Zahteva, da mora biti pri javni rabi uradnih jezikov besedilo v slovenščini zmeraj navedeno na prvem mestu, besedilo v uradnih jezikih narodnih skupnosti pa šele na drugem mestu, bi nakazovala na subsidiarnost oziroma podrejenost jezikov narodnih skupnosti, kar pa ni skladno z načelom enakopravnosti uradnih jezikov, ki ga uzakonja 3. člen ZJRS.

Nižji sodišči nista razpolagali z nedvoumnim dokazom o tem, da je bila vročitev tožbe pravilno opravljena. Zaključek o pravilnosti vročitve sta oprli izključno na listine v srbskem jeziku. Sodišče prve stopnje ni bilo vezano na pojasnila pristojnega sodišča v Beogradu, da je bila vročitev tožbe v Srbiji opravljena pravilno. Stališče, da je pravilnost opravljene vročitve po srbskem pravu izkazana, ker takšen zaključek izhaja iz uradnih zaznamkov strokovnega sodelavca sodišča prve stopnje in iz (v slovenski jezik) neprevedenih dopisov pristojnega sodišča v Beogradu, ni združljivo s pravico do izjave iz 22. člena Ustave.

Besedilo četrtega odstavka 92. člena ZKP je jasno in se lahko uporabi le za zagotavljanje pravic pripadnikov italijanske in madžarske narodne skupnosti do uporabe svojega jezika, s prevajanjem v slovenski jezik pa se zagotovi sočasna uporaba slovenskega jezika v kazenskem postopku. Besedilo petega odstavka 92. člena ZKP zagotavlja, da so obdolženci, ki ne razumejo jezika postopka (praviloma slovenski jezik - 6. člen ZKP), v enakem položaju kot tisti, ki jezik postopka razumejo - ne glede na njihovo gmotno stanje, pri čemer gre za stroške prevajanja v njihov (in ne v slovenski) jezik in s tem za izvajanje njihove pravice do uporabe lastnega jezika.

V delovnem sporu ne more biti delavec tisti, ki bi bil dolžan zagotoviti prevod listin delodajalca, čeprav jih sam predloži kot dokaz. Sodišče je s tem, ko je prevod listin delodajalca naložilo delavcu, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je s svojim postopanjem, ko teh listin ni upoštevalo, tožniku onemogočilo možnost obravnavanja pred sodiščem.

Vsi oblastni organi v Republiki Sloveniji so dolžni poslovati in voditi postopke v uradnem jeziku tj. slovenščini (oz. italijanščini ali madžarščini na območjih občin, kjer živi posamezna narodna skupnost) in uradna oseba, ki je pooblaščena za odločanje v postopku, ne more niti voditi postopka, niti izdati odločbe v jeziku, ki ni uradni jezik v Republiki Sloveniji, tudi če ta jezik odlično obvlada. Zato mora biti odločba o prekršku vedno izdana v uradnem jeziku države izdaje, storilcu pa poleg izvirnika odločbe v slovenskem jeziku vročen tudi prevod odločbe oz. vsaj prevod pomembnejših delov, če obstaja razlog za domnevo, da storilec ne razume slovenskega jezika.

Rok za odpravo pomanjkljivosti tožbe se je iztekel z dnem 3. 1. 2018, tožeča stranka pa se do tega dne, niti kasneje, do izdaje tega sklepa, ni odzvala na poziv sodišča in ni odpravila pomanjkljivosti tožbe, kot ji je to naložilo sodišče, saj ni imenovala pooblaščenca za sprejemanje pisanj v RS, prav tako pa ni sodišču predložila niti slovenskega prevoda tožbe niti upravnega akta, ki ga izpodbija. Sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 146. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ter drugega odstavka 31. člena ZUS-1 oziroma četrtega odstavka 108. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.

Odločba prekrškovnega organa je izdana v tujem jeziku (hrvaškem ali srbskem), kar je v nasprotju s prvim odstavkom 62. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki določa, da se upravni postopek vodi v slovenskem jeziku ter se v tem jeziku pišejo odločbe, sklepi, zapisniki, uradni zaznamki in druga pisanja ter se opravljajo vsa dejanja v postopku. Prekrškovni organ je to določbo kršil, s tem je kršil tudi 11. člen Ustave Republike Slovenije, ki predstavlja odraz državne suverenosti in narodne samobitnosti, zato plačilni nalog izdan v tujem jeziku ne more imeti nobenega učinka in se te kršitve ne da več sanirati. Storilčev zagovornik ima prav, ko v odgovoru na pritožbo navaja, da je imel prekrškovni organ v skladu s petim odstavkom 63. člena ZP-1 možnost, da izda novo (razumljivo) odločbo, vendar tega ni storil, zato pritožbene navedbe v tej smeri niso upoštevne.

V tem individualnem delovnem sporu tožnik od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine iz naslova trpinčenja na delovnem mestu, posega v pravico do zasebnosti, razžalitve dobrega imena in časti ter nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Ker iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhajajo le razlogi o odločilnih dejstvih za odločitev o odškodninskem zahtevku iz naslova nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, čeprav je tožnik odškodnino uveljavljal tudi iz drugih pravnih naslovov (zaradi trpinčenja na delovnem mestu, posega v pravico do zasebnosti in razžalitve dobrega imena in časti), je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijani del sodbe in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Za ugotovitev odškodninske odgovornosti delodajalca zaradi podane nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne zadošča zgolj ugotovitev nezakonitosti odpovedi, ampak je možna le v primeru hujših zlorab instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje,

Sodna pisanja so bila v tujini prvotoženi stranki vročena neposredno, zato začasnega zastopnika za sprejem pošiljk ni bilo treba postaviti. Vabila, odločbe in druga sodna pisanja se strankam pošiljajo v slovenskem jeziku in sodišče ni dolžno zagotavljati prevoda. Zahteva, da se pred sodiščem vsakomur omogoči spremljanje postopka v jeziku, ki ga razume, se nanaša le na ustni postopek, ne pa na pisno komunikacijo; za prevod mora stranka poskrbeti sama.

Iz 62. člena URS ne izhaja, da bi morala sodišča v postopku stranki tudi v pisni komunikaciji omogočiti uporabo jezika, ki ga stranka razume. Ker je od stranke mogoče zahtevati, da sama poskrbi za prevod pisnih vlog, ki jih naslavlja na sodišče, je od nje mogoče zahtevati, da sama poskrbi tudi za prevod sodnih pisanj, ki jih prejme od sodišča.

ZPIZVZ nima pravne podlage za priznavanje zakonskih zamudnih obresti, saj v 2. odstavku 15. člena izrecno določa, da se pozneje izplačani mesečni obroki pokojnine upravičencem izplačajo v zneskih, ki bi jih prejeli, če bi bili sproti izplačani v mesecih, za katere se izplačajo. Takšna ureditev po stališču pritožbenega sodišča tudi ni v očitnem nasprotju z ustavo.

Tožeča stranka je pravna oseba zasebnega prava in ne opravlja javne službe. V tem pogodbenem razmerju ima sicer toženka pravico uporabljati svoj (italijanski) jezik, ni pa predpisana obveznost tožeče stranke, da svojo terjatev iz tega razmerja izkazuje v italijanskem jeziku, in to tudi v primeru, če bi bilo mogoče šteti, da je tožeča stranka takšen gospodarski subjekt, ki je dolžan pri svojem poslovanju spoštovati določila Zakona o varstvu potrošnikov. Z odločbo Ustavnega sodišča U-I-218/04 je bilo namreč zadržano izvajanje tistega določila zakona, ki nalaga podjetjem pri poslovanju s potrošniki na območju, kjer živi avtohtona italijanska narodna skupnost, poslovanje v njihovem jeziku.

Predložitev dokazov o bistveno spremenjenih razmerah v izvorni državi je nujno potrebni pogoj, brez katerega pristojni organ ne začne postopka za obravnavo ponovne prošnje za azil. Sodišče že v obdobju do izteka roka za implementacijo direktiv Evropske unije nacionalno zakonodajo, kolikor je to mogoče, interpretira in uporablja v skladu s sprejetimi direktivami. Zapisnik je po mnenju sodišča mogoče šteti za tako preliminarno obravnavo v smislu 32. člena Direktive št. 2005/85/EC z dne 1. 12. 2005, saj je uradna oseba tožniku postavila konkretna vprašanja z vidika 41. člena ZAzil in ni šlo zgolj za podajo enostranske izjave tožnika. Nastanitev tujca v Centru za tujce pomeni omejitev gibanja (56. in 57. člen ZTuj), vendar pa tožniki s tožbo ne uveljavljajo, da jim je bila nezakonito odvzeta prostost, ker jim ni bil izdan sklep po 56. ali 57. členu ZTuj, ki ga mora izdati policija. Izpodbijani sklep, izdan po 41. členu ZAzil, zaradi zveze med 1. in 3. odstavkom 41. člena ZAzil in zaradi zveze med 3. odstavkom 41. člena ZAzil in 56. ter 57. členom ZTuj dejansko (lahko) pomeni tudi omejitev gibanja, vendar pa iz izreka izpodbijanega sklepa to izrecno ne izhaja, tožbene navedbe v zvezi

Pri preganjanju ni nujno, da gre "za trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic"; tožena stranka pa v izpodbijani odločbi to zmotno opredelitev še bolj restriktivno razlaga, ko pravi, da "mora biti oseba mučena ali trajno trpinčena s stalnim povzročanjem mentalnih in fizičnih krutosti". Takšna opredelitev preganjanja je v nasprotju z Direktivo št. 2004/83/EC in Konvencijo o statusu begunca. T.i. zatečeni begunec (sur place) je uveljavljen pravni pojem znotraj azilnega prava in pomeni, da lahko status begunca pridobi tudi tisti, ki v času, ko je zapustil izvorni državo ni bil preganjan (ali pa je bil preganjan), pri čemer je bistveno, da je obstoj preganjanja mogoče ugotoviti kasneje - v času odločanja o prošnji za azil. Stališče sodišča iz zadeve U 1928/05 z dne 5. 10. 2005, ko je za pripadnika romske skupnosti s Kosova ugotovilo, da so podani razlogi splošne narave in pomenijo le odnos večinskega naroda do pripadnikov romske skupnosti, ne more biti odločilna podlaga za rešitev tega upravnega spora, ker to ni splošno sprejeta usmeritev glede odločanja o statusu beguncev, ki so Romi s Kosova (t.i. Country Guidance), ampak je treba vsak primer posamično obravnavati.

Prošnja za azil je očitno neutemeljena in se jo zavrne v pospešenem postopku, če prosilec zavaja in zlorablja postopek, za kar se šteje tudi, če vloži prošnjo za azil zato, da bi preprečil svojo odstranitev iz Slovenije. Uradni jezik v Sloveniji je slovenščina. V nobenem zakonu ni določeno, da je treba prosilcu za azil odločbo pritožbenega organa oz. sodišča izdati v prevodu v njegov materni jezik.

Potne listine se izdajajo po teritorialnem načelu glede na prebivališče prosilca na predpisanih obrazcih. Na območjih, določenih z zakonom, kjer avtohtono živijo skupaj s pripadniki slovenskega naroda tudi pripadniki italijanske oziroma madžarske narodnosti, se potne listine izdajajo na obrazcih, natisnjenih v slovenščini, angleščini in francoščini ter tudi italijanščini oziroma madžarščini.

Prošnja za priznanje azila v RS je očitno neutemeljena, če jo prosilec utemeljuje na podlagi ponarejenih dokumentov, saj gre v takem primeru za namerno zavajanje in zlorabo postopka. V tem primeru odloča organ v tako imenovanem pospešenem postopku, odloči pa lahko takoj, ko ugotovi okoliščino, ki izkazuje očitno utemeljeno vlogo.

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.