VSRS sklep II DoR 84/2016 in II DoR 101/2016

Revizija se dopusti glede vprašanja pravilnosti presoje, da je prišlo do sporazumne razveze predpogodbe oziroma da je tožnica od predpogodbe odstopila zaradi neizpolnitve.

1Sodišče prve stopnje je v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, Centralnega oddelka za verodostojno listino VL 52632/2013 z dne 12. 4. 2013, s katerim je bilo toženki kot dolžnici naloženo plačilo glavnice v znesku 53.925,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2012 dalje do plačila in izvršilnih stroškov, ter primarni zahtevek zavrnilo. Delno je ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku in odločilo, da je toženka dolžna tožnici plačati 32.686,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 5. 2014 dalje do plačila, sicer je podrejeni tožbeni zahtevek zavrnilo.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke in stranskih intervenientov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Predlog za dopustitev revizije toženke

3Toženka je vložila predlog za dopustitev revizije zoper drugostopenjsko sodbo ter predlagala njeno dopustitev glede pravnega vprašanja, ali je vračilno ravnanje pogodbene stranke, ki je sicer pogodbena obveznost (za katero pa niso izpolnjeni pogoji), ob neuresničitvi pogodbenega namena šteti za njen odstop od (pred)pogodbe.

4Predlagateljica navaja, da je v času trajanja predpogodbe z dne 23. 10. 2002 (v nadaljevanju predpogodba) prišlo do bistvene nove okoliščine (do stečaja tožnice). Tožnica ni nikoli odstopila od pogodbe (tudi ni vložila tožbe za njeno razveljavitev), saj dopis z dne 1. 2. 2013 nima takšne vsebine, je pa toženko pozivala k ureditvi razmerij tako, da bo možno skleniti glavno pogodbo. V predpogodbo je bil vgrajen avtomatizem pobotavanja vnaprej plačanega dela kupnine z najemnino za obdobje, ko kupec (tožnica) uporablja nepremičnine, pri čemer nastane prodajalkina zaveza vrniti preostali del kupnine, plačane na podlagi predpogodbe, zgolj v primeru, ko kupec ne bi mogel skleniti pogodbe iz razlogov, ki niso na njegovi strani, in ne bi mogel več uporabljati nepremičnin. Pogoji za sklenitev glavne pogodbe so se izpolnili, vendar tožnica zaradi stečaja nima več interesa za njeno sklenitev. Tožnica je bila s tem neupravičeno obogatena, kar sta z navedenimi določili pravdni stranki želeli preprečiti. Toženka je sicer storila napako, ko je vrnila plačani znesek, vendar tega ravnanja ne gre obravnavati tako, da bi bila upravičena uporaba petega odstavka 111. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Za sklepanje, da izpolnitev obveznosti, ki ne obstaja več, pomeni odstop od pogodbe (njeno razvezo), ni pravne podlage. V skladu z drugim odstavkom 111. člena OZ je pravilna ugotovitev, da tožnica ni v položaju, da bi lahko zahtevala vrnitev tistega, kar je dala, saj je glede na nerealizirano predpogodbo nastala situacija, ko se je plačani znesek poračunaval z najemnino. Tudi če bi šteli, da je zaključek nižjih sodišč o razvezi predpogodbe pravilen, imata v skladu s tretjim odstavkom 111. člena OZ obe stranki pravico zahtevati vrnitev danega po pravilih vzajemnega vračanja. Odločbi nižjih sodišč sta v nasprotju s četrtim odstavkom 111. člena OZ, ki določa, da je vsaka stranka dolžna povrniti koristi, ki jih je imela od tistega, kar je dolžna vrniti, česar tožnica ni storila.

Predlog za dopustitev revizije stranskih intervenientov

5Stranski intervenienti so prav tako vložili predlog za dopustitev revizije zoper drugostopenjsko sodbo ter predlagali njeno dopustitev glede postavljenih pravnih vprašanj, in sicer (1) ali lahko pogodbena stranka razveže (pred)pogodbo zaradi neizpolnitve še pred zapadlostjo obveznost nasprotne pogodbene stranke, četudi ji ne da primernega dodatnega roka za izpolnitev.

6Navajajo, da je bilo ugotovljeno, da je bil rok za sklenitev glavne pogodbe v predpogodbi določen na 60 dni po ureditvi zemljiškoknjižnega stanja, torej po končanem zapuščinskem postopku. Sodišče je ugotovilo, da ni šlo za fiksno pogodbo v smislu 104. člena OZ. Ni bilo sporno, da se je zapuščinski postopek končal šele med to pravdo v letu 2014 in tožnica toženki nikoli ni dala dodatnega roka za izpolnitev predpogodbe. Kljub temu sta sodišči presodili, da je tožnica še pred pravdo in pred vrnitvijo denarnega zneska toženke od predpogodbe utemeljeno odstopila. S tem sta sodišči kršili 103. in 105. člen OZ, ki za enostranski odstop od (pred)pogodbe zaradi neizpolnitve zahtevata dospelost upnikove terjatve. Upnik mora dolžniku dati tudi (primeren) dodatni rok. Nižji sodišči sta z navedeno presojo odstopili od prakse Vrhovnega sodišča RS.(1) Zaradi neobrazloženega odstopa od ustaljene sodne prakse in očitno napačne pravne presoje sta bili kršeni pravici do enakega varstva pravic in do poštenega sojenja iz 2. člena Ustave RS in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP).

7V predlogu postavljajo še pravni vprašanji, (2) ali je sklep pravdnega sodišča o tem, da je pogodbena stranka izjavila enostranski odstop od (pred)pogodbe zaradi neizpolnitve, dejansko vprašanje in zato trditveno breme tožnice, ali gre za pravno presojo, ki jo lahko sodišče po pravilu iura novit curia poda ne glede na trditve pravdnih strank, in (3) ali mora pravdno sodišče opozoriti na novo pravno podlago zahtevka, ki jo ugotovi samo, če je tožnik v tožbenih navedbah ne uveljavlja.

8Navajajo, da tožnica ni trdila, da bi enostransko odstopila od predpogodbe zaradi neizpolnitve. Trdila je le, da sta se s toženko v letu 2011 sporazumno dogovorili za njeno razveljavitev. Kljub temu je bistvo obrazložitve prvostopenjskega sodišča v presoji, da je prišlo do razveze pogodbe na podlagi tožničinega enostranskega odstopa. Enak pritožbeni očitek je bil zavrnjen z obrazložitvijo, da gre le za pravno kvalifikacijo. Takšno stališče pomeni kršitev 180. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožbenega sodišča, odstopilo je tudi od ustaljene sodne prakse in pravne teorije, ki štejeta, da je pomen katerekoli izjave v pravnem prometu dejansko vprašanje. S potrditvijo stališča prvostopenjskega sodišča (z dodajanjem trditev) je sodišče druge stopnje prekoračilo tožbeni zahteve in kršilo 2. člen ZPP.(2) Ustavno sodišče drugačno presojo šteje za kršitev pravic do enakega varstva pravic in poštenega sojenja iz 22. člena Ustave RS in 6. člena EKČP.(3) Če je sodišče štelo, da je šlo glede enostranskega odstopa od pogodbe le za pravno kvalifikacijo, bi moralo v okviru 285. člena ZPP pozvati tožnico k dopolnitvi njenih trditev. Ker se sodišče druge stopnje do tega ni opredelilo, je storilo kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, s čimer je odstopilo tudi od ustaljene sodne prakse.(4)

9Predlagatelji postavljajo še dve pravni vprašanji v zvezi s položajem toženke kot skrbnice, in sicer, (4) ali pravni posel, ki ga v imenu pogodbene stranke sklene neupravičeni zastopnik, konvalidira že zaradi dobrovernosti nasprotne pogodbene stranke in (5) ali lahko skrbnik razpolaga z denarjem večje vrednosti, ki ga je prejel v imenu varovanca, brez soglasja centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD). Obrazložitev izpodbijane sodbe daje videz, da je prišlo do sporazumne razveze predpogodbe, v katero je v imenu dedičev toženka konkludentno privolila s tem, da je na poziv stečajnega upravitelja plačala zahtevani denarni znesek. Pritožbene očitke, da je bila toženka takrat že razrešena s položaja skrbnika, je pritožbeno sodišče zavrnilo z obrazložitvijo, da ni ugotovljeno, da bi tožnica vedela za razrešitev. S tem je bil kršen 73. člen OZ, ki določa, da dobra vera nasprotne stranke ni razlog za konvalidacijo pravnega posla, ki ga sklene neupravičen zastopnik.(5) Kršena so bile določbe tretjega odstavka 189. člena in 191. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ter tretjega odstavka 67. člena Zakona o denacionalizaciji. V sodni praksi Vrhovnega sodišča RS ni sporno, da skrbnik za razpolaganje z varovančevim premoženjem večje vrednosti potrebuje soglasje CSD.(6)

10Predloga toženke in stranskih intervenientov sta delno utemeljena.

11Vrhovno sodišče je ocenilo, da je glede v izreku opredeljenega pravnega vprašanja izpolnjen pogoj za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP, zato je revizijo na podlagi tretjega odstavka 367.c člena ZPP dopustilo.

---.---

Op. št. (1): Odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 319/2008, II Ips 1140/2008 in II Ips 232/2010.

Op. št. (2): Zatrjujejo odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča RS in se sklicuje na odločbo II Ips 624/2009.

Op. št. (3): Prim. odločbe Ustavnega sodišča RS Up-232/00, Up-140/02 in odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 252/98, III Ips 95/2002, II Ips 227/2003, II Ips 279/2003, II Ips 534/2004, II Ips 954/2007 in II Ips 836/2009.

Op. št. (4): Odločbe Ustavnega sodišča US RS Up-312/03, Up-133/04 in Vrhovnega sodišča RS II Ips 289/2011 in III Ips 42/2013.

Op. št. (5): Zatrjuje odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča in se sklicuje na odločbe II Ips 738/2006, II Ips 51/2009, II Ips 604/2009, II Ips 692/2009 in II Ips 107/2011, II Ips 151/2007.

Op. št. (6): Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 12/2002 in Ustavnega sodišča RS I Up 354/2011 in I Up 720/2002.