VSRS Sodba X Ips 63/2016

I. Reviziji se ugodi. Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1943/2010-10 z dne 5. 7. 2011 se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odpravi sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Velenje, št. DT-42910-11/2009,22-1602-01 z dne 1. 12. 2009, ter se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške revizijskega postopka v višini 980,00 EUR.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidentke) zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Velenje, št. DT-42910-11/2009,22-1602-01 z dne 1. 12. 2009, s katerim je ta davčni organ odločil, da se zoper davčnega dolžnika A., d. o. o., opravi davčna izvršba

dolgovanega zneska davčnih obveznosti in pripadkov v skupnem znesku 71.277,71 EUR, in sicer z rubežem terjatev, ki jih ima davčni dolžnik do revidentke na podlagi petih računov. Pri tem je davčnemu dolžniku prepovedal razpolagati s terjatvijo v višini zarubljenega zneska, revidentki pa naložil, da plača zarubljeni znesek dolga v višini 27.885,60 EUR na prehodni račun davčne uprave. Ministrstvo za finance je revidentkin ugovor zoper prvostopenjski sklep z odločbo, št. DT-499-29-34/2010 z dne 15. 11. 2010, kot neutemeljenega zavrnilo.

2Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom, s katerimi sta davčna organa prve in druge stopnje utemeljila svoji odločbi, in se na podlagi drugega odstavka 71. člen ZUS-1 nanje sklicuje kot na razloge sodbe. Glede na tožbene razloge še dodaja, da sta davčna organa revidentkin ugovor zoper sklep o izvršbi pravilno obravnavala v okviru 174. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Revidentka bi z ugovorom, da davčnemu dolžniku ni dolžna, lahko uspela le, če bi za svoje trditve predložila ustrezne dokaze, česar pa ni storila. Sodišče prve stopnje tudi ni našlo očitanih ničnostnih razlogov, kršitev Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP).

3Zoper sodbo sodišča prve stopnje je revidentka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava ter kršitev 14., 22. in 23. člena Ustave ter 6. člena EKČP. Vrhovnemu sodišču je predlagala, naj reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbi ugodi ter odpravi sklep prvostopenjskega davčnega organa in odločbo Ministrstva za finance ter zadevo vrne davčnemu organu v ponoven postopek. Priglasila je stroške revizijskega postopka.

4Tožena stranka na revizijo ni obrazloženo odgovorila.

5Vrhovno sodišče je revizijo s sodbo X Ips 370/2011 z dne 13. 9. 2012 zavrnilo, vendar pa je

Ustavno sodišče z odločbo U-I-6/13-12, Up-24/13-16 z dne 11. 2. 2016 navedeno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

6Revizija je utemeljena.

7Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. V obravnavanem primeru iz izpodbijane prvostopenjske odločbe izhaja, da revidentkina obveznost, ki se ji nalaga v plačilo, presega zahtevani znesek, saj znaša 27.885,60 EUR.

8Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

9V obravnavani zadevi je sporna pravilnost in zakonitost sklepa o davčni izvršbi na dolžnikovo denarno terjatev, s katerim je bilo revidentki kot

dolžnikovi dolžnici naloženo plačilo davčnega dolga davčnega dolžnika A., d. o. o., v višini 27.885,60 EUR.

10Če davek ni plačan v predpisanem roku, davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi (143. člen ZDavP-2). Izvršba se lahko med drugim opravi tudi na denarne terjatve, ki jih ima davčni dolžnik do svojega dolžnika. Na podlagi 172. člena ZDavP-2 v takem primeru davčni organ sklep o izvršbi vroči dolžniku in dolžnikovemu dolžniku. S sklepom o izvršbi se dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika do višine njegovega davka, dolžnikovemu dolžniku pa naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na predpisane račune (173. člen ZDavP-2). Dolžnikov dolžnik lahko zoper sklep o izvršbi ugovarja v osmih dneh po prejemu sklepa pri davčnem organu, ki je izdal sklep, in sicer, da dolžniku ni dolžan, da je dolg pogojen ali da dolg še ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa (prvi in drugi odstavek 174. člena ZDavP-2). Če davčni organ ugotovi, da ugovor ni utemeljen, odstopi ugovor organu druge stopnje (četrti odstavek 174. člena ZDavP-2). Ugovor zoper sklep o davčni izvršbi ne zadrži njegove izvršitve (peti odstavek 174. člena ZDavP-2).

11Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katero je svojo odločitev oprlo sodišče prve stopnje, in na katero je revizijsko sodišče po drugem odstavku 85. člena ZUS-1 vezano, izhaja, da je bil davčnemu dolžniku A., d. o. o., odmerjen davek na dodano vrednost v višini 71.277,71 EUR, ki ga v predpisanem roku ni poravnal. Davčni dolžnik A., d. o. o., je kot izvajalec del na podlagi Pogodbe o poslovnem tehničnem sodelovanju z dne 19. 8. 2009 in Aneksa št. 1/2009 z dne 15. 12. 2008 revidentki kot naročnici izdal pet računov, ki so razvidni iz seznama izvršilnih naslovov, št. DT 4290-11/2009,22-16022-03 z dne 1. 12. 2009, ki je sestavni del sklepa o izvršbi, ki pa jih revidentka ni plačala. Revidentka je obstoju terjatve na podlagi računov ugovarjala, saj naj bi davčnemu dolžniku A., d. o. o., zaradi pomanjkljive izvedbe del in nepripravljenosti za odpravo napak zavrnila vsa izvedena dela. Davčni organ je bil tako soočen s sporom med davčnim dolžnikom in revidentko o obstoju denarne terjatve iz civilnopravnega razmerja.

12Vrhovno sodišče je v razveljavljeni sodbi

X Ips 370/2011 z dne 13. 9. 2012 sprejelo stališče, da

v postopku davčne izvršbe na dolžnikovo denarno terjatev obstoj terjatve davčnega dolžnika do njegovega dolžnika predstavlja predhodno vprašanje, o katerem se ne odloči v izreku upravnega akta, temveč ima njegova rešitev le obliko ugotovitve obstoja oziroma neobstoja pravice, obveznosti oziroma pravnega razmerja, ki jo organ poda in utemelji v obrazložitvi akta.(1)

Vrhovno sodišče je še pojasnilo, da navedeno stališče ne posega v pravico dolžnika davčnega dolžnika, da pred sodiščem splošne pristojnosti, ki je pristojno za presojo vprašanja obstoja terjatve iz civilnopravnega razmerja, uveljavlja povračilo oziroma vzpostavi terjatev do davčnega dolžnika za znesek davka, ki ga je namesto njega plačal v postopku davčne izvršbe. Rešeno predhodno vprašanje namreč ne more biti ovira za odločanje o tem vprašanju v postopku pri pristojnem organu oziroma sodišču in se tudi ne more šteti za pravnomočno rešeno zadevo. Če pa bo pristojni organ oziroma sodišče predhodno vprašanje kasneje rešilo drugače, bo podan obnovitveni razlog iz 4. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

13Po presoji Ustavnega sodišča stališče Vrhovnega sodišča, po katerem je dopustno davčno izvršbo opraviti na premoženju tretje osebe zaradi izterjave tej osebi tujega davčnega dolga kljub temu, da je ta oseba pravočasno ugovarjala, da denarna terjatev davčnega dolžnika zoper njo ne obstaja, posega v njeno pravico, da o njenih obveznostih odloča sodišče, na tako omejujoč način, da pomeni kršitev pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave in prvega odstavka 6. člena

EKČP. Kot je še navedlo Ustavno sodišče, odločanje o obstoju terjatve kot o predhodnem vprašanju ne ustvarja učinkov izvršilnega naslova, zato ne more predstavljati podlage za naložitev obveznosti tretji osebi, naj poplača tuj davčni dolg, če tretja oseba ne soglaša s tem, da vstopa v davčni postopek kot dolžnica davčnega dolžnika.

14Predstavljeno stališče Ustavnega sodišča po mnenju Vrhovnega sodišča pomeni, da je davčna izvršba z rubežem dolžnikove denarne terjatve po 173. členu

ZDavP-2 dopustna le, če že obstaja (pravnomočen) izvršilni naslov, iz katerega izhaja obstoj terjatve, oziroma če se dolžnik davčnega dolžnika strinja, da terjatev davčnega dolžnika do njega obstaja, ali če obstoju terjatve ne ugovarja pravočasno in obrazloženo.

15Ker je bila glede na navedeno revidentki v obravnavani zadevi s tem, ko je davčni organ v okviru odločanja o revidentkinem ugovoru po 174. členu ZDavP-2 sam odločal o obstoju terjatve davčnega dolžnika do revidentke kot o predhodnem vprašanju, kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, je Vrhovno sodišče

zaradi zmotne uporabe materialnega prava na podlagi prvega odstavka 94. člena ZUS-1 reviziji ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbi ugodilo ter sklep prvostopenjskega davčnega organa na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo temu davčnemu organu v ponoven postopek. Prvostopenjski davčni organ bo moral v ponovnem postopku upoštevati predstavljeno stališče Ustavnega sodišča, da spora med davčnim dolžnikom in tretjo osebo o obstoju denarne terjatve iz civilnopravnega razmerja ne sme reševati sam.

16Ker je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo že iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, se do drugih revizijskih ugovorov ne opredeljuje.

17Revidentka je z revizijo uspela. Ker je Vrhovno sodišče prvostopenjsko sodbo spremenilo in samo odpravilo sklep prvostopenjskega davčnega organa in zadevo vrnilo temu organu v ponoven postopek, je odločilo tudi o stroških upravnega spora pred sodiščem prve stopnje ter o stroških revizijskega postopka. Stroški upravnega spora pred sodiščem prve stopnje so odmerjeni na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1. Skladno z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu(2) se revidentki priznajo stroški sestave tožbe v višini 350,00 EUR. Stroški revizijskega postopka temeljijo na določbi prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in so v skladu s prehodno določbo drugega odstavka 20. člena Odvetniške tarife odmerjeni na podlagi tretjega odstavka 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT)(3). Na podlagi tar. št. 3.300 (količnik 2) je revidentki ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta (27.885,60 EUR) in odločanja v mejah postavljenega zahtevka treba priznati 630,00 EUR nagrade za postopek z revizijo. Tožena stranka je tako dolžna revidentki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške postopka v višini 980,00 EUR.

18V

račilo plačanih sodnih taks bo v skladu s prvim odstavkom 37. člena Zakona

o sodnih taksah (ZST-1) v zvezi z določbo točke c. Opombe 6.1. Taksne tarife izvršilo prvostopenjsko sodišče.

----

(1) Primerjaj tudi sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 410/2012 z dne 4. 7. 2013.

(2) Ur. l. RS, št. 24/07. Glede uporabe Pravilnika, ki je veljal v času vložitve tožbe v upravnem sporu, primerjaj sklep Vrhovnega sodišča I Up 227/2014 (13. točka obrazložitve).

(3) Ur. l. RS, št. 67/08, 35/09-ZOdv-C.