174. člen ZDavP-2

Glede dolgov tožnika ne obstoja izvršilni naslov, tožnik pa se z rubežem terjatve tudi ni strinjal, saj je obstoju terjatve v postopku ves čas obrazloženo ugovarjal – zatrjeval je namreč, da dolžniku ne dolguje ničesar in da je dolžnikova terjatev do tožnika prenehala in sicer na podlagi pobota medsebojnih terjatev ter na podlagi cesij. S tem, ko je davčni organ v okviru odločanja o ugovoru tožnika po 174. členu ZDavP-2 sam odločal o zapadlosti ter o obstoju dogovora o obveznosti sklenitve pobota in s tem tudi o obstoju terjatve davčnega dolžnika do tožnika kot o predhodnem vprašanju, je bila tožniku kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.

Sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev davčnega dolžnika, je v delu sklepa, kjer je dolžniku DD naloženo, da plača denarni znesek davčnemu organu, upravni akt, ki ima neposreden učinek na obveznosti dolžnika DD, zaradi česar je potrebno dovoliti, poleg rednega pravnega sredstva po drugem odstavku 174. člena ZDavP-2, tudi izredno pravno sredstvo obnove.

Davčni organ in posledično tudi sodišče v postopku davčne izvršbe ne sme presojati in posegati v vsebino izvršilnih naslovov niti preverjati postopka do njegove izdaje. Izvršilni naslovi so bili izdani v drugem postopku, naloga davčnega organa, ki je izdal izpodbijani sklep, pa je, da začne in vodi davčno izvršbo za obveznost, ki ni bila plačana. Ker tožnik kot dolžnikov dolžnik ni ravnal v skladu s sklepom o izvršbi, s katerim je bila zarubljena dolžnikova terjatev do njega kot dolžnikovega dolžnika, je prvostopenjski organ pravilno izdal odločbo, s katero je dolžnikovemu dolžniku naložil, da plača znesek, enak znesku zarubljene terjatve, ki bi jo moral po sklepu o izvršbi plačati na predpisane račune.

Ker tožnik ugovorov glede obstoja terjatve ni uveljavljal pravočasno in na predpisan način (v ugovoru zoper sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika z dne 2. 3. 2018), pač pa to uveljavlja v postopku izvršbe, ko že obstoja pravnomočen izvršilni naslov, in to več ni mogoče, zaradi česar jih tudi davčni organ ni upošteval, sodišče zavrača tožnikove ugovore, da je bila s tem tožniku odvzeta možnost do izjave v postopku in do pravnega sredstva.

Davčna izvršba z rubežem dolžnikove denarne terjatve po 173. členu ZDavP-2 je dopustna le, če že obstoja (pravnomočen) izvršilni naslov, iz katerega izhaja obstoj terjatve, oziroma če se dolžnik davčnega dolžnika strinja, da terjatev davčnega dolžnika do njega obstaja, ali če obstoju terjatve ne ugovarja pravočasno in obrazloženo.

Sodišče zavrača tožbene ugovore, da je izpodbijani sklep nezakonit in nepravilen, ker je dolžnikov dolžnik že pred izdajo izpodbijanega sklepa poravnal svoje obveznosti iz naslova navedene prodajne pogodbe in tako ne obstoji njegov dolg do tožnika. Tožnik kot dolžnik izpodbija sklep o izvršbi glede sredstva izvršbe, ne more pa uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na obstoj s sklepom zarubljene terjatve, in s tem varovati pravic in pravnih koristi tretjega, saj so to pravice in pravne koristi dolžnikovega dolžnika, ki jih lahko uveljavlja le on sam.

Davčna izvršba z rubežem dolžnikove denarne terjatve po 173. členu ZDavP-2 je dopustna le, če že obstaja (pravnomočen) izvršilni naslov, iz katerega izhaja obstoj terjatve, oziroma če se dolžnik davčnega dolžnika strinja, da terjatev davčnega dolžnika do njega obstaja, ali če obstoju terjatve ne ugovarja pravočasno in obrazloženo. S tem, ko je davčni organ v okviru odločanja o revidentkinem ugovoru o nezapadlosti terjatve sam odločal o zapadlosti in s tem tudi o obstoju terjatve davčnega dolžnika do revidentke kot o predhodnem vprašanju, je bila revidentki kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave.

Tožnik v upravnem sporu ne more uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na obstoj in obseg terjatve, ki jo ima do svojega dolžnika, saj so to pravice in pravne koristi dolžnikovega dolžnika, ki jih lahko uveljavlja le on sam.

Davčna izvršba z rubežem dolžnikove denarne terjatve po 173. členu ZDavP-2 je dopustna le, če že obstaja (pravnomočen) izvršilni naslov, iz katerega izhaja obstoj terjatve, oziroma če se dolžnik davčnega dolžnika strinja, da terjatev davčnega dolžnika do njega obstaja, ali če obstoju terjatve ne ugovarja pravočasno in obrazloženo. Rubež denarne terjatve, ki jo ima davčni dolžnik do svojega dolžnika je kot izvršilno sredstvo torej bistveno omejen – pogojen z obstojem izvršilnega naslova ali s soglasjem oziroma odsotnostjo ugovora tretje osebe (dolžnikovega dolžnika).

Stališče, ki ga je zavzelo Ustavno sodišče in po katerem odločanje o obstoju terjatve kot o predhodnem vprašanju ne ustvarja učinkov izvršilnega naslova in zato ne more predstavljati podlage za naložitev obveznosti tretji osebi, naj poplača tuj davčni dolg, če tretja oseba ne soglaša s tem, da vstopi v davčni postopek kot dolžnica davčnega dolžnika, po mnenju Vrhovnega sodišča, na katero v sklepu odkazuje Ustavno sodišče, pomeni, da je davčna izvršba z rubežem dolžnikove denarne terjatve po 173. členu ZDavP-2 dopustna le, če že obstaja (pravnomočen) izvršilni naslov, iz katerega izhaja obstoj terjatve, oziroma če se dolžnik davčnega dolžnika strinja, da terjatev davčnega dolžnika do njega obstaja, ali če obstoju terjatve ne ugovarja pravočasno in obrazloženo. Rubež denarne terjatve, ki jo ima davčni dolžnik do svojega dolžnika, je kot izvršilno sredstvo torej bistveno omejen - pogojen z obstojem izvršilnega naslova ali s soglasjem oziroma odsotnostjo ugovora tretje osebe (dolžnikovega dolžnika).

S sklepom o davčni izvršbi se davčnemu dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika do višine njegovega davka, dolžnikovemu dolžniku pa naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na predpisane račune (prvi odstavek 173. člena ZDavP-2). Rubež denarnih sredstev se opravi z dnem, ko je sklep o izvršbi vročen dolžnikovemu dolžniku (drugi odstavek istega člena). Z rubežem se terjatev ne prenese na novega upnika, niti ta ne dobi na njej zastavne pravice. S sklepom, s katerim se dovoli rubež denarne terjatve, se dolžniku prepove razpolaganje s terjatvijo, kar pomeni prepoved voljnega ravnanja, usmerjenega na spremembo pripadnosti terjatve (cesija, zastava), prepoved pa ne more poseči na področje prisilne zakonske ureditve, ki določa spremembo pripadnosti terjatve neodvisno od volje dolžnika. Po določbi 197. člena OZ lahko tisti, ki za drugega kaj potroši ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti, zahteva od njega povračilo. Tožena stranka je bila po zakonu dolžna plačati davek DURS-u, poravnala pa ga je tožeča stranka. Za poravnavo davčne obveznosti tožene stranke je potrošila svoja sredstva. Pri tem ni pomembno, ali je bilo plačilo pros

Odločitev tožene stranke o zavrnitvi pritožbenega ugovora zoper tretjo točko (in ne drugo točko) sklepa, je bila po ugotovitvi, da tožeča stranka ni ugovarjala obstoju terjatev, tudi po presoji sodišča pravilna in zakonita. Tožbeni ugovori, enaki pritožbenim ugovorom, namreč pojasnjujejo, da so bile zarubljene terjatve že odstopljene v zavarovanje, torej v bistvu vsebinsko merijo na ugovore, ki jih tretjemu omogoča določba 158. člena ZDavP-2. Slednja določa, da kdor izkaže za verjetno, da ima na predmetu davčne izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, lahko vloži ugovor zoper sklep o izvršbi pri davčnem organu, ki je izdal sklep o izvršbi. Ugovor se lahko vloži do konca davčne izvršbe (prvi odstavek). Postopanje davčnega organa v zvezi z ugovorom tretjega zoper sklep o izvršbi ima po določbi drugega odstavka 158. člena ZDavP-2 za posledico zadržanje davčne izvršbe do odločitve o ugovoru. Če davčni organ oceni, da pravica osebe iz prejšnjega odstavka, ki preprečuje izvršbo, ni verjetno izkazana, napoti to osebo, da v 8 dneh od vročitve sklepa iz četrtega odstavka tega člena pri sodišču vloži tožbo zoper davčni organ da je davčna izvršba na predmet izvršbe nedopustna. Če oseba ne p

Glede na to, da je bil sklep o davčni izvršbi tožniku pravilno vročen, bi tožnik svoje ugovore, da ni dolžan, ker njegov dolg ne obstoji, oz. da njegov dolg še ni zapadel, lahko uveljavljal kvečjemu v ugovoru zoper sklep o izvršbi skladno z drugim odstavkom 174. člena ZDavP-2. Tozadevni tožnikovi ugovori v njegovi pritožbi zoper izpodbijano odločbo so zato neupoštevni, ker jih v tej fazi postopka s takšno vsebino ni mogoče podajati. Poleg tega pa tudi ne drži, da bi bilo s sklepom o davčni izvršbi od tožnika zahtevano plačilo v roku 15 dni, torej pred zapadlostjo 15. 9. 2013. S sklepom o davčni izvršbi je bila dolžničina terjatev do tožnika le zarubljena, tožniku pa je bilo naloženo, da zarubljeni znesek plača na predpisani račun, kot to določa prvi odstavek 173. člena ZDavP-2, pri čemer mora dolžnikov dolžnik (torej v danem primeru tožnik) takšno plačilo izvesti seveda šele ob zapadlosti dolga. Nikjer v sklepu o izvršbi ne piše, da bi tožnik moral zarubljeni znesek plačati v 15 dneh.

Vrhovno sodišče je v svoji sodni praksi že sprejelo stališče, da je davčna izvršba z rubežem dolžnikove denarne terjatve po 173. členu ZDavP-2 dopustna le, če že obstaja (pravnomočen) izvršilni naslov, iz katerega izhaja obstoj terjatve, oziroma če se dolžnik davčnega dolžnika strinja, da terjatev davčnega dolžnika do njega obstaja, ali če obstoju terjatve ne ugovarja pravočasno in obrazloženo. Revident ima prav s tem, ko ugovarja, da v primeru, ko med njim in davčnim dolžnikom sploh ni sporno, da navedeni dolg ne obstaja več, vprašanje obstoja tega dolga ne more biti predmet obravnave kot predhodnega vprašanja v postopku odločanja o ugovoru zoper sklep o davčni izvršbe, saj to ne more nadomestiti pomanjkanja potrebnega izvršilnega naslova.

Pri rubežu denarnih terjatev ne gre za vprašanje odgovornosti dolžnikovega dolžnika za dolžnikov dolg, pač pa za sredstvo davčne izvršbe, zaradi katerega se zgolj spremeni upravičenec, ki mu mora dolžnikov dolžnik poravnati obveznost iz zarubljene terjatve.

Davčna izvršba z rubežem dolžnikove terjatve po 173. členu ZDavP-2 dopustna le, če obstaja pravnomočen izvršilni naslov, iz katerega izhaja obstoj terjatve, oziroma če se dolžnik davčnega dolžnika strinja, da terjatev davčnega dolžnika do njega obstaja, ali če obstoju terjatve ne ugovarja pravočasno in obrazloženo. Pri tem je davčni organ na pravnomočno odločitev sodišča vezan, kolikor je z njo odločeno o vprašanju, ki je kot predhodno opredeljeno v prvem odstavku 147. člena ZUP in na stališče Vrhovnega sodišča, da spora med davčnim dolžnikom in tretjo osebo o obstoju denarne terjatve iz civilnopravnega razmerja ne sme reševati sam.

Z vročitvijo sklepa o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika terjatev tožene stranke v razmerju do tožeče stranke ni (kar avtomatično) ugasnila. Rubež denarne terjatve davčnega dolžnika ni povzročil spremembe upnika terjatve. Očitno je namreč, da se mora za obnovo postopka odločba organa, ki je vodil postopek (v tem primeru odločba DURS-a), opirati na predhodno vprašanje. Ker tožeča stranka v postopku davčne izvršbe na denarno terjatev dolžnika (davčnega dolžnika oziroma tožene stranke) ni vložila ugovora iz 174. člena ZDavP-2, čeprav je neposredno zahtevo podizvajalca prejela že dne 29. 8. 2012, pa odločanja o predhodnem vprašanju ni sprožila.

Tožeča stranka kot dolžnikova dolžnica ni ravnala v skladu s sklepom o izvršbi, s katerim je bila zarubljena dolžnikova terjatev do nje kot dolžnikove dolžnice. Zato je prvostopni organ pravilno postopal po 175. členu ZDavP-2 in izdal odločbo, s katero je dolžnikovi dolžnici naložil, da plača znesek, enak znesku zarubljene terjatve, ki bi jo moral po sklepu o izvršbi plačati na predpisane račune.

Davčna izvršba z rubežem dolžnikove denarne terjatve po 173. členu ZDavP-2 je dopustna le, če že obstaja (pravnomočen) izvršilni naslov, iz katerega izhaja obstoj terjatve, oziroma če se dolžnik davčnega dolžnika strinja, da terjatev davčnega dolžnika do njega obstaja, ali če obstoju terjatve ne ugovarja pravočasno in obrazloženo.

Predmet tega postopka je v skladu z določbo 175. člena ZDavP-2 le odgovornost za opuščeno odtegnitev in izplačilo, ker se tožnik kot dolžnikov dolžnik ni ravnal po sklepu o davčni izvršbi. Vsebinska presoja ugovorov v zvezi z obstojem dolga v pritožbenem postopku zoper odločbo, izdano na podlagi 175. člena ZDavP-2, ni več možna.