172. člen ZDavP-2

Davčna izvršba z rubežem dolžnikove denarne terjatve po 173. členu ZDavP-2 je dopustna le, če že obstaja (pravnomočen) izvršilni naslov, iz katerega izhaja obstoj terjatve, oziroma če se dolžnik davčnega dolžnika strinja, da terjatev davčnega dolžnika do njega obstaja, ali če obstoju terjatve ne ugovarja pravočasno in obrazloženo. S tem, ko je davčni organ v okviru odločanja o revidentkinem ugovoru o nezapadlosti terjatve sam odločal o zapadlosti in s tem tudi o obstoju terjatve davčnega dolžnika do revidentke kot o predhodnem vprašanju, je bila revidentki kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave.

Odločitev tožene stranke o zavrnitvi pritožbenega ugovora zoper tretjo točko (in ne drugo točko) sklepa, je bila po ugotovitvi, da tožeča stranka ni ugovarjala obstoju terjatev, tudi po presoji sodišča pravilna in zakonita. Tožbeni ugovori, enaki pritožbenim ugovorom, namreč pojasnjujejo, da so bile zarubljene terjatve že odstopljene v zavarovanje, torej v bistvu vsebinsko merijo na ugovore, ki jih tretjemu omogoča določba 158. člena ZDavP-2. Slednja določa, da kdor izkaže za verjetno, da ima na predmetu davčne izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, lahko vloži ugovor zoper sklep o izvršbi pri davčnem organu, ki je izdal sklep o izvršbi. Ugovor se lahko vloži do konca davčne izvršbe (prvi odstavek). Postopanje davčnega organa v zvezi z ugovorom tretjega zoper sklep o izvršbi ima po določbi drugega odstavka 158. člena ZDavP-2 za posledico zadržanje davčne izvršbe do odločitve o ugovoru. Če davčni organ oceni, da pravica osebe iz prejšnjega odstavka, ki preprečuje izvršbo, ni verjetno izkazana, napoti to osebo, da v 8 dneh od vročitve sklepa iz četrtega odstavka tega člena pri sodišču vloži tožbo zoper davčni organ da je davčna izvršba na predmet izvršbe nedopustna. Če oseba ne p

Vrhovno sodišče je v svoji sodni praksi že sprejelo stališče, da je davčna izvršba z rubežem dolžnikove denarne terjatve po 173. členu ZDavP-2 dopustna le, če že obstaja (pravnomočen) izvršilni naslov, iz katerega izhaja obstoj terjatve, oziroma če se dolžnik davčnega dolžnika strinja, da terjatev davčnega dolžnika do njega obstaja, ali če obstoju terjatve ne ugovarja pravočasno in obrazloženo. Revident ima prav s tem, ko ugovarja, da v primeru, ko med njim in davčnim dolžnikom sploh ni sporno, da navedeni dolg ne obstaja več, vprašanje obstoja tega dolga ne more biti predmet obravnave kot predhodnega vprašanja v postopku odločanja o ugovoru zoper sklep o davčni izvršbe, saj to ne more nadomestiti pomanjkanja potrebnega izvršilnega naslova.

Davčna izvršba z rubežem dolžnikove denarne terjatve po 173. členu ZDavP-2 je dopustna le, če že obstaja (pravnomočen) izvršilni naslov, iz katerega izhaja obstoj terjatve, oziroma če se dolžnik davčnega dolžnika strinja, da terjatev davčnega dolžnika do njega obstaja, ali če obstoju terjatve ne ugovarja pravočasno in obrazloženo.

Predmet tega postopka je v skladu z določbo 175. člena ZDavP-2 le odgovornost za opuščeno odtegnitev in izplačilo, ker se tožnik kot dolžnikov dolžnik ni ravnal po sklepu o davčni izvršbi. Vsebinska presoja ugovorov v zvezi z obstojem dolga v pritožbenem postopku zoper odločbo, izdano na podlagi 175. člena ZDavP-2, ni več možna.

Odločanje o obstoju terjatve kot o predhodnem vprašanju ne ustvarja učinkov izvršilnega naslova, zato ne more predstavljati podlage za naložitev obveznosti tretji osebi, naj poplača tuj davčni dolg, če tretja oseba ne soglaša s tem, da vstopa v davčni postopek kot dolžnica davčnega dolžnika. Davčna izvršba z rubežem dolžnikove denarne terjatve po 173. členu ZDavP-2 dopustna le, če že obstaja (pravnomočen) izvršilni naslov, iz katerega izhaja obstoj terjatve, oziroma če se dolžnik davčnega dolžnika strinja, da terjatev davčnega dolžnika do njega obstaja, ali če obstoju terjatve ne ugovarja pravočasno in obrazloženo.

Odločanje o obstoju terjatve kot o predhodnem vprašanju ne ustvarja učinkov izvršilnega naslova, zato ne more predstavljati podlage za naložitev obveznosti tretji osebi, naj poplača tuj davčni dolg, če tretja oseba ne soglaša s tem, da vstopa v davčni postopek kot dolžnica davčnega dolžnika. Davčna izvršba z rubežem dolžnikove denarne terjatve po 173. členu ZDavP-2 dopustna le, če že obstaja (pravnomočen) izvršilni naslov, iz katerega izhaja obstoj terjatve, oziroma če se dolžnik davčnega dolžnika strinja, da terjatev davčnega dolžnika do njega obstaja, ali če obstoju terjatve ne ugovarja pravočasno in obrazloženo.

Iz tožbenih trditev izhaja, da so predmet davčne izvršbe dolžnikova denarna sredstva (za kar priloži sklep o davčni izvršbi), vendar pa hkrati tudi navaja, da dolžnik pri njej nima denarnih sredstev na računu, saj je bil transakcijski račun dolžnika pri tožeči stranki dne 9. 7. 2013 zaprt. Tožeča stranka torej ne zatrjuje, da ima na predmetu izvršbe, kot je opredeljen s sklepom o davčni izvršbi, torej na dolžnikovih denarnih sredstvih, ki jih ima na računih pri banki pravico, ki preprečuje izvršbo, temveč trdi, da dolžnik pri njej nima odprtega računa in zato tudi ne denarnih sredstev. Tožeča stranka s tožbenimi trditvami - četudi bi se izkazalo, da so resnične – ne more doseči pravne posledice, ki jo zahteva s tožbenima zahtevkoma.

V postopku davčne izvršbe na dolžnikovo denarno terjatev obstoj terjatve davčnega dolžnika do njegovega dolžnika predstavlja predhodno vprašanje, o katerem se ne odloči v izreku upravnega akta, temveč ima njegova rešitev le obliko ugotovitve obstoja oziroma neobstoja pravice, obveznosti oziroma pravnega razmerja, ki jo organ poda in utemelji v obrazložitvi akta. Taka odločitev o predhodnem vprašanju pa ne more biti ovira za odločanje o tem vprašanju v postopku pri pristojnem organu oziroma sodišču in se tudi ne more šteti za pravnomočno rešeno zadevo. V obravnavanem primeru je bilo predhodno vprašanje glede obstoja terjatve davčnega dolžnika do njegovega dolžnika pravilno rešeno, s tem pa je dana zadostna materialnopravna podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi na dolžnikovo denarno terjatev.

Odločitev tožene stranka odpravlja sklep o prekinitvi postopka, ki je odločitev procesne narave, zato tožena stranka ni bila dolžna ravnati skladno z določbo 4. odstavka 246. člena ZUP in vložene pritožbe dolžnika ni bila dolžna poslati v odgovor dolžnikovemu dolžniku.