VSL sklep VII Kp 2457/2010

Pritožba zagovornikov obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

Obdolženi A. A. je dolžan plačati 100,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom na podlagi tretjega odstavka 293. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 4. točko 357. člena ZKP ustavilo kazenski postopek zoper obdolžene A. A., B. B. in C. C., katerim obtožni predlog očita storitev kaznivega dejanja sprejemanja daril za nezakonito posredovanje po prvem odstavku 269. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ (A. A.), kaznivega dejanja dajanja daril za nezakonito posredovanje po prvem odstavku 269.a člena KZ (B. B.) in kaznivega dejanja sprejemanja daril za nezakonito posredovanje po prvem odstavku 269. člena KZ (C. C.). Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolžencev in potrebni izdatki in nagrada njihovih zagovornikov proračun.

2Zoper sklep se zaradi kršitev kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka (1. in 2. točka prvega odstavka 370. člena ZKP) pritožujejo zagovorniki obdolženega A. A. Višjemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na obdolženega A. A., razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnik navaja, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo vsebine odločbe Ustavnega sodišča RS št. Up-879/14-35 z dne 20.4.2015, v kateri Ustavno sodišče ugotavlja bistvene kršitve ustave v razveljavljenih sodbah, kjer so Okrajno sodišče v Ljubljani, Višje sodišče v Ljubljani in Vrhovno sodišče Republike Slovenije zgolj povzemale besedilo obtožnega predloga, v katerem pa očitano kaznivo dejanje sploh ni opredeljeno. Iz odločbe Ustavnega sodišča torej izhaja, da obtožni predlog ni izpolnjeval zakonskih pogojev za vodenje kazenskega postopka zoper obdolženega, tožilstvo pa ga po razveljavitvi napadenih sodb niti ni poskušalo dopolniti. Po oceni pritožnikov bi torej morala sodnica obtožni predlog zavreči, vendar pa tega ni storila, temveč se je, tako navaja pritožba, zatekla k očitnemu zavlačevanju in napačni uporabi določb o zastaranju.

5Sodišče druge stopnje ugotavlja, da zagovorniki z gornjimi navedbami v katerih se zavzemajo za zavrženje obtožnega akta, uveljavljajo kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Le-ta je podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje. Procesuirano dejanje ni kaznivo dejanje, če nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja ali če je izključena njegova protipravnost, ker so podane okoliščine, ki po določbah kazenskega zakona izključujejo obstoj kaznivega dejanja.

6Iz spisovnih podatkov in razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je v obravnavanem primeru Ustavno sodišče RS z odločbo št. Up-879/14-35 z dne 20.4.2015, razveljavilo sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 2457/2014 z dne 1.10.2014, sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 2457/2010 z dne 21.3.2014 in sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 2457/2010 z dne 5.6.2013 in zadevo dodelilo drugemu sodniku Okrajnega sodišča v Ljubljani v novo odločanje. To pomeni, da se je predmetna zadeva vrnila v fazo, v kateri mora sodnik po uradni dolžnosti opraviti formalni in materialni preizkus obtožnega akta. Formalni preizkus obtožnega akta se nanaša na obvezne sestavine (prvi odstavek 434. člena ZKP), materialni preizkus pa na obstoj procesnih in materialnih pogojev za zavrženje obtožnega akta (prvi odstavek 437. člena ZKP). Sodnik zavrže obtožni predlog če spozna, da je podan kakšen od razlogov za ustavitev postopka, ki so določeni v 277. členu ZKP, po katerem se obtožba ne dopusti in kazenski postopek ustavi, če se ugotovi 1) da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje, 2) da so podane okoliščine, ki izključujejo krivdo ali kaznivost in da ni razlogov za uporabo varnostnih ukrepov, 3) da je kazenski pregon zastaran, ali je dejanje obseženo z amnestijo ali pomilostitvijo, ali če so podane druge okoliščine, ki izključujejo pregon, 4) da ni zadosti dokazov, da bi bil obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe, 5) če je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročil kazenski pregon.

7Sodnica je po podatkih spisa predmetno zadevo prejela v reševanje dne 23.4.2015. Skladno z določbo 435. člena ZKP je po uradni dolžnosti opravila formalno - materialni preizkus obtožnega predloga. Le-tega ni zavrgla, ker je očitno ocenila, da razlogi za ustavitev kazenskega postopka (tudi kar se tiče s strani pritožnikov uveljavljane okoliščine iz 1. točke prvega odstavka 277. člena ZKP) niso podani. Takšno oceno (ki navzven ni „manifestirana“ s kakšno posebno odločbo, saj le-te procesni zakon v skrajšanem postopku ne predvideva) sodišče druge stopnje sprejema. Še zlasti, ker je tudi Ustavno sodišče v zgoraj citirani odločbi med drugim ugotovilo oziroma zapisalo „... Primerjava zakonskih znakov kaznivega dejanja z znaki konkretnega dejanskega stanu pokaže, da opis formalnopravno vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja ... Glede na to, da je iz predstavljenega opisa mogoče razbrati vse znake kaznivega dejanja, so očitki pritožnika, ki jih uperja zoper stališča sodišč o obstoju zakonskih znakov kaznivega dejanja, neutemeljeni ... Čas, kraj in način storitve kaznivega dejanja pa niso zakonski znaki, kot je bilo že obrazloženo v 24. točki obrazložitve te odločbe, zato njihova odsotnost ne more pomeniti kršitve prvega odstavka 28. člena Ustave. Tako ne gre za položaj, ko bi zakonski znak umanjkal iz opisa kaznivega dejanja, temveč za vprašanje, ali je zakonski znak sprejem (obljube nagrade) konkretiziran (točka 37 odločbe). Ob tem je Ustavno sodišče še zapisalo “... To ali je opis konkretnega dejanskega stanu v izreku sodbe v celoti ali delno v izreku, delno s konkretizacijo odločilnih dejstev pa v obrazložitvi sodbe, ni ustavnopravno vprašanje, ampak vprašanje pravilne razlage kazenskega procesnega prava, kar je stvar pristojnega sodišča, ne pa Ustavnega sodišča ... Zato stališče Vrhovnega sodišča, po katerem izrek sodbe skupaj z obrazložitvijo sestavlja celoto, ne more biti predmet presoje Ustavnega sodišča; to, ali je posamezno odločilno dejstvo konkretnega dejanskega stanu zajeto v izreku sodbe ali v njeni obrazložitvi, zato za ustavno sodno presojo ni pomembno. Pomembno pa je, ali je v sodbi zajeto (točka 22 odločbe). Presoja obstoja „konkretizacije odločilnih dejstev“ naj bi bila torej v določenem obsegu (lahko) pogojena tudi z izvedbo dokaznega postopka in v njem sprejete (meritorne) odločitve oziroma načina obrazložitve le-te.

8Skratka, sodišče prve stopnje je v okviru materialnega preizkusa pravilno ocenilo, da okoliščine, ki bi (na podlagi določbe 277. člena ZKP) narekovale zavrženje obtožnega predloga, niso podane. Zato sodišče druge stopnje pritožbene navedbe, da bi morala sodnica obtožni predlog zavreči, šteje kot neutemeljene.

9Je pa sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka, torej že po tistem ko je bil opravljen materialni preizkus obtožnega akta in še pred razpisom glavne obravnave, ugotovilo, da je nastopilo absolutno zastaranje kazenskega pregona. Zato je po določbi tretjega odstavka 293. člena ZKP v zvezi s 4. točko 357. člena ZKP, kazenski postopek zoper obdolžence ustavilo. Glede na to, da kazenski zakon, ki je veljal v času, ko naj bi bila storjena očitana kazniva dejanja (KZ-UPB1, Uradni list RS, št. 95/04), ni določal zastaralnega roka v primeru razveljavitve sodbe z izrednim pravnim sredstvom, je prvostopenjsko sodišče ocenilo, da je v predmetni zadevi kazenski pregon zastaral s potekom (desetletnih) absolutnih zastaralnih rokov (4. točka prvega odstavka 111. člena KZ in šesti odstavek 112. člena KZ). Ob tem se je sklicevalo tudi na argumentacijo, ki jo v zvezi z problematiko „zastaranja kazenskega pregona v primeru razveljavitve pravnomočne sodbe“ zastopata dva pravna teoretika, in sicer ustavni sodnik dr. Ciril Ribičič v odklonilnem ločenem mnenju, ki ga je podal k odločbi Ustavnega sodišča RS, št. U-I-25/07 z dne 11.9.2008, katero izpodbijani sklep tudi povzema, in dr. Zlatko Dežman v članku, objavljenem v Pravni praksi, št. 18/2007, z naslovom „Ali tudi razveljavljena pravnomočna sodba pomeni prenehanje zastaranje kazenskega pregona“, v katerem polemizira z (v izpodbijanem sklepu prav tako povzetim) načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS z dne 16.6.1999.

10Pritožniki navajajo, da je glede na zgoraj citirana določila KZ, načeloma pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da je nastopilo absolutno zastaranje 10.8.2015, torej po preteku desetih let od storitve kaznivega dejanja. Načeloma se tudi povsem strinjajo z uporabljeno argumentacijo dr. Dežmana in dr. Ribičiča o teku absolutnega zastaralnega roka, na katero se sklicuje prvostopenjsko sodišče, ki pa v dani procesni situaciji ni upoštevalo ustaljene sodne prakse (ki je veljala v času veljavnosti KZ) in načelnega mnenja Vrhovnega sodišča RS z dne 16.6.1999. Predvsem pa ni upoštevalo, da so odločbe Ustavnega sodišča obvezne (tretji odstavek 1. člena Zakona o sodiščih).

11To slednje pa pomeni, kar pravilno ugotavljajo pritožniki, da bi moralo prvostopenjsko sodišče v zvezi z zastaranjem kazenskega pregona v postopku „ponovne presoje“, vzeti v obzir odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-25/07 z dne 11.9.2008. V tej odločbi, ki jo izpodbijani sklep sicer navaja, je Ustavno sodišče ugotovilo, da člen 112 Kazenskega zakonika ni v neskladju z ustavo. Nadalje je tudi ugotovilo, da razlaga sporne določbe 428. člena ZKP, kot jo je v že omenjenem načelnem pravnem mnenju sprejelo Vrhovno sodišče RS z dne 16.6.1999 - z argumentacijo, da s pravnomočnostjo sodbe preneha teči zastaranje kazenskega pregona in da se v postopku nove razsoje ne uporabljajo določbe KZ in ZKP o zastaranju kazenskega pregona - ni v neskladju z drugim odstavkom 14. člena in 22. členom Ustave. Pač pa je Ustavno sodišče ugotovilo, da je Zakon o kazenskem postopku v neskladju z Ustavo, ker ne določa roka, v katerem bi moral biti postopek nove razsoje pravnomočno končan. Ker v času odločanja Ustavnega sodišča KZ-1 še ni veljal, bil pa je že objavljen v Uradnem listu RS, je Ustavno sodišče določilo način izvršitve odločbe s tem, da mora biti do uveljavitve Kazenskega zakonika (KZ-1) postopek nove razsoje pravnomočno končan najkasneje v dveh letih po razveljavitvi sodbe. Povedano drugače, v kolikor postopek „nove razsoje“ v roku dveh let po razveljavitvi sodbe ni pravnomočno končan, nastopi zastaranje kazenskega pregona.

12Neutemeljen je pritožbeni očitek, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), saj je prvostopenjsko sodišče navedlo vse ključne pravne vire. Tako tudi s strani pritožnikov izpostavljeno odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-25/07 z dne 11.9.2008, do katere pa se je napačno opredelilo oziroma je ni ustrezno upoštevalo. Ob ugotovitvi, da določbe KZ-1 v dani procesni situaciji (iz razlogov, ki jih pritožniki v ničemer ne izpodbijajo) ne pridejo v poštev, je torej prvostopenjsko sodišče glede nastopa absolutnega zastaranja kazenskega pregona izhajalo predvsem iz določb kazenskega zakona (KZ), ki je veljal v času storitve obdolžencem očitanih kaznivih dejanj.

13Glede na desetletni zastaralni rok in ob upoštevanju časovnega okvira kot ga ponuja obtožni akt, je torej prvostopenjsko sodišče - še pred potekom dveletnega roka po razveljavitvi (pravnomočne) sodbe, kot ga determinira zgoraj citirana odločba Ustavnega sodišča - ugotovilo, da je za obdolženega A. A. dne 10.8.2015 nastopilo absolutno zastaranje kazenskega pregona. Sodišče druge stopnje se strinja s pritožniki, da je s tem izkazana kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP. Nobenega dvoma pa ni, da gre za kršitev, ki je podana v korist obdolženca, saj je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ugotovilo okoliščino, zaradi katere je kazenski pregon zoper njega izključen. Pritožniki se s tem ne strinjajo in navajajo, da zastaranje kazenskega pregona še ni nastopilo, kar je v škodo obdolžencu. Ker pa se obdolženec v svojo škodo ne more pritožiti, je sodišče druge stopnje pritožbo zagovornikov obdolženega A. A. (ki se v izkazovanju „pravnega interesa za vložitev predmetne pritožbe“ neuspešno sklicujejo na izjave predsednika vlade in na uporabo „bolj ugodnega predpisa“), zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

14Obdolženi A. A. s pritožbo ni uspel, zato je skladno z določbo prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi z 98. členom ZKP dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega sodišča. Le-to je sodišče druge stopnje na podlagi tar. št. 7409 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) odmerilo v znesku 100,00 EUR.