437. člen ZKP

Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje pri presoji sklepčnosti opisa kaznivega dejanja izhajalo iz prestrogega standarda konkretizacije. Pri tem opis kaznivega dejanja ni namenjen dokazovanju posameznih dejstev ali odpravljanju vseh morebitnih dvomov o poteku dogodka, temveč mora omogočiti presojo, ali iz zatrjevanih dejstev izhajajo zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja. Zahteva po nadaljnji konkretizaciji okoliščin, ki sodijo v dokazni postopek, zato presega namen predhodnega materialnega preizkusa obtožnega predloga.

Sodišče prve stopnje je posamezne navedbe opisa kaznivega dejanja presojalo ločeno in od obtožnega predloga zahtevalo dodatno konkretizacijo posameznih dejstev, namesto da bi opis presodilo kot celoto in ocenilo, ali iz njega izhajajo vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja. S tem, ko je zahtevalo še dodatno konkretizacijo dejanskih okoliščin (kdaj se je naslovnik seznanil z vsebino, koliko časa je bila pošiljka zadržana pri obdolžencu, kdaj bi jo bilo mogoče izročiti naslovniku), je preseglo meje materialnega preizkusa obtožnega predloga ter poseglo na področje dokazne presoje.

Bistvo pritožbe v zvezi z zavrženjem zasebne tožbe zoper B. B. je v nasprotovanju odločitvi sodišča prve stopnje, da je zasebna tožba v tem delu vložena prepozno. Povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Pooblaščenec neutemeljeno trdi, da ob prejemu pisma zasebni tožilec še ni bil seznanjen s tem, kdo je storilec inkriminiranega dejanja. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 4 izpodbijanega sklepa prepričljivo in logično obrazložilo, sklicujoč se na obrazložitev zasebne tožbe, da je zasebni tožilec glede na vsebino pisma že ob njegovem prejemu vedel, da ga je lahko sestavila le B. B.

Prepoved vračanja v fazo njegovega preizkusa je povezana z dejstvom, da odločitev o začetku kazenskega postopka zoper posameznika pomeni ustaljen pravni položaj. Vendar pa je uveljavitev novega, milejšega zakona s tega vidika posebnost, saj zakon in ustava sodišču nalagata njegovo retroaktivno uporabo. Sodišče prve stopnje je torej z izpodbijanim sklepom opravilo ustavno zapovedano presojo (drugi odstavek 28. člena Ustave RS in 7. člen KZ-1), ali je začel veljati nov, milejši zakon, pri kateri ostane nespremenjena začetna ocena, da je bilo dejanje, kot je opisano v obtožnem predlogu, v času njegove vložitve kaznivo. Kadar je vsebina novega zakona taka, da se dejanje, ki je opisano v obtožnem predlogu, ne šteje več za kaznivo dejanje, temveč zgolj za prekršek, ustava in zakon narekujeta ponovno ovrednotenje položaja posameznika, zoper katerega je začet kazenski postopek. Posledično v primeru, da se glavna obravnava ni začela, narava odločitve pravzaprav zahteva vračanje v fazo preizkusa obtožnega predloga.

Iz takega opisa izhaja, da se je omenjeni dokazni predlog v pravdnem postopku nanašal na predložitev bančnih podatkov, kar pa ne predstavlja konkretizacije listine kot predmeta obravnavanega kaznivega dejanja. Kljub pritožbenim navedbam, da je prav to dokaz iz omenjenega pravdnega postopka, opredelitev "bančni podatki" oziroma "drugi bančni račun" ne konkretizira pojma "listina", s skritjem, uničenjem ali poškodovanjem katere bi storilec preprečil dokazovanje v postopku, kakor tudi ne s tem, da jo napravi neuporabno. Z opisanim se oškodovanec kot tožilec smiselno zavzema za opredelitev inkriminiranega ravnanja obdolženke kot konkretizacijo zakonskega znaka, da je obdolženka uničila tujo listino. Vendar nima prav. Z zahtevo banki po izbrisu podatkov o domnevnem drugem bančnem računu, kar pravzaprav predstavlja zaprtje bančnega računa, obdolženka namreč teh podatkov ne bi mogla uničiti, tako da bi prenehali obstajati.

Določba šestega odstavka 87. člena ZKP se nanaša na primere, ko je vloga, ki je vezana na rok, zaradi nevednosti ali očitne pomote vložnika "izročena" ali "poslana" nepristojnemu sodišču, in torej, ko gre za vlogo, iz katere je na prvi pogled razvidno - očitno, da je poslana na nepristojno sodišče, zato se kvalificirani vložnik na nevednost ne more sklicevati. Določbo šestega odstavka 87. člena ZKP zato v primeru, ko sodišče šele ob presoji pravne pravilnosti obtožnega akta ugotovi, da dejstva in okoliščine, ki so navedene v opisu kaznivega dejanja, ne ustrezajo pravni opredelitvi kaznivega dejanja, ki je navedena v obtožnem aktu, ni mogoče upoštevati kot podlago za presojo pravočasnosti zasebne tožbe.

Preverjanje konkretizacije zakonskih znakov kaznivega dejanja je del materialnega (vsebinskega) preizkusa obtožnega akta po 437. členu ZKP.

V fazi materialnega preizkusa obtožnega predloga sodišče sprejme svojo odločitev, ne da bi tožilca pozivalo k dopolnitvi oziroma vsebinski popravi pomanjkljivega obtožnega predloga. Ugotovitev, da je v opisu dejanja izostala konkretizacija zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja (in tudi kateregakoli drugega), pa torej ne more imeti druge posledice, kot je zavrženje obtožnega predloga na podlagi 437. člena ZKP, kar vse je sodišče prve stopnje tehtno in prepričljivo obrazložilo v točkah 8 do 11 izpodbijanega sklepa.

Tehnično zmožnost snemanja zvoka imajo številne elektronske naprave (mobilni telefoni, prenosniki, pametni zvočniki itd., kot tudi pametne ure), vendar zgolj tehnična možnost, ki jo dopusti izvedenec, nikakor ne potrjuje storitve kaznivega dejanja neupravičenega poslušanja in snemanja zvoka s strani obdolženke, kot to zmotno navaja pritožnica in tudi po presoji pritožbenega sodišča ne zadostuje za sklep, da je verjetnost, da je obdolženka storila očitano kaznivo dejanje večja od verjetnost, da ga ni. Povsem neutemeljeno je pritožnikovo polemiziranje o njegovi neenakopravni obravnavi v primerjavi z ostalimi oškodovanci (kot tožilci) in državnim tožilcem. Ne drži, da je bil kakorkoli neenakopravno obravnavan, saj bi moral oškodovanec kot tožilec (kot nenazadnje tudi državni tožilec, v kolikor bi bil le-ta v vlogi tožilca v tem postopku) s predloženimi dokazi izkazati utemeljen sum, da je obdolženka storila očitano kaznivo dejanje, kar mu ni uspelo.

Pri izvršitvenih ravnanjih, ki se očitajo obdolženkama, gre za posplošene, pomensko odprte očitke, brez navedbe konkretnih okoliščin, ki bi zatrjevane očitke (zadostno) konkretizirale.

Neutemeljena je pritožbena ocena, da predmetni sklep ne more predstavljati vira dejanskih podatkov, uporabljivih pri utemeljitvi tožbenega zahtevka; logično je, da vsaka sodniška odločitev, v konkretnem primeru podaljšanje začasnega zavarovanja odvzema premoženjske koristi, predpostavlja, poleg pravnega vrednotenja, določeno dejansko podlago, ki je nedvomno lahko, čeprav ni izkazana z gotovostjo, predmet navedb strank v civilnem postopku in s tem, v kolikor so te zajete v zasebni tožbi, tudi potreben dokazni vir pri njenem materialnem preizkusu.

Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbi, da je dokazno gradivo, ki je priloženo vloženemu obtožnemu predlogu, treba presojati ne po načelu proste presoje dokazov, pač pa le v okviru vprašanja, ali zadostuje za sklepanje na takšno stopnjo verjetnosti, ki omogoča nadaljnji postopek. Čeprav je prvostopenjsko sodišče upravičeno opozorilo na šibkejšo dokazno vrednost izjav anonimnih oseb, je napačno ugotovilo, da te v predmetni zadevi predstavljajo ključno obremenilno gradivo, katerega zaradi njegove očitne nezanesljivosti pri dokazni presoji sploh ni mogoče upoštevati. Pri materialnem preizkusu vloženega obtožnega predloga je sodišče prve stopnje dolžno vzeti v obzir vse podatke, ki se v spisu nahajajo, in jih oceniti v smislu, ali skupaj kažejo na konkretnega storilca določenega kaznivega dejanja ali pač ne, pri čemer ne sme zanemariti niti podatkov, katere so v predkazenskem postopku policiji domnevno dale anonimne osebe.

Zavrženje obtožnega akta na podlagi 437. člena ZKP ima učnek res iudicata, zato mora izrek sklepa vsebovati opis kaznivega dejanja. Če dejanje zaradi odsotnosti konkretizacije zakonskih znakov ni kaznivo že po samem zakonu, je presoja (ne)utemeljenosti suma nepotreba.

Iz do sedaj zbranih dokazov izhaja, da je obdolženka opravila sporne dvige s kartico pokojnega, brez da bi bila za to pooblaščena, kakršni koli dogovor med njima, ki bi jo to dovoljeval, pa v tej fazi ni z ničemer izkazan. Brez nadaljnjega ugotavljanja relevantnih dejstev in brez izvedbe predlaganih dokazov, je zaključek sodišča prve stopnje o zavrženju obtožnega predloga nedvomno preuranjen. Po obrazloženem je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da ni zadosti dokazov, da bi bila obdolženka utemeljeno sumljiva dejanja, ki je predmet obtožbe, zato je pritožbeno sodišče pritožbi oškodovanke kot tožilke ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo v nadaljnji postopek (tretji odstavek 402. člen ZKP).

Zavrženje obtožnega akta na podlagi 437. člena ZKP ima učinek res iudicata, zato mora izrek sklepa vsebovati opis kaznivega dejanja. Če dejanje zaradi odsotnosti konkretizacije zakonskih znakov ni kaznivo že po samem zakonu, je presoja (ne)utemeljenosti suma nepotrebna in konceptualno zgrešena. Za t. i. dejanje majhnega pomena morata biti kumulativno izpolnjena objektivni in subjektivni pogoj.

V predmetni zadevi, ko je sodišče prve stopnje izdalo sklep po 437. členu po tem, ko je odredilo vročanje obtožnega predloga, izdalo sodbo o kaznovalnem nalogu in po razveljavitvi le - te razpisalo več narokov glavne obravnave in le - to deloma tudi opravilo, je tako zagrešilo relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Med glavno obravnavo je nepravilno uporabilo določbo 437. člena ZKP. Omenjena kršitev določb kazenskega postopka je namreč vplivala na pravilnost in zakonitost sprejete odločitve. Pritožnica ima namreč prav tudi, ko navaja, da je kaznivo dejanje grožnje v obtožnem predlogu konkretizirano v zadostni meri.

Pritrditi je pritožnici tudi v delu, kjer smiselno poudarja, da je ravnanje oškodovanca kot tožilca, storjeno pod vplivom zmote, zadostno opredeljeno. Iz opisa je razvidno, da je obdolženec oškodovanca kot tožilca (v posledici zgoraj opisanih ravnanj) oškodoval za kupnino v višini 23.000,00 EUR. Sicer res ni izrecno navedeno, da je oškodovanec kot tožilec obdolžencu izročil ta znesek, vendar to niti ni nujno, saj je iz opisa, ki ga je treba brati in razumeti kot celoto, jasno razbrati, da je oškodovanec kot tožilec nastopal v vlogi kupca, katerega bistvena obveznost v skladu s prodajno pogodbo je ravno plačilo kupnine prodajalcu (obdolžencu).

Pritrditi je pritožbi, ki povzetemu nasprotuje in sodišču prve stopnje utemeljeno očita kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Kot pravilno navaja, se plačilne kartice kot negotovinsko plačilno sredstvo pojavljajo v plačilnem prometu kot standardizirane plastične kartice, ki so nosilci podatkov v obliki vtisnjenega zapisa, magnetnega zapisa in zapisa v elektronskem vezju. Ti trije zapisi in z njim povezani podatki o imetniku kartice, njenem izdajatelju in možnosti njene uporabe tako pri plačevanju kot tudi pri dvigovanju gotovine na bankomatih, omogočajo preverjanje s podatki v evidenčni centralni bazi izdajatelja pred izvedbo vsake brezgotovinske transakcije. Pri plačilnih karticah je tako bistvena njihova funkcija nosilca podatkovnih zapisov, ki omogočajo poslovanje. Zato se izvornost plačilne kartice tudi po oceni pritožbenega sodišča ne nanaša na vprašanje, ali je obdolženec uporabil fizično (plastično) plačilno kartico kot nosilec podatkov, ampak na vprašanje, ali je uporabil izvorne, to je nespremenjene plačilne podatke, ki so na tem nosilcu zapisani. Kot pravilno izpostavlja pritožba, zavarovana kazenskopravna dobrina po drugem odstavku 246. člena KZ-1 ni n

Če v opisu dejanja po obtožbi ni konkretizrano zatrjevan namen obdolženca, da oškodovanko ustrahuje in/ali vznemirja, dejanje ni kaznivo že po samem zakonu. Enako velja za odsotnost substanciranja, katera resna grožnja naj bi bila izražena z besedami: "da bo oškodovanka končala tako, kot končajo ženske v Srbiji, ki ne ubogajo svojih mož".

Sodišče prve stopnje je v napadenem sklepu pravilno in podrobno pojasnilo, zakaj besede "Kdaj prideš v B. te čakam?!", ki naj bi jih obdolženec navedenega dne izrekel pred sodiščem oškodovancu kot tožilcu, ne predstavljajo konkretizacije zakonskega znaka grožnje, torej kaznivega dejanja iz prvega odstavka 135. člena KZ-1 in tudi ne kakšnega drugega kaznivega dejanja. V napadenem sklepu je pravilno obrazloženo, da zgolj subjektivna okoliščina, da se je oškodovanec prestrašil ali počutil ogroženega, ne zadošča za izpolnitev zakonskih znakov tega kaznivega dejanja, in tudi, da morajo besede oziroma ravnanja obdolženca, ki naj bi pomenila izpolnitev zakonskega znaka resne grožnje, v objektivnem smislu dopuščati edino možno razlago, da je obdolženec z njimi res ogrozil življenje, telo, prostost ali premoženje določene osebe, kar pa iz navedenih besed ne izhaja.