293. člen ZKP

Nadomestna vročitev je subsidiarna, kar pomeni, da se osebna in nadomestna vročitev med seboj izključujeta in ne dopolnjujeta. Zakonska domneva o umiku predloga za pregon se pri predlagalnih deliktih nanaša izključno na osebno navzočnost oškodovanca (ki je pravilno vabljen kot priča) na naroku za glavno obravnavo, kar pomeni, da tudi morebitna navzočnost pooblaščenca (v neupravičeni odsotnosti oškodovanca) ne prepreči nastanka presumpcije umika.

Državna tožilka pravilno ugotavlja, da je opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja v obravnavani zadevi sklepčen. Poleg zatrjevanega dejstva, da obdolženec leasingodajalcu kljub pozivom v tej smeri ni vrnil predmeta leasinga, opis zajema tudi opredelitev, da je obdolženec kot leasingojemalec z vozilom razpolagal na neugotovljen način in si ga s tem protipravno prilastil, kar je pospremljeno še s substanciranjem, da je 6. 6. 2019 po pošti vrnil le ključe ter prometno dovoljenje za vozilo. S tem je izražen presežek glede na stanje stvari v zadevah Vrhovnega sodišča I Ips 53767/2013 in I Ips 17620/2012, v razmerju do katerih ni enačaja, ter opis konkretiziran v skladu z novejšo prakso Vrhovnega sodišča v zadevi I Ips 17311/2017, ko je torej dovolj jasno razpoznaven očitek, da je obdolženec lastniku trajno onemogočil izvrševanje oblasti nad vozilom.

Vse navedene okoliščine tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavljajo dejansko podlago za ugotovitev, da zatrjevani odvzem kave in suhomesnatih izdelkov brez plačila s strani obdolženega dne 26. 7. 2024 na škodo trgovine B. na C. cesti v D. v obliki dveh kaznivih dejanj tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 204 KZ-1 izkazuje tudi enoten psihični odnos obdolženca do zaporedoma izvrševane kriminalne dejavnosti z motivom koristoljubja, zato je utemeljeno zaključiti, da okoliščine, vezane na očitek dveh kaznivih dejanj tatvine po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom člena 204 KZ-1, po kriteriju idem factum sodijo v konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku člena 204 KZ-1 po že pravnomočni sodbi. Nadaljevano kaznivo dejanje tvorijo istovrstna kazniva dejanja premoženjske narave ne glede na to, ali predstavljajo temeljno, privilegirano ali kvalificirano obliko, v kolikor so podani še vsi drugi potrebni pogoji, ki izkazujejo enoten psihični odnos storilca do konituirane kriminalne aktivnosti (na primer glede na subjekt oškodovanca, sredstvo oziroma način storitve). Časovni odstop očitanih kaznivih dejanj tatvine po drugem v

V kolikor se izkaže, da podpis na povratnici dejansko ni oškodovančev oziroma v primeru, da sodišče prve stopnje ne bo moglo brez dvoma zaključiti, da je oškodovanec podpisnik izpostavljene povratnice, bo moralo vnovič razpisati glavno obravnavo.

Če državno tožilstvo po začetku glavne obravnave spremeni obtožbo tako, da v opis (nekaznivega) dejanja vnese njegove konstitutivne zakonske znake, je sodišče dolžno takšni modifikaciji odreči pravno relevantnost in odločiti o prvotni obtožbi na podlagi 1. točke 358. člena ZKP.

Okrožna državna tožilka utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se kazenski postopek zoper obdolženega A. A. ustavi na podlagi določil tretjega odstavka 293. člena v zvezi s 4. točko 357. člena ZKP, in sicer, ker so podane druge okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon, saj obdolženec glede na omejitve in zdravstvene težave ni razpravno sposoben. Pri tem okrožna državna tožilka pravilno izpostavlja dve stališči. Prvič, da okoliščine dejanske narave, ki onemogočajo izvedbo glavne obravnave, med katerimi je tudi hujša bolezen obdolženca, ne morejo biti podlaga za izrek zavrnilne sodbe po 4. točki 357. člena ZKP in posledično tudi ne podlaga za izdajo sklepa o ustavitvi kazenskega postopka po tretjem odstavku 293. člena v zvezi s 4. točko 357. člena ZKP, temveč se v primeru, ko gre za okoliščino, ki samo začasno preprečuje kazenski pregon,1 izda sklep o zavrženju obtožnice (drugi odstavek 277. člena ZKP ali 3. točka prvega odstavka 352. člena ZKP). Razlika med navedenima odločitvama je bistvena ter vpliva na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa, kot to navaja okrožna državna tožilka, saj ustavitev kazenskega postopk

Če je opis dejanja v vloženi obtožnici nesklepčen in ne vsebuje konkretizacije vseh zakonskih znakov, mora sodišče brez nepotrebnega izvajanja dokazov izreči oprostilno sodbo po 1. točki 358. člena ZKP. Modifikacija obtožnice v smeri dopolnjevanja opisa dejanja predstavlja zlorabo procesne pravice, zato ji mora sodišče odreči veljavnost in odločiti o prvotno vloženi obtožnici.

Sodišče prve stopnje je uporabilo petnajstdnevni rok iz tretjega odstavka 186. člena ZKP, ki izrecno velja za situacijo, ko i) preiskovalni sodnik spozna, da je preiskava končana ali ii) ko senat zavrne predlog oškodovanca kot tožilca ali predlog zasebnega tožilca za dopolnitev preiskave; torej ne gre za situacijo, ko se preiskovalni sodnik že v osnovi ne strinja z opravo predlaganih posameznih preiskovalnih dejanj. Kot pravilno ugotavlja pooblaščenka, je v slednjem primeru sodišče v skladu s smiselno uporabo 60. člena ZKP, dolžno oškodovanca kot tožilca obvestiti, da lahko v roku 30 dni od prejema obvestila o nestrinjanju s predlogom za opravo preiskovalnih dejanj, vloži obtožni predlog. Takšno stališče, torej, da je v dani procesni situaciji, potrebno izhajati iz določbe drugega odstavka 60. člena ZKP, je zavzeto v sodni praksi (glej sklep VSM IV Kp 22620/2019 z dne 9. 7. 2019), predvsem pa tudi v veljavni kazenskopravni teoriji, ki naredi izrecno distinkcijo med situacijo, ko oškodovanec kot tožilec ali zasebni tožilec prejmeta obvestilo sodišča, da preiskovalna dejanja ne bodo opravljena, v tem primeru lahko vložita obtožni akt v roku 30 dni (smiselna uporaba 60. člena ZKP)

Oseba, zoper katero je kazenski postopek pravnomočno končan, ne more biti kazensko preganjana zaradi dejanja, ki ga določajo ista dejstva. Za odgovor na vprašanje, ali gre za ista dejanja, velja naravni kriterij, to so predvsem dejstva in okoliščine historičnega dogodka, o katerih je že bilo razsojeno (vključno kraj, čas, način, sredstvo, udeleženci dejanja), oziroma vse, kar se označuje za idem factum. Pri prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari je kot isti historični dogodek treba obravnavati časovno in krajevno povezan življenjski primer, katerega obravnavanje v več ločenih kazenskih postopkih bi bilo z vidika pravice do poštenega postopka in vsebinsko pravilne odločitve nesprejemljivo.

Kršitev materialnega zakona, ki jo je prvostopenjsko sodišče sicer storilo z napačno ugotovljenim potekom zastaralnega roka, v času odločanja pritožbenega sodišča ni bila več materialnopravno relevantna, ker je zastaralni rok v trenutku odločitve pritožbenega sodišča tudi dejansko že potekel. To pomeni, da po vsebini pritožnica s pritožbo ni mogla uspeti, zato je odločitev pritožbenega sodišča z zavrnitvijo pritožbe pravilna in v drugostopenjskem sklepu razumno pojasnjena. Kršitve, ki jo državni tožilec vidi v izdaji sklepa o ustavitvi postopka po 293. členu ZKP namesto zavrnilne sodbe po 357. členu ZKP, pooblaščenka oškodovanke kot tožilke v pritožbenem postopku ni uveljavljala, sodišče druge stopnje pa ni imelo pooblastila, da bi tovrstno kršitev preizkušalo po uradni dolžnosti.

Ločena urejenost mladoletniku prilagojenega kazenskega postopka poudarja zlasti mladoletnikove največje koristi, pravice in interese, ob doslednem upoštevanju njegove starosti, duševne razvitosti in posebnih potreb na področju vzgoje, izobraževanja in zdravljenja, s čimer se preprečujejo škodljivi vplivi kazenskega postopka nanj. Navedeno posebno obravnavanje mladoletnih storilcev kaznivih dejanj zaradi njihove mladosti in ranljivosti po zakonski presumpciji traja do njihovega dopolnjenega enaindvajsetega leta starosti, ko naj bi kot odrasle osebe dosegle pričakovano stopnjo razvoja, značilno za to obdobje, to je zrelost. Iz omenjene določbe izhaja namen zakonodajalca, da je mladoletni storilec kaznivega dejanja pri enaindvajsetih letih kot odrasla, dozorela oseba, zmožen prestajati kazen zapora (namesto mladoletniškega zapora), zato je še toliko bolj (argumentum a fortiori) tako kazen zmožna prestajati oseba pri starosti višji od enaindvajset let. Prvi odstavek 451. člena ZKP namreč določa zgolj, da se določbe postopka proti mladoletnikom kot lex specialis uporabljajo v postopku proti osebam, ki so storile kaznivo dejanje kot mladoletniki, vendar ob uvedbi postopka

Subjektivne in objektivne meje pravnomočnosti pomenijo, da pravnomočnost sodne odločbe (sklepa o delni ustavitvi kazenskega postopka) veže te osebe, na katere se izrek odločbe nanaša, ne glede na to, ali iz istega historičnega dogodka oziroma enotnega izvršitvenega ravnanja obdolženca izhaja očitek kaznivega dejanja tudi zoper oškodovanca, ki ni umaknil predloga za pregon.

Višje sodišče primarno, glede na naravo in vsebino sprejete izpodbijane odločitve ocenjuje, da je pritožniku kot sinu pokojnega oškodovanca in torej tudi enemu od upravičencev iz 55. člena ZKP, izhajajoč iz 25. člena Ustave Republike Slovenije, treba omogočiti učinkovito pravico do pravnega sredstva.

Treba je odreči pravno relevantnost vloženi spremembi obtožnice z dne 28.5.2021, saj je državno tožilstvo s tem procesnim dejanjem svoje zakonsko upravičenje, ki je v nasprotju z njegovim pravnim smislom, poseglo v škodo obtoženca. Bistveno v obravnavani zadevi je nadalje, da je državno tožilstvo spremenilo obtožnico v nasprotju s prvim odstavkom 344. člena ZKP, saj je bila sprememba opravljena na začetku naroka za glavno obravnavo ob predstavitvi obtožnice in pred zaslišanjem obtoženca ter daleč pred izvedbo dokaznega postopka (kar je eden od pogojev za dopustnost spremembe obtožnice). Iz literature in nekatere sodne prakse izhaja tudi stališče, da sodišče opravi presojo dopustnosti spremembe obtožnice po končani glavni obravnavi, vendar po oceni pritožbenega sodišča to velja le za spremembo obtožnice, ki je bila izvedena med ali po končanem dokaznem postopku (v skladu s prvim odstavkom 344. člena ZKP), ne pa za nedopustno spremembo obtožnice, ki je bila izvedena pred začetkom dokaznega postopka na začetku glavne obravnave (ob predstavitvi pravnomočne obtožnice), ko gre za zlorabo tega instituta. Taki spremembi je treba takoj odreči pravno relevantnost. Odreči pravn

Izrek vsake odločbe skupaj z obrazložitvijo tvori celoto in kot takšno je ustavno odločbo preizkušalo tudi sodišče prve stopnje ter pri tem pravilno ugotovilo, da se ustavnosodna odločba ne nanaša na A. A. in da je postopek zoper njo pravnomočno končan s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 34177/2012 z dne 5. 2. 2012.

Pritrditi je pritožbenim navedbam, da do zastaranja ni prišlo zaradi ravnanja oškodovanca kot tožilca oziroma njegovega pooblaščenca, zaradi česar je utemeljena uporaba drugega odstavka 96. člena ZKP, po katerem v takem primeru obremenjujejo stroški oškodovanca kot tožilca in njegovega pooblaščenca proračun.

Ob izostanku dogovora v sodni poravnavi o tem, kdo nosi potrebne izdatke obdolženke ter izdatke in nagrado za obdolženkino zagovornico (7. točka drugega odstavka 92. člena ZKP) in upoštevaje določbo drugega odstavka 96. člena ZKP, na podlagi katere mora oškodovanec kot tožilec v vsakem primeru plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, je sodišče prve stopnje oškodovancu kot tožilcu utemeljeno naložilo v plačilo tako stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP kot tudi potrebne izdatke obdolženke ter potrebne izdatke in nagrado za njeno zagovornico.

Sodišče stroškov kazenskega postopka, ki so nastali pred umikom obtožnega akta po tožilstvu, ne more naložiti nobeni od strank, ker ti bremenijo proračun.

Oškodovanec ima v kazenskem postopku dvojno funkcijo, saj je hkrati procesni subjekt in priča. Zato je pri pravnih posledicah oškodovančeve neudeležbe na glavni obravnavi treba razlikovati, v kakšnem svojstvu je bil vabljen. Če je bil oškodovanec vabljen kot priča, je njegova udeležba na glavni obravnavi obvezna in je posledica neizpolnitve obveznosti v vzpostavitvi domneve umika predloga za pregon. Če pa je bil vabljen kot procesni subjekt, je posledica njegove neudeležbe le izguba možnosti sodelovati pri izvajanju dokazov na glavni obravnavi (drugi odstavek 59. člena ZKP). Ker v konkretnem primeru oškodovanka na glavno obravnavo ni bila vabljena v svojstvu priče, temveč v svojstvu procesnega subjekta, njena navzočnost na glavni obravnavi ni bila obvezna in ne morejo nastopiti posledice iz tretjega odstavka 306. člena ZKP.

Kazenski postopek pred okrajnim sodiščem se začne z odreditvijo vročitve obtožnega akta obdolžencu, zato sodišče prve stopnje, v kolikor po prejemu obtožnega predloga pri formalnem in materialnem preizkusu ugotovi pogoje za zavrženje obtožnega predloga (prvi odstavek 435. člena ZKP) ali razloge za ustavitev postopka določene v 277. členu ZKP (prvi odstavek 437. člena ZKP) obtožni predlog s sklepom zavrže, po odreditvi vročitve obtožnega akta obdolžencu pa ob izkazanih zakonsko določenih pogojih in smiselni uporabi določb rednega postopka s sklepom kazenski postopek ustavi. Pritožnik utemeljeno zatrjuje, da sodišče prve stopnje presojo, ali so podani razlogi za ustavitev postopka iz 1. točke prvega odstavka 277. člena ZKP, opravi v fazi t. i. predhodnega preizkusa obtožnega predloga, ki ga mora opraviti takoj po prejemu obtožnega predloga in pred odreditvijo njegove vročitve obdolžencu, nadalje pravilno ugotavlja, da za ustavitev kazenskega postopka iz navedenega razloga v določbah 293. člena ZKP ni zakonske podlage. Sodišče druge stopnje se strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, da upoštevaje zahtevo po konkretizaciji objektivnih elementov kaznivega dejanja v op