269. člen KZ

Ocena sodišča prve stopnje v okviru materialnega preizkusa obtožnega predloga, da opis dejanja po obtožbi vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja, je pravilna, zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče obtožni predlog zavreči. V zvezi z vprašanjem zastaranja kazenskega pregona se je sodišče prve stopnje nepravilno oprlo na določbe KZ glede absolutnega zastaranja, saj ni upoštevalo odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-25/97 z dne 11. 9. 2008, v kateri je Ustavno sodišče določilo način izvršitve odločbe na način, da mora biti do uveljavitve KZ-1 postopek nove razsoje pravnomočno zaključen najkasneje v dveh letih po razveljavitvi pravnomočne sodbe. Posledično je sodišče napačno zaključilo, da je absolutno zastaranje kazenskega pregona že nastopilo, kar je sicer okoliščina, ki izključuje pregon zoper obdolženca.

Pripravljalna dejanja so sama po sebi vrednostno nevtralna, kriminalno (kazensko) vsebino pa dobijo šele, ko jih povežemo z namenom storiti kaznivo dejanje. Gre za poseben namen storilca, da bo izvršil določeno kaznivo dejanje, ki običajno velja za izjemno nevarno oziroma resno; posebnega namena storilca pri pripravljalnih dejanjih izvršiti kaznivo dejanje pa se ne sme zamenjevati s subjektivnimi znaki kaznivih dejanj, kot na primer „z namenom“, ko gre za psihične procese. Kadar je zakonski znak kaznivega dejanja dovolj opredeljen in ni pomensko odprt, je mogoče tudi v dejanskem opisu konkretnega življenjskega primera pri navedbah zakonskega znaka uporabiti enako pojmovno opredelitev in ga nato obravnavati kot dejstvo. Sprejem obljube je sporazum, dogovor, lahko je izrecen ali tih, lahko gre za sprejem s konkludentnim dejanjem, med tistim, ki nagrado obljublja oziroma daje, in tistim, ki jo sprejema, ali sprejme obljubo nagrade, darila, ali koristi. Komunikacijski način je lahko viden navzven tako, da pusti zaznavne sledi v zunanjem svetu, lahko pa gre za prikrito ravnanje (in praviloma je tako), ki se tudi manifestira v zunanjem svetu in so okoliščine takšne komuni

Sodna odločba, izdana v kazenskem postopku, ki teče v RS, se sme opirati na dokaze, pridobljene v tujini, četudi posamezna procesna dejanja niso bila opravljena na način, kot ga določa ZKP, razen če so bili dokazi pridobljeni s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic in svoboščin. Dikcija „na podlagi sodne odločbe“ pojmovno zavezuje le organe RS in zato lahko dopustimo tudi tiste (zakonite) tuje dokaze, ki so bili v tujini pridobljeni brez sodne odredbe, čeprav naša Ustava za nek poseg zahteva tako odredbo. S stališča kršitve človekovih pravic ni ključnega pomena to, kateri organ je glede na pravno ureditev posamezne države članice EU odredil posamezni ukrep, pač pa je pomembna vsebina kršitve, torej rešitev vprašanja, ali je bila kršitev dejansko podana in ali so v konkretnem primeru v zvezi s hišno preiskavo in drugimi preiskovalnimi ukrepi bili spoštovani standardi in načelo sorazmernosti med ukrepi in težo kaznivih dejanj. Prisotnost dveh prič pri preiskavi zavezuje le slovensko policijo na ozemlju RS, pri čemer je navzočnost dveh prič namenjena le izvajanju kontrole nad delom policije. Gre le za procesno izvedbo in kontrolo morebitne kršitve pravic

Čeprav je odgovornost za spremembo opisa kaznivega dejanja na glavni obravnavi predvsem na državnem tožilcu, pa sme tudi sodišče samo, glede na rezultate dokaznega postopka, poseči v opis kaznivega dejanja. V določenih primerih je to celo nujno, če se želi izogniti morebitnemu očitku o nasprotju med izrekom in razlogi sodbe.

1. Vpliv iz prvega odstavka 269. člena KZ je vezan na posameznikov uradni ali družbeni položaj in je lahko izkoriščan tako tedaj, ko je storilec neposredno nadrejen uradi osebi, kot tedaj, ko takšnega razmerja med njima ni in tudi, ko ne delujeta znotraj istega družbenega podsistema. 2. Smisel inkriminacije iz prvega odstavka 269.a člena KZ je v preprečevanju koruptivnih ravnanj, še preden je uradno dejanje opravljeno oziroma bi moralo biti opravljeno in ne šele tedaj, ko so ta ravnanja dosegla hotene učinke.

Tožena stranka je tožnika po podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi premestila na drugo delovno mesto. S tem ni ravnala nezakonito, saj je zaradi nasprotovanja sindikata zadržala prenehanje delovnega razmerja do poteka roka za uveljavljanje sodnega varstva.

Sodišče prve stopnje je s pravilno dokazno oceno in spremenjenega zagovora pravilno ugotovilo, da je obtoženi izročil priči ponarejen bankovec za 100 DEM, zato zaslišanje prič, ki o izročitvi ne bi vedele povedati ničesar, ni bilo potrebno. Obtoženčeva pritožba zoper obsodilno sodbo tako ne more biti uspešna.