434. člen ZKP

Iz opisa kaznivega dejanja nista navedena ne kraj, kjer naj bi obdolženec deloval, niti kraj, kjer naj bi nastala prepovedana posledica, zato iz predmetnega opisa kraja storitve kaznivega dejanja ni mogoče določiti. Očitno sklepanje o kraju storitve kaznivega dejanja, ki ga ponuja pooblaščenka, ne zadošča. Zato se v tem primeru pristojnost pravilno določi na podlagi prvega odstavka 29. člena ZKP in je pristojno sodišče, na katerega območju ima obdolženec stalno ali začasno prebivališče (forum domicilii).

Na zasebnem tožilcu je breme substanciranja tistih osebnih podatkov, ki omogočajo indentifikacijo obdolženca. Okrajno sodišče ni stvarno pristojno za obravnavanje kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime, storjenih na spletnih straneh.

Preverjanje konkretizacije zakonskih znakov kaznivega dejanja je del materialnega (vsebinskega) preizkusa obtožnega akta po 437. členu ZKP.

V fazi materialnega preizkusa obtožnega predloga sodišče sprejme svojo odločitev, ne da bi tožilca pozivalo k dopolnitvi oziroma vsebinski popravi pomanjkljivega obtožnega predloga. Ugotovitev, da je v opisu dejanja izostala konkretizacija zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja (in tudi kateregakoli drugega), pa torej ne more imeti druge posledice, kot je zavrženje obtožnega predloga na podlagi 437. člena ZKP, kar vse je sodišče prve stopnje tehtno in prepričljivo obrazložilo v točkah 8 do 11 izpodbijanega sklepa.

V predlogu za opravo posameznih preiskovalnih dejanj opisano osumljenčevo ravnanje mora torej imeti vse zakonske znake kaznivega dejanja, enako kot v obtožnem aktu.

V točki 5 razlogov izpodbijanega sklepa prvostopenjsko sodišče razumno pojasnjuje, da (in zakaj) mora biti kaznivo dejanje do stopnje utemeljenega suma raziskano že pred vložitvijo obtožnega akta, prav tako pa pravilno ocenjuje, da oškodovanec kot tožilec v obrazložitvi obtožnega predloga ni konkretno navedel dokazov, ki bi utemeljevali sum, da je A. A. storila kaznivo dejanje, ki je predmet obtožnega predloga. Enako kot prvostopenjsko, tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je oškodovanec kot tožilec podal zgolj lastno presojo in analizo v cit. pravdni zadevi že izvedenih dokazov, ki se od pravnomočno sprejete odločitve, s katero očitno ne soglaša, razlikuje, medtem ko novih dokazov takšne narave, ki bi podprli utemeljeni sum storitve kaznivega dejanja, ne ponudi.

Pomanjkljivosti v opisu kaznivega dejanja v tenorju zasebne tožbe ne morejo biti sanirane z navedbami v obrazložitvi oziroma celo z navedbami in vsebinskimi pojasnili v predmetni pritožbi, saj so lahko predmet presoje in ocene sodišča samo tista odločilna dejstva in okoliščine, ki so jasno in popolnoma označena v opisu dejanja.

Nestrinjanje z odločitvami sodišč brez vsakršnih drugih dokazov ne more izkazovati utemeljenega suma očitno nevestnega ravnanja v postopku udeleženih sodnikov. Nastanek večje premoženjske škode ali hujši kršitev pravic drugega mora biti v opisu kaznivega dejanja po 258. členu KZ-1 zadovoljivo konkretizirano.

Sodnik je v skrajšanem postopku namreč dolžan po uradni dolžnosti opraviti najprej preizkus, ali je sodišče pristojno, nato pa še opraviti formalni in materialni preizkus obtožnega akta, v konkretnem primeru zasebne tožbe. Šele v kolikor obtožni akt prestane tako formalni kot materialni preizkus, sledi naslednja faza, in sicer vročitev obtožnega akta obdolžencu in nato razpis glavne obravnave. V fazi preizkusa obtožnega akta tako sodišče ne izvaja dokaznega postopka, saj je ta pridržan za glavno obravnavo.

Ob dokazih, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri presoji, ali je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitana kazniva dejanja, morajo biti upoštevane tudi navedbe oškodovanca kot tožilca, ki so obrazložene v obtožnem predlogu, prav tako pa video posnetek, ki ga sodišče prve stopnje ni pogledalo in ocenilo, saj gre očitno za dokaza, ki vsebujeta za presojo obstoja utemeljenega suma pomembne podatke.

Ker je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi jasno obrazložilo zakaj je del očitka iz zasebne tožbe v smeri storitve kaznivega dejanja žaljive obdolžitve izpustilo iz opisa in zakaj je preostali očitek okvalificiralo kot kaznivo dejanje razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1, pritožba, ki meni, da s tem sodišče prve stopnje ni v celoti rešilo predmeta obtožbe, ne more biti uspešna.

Izrek je namreč po obstoječi sodni praksi pomanjkljiv le tedaj, ko ne vsebuje vseh elementov, ki jih zakon za posamezno kaznivo dejanje določa. V opisu dejanja morajo biti namreč sestavine dejanskega stanja kaznivega dejanja navedene praviloma tako, da so izražene z besedilom kazenskega zakona, vendar pa konkretizirane do te mere, da zadobi abstraktno besedilo konkretno vsebino, torej, da je konkretno, storilcu očitano kaznivo dejanje pravilno subsumirano pod pravno normo. Subjektivnega elementa, oziroma krivdnega odnosa pa pri tem kaznivem dejanju v izreku obtožnega akta v nasprotju s prepričanjem prvega sodišča ni potrebno vnašati.

Opis je prepleten z obrazložitvijo stanja stvari in ni takšen, iz katerega bi bilo mogoče jasno in nedvoumno razbrati zakonske znake navedenega ali kakšnega drugega kaznivega dejanja iz Kazenskega zakonika in časa storitve kaznivega dejanja. Prav v zvezi s podatkom o času storitve kaznivega dejanja je prvostopenjsko sodišče pravilno poudarilo, da je ta bistvenega pomena za pravilno presojo uporabe ustreznega kazenskega zakona in dopustnosti kazenskega pregona. Ob tem ne gre prezreti niti, da vlogi oškodovanca kot tožilca nista sestavljeni v skladu s prvim odstavkom 434. člena ZKP, saj ne vsebujeta zakonske označbe kaznivega dejanja, predloga, da se obdolženega spozna za krivega in obsodi po zakonu ter posebej obrazložitve, v kateri je treba s sklicevanjem na identifikacijske oznake dokumentov navesti, katera dejstva in kateri pregledno navedeni oziroma označeni dokazi utemeljujejo sum, da je obdolženi storil kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe.

Ker oškodovanka kot tožilka v danem 8 dnevnem roku nepopolnega obtožnega predloga ni dopolnila, ga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo.

Formalni preizkus obtožnega akta, ki se nanaša na njegove obvezne sestavine iz prvega odstavka 434. člena ZKP, obsega presojo, ali ima obtožni akt morebitne formalne pomanjkljivosti. Če pri tem preizkusu sodnik ugotovi, da formalne napake obstajajo, v skladu s tretjim odstavkom 76. členom ZKP pozove vložnika, da jih popravi oziroma vlogo dopolni in mu za to določi primeren rok. Materialni oziroma vsebinski preizkus pa je faza, ki sledi predhodnemu formalnemu preizkusu in obsega presojo, ali je podan kakšen od razlogov za ustavitev kazenskega postopka po prvem odstavku 437. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 277. člena ZKP, kamor spada tudi preverjanje konkretizacije zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. V tej fazi sodišče sprejme svojo odločitev, ne da bi tožilca pozvalo k dopolnitvi oziroma vsebinski popravi pomanjkljivega obtožnega predloga. Za naznanitev kaznivega dejanja je mogoče v osnovi šteti pisno ovadbo, podajo ustne ovadbe na zapisnik ali podajo ovadbe v okviru katerega drugega postopka, v katerem sodelujejo osebe, ki so pooblaščene za sprejem ovadbe (policija, tožilec, sodišče - 147. člen ZKP), pri čemer se upoštevajo tudi vse druge oblike podaje ovadbe

S takšnim, z ničemer podkrepljenim opozorilom, pa pritožnica ni zadostila zahtevi po razumljivosti obtožnega predloga do te mere, da bi bil ta skladen z določbo prvega odstavka 434. člena ZKP. Posledično je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je z izpodbijanim sklepom, dosledno sledeč določbi tretjega odstavka 76. člena ZKP, izpostavljeni obtožni predlog zavrglo ter sprejeto odločitev ustrezno obrazložilo.

Eden od zakonskih znakov kaznivega dejanja zatajitve je protipravna prilastitev tuje premične stvari, ki je bila zaupana storilcu. Pri tem ni potrebno, da bi bil temelj obdolženčeve uporabe stvari natančneje civilnopravno opisan, bistveno je zgolj to, da je bila obdolžencu tuja premična stvar zaupana, kar z opisom "v uporabo" ustrezno opiše zakonski znak zaupanja. Civilnopravni temelj zaupanja stvari je raznovrsten (obligacijskopravno npr. posojilo, posodba, zakup, skladiščenje, idr., stvarnopravno pa npr. raba stvari), pri tem so v skladu s temeljnim načelom obligacijskega prava udeleženci obligacijskih razmerij prosti v urejanju medsebojnih razmerij. Za dogovor o uporabi stvari zakon ne predpisuje obličnosti, pogodba je lahko ustna. Kazenskopravno je odločilno zgolj to, da je bila storilcu stvar izvorno zaupana, t.j. da je pridobil nad stvarjo zakonito posest, kar pa je v nadaljevanju zlorabil, t.j. da si je zaupano stvar protipravno prilastil.

Za osebe, ki niso poslovno sposobne, poda predlog za pregon njihov zakoniti zastopnik, v konkretnem primeru Center za socialno delo, oškodovankin skrbnik. Protipravnost pri kaznivem dejanju protipravnega odvzema prostosti je posebni zakonski znak in mora biti konkretiziran v opisu kaznivega dejanja.

Pri formalnem preizkusu obtožnega akta, ob katerem je skladno s 76. členom ZKP predvideno vračanje obtožnega predloga v popravo (za kar se zavzemajo pooblaščenci), se namreč ugotavlja samo, ali je obtožni predlog sestavljen skladno z določbo prvega odstavka 434. člena ZKP, pri tem pa se njegova pravilnost oziroma utemeljenost ter logičnost obrazložitve ne more presojati. V smislu prvega odstavka 434. člena ZKP se tako v okviru formalnega preizkusa preverja zgolj, ali obtožni predlog vsebuje opis kaznivega dejanja, ne pa tudi, ali ta opis vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja. Preverjanje konkretizacije zakonskih znakov kaznivega dejanja je namreč del materialnega (vsebinskega) preizkusa obtožnega akta po 437. členu ZKP, kateri med drugim obsega presojo, ali je dejanje, ki je predmet obtožbe, kaznivo dejanje (1. točka prvega odstavka 277. člena ZKP), torej, ali opis vsebuje vse zakonske znake kakšnega kaznivega dejanja

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ima pritožnica prav, ko trdi, da je sodišče prve stopnje napačno oz. najmanj preuranjeno ocenilo, da je oškodovanka z vlogo, ki jo je naslovila na okrožno državno tožilstvo, vložila obtožni predlog. Z vlogo je res izrazila nestrinjanje z zavrženjem kazenske ovadbe, vendar to še ne pomeni, da je tudi vložila obtožni predlog. Pravni pouk, ki je bil dan oškodovanki v sklepu o zavrženju kazenske ovadbe je jasen, zato ima pritožnica prav, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo njeno vlogo oz. je ni pozvalo, da o tem da pojasnilo. Ravno slednje bi moralo sodišče prve stopnje narediti, saj iz oškodovankine vloge ni bilo jasno prepoznavno, da prevzema pregon oz. vlaga obtožni predlog. V tej posledici ima pritožnica tudi prav, da ne more nositi stroškov kazenskega postopka.