UPRS sodba I U 1186/2014

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

1Z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi je Davčni urad Nova Gorica sklenil, da se zoper dolžnika A. d.o.o. opravi davčna izvršba dolžnega zneska obveznosti, ki na dan 22. 2. 2013 znašajo skupno 6.692,19 EUR. Izvršba se opravi z rubežem dolžnikovih terjatev, ki jih ima ta pri B. d.o.o. Dolžniku se še prepoveduje razpolagati s terjatvijo do zarubljenega zneska. Njegovemu dolžniku B. d.o.o. pa se naloži, da plača zarubljeni znesek dolga v višini 6.818,40 EUR na predhodni račun tožene stranke. V izreku sklepa so navedeni še izvršilni naslovi, iz katerih so razvidne obveznosti dolžnika.

2V obrazložitvi se davčni organ sklicuje na 143. in 145. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Citira tudi 96. člen ZDavP-2 oziroma njegov 152. člen. Navaja še, da se po določbi 173. člena ZDavP-2 s sklepom o izvršbi dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika do višine njegovega dolga. Rubež denarnih sredstev se opravi z dnem, ko je sklep o izvršbi vročen dolžnikovemu dolžniku. Opozarja še na vrstni red plačila, ki ga določa 93. člen ZDavP-2.

3Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-29-569/2013-2 z dne 5. 6. 2014 ugovoru tožnika zoper izdani sklep delno ugodilo za znesek 126,21 EUR in sklep o izvršbi v tem delu odpravilo, v preostalem delu pa je pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo. Glede odpravljenega dela pojasnjuje, da prvostopni organ lahko zarubi le terjatev v višini 6.692,19 EUR, kar določba 1. odstavek 173. člena ZDavP-2. Zato je odpravil izpodbijani sklep za znesek 126,21 EUR, ki predstavlja razliko do 6.818,40 EUR, v preostalem delu pa je ugovor dolžničine dolžnice zavrnil.

4Meni, da ima izpodbijani sklep vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2 v zvezi s 145. členom istega zakona. Podan tudi ni noben od ugovornih razlogov iz 174. člena ZDavP-2. Priložena situacija k pritožbi je datirana na dan 20. 12. 2012, medtem ko je izpis odprtih postavk konta 1200 na dan 31. 12. 2012 iz poslovne knjige davčne dolžnice, ki je podpisan tudi s strani odgovorne osebe dolžničine dolžnice, datiran na kasnejši datum, to je na dan 21. 1. 2013. Če bi navedbe dolžničine dolžnice v ugovoru držale, slednja ne bi dne 21. 1. 2013 s podpisom na IOP obrazcu potrdila njegove veljavnosti, s čimer je potrdila, da je stanje, kot izhaja iz poslovnih knjig davčnega dolžnika, pravilno in da terjatev do davčne dolžnice obstoji v takšni višini, kot je navedena na IOP obrazcu. Dolžničino dolžnico se ob tem opozori še na 10. člen ZDavP-2, ki se nanaša na dolžnost dajanja resničnih, pravilnih in popolnih podatkov.

5Tožeča stranka v tožbi navaja, da se je v pravočasnem ugovoru zoper sklep o izvršbi sklicevala na 174. člen ZDavP-2 in navedla, da je terjatev dolžnika zoper dolžnikovega dolžnika pogojna, saj je pogojena s tehničnim pregledom in sprostitvijo zadržanih sredstev stavbenika Koper d.o.o. Omenjeni pogoj se ni iztekel in C. ni nakazal sredstev v enem letu od prejema sklepa o izvršbi tožeči stranki. Ker je C. d.o.o. šel v stečaj in je postalo jasno, da se pogoj ne bo izpolnil, je tožeča stranka navedeni znesek 6.818,40 EUR, ki ga je predhodno kompenzirala za 2.000 EUR, dolžna plačati davčnemu dolžniku A. d.o.o. Dne 3. 3. 2014 pa je podala pobotno izjavo, v skladu s 311. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). A. d.o.o. je bil namreč tožeči stranki dolžan znesek v višini 18.715 EUR, ki je zapadel v plačilo najkasneje 1. 1. 2013, kar izhaja tudi iz izkaza odprtih postavk, ki jih prilaga. Pojasnjuje, da OZ v 317. členu OZ dopušča dolžniku zarubljene terjatve, da s pobotno izjavo doseže prenehanje medsebojne obveznosti pod pogojem, da je njegova terjatev zapadla pred tem ko je bil opravljen rubež terjatve dolžnika. Pri tem se sklicuje na sodbo tega sodišča I U 1889/2009 z dne 9. 3. 2010. Meni, da s pravnim naziranjem, izraženim v tej sodbi, sodišče časovno ne omejuje dolžnikovega dolžnika pri podaji pobotne izjave. Davčni organ je sklep o izvršbi izdal 22. 2. 2013 in zaključil, da je dolžnikova terjatev zapadla v plačilo 21. 1. 2013. Preko priložene konto kartice pa je tožeča stranka izkazala, da ima davčni dolžnik proti tožniku odprte terjatve v višini 4.818,40 EUR, tožnik pa ima proti davčnemu dolžniku odprto terjatev v višini 18.715 EUR. Skladno s 312. členom OZ se po pobotni izjavi šteje, da je pobot nastal takrat, ko so stekli pogoji zanj. Pogoji so se iztekli najkasneje 21. 1. 2013, torej dober mesec dni pred izdajo sklepa o rubežu terjatev. V zadevi I U 1889/2009 z dne 9. 3. 2010 je sodišče o pobotu odločalo šele v tožbenem postopku, to pa pomeni, da pobot ne more predstavljati dokazne novote.

6Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj na podlagi 2. in 3. točke 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek. Hkrati naj pristojnemu organu naloži izdajo novega upravnega akta, ki pa mora biti vezano na pravno mnenje sodišča, izraženo v sodbi I U 1889/2009 z dne 9. 3. 2010. Priglaša tudi stroške upravnega spora. Kot dokaz naj sodišče poleg priloženih listin zasliši tudi zastopnika tožeče stranke ter direktorja A. d.o.o., Č.Č. Po potrebi naj izvede tudi druge dokaze.

7Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnega sklepa in odločbe. Sklicevanje tožeče stranke na pobot je tožbena novota. Tožeča stranka se v ugovoru ni sklicevala na pobot, kar torej sedaj stori prvič. Pobot bi morala ugovarjati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi, česar pa ni storila. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8Tožba ni utemeljena.

9Sodišče se z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami obeh davčnih organov v izpodbijanem sklepu oziroma drugostopni odločbi strinja. Prav tako se strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja upravni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi drugostopni organ zavrača pritožbene ugovore. Kolikor so ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi, enaki pritožbenim, jih iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče v smislu 2. odstavka 71. člena ZUS-1.

10Tudi po mnenju sodišča so navedbe, ki se nanašajo na pobot zarubljenega zneska s terjatvijo, ki naj bi jo imela tožeča stranka do A. d.o.o., nedovoljena tožbena novota iz 3. odstavka 20. člena ZUS-1. Kot izhaja iz tožnikove tožbe, so se skladno z ugotovitvami davčnega organa pogoji za zatrjevani pobot iztekli najkasneje 21. 1. 2013, torej dober mesec dni pred izdajo sklepa o rubežu terjatve, kar vse naj bi bilo tudi v skladu s 317. členom OZ. Čim pa je tako, je imela tožeča stranka možnost navajati dejstva in predlagati dokaze že v postopku pred izdajo akta, kar posledično pomeni, da jih v tem postopku ne more več. Zakon v skladu z 52. členom ZUS-1 določa, da se nova dejstva in novi dokazi lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Ker je v konkretnem primeru upravni postopek urejen kot dvostopenjski, je kot postopek izdaje upravnega akta v tem primeru potrebno šteti tudi drugostopenjski postopek. Navajanje novih dejstev oziroma predlaganje novih dokazov je torej mogoče dopustiti le, če stranka ni imela te možnosti v celotnem dvostopenjskem upravnem postopku. Ta davčni postopek se je zaključil z izdajo odločbe tožene stranke z dne 5. 6. 2014, medtem ko je pobotna izjava datirana s 3. 3. 2014. Tudi sicer se sodba I U 1889/2009 z dne 9. 3. 2010 ne nanaša na situacijo, ki je slična konkretnemu upravnemu sporu, saj je v omenjeni zadevi tožnik ugovor pobota podal že v ugovoru zoper sklep o izvršbi, vsebina ugovora glede zatrjevanega pobota pa je bila nejasna in bi moral zato davčni organ okoliščine v zvezi z zatrjevanim pobotom, presoditi že v davčnem postopku, česar pa ni storil.

11Sodišče še pripominja, da je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 59. člena ZUS-1 v zvezi z 2. odstavkom 51. člena istega zakona. Zaslišanje zastopnika tožeče stranke in direktorja A. d.o.o. ni z ničemer utemeljeno, tako da niti ni mogoče presoditi, zakaj bi bilo njuno zaslišanje, ob siceršnjih listinskih dokazih, sploh potrebno.

12Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

13Izrek o stroških upravnega spora temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1.