10. člen ZDavP-2

Po presoji sodišča roki za predložitev poslovnih listin, ki jih je določil davčni organ, niso bili prekratki oziroma so bili na tožničin predlog podaljšani, zato njena pravica do izjave v postopku ni bila kršena. Tožnica davčnemu organu ni predložila listin, s katerimi bi dokazno podprla zatrjevane poslovne dogodke. Tožnica tudi po dodatno izvedenem dokaznem postopku ni uspela dokazati obstoja posojil niti domnevnega plačila pogodbene kazni s strani B. B., s tem pa ni dokazan obstoj terjatev, ki so bile kompenzirane decembra 2017. Posledično je bila s kompenzacijo družbeniku zagotovljena korist, ki jo je davčni organ pravilno obdavčil kot prikrito izplačilo dobička v skladu s 7. točko 74. člena ZDDPO-2 in z 90. členom ZDoh-2. Pač pa je sodišče kot verodostojno ocenilo pričanje A. A. v delu, ki se nanaša na plačilo več računov za tožnico, s čimer naj bi družbenica tožnici posodila svoja sredstva, ki jih je v letu 2017 kompenzirala s svojo (delno) obveznostjo iz naslova plačila kupnine za stanovanje v ... Njene trditve o tem, da je za družbo iz svojih sredstev plačevala različne račune v obdobju, ko je imela družba blokiran bančni račun, so življenjsko verjetne in prep

Preden se napravi sklep o zastaranosti tožnikovih obveznosti, bi bilo treba ugotoviti, katero je relevantno pravo, ki mu je podvržena posamezna tožnikova obveznost (glede na to, da gre očitno za razmerja z mednarodnimi elementi), kdaj je posamezna obveznost zapadla in nato tudi kakšen je relevanten zastaralni rok po relevantnem pravu (za gospodarske in negospodarske obveznosti oz. morebiti kaj tretjega), šele na takšni podlagi pa bi nato bilo mogoče ugotoviti, ali so tožnikove predmetne obveznosti dejansko zastarane ali ne. Tega davčna organa nista ugotavljala. Tožnik je odhodke po računih dobaviteljev A., D., C., B. in Č. iz obdobja 1999-2002 uveljavljal kot davčno priznane že za predmetna leta, odtlej pa jih je kot (neplačane) obveznosti imel evidentirane v bilanci stanja, v skupnem znesku 2.545.388,99 EUR tudi na 1. 1. 2007. Na kakšni podlagi in zakaj je toženka z izpodbijano odločbo tožniku prihodke nato za ta znesek povečala ravno v letu 2007, ne pa že v kakšnem od predhodnih let ali celo kasnejših let, iz izpodbijane odločbe ne izhaja. Katera je tista navezna okoliščina, ki narekuje davčni učinek ravno v letu 2007, torej ni obrazloženo.

Eden konstitutivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena KZ-1 je neupravičena vrnitev davka. Ker pri prometu blaga med državami članicami EU velja ničelna stopnja DDV, ni mogoče prepoznati vzročne zveze med očitkom zahteve za preiskavo, da blago ni bilo izvoženo v Italijo preko Cipra, temveč neposredno, in zatrjevano neupravičeno vrnitvijo vstopnega DDV. Jasna substanciranost obrazca DDV-O za konkretna meseca v opisu kaznivega dejanja zadošča za zaključek o perfektnosti opisa, saj ni treba, da bi bili domnevno fiktivni računi, ki so docela določljivi v obrazcih DDV-O, v opisu dejanja še izrecno navedeni. Storilec kaznivega dejanja po tretjem odstavku 249. člena KZ-1 je lahko vsaka fizična oseba, ki jo davčni organ na podlagi ZDavP-2 pozove k sodelovanju v inšpekcijskem postopku. Pravno napačno je stališče, da je storilec lahko le (sedanja) odgovorna oseba oziroma zakoniti zastopnik inšpekcijskega davčnega zavezanca.

Če se glavna obravnava ne izvede in Upravno sodišče odloči na nejavni seji, je to sodišče v celoti vezano na predhodno ugotovljeno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka. Navedeno pomeni, da Upravno sodišče v primeru, če ne izvede glavne obravnave, tudi ne more ponovno (drugače) vrednotiti v upravnem postopku ugotovljenih dejstev in napraviti novega (drugačnega) sklepa o dejanskem stanju, kar pomembno omeji obseg presoje odločanja v upravnem sporu. Upravno sodišče s tem, ko v primeru spornega dejanskega stanja ne izvede glavne obravnave, bistveno krši določbe postopka v upravnem sporu in nedopustno posega v pravice strank do glavne obravnave iz 22. člena Ustave. V primeru, da so podani ustavno dopustni in zakonsko predpisani izjemni razlogi, da glavne obravnave ne izvede, pa mora to v svoji sodbi jasno in izrecno obrazložiti. Ker je bilo dejansko stanje sporno in so bili predlagani dokazi, o katerih pa se je sodišče opredelilo ne da bi opravilo glavno obravnavo in tudi brez uporabe materialnega procesnega vodstva, je prišlo do kršitve pravice do glavne obravnave iz 22. člena Ustave.

Zakonski znaki obtožencu očitanih kaznivih dejanj goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ, ki zahtevajo kumulativno izpolnitev naklepnega, preslepitvenega ravnanja storilca z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi in povzročitev velike premoženjske škode, presegajo zakonske znake t. i. posebno hudih davčnih prekrškov, ki so storjeni že samo zaradi obstoja kršiteljevega naklepnega ravnanja ali pa samo zaradi višine povzročene škode. Zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ se ne prekrivajo s prekrški po 398. členu ali 397. členu ZDavP-2, ki jih stori, kdor z navajanjem neresničnih ali nepravilnih ali nepopolnih podatkov v davčnem obračunu spravi davčni organ v zmoto (kršitev 10. člena ZDavP-2), saj v teh določbah ni vsebovan kakršenkoli subjektivni odnos storilca do same kršitve ali prepovedane posledice, ampak prekršek predstavlja že gola kršitev predpisa. Izostanek zakonskih znakov specialnega kaznivega dejanja (v konkretnem primeru kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti) ne pomeni, da storilec ne bi smel biti spoznan za krivega storitve splošnega kaznivega dejanja (v konkretnem primeru kaznive

Tožniku se očita, da je v letu 2013 knjigovodsko izkazoval vnaprej vračunane stroške, saj je fakture po Pogodbi prejel šele v letu 2014, predmet Pogodbe pa je nanj prešel šele v letu 2014, vsled česar neopredmetenih sredstev, ki so predmet Pogodbe, v letu 2013 še ni obvladoval. Zato je v nasprotju z določili SRS že v letu 2013 v svojih knjigah pripoznal nakup obravnavanih neopredmetenih sredstev in na tej podlagi neupravičeno znižal davčno osnovo na račun davčne olajšave za RR. Nakup licenc se po drugem odstavku 7. člena Pravilnika o uveljavljanju davčnih olajšav za raziskave in razvoj izrecno ne šteje med vlaganja za nakup RR storitev. Tožnik trdi, da Pogodba ni licenčna pogodba, saj ne gre za odplačen prenos uporabe pravice, temveč nakup RR storitev, saj je tožnik s prodajalcem pri RR storitvah sodeloval že na podlagi dogovorov iz leta 2012, kar se je odrazilo v obliki tehnologije, posledično pa je tožnik lahko kupil RR storitve, ki so jih zanj opravljale tretje osebe, zgolj v opisani obliki. Glede na zgoraj predstavljene nejasnosti o predmetu Pogodbe, dejansko stanje o vprašanju, kaj je predmet Pogodbe in posledično ali gre za licenčno pogodbo ali ne, ni bilo popolno ug

V zadevi so izkazana odstopanja med dejanskimi zalogami in predloženimi karticami nabave in porabe materiala (pijače), ki jih je predložil tožnik, iz česar izhaja, da tožnik ne izkazuje pravilnega stanja zalog, kot je to obsežno in argumentirano pojasnil davčni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Posledično je zato pravilna ugotovitev, da tožnikov obračun za obravnavano obdobje temelji na neresničnih podatkih. Davčni organ je pravilno ocenil, da tožnik ni evidentiral vsega prometa, ki ga je v inšpiciranem obdobju izvajal v svojih lokalih (tožnik ni za vse svoje storitve prodaje pijač izdal račune). Tožnik v svojem računovodstvu ni zagotovil pravilnih in dovolj podrobnih podatkov, da bi omogočil pravilno obračunavanje DDV in nadzor davčnega organa nad obračunavanjem in plačevanjem DDV (85. člen ZDDV-1) in tako v svojih obračunih DDV-O ni izkazal pravilne davčne osnove. Iz dejanskega stanja izhaja, da ni evidentiral vseh svojih prihodkov in je zato v inšpiciranem obdobju izkazal prenizko osnovo za odmero dohodnine iz naslova opravljanja dejavnosti. Tožnikove vknjižbe ne temeljijo na verodostojnih knjigovodskih listinah, kot to določajo Slovenski računovodski standardi,

Na pravilnost izpodbijane ugotovitve davčnega organa (kršitev 10. člena ZDavP-2, ki davčnim zavezancem nalaga, da morajo davčnemu organu dajati resnične, pravilne in popolne podatke, ki jih davčni organ potrebuje za pobiranje davka) zaslišanje prič, ki ga sodišču predlaga tožnik, ne more vplivati in je tudi nepotrebno. Nepopolnih, neresničnih in nepravilnih listin, ki jih je v predmetni zadevi davčnemu organu predložil tožnik, ne morejo nadomestiti izjave predlaganih prič. Na podlagi 77. člena ZDavP-2 se v davčnem postopku praviloma dokazuje z listinskimi dokazi, vendar so tudi druga dokazna sredstva dopustna, torej tudi zaslišanje prič, kot ga predlaga tožnik. Možnost dokazovanja z drugimi dokaznimi sredstvi ZDavP-2 pa se predvideva za primere, ko listinskih dokazov kot primarnega dokaznega sredstva ni, razen, če so listine formalni pogoj za uveljavljanje pravice, za kar pa ne gre v obravnavanem primeru. Na podlagi prvega odstavka 138. člena ZDavP-2 mora davčni zavezanec sodelovati pri ugotavljanju dejanskega stanja, ki je pomembno za obdavčenje. Dolžan je dajati pravilne, popolne in resnične podatke, predložiti poslovne knjige in evidence, poslovno dokumentacijo in druge

Revident v konkretnem davčnem upravnem postopku, ki ni kaznovalne narave, ne more utemeljiti kršitve domneve nedolžnosti in privilegija zoper samoobtožbo iz 27. oziroma 29. člena Ustave, saj ga kot kazenskopravni ustavni procesni jamstvi v tem postopku ne varujeta. Tudi sicer je obravnavani privilegij dan le fizičnim osebam. Izjava stranke kot dokazno sredstvo (188. člen ZUP), je od pričanja bistveno drugačna v tem, da je subsidiarno, zaradi take narave dokaza pa je izjavo stranke mogoče izvesti le na predlog same stranke oziroma ob njenem (izrecnem ali konkludentnem) soglasju na pobudo uradne osebe, ki vodi postopek. Ob tem pa je zaradi manjše kvalitete dokaza posebej poudarjena ocena verodostojnosti dane izjave po načelu proste presoje dokazov (drugi odstavek 188. člena ZUP). Stranka lahko po ZUP podaja svoje izjave le po svoji volji, če pa jih, mora govoriti resnico. Za možnost posega v pravico do poštenega postopka iz 22. člena Ustave bi šlo le, če bi se zoper stranko za dosego njene izpovedbe (lahko) uporabila prisilna sredstva. Ker glede na obrazloženo ureditev ZUP tega sploh ne omogoča, se vprašanje ustavnosti zakonske ureditve ne zastavi. V davčnih post

V obravnavanem primeru sta se pogodbeni stranki v 3. členu Kupoprodajne pogodbe dogovorili, da se od prometa po tej pogodbi obračuna DDV ter se zavezali podati ustrezne izjave po 45. členu ZDDV-1. Na podlagi 76.a člena ZDDV-1 stranki soglašata, da DDV obračuna (plača) davčni zavezanec, kateremu je dobava opravljena (kupec), in sicer na način, da opravi v svojih davčnih evidencah t.i. samoobdavčitev. Gre za element pogodbe, glede katerega tožnik ni bil v zmoti. Zmota, ki se navaja, se nanaša na pravne posledice izpolnitve pogodbe, ki po presoji sodišča ne predstavljajo bistvene zmote ob sklepanju pogodbe. Po tem, ko je posel nastal, njegova vsebina ne more biti odvisna od subjektivnih okoliščin stranke, ki bi lahko učinkovale za nazaj na veljavnost pogodbe. Obveznost plačila DDV od nabave nepremičnin je bila namreč tožniku naložena izključno iz razloga, ker ni izkazal namena uporabe kupljenih nepremičnin za namene svojih obdavčljivih transakcij.

Natančno branje celotne odločbe prekrškovnega organa (tudi celotne obrazložitve) pa v nasprotju z zaključki prvega sodišča pokaže, da je nepravilnost zavedenih računov za opravljene storitve, ki so jih pravni osebi izstavili dobavitelji, ki naj bi bile povezane osebe z obdolženo pravno osebo (to je tudi glavni očitek obeh storilk v vloženih ZSV), ob natančno razdelanem tabelarnem prikazu posebej dodatno pojasnjena za vsak račun posebej v obrazložitvi odločbe prekrškovnega organa. Zato se tudi pritožbeno sodišče ne strinja s tem, da bi moral izrek odločbe prekrškovnega organa vsebovati še dodatno konkretizacijo o tem, zakaj posamezni račun predstavlja nepravilen podatek, pri čemer pritožba pravilno opozarja, da se obema storilkama očita zgolj upoštevanje posameznih računov, ki so predstavljali nepravilne podatke, ne pa neresnične oziroma nepopolne. Izrek odločbe prekrškovnega organa, ki se očitno navezuje na predhodni inšpekcijski nadzor davčnega inšpekcijskega organa z dne 3. 4. 2015, je že sedaj glede očitka obema storilkama dokaj obsežen. V kolikor pa bi iz izreka tako, kot nepravilno zaključuje prvostopno sodišče izhajala še obrazložitev za vsak posamezni račun o tem, zakaj j

V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik davčnemu organu predlagal obračune DDV s prirejenimi podatki. Ti se nanašajo na poslovanje s povezano osebo, pri čemer je ugotovljeno, da je šlo za neverodostojne knjigovodske listine v smislu SRS, zaradi česar ni vodil poslovnih knjig v skladu s SRS 21 in 31. členom ZDavP-2 ter ni ravnal v skladu s prvim odstavkom 10. člena ZDavP-2.

V zadevi je odločilno, da je direktor tožeče stranke z računa tožeče stranke v oktobru 2012 dvignil 108.100,00 EUR, za kar ni imel ustrezne pravne podlage niti v okoliščini, da bi šlo za sredstva, porabljena za namene poslovanja podjetja niti, da bi obstajala dejanska posojilna razmerja med tožečo stranko in njenim direktorjem. Sporna gotovina je bila tako po mnenju sodišča dvignjena za zasebne namene direktorja tožnika, kar opravičuje izrek ukrepa iz izpodbijane odločbe. 10. člen ZDavP-2 tožnika zavezuje, da davčnemu organu daje resnične, pravilne in popolne podatke, ki jih slednji potrebuje za pobiranje davka. Tako mora navesti vsa dejstva, na katero opira svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Zavezanci za davek pri vodenju davčnega postopka tako sodelujejo z davčnim organom pri ugotavljanju dejstev v breme in v korist zavezanca. V smislu prvega odstavka 7. člena ZDavP-2 je bil tožnik vnaprej seznanjen s svojimi pravicami in obveznosti, ki izhajajo iz zakona in tistimi, na podlagi katerih davčni organ odloča o pobiranju davka. Na podlagi lastne odločitve o morebitnem nesodelovanju v postopku, ali neizrabljanju pravic, ki mu jih zakon d

Razlogi, zaradi katerih tožnik ni izpolnil svoje zakonske obveznosti iz 10. člena ZDavP-2 (da predloži davčnemu organu resnične, pravilne in popolne podatke) in obveznost iz 31. člena ZDavP-2 (da vodi poslovne knjige in evidence), za izpodbijano odločitev pravno niso pomembni.

Bistvo prikritega izplačila dobička je v tem, da ne temelji na formalni odločitvi pristojnega organa upravljanja o delitvi dobička, temveč se izvede prikrito, na podlagi pravnih poslov, ki jih z delničarjem, družbenikom ali lastnikom sklene zavezanec. Prikrito izplačilo dobička ima tako kot odkrito za posledico zmanjšanje premoženja pravne osebe. Zato sedma točka 74. člena ZDDPO-2 prikrita izplačila davčno obravnava enako kot odkrita, kar pomeni, da so predmet obdavčitve pravne osebe z davčnim odtegljajem. Po SRS 11.22. je potrebno povečati finančne prihodke. Davčni organ je ustrezno prevrednotenje opravil prav na tej podlagi, kar nesporno izhaja iz njegove odločbe. V njej je pojasnil, da po SRS 11.22 izkazani saldi kratkoročnih obveznosti do obravnavanih družb na kontu 221 nimajo objektivne in verodostojne podlage za svoj obstoj. Zato jih je davčni organ odpravil. Odprava obveznosti do spornih dobaviteljev pa predstavlja povečanje rednih finančnih prihodkov v letu 2007. Nesporno je, da je davčna osnova v obdobju pred 1.1. 2007 znižana za sporni znesek. Spora tudi ni, da zaradi zatrjevanega zastaranja obveznosti za isti znesek ni bila povečana, saj je tožnik obveznost še v

Ker gre za davke, ki se nanašajo na opravljanje dejavnosti, davčni organ ni imel druge možnosti kot da tožnikovo vlogo za odpis davčnega dolga v pretežnem delu zavrne. Slabo finančno stanje in druge osebne okoliščine se upoštevajo samo v primeru, če je odpis dovoljen.

Pri odmeri davka po 68. členu ZDavP-2 gre za odmero davka v posebnih primerih, ko davčni zavezanec ne predloži ali nima na razpolago (vseh) podatkov, ki bi jih sicer po davčnih predpisih moral imeti. Če davčni zavezanec v ugotovitvenem inšpekcijskem postopku ne da niti vseh in tudi ne jasnih odgovorov ter ob tem ne zagotovi dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče posamezne trditve o določenih dejstvih preveriti, nosi v smislu določbe šestega odstavka 68. člena ZDavP-2, sam breme (morebitno) pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja. Iz izpodbijane odločbe in tudi iz podatkov upravnih spisov ne izhaja, da bi bila uporabljena sredstva ali ukrepi, ki bi bili nepotrebni za odločanje oziroma, da bi prvostopenjski organ ne bil prepričan v pravilnost dejanskih ugotovitev, na katerih temelji odločitev in da bi bil zato dolžan (v dvomu) odločiti v korist tožnika.

Peti odstavek 68. člena ZDavP-2 predstavlja specialno določbo, ki samostojno ureja vprašanje obdavčitve nenapovedanih dohodkov fizičnih oseb, katerih viri ostanejo nepojasnjeni. Gre torej za samostojen davek, ki se odmeri v samostojnem postopku in ki v postopek odmere dohodnine ne posega. Tožnik, čeprav je dokazno breme na njegovi strani, ves čas postopka ni predložil nobenih dokazil niti podatkov, na podlagi katerih bi davčni organ lahko njegove trditve preveril.

Za odločitev v postopku davčne odmere je bistveno to, kdo je dejansko financiral ugotovljeno vrednost premoženja. Tožnik dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da je tudi njegova partnerka sodelovala pri financiranju prijavljenega premoženja oziroma porabe sredstev, ki povečuje davčno osnovo, ni predložil.

Določba petega odstavka 68. člena ZDavP-2 je specialna določba. Z njo je samostojno urejeno vprašanje obdavčitve nenapovedanih dohodkov fizičnih oseb, katerih viri ostanejo nepojasnjeni in posledično odmera davka na tej podlagi ne posega v dokončno in pravnomočno odločbo o odmeri dohodnine za posamezno leto. Predhodna obnova postopka odmere dohodnine zato ni potrebna. Pri pojmu razpolaganje s sredstvi za privatno potrošnjo, ki precej presegajo napovedane dohodke, gre za pravni standard, kateremu je v vsakem primeru posebej potrebno določiti vsebino. Pri tem gre za pravno in ne dejansko vprašanje, zato je v posamični zadevi naloga davčnega organa, da glede na konkretno ugotovljeno dejansko stanje oceni oziroma presodi, ali sredstva davčnega zavezanca precej presegajo napovedane dohodke.