VSRS Sodba I Ips 61829/2011-379

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenega J. L. se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani obsojenega J. L. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja umora po 1. in 2. točki drugega odstavka 127. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi s prvim odstavkom tega člena in 25. členom KZ-1, za katero mu je določilo kazen 30 let zapora, nato pa mu je na podlagi prvega odstavka 48. člena KZ ob upoštevanju kazni 20 let zapora, izrečene s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 187/2007 z dne 13. 12. 2011, kot določene izreklo enotno kazen 30 let zapora. Na podlagi prvega odstavka 49. člena KZ je sodišče obsojencu v izrečeno kazen vštelo čas, prebit v priporu, in čas že prestane kazni. Z isto sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani obsojenega Z. V. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja umora po 2. točki drugega odstavka 127. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom tega člena in 25. členom KZ, za katero mu je določilo kazen 15 let zapora, nato pa mu je ob upoštevanju enotne kazni štiri leta in šest mesecev zapora, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 293/2000 z dne 24. 12. 2001, v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 461/2002 z dne 22. 8. 2002, na podlagi 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen 18 let zapora. Sodišče je obsojencu v izrečeno kazen vštelo čas, prebit v priporu, in čas že prestane kazni. Prav tako je Okrožno sodišče v Ljubljani z isto sodbo obsojenega M. K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja umora po 2. točki drugega odstavka 127. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom tega člena in 25. členom KZ, za katero mu je določilo kazen 15 let zapora, nato pa mu je ob upoštevanju enotne kazni pet let zapora, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 293/2000 z dne 24. 12. 2001, v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 461/2002 z dne 22. 8. 2002, na podlagi 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen 18 let zapora, v katero mu je vštelo čas, prebit v priporu, in čas že prestane kazni. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče obsojence oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, nagrade in potrebni izdatki njihovih zagovornikov po uradni dolžnosti pa na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP bremenijo proračun.

2Višje sodišče v Ljubljani je ugodilo pritožbi zagovornice obsojenega M. K. in delno ugodilo pritožbama obsojenega Z. V. in njegovega zagovornika in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenskih sankcijah glede teh obsojencev spremenilo tako, da jima je za to kaznivo dejanje določeni kazni znižalo na 13 let zapora, enotni kazni pa jima je znižalo na 16 let zapora. V ostalem je višje sodišče pritožbi Z. V. in njegovega zagovornika ter v celoti pritožbe obsojenega J. L. in njegovih zagovornikov zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je višje sodišče obsojenega J. L. oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka ter na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP odločilo, da potrebni izdatki in nagrada po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika bremenijo proračun.

3Vrhovno sodišče je kot pritožbeno sodišče pritožbe obsojenega J. L. in njegovih zagovornikov zavrnilo, potrdilo sodbo sodišča druge stopnje in obsojenca oprostilo plačila sodne takse ter odločilo, da potrebni izdatki in nagrada po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika bremenijo proračun.

4Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega J. L. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter kršitev 14., 22., 25. in 29. člena Ustave RS ter kršitve 6. in 14. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) ter 1. člena Protokola št. 12 k EKČP. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijane sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

5Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki v zvezi z očitkom o postavitvi drugega zagovornika po uradni dolžnosti meni, da sta nanj že odgovorili Višje sodišče v Ljubljani in Vrhovno sodišče, ki sta sicer ugotovili kršitev četrtega odstavka 70. člena ZKP, medtem ko do bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni prišlo. Med ponovljenim sojenjem je bil ves čas prisoten drugi po uradni dolžnosti postavljeni zagovornik, ugotovljena kršitev četrtega odstavka 70. člena ZKP pa ni vplivala na zakonitost sodbe. O tem imata sodbi višjega in Vrhovnega sodišča obširne in utemeljene razloge. Prav tako sta pritožbeni sodišči argumentirano odgovorili na očitek o nadaljevanju glavne obravnave v obsojenčevi odsotnosti, pri čemer sta sicer ugotovili kršitev četrtega odstavka 307. člena ZKP, ki pa ni povzročila kršitve obsojenčevih ustavnih pravic, saj je poznal vsa procesno relevantna dejstva in imel vse možnosti ukrepanja in opredeljevanja. Pritožbeni sodišči sta tudi utemeljeno zavrnili očitek o prikrajšanju pravice do obrambe zaradi nerazkritja identitete razbremenilne priče in nemožnosti njenega zaslišanja. Sklepno vrhovna državna tožilka še meni, da je izvršitev umora na grozovit način konkretno opisana v izreku prvostopenjske sodbe.

6Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

7Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma navaja, da sta Višje sodišče v Ljubljani in Vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče ugotovili v pritožbah zatrjevano kršitev četrtega odstavka 70. člena ZKP, ne sprejema pa razlogov sodišč, da ta kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ter da glavna obravnava ni bila opravljena brez oseb, katerih navzočnost na glavni obravnavi je obvezna. Po vložnikovem zatrjevanju za zagotovitev ustrezne in strokovne obrambe ne zadošča, da je bil obsojencu zgolj postavljen drug zagovornik. Ob tem vložnik navaja, da mu funkcija zagovornika po uradni dolžnosti zaradi delne razveljavitve pravnomočne sodbe s sodbo Vrhovnega sodišča Kp 6/2006 z dne 15. 11. 2006 in vrnitve v ponovno sojenje ex lege ni prenehala, kljub temu pa je sodišče prve stopnje obsojencu postavilo novega zagovornika po uradni dolžnosti, to je odvetnika B. C. Tako vložnik in obsojenec kot zagovornik B. C. so ves čas postopka opozarjali sodišče na to nepravilnost, prav tako je vložniku nerazumljiva odločitev predsednika sodišča, zato vložnik meni, da se ga je sodišče želelo na prefinjen način znebiti, ker je bil kar trikrat uspešen v postopku z rednimi oziroma izrednimi pravnimi sredstvi. Nadalje vložnik zatrjuje, da je Vrhovno sodišče neargumentirano sledilo razlogom sodišča druge stopnje, da obsojenec in zagovornik B. C. nista uspela vzpostaviti medsebojnega odnosa zaupanja, kar pa je glede na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-345/98 z dne 19. 11. 1998 eden od nujnih pogojev za učinkovito obrambo z zagovornikom. S tem v zvezi vložnik zatrjuje, da se je med njim in obsojencem v prejšnjih treh sojenjih, ki so trajala skupno več kot deset let, razvil močan odnos medsebojnega zaupanja, medtem ko je bil tak odnos med obsojencem in zagovornikom B. C. do kraja porušen. Zato je slednji celo sam vložil zahtevo za svojo razrešitev. Ob sklicevanju na odločbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) Artico v. Italy vložnik navaja, da namen EKČP ni v zagotavljanju teoretičnih in navideznih, temveč dejanskih in učinkovitih pravic. Taka obramba je bila obsojencu po vložnikovem zatrjevanju onemogočena, zaradi česar naj bi sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe iz 29. člena Ustave in tretjega odstavka 6. člena EKČP. Ob tem vložnik v zvezi s sodbo sodišča druge stopnje uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj sodišče ne bi obrazložilo, ali je zagovornik B. C. pregledal in preštudiral celoten sodni spis, ki obsega več kot 7.000 strani, koliko časa je pregledoval spis ter ali je fotokopiral tiste strani spisa, ki zagotavljajo učinkovito obrambo. Prav tako mora biti obsojencu zagotovljena strokovna obramba, ki bi jo obsojencu po lastnem mnenju lahko nudil le vložnik, zagovornik B. C. pa naj bi s podajo zahteve za njegovo razrešitev sam priznal, da ni kos celotnemu postopku. Nadalje vložnik zatrjuje, da je med obsojencem in zagovornikom B. C. obstajal konflikt, saj zagovornik B. C. v času po zaključenem prvem naroku za glavno obravnavo zaradi zdravstvenih težav ni obiskal obsojenca, ko naj bi se dogovorila o načinu obrambe in dokaznih predlogih, zaradi česar obsojenec na naslednjem naroku za glavno obravnavo ni mogel predlagati dokazov, zagovornik C. pa tudi ni zaprosil za preložitev naroka. Takrat je po vložnikovem zatrjevanju zagovornik C. dokončno izgubil obsojenčevo zaupanje, saj ga je obsojenec videl kot nezainteresiranega, pasivnega in neprofesionalnega, prizadelo pa ga je tudi zagovornikovo neustrezno postavljanje vprašanj (zato mu je obsojenec prepovedal postavljati nadaljnja vprašanja ter je zapuščal sodno dvorano). Obsojenec je sodišču večkrat predlagal, da zagovornika C. razreši, vendar s svojimi predlogi ni uspel, saj je predsednik sodišča po pregledu spisa v sklepu Su 49/2012 z dne 22.3. 2012 ugotovil, da po uradni dolžnosti postavljeni zagovornik v redu opravlja svojo dolžnost, obsojenčevi očitki o zagovornikovi neprofesionalnosti in nezainteresiranosti pa nimajo podlage v spisu. Zagovornik C. naj se s tako odločitvijo sodišča ne bi strinjal, zato je 27. 3. 2012 sam zaprosil za svojo razrešitev. Ob uveljavljanju kršitev 14., 22. in 29. člena Ustave ter 6. in 14. člena EKČP in 1. člena Protokola št. 12 k EKČP vložnik navaja, da je bil obsojenec neenako obravnavan, saj je Okrožno sodišče v Ljubljani s sklepom Su 49/2014 z dne 23. 1. 2014 ugodilo zahtevi za razrešitev zagovornika po uradni dolžnosti zaradi porušenega odnosa zaupanja med predlagateljem in zagovornikom. S tem v zvezi se vložnik sklicuje tudi na sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani BPP 1869/2009 z dne 20. 3. 2012, s katerim je predsednik sodišča ugodil prošnji za razrešitev postavljenega odvetnika, saj slednji ni dajal zadostne pomoči pri obrambi in se ni angažiral v prosilkini zadevi. Sodišče je prosilki v okviru brezplačne pravne pomoči postavilo drugega zagovornika, in sicer tistega, ki si ga je sama izbrala, kar je med drugim sodišče obrazložilo tudi s tem, da prosilkin konflikt z odvetnikom nedvomno predstavlja razlog, da odvetnik ne more več opravljati pravnega svetovanja in zastopanja v konkretni zadevi ter da učinkovito nadaljnje zastopanje ni več mogoče. Ob tem vložnik navaja, da je predsednik sodišča v navedenih primerih upošteval konflikt med zagovornikom in obdolžencem, medtem ko v obravnavanem primeru takega konflikta ni upošteval, s čimer naj bi v primerih, ki so v bistvenem enaki, sprejel različne odločitve. V zvezi z obrazložitvijo Vrhovnega sodišča vložnik navaja, da ne more natančno utemeljiti, kako bi sam zastopal obsojenca, saj mu dogajanje v sodni dvorani ni do potankosti poznano, zagotovo pa bi pričam zastavljal bolj eksplicitna vprašanja, s čimer bi se razkrila dejstva, ki so ostala nepojasnjena, kontroliral bi pisanje zapisnika, saj je mogoče, da določene stvari sploh niso bile zapisane, skratka bil bi prisoten na glavni obravnavi, njegova obramba pa bi bila tako kot v prejšnjih treh sojenjih zagotovo učinkovita.

8Pritrditi je treba stališču višjega (sodba, stran 5) in Vrhovnega sodišča kot pritožbenega sodišča (sodba, stran 5), da je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z določbo četrtega odstavka 70. člena ZKP s tem, ko je obsojencu postavilo novega zagovornika po uradni dolžnosti. Po tej določbi predsednik sodišča obdolžencu, če si v primerih obvezne obrambe sam ne vzame zagovornika, postavi zagovornika po uradni dolžnosti za nadaljnji potek kazenskega postopka do pravnomočnosti sodbe; če pa mu je bila izrečena kazen zapora trideset let ali dosmrtnega zapora, ali če je nem, gluh ali sicer nezmožen, da se sam uspešno brani, pa tudi za postopek z izrednimi pravnimi sredstvi. Sodišče prve stopnje je obsojencu 4. 4. 2003 kot zagovornika po uradni dolžnosti postavilo odvetnika B. G. V tretjem (ponovljenem) sojenju slednjemu status zagovornika po uradni dolžnosti ni prenehal s pravnomočnostjo sodbe, saj je bila obsojencu izrečena kazen 30 let zapora, zaradi česar je odvetnik B. G. omenjeni status ohranil tudi ob vložitvi izrednega pravnega sredstva. Zagovornik G. je z zahtevo za varstvo zakonitosti uspel, saj je Vrhovno sodišče s sodbo I Ips 187/2007 z dne 13. 12. 2011 pravnomočno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. S tem se je kazenski postopek zoper obsojenca nadaljeval, kar pomeni, da je odvetnik G. v tej zadevi še vedno imel status zagovornika po uradni dolžnosti na podlagi sklepa sodišča prve stopnje z dne 4. 4. 2003. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo nepravilno, ko je obsojencu v četrtem ponovljenem sojenju 27. 12. 2011 postavilo novega zagovornika po uradni dolžnosti, in sicer odvetnika B. C. Treba pa je pritrditi tudi stališču višjega (sodba, stran 5) in Vrhovnega sodišča kot pritožbenega sodišča (sodba, stran 6), da glavna obravnava ni potekala brez navzočnosti oseb, katerih navzočnost je na glavni obravnavi obvezna. Sodišče je na glavno obravnavo vabilo enega od dveh po uradni dolžnosti postavljenih zagovornikov, to je odvetnika B. C., ki se je vabilom odzval in bil prisoten na vseh narokih za glavno obravnavo. S tem v zvezi je Vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče utemeljeno presodilo, da naj obdolženec praviloma ne bi imel dveh zagovornikov po uradni dolžnosti, vendar pa gre v obravnavanem primeru za primerljiv položaj, kot je določen v drugem odstavku 68. člena ZKP. Po tej določbi se v primeru, ko ima obdolženec več zagovornikov, šteje, da je obramba zagotovljena, če v postopku sodeluje eden izmed zagovornikov. Zato zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Ob tem je po presoji Vrhovnega sodišča treba upoštevati tudi ravnanje zagovornika G. Namreč, če je slednji (sicer utemeljeno) menil, da mu status zagovornika po uradni dolžnosti ni prenehal, bi se zlasti ob upoštevanju obsojenčeve želje, da ga zagovarja prav odvetnik G., ter njegovega nestrinjanja s postavitvijo novega zagovornika po uradni dolžnosti, moral udeleževati postopka ne glede na to, da ga sodišče ni vabilo na glavno obravnavo, pri čemer bi ga o dnevu in uri obravnave lahko seznanila obsojenec ali zagovornik C. Obravnavana napaka sodišča prve stopnje pa, kot bo obrazloženo spodaj, ni prizadela učinkovitosti obsojenčeve obrambe oziroma vložnik tega ni izkazal.

9Prav tako ni utemeljeno vložnikovo zatrjevanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz četrtega odstavka 70. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP, ki naj bi vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 160/2007 z dne 10. 1. 2008 ob sklicevanju na odločbo Ustavnega sodišča U-I-204/99 z dne 12. 12. 2002 (na katero se v obravnavanem primeru sklicujeta tudi višje in Vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče) obrazložilo, da je treba primere, ko je obramba z zagovornikom nujna oziroma obvezna, ker je le tako mogoče vzpostaviti dejansko enakost strank v postopku, z vidika vprašanja, kdo izbere zagovornika, razlikovati od primerov, ko obramba ni obvezna. V isti sodbi je Vrhovno sodišče obrazložilo, da je ESČP v zadevi Croissant v. Germany zavzelo stališče, da pravica do proste izbire zagovornika kljub pomembnosti odnosa zaupanja med stranko in zagovornikom ne more biti absolutna. Pravica do izbire zagovornika je omejena v primerih brezplačne pravne pomoči in v primerih, ko je obramba z zagovornikom, postavljenim po uradni dolžnosti, v interesu pravičnosti (torej tudi v primerih obvezne formalne obrambe). Sodišča so s tem v zvezi sicer dolžna upoštevati želje obdolženca glede izbire odvetnika, ki naj v takih primerih opravlja vlogo zagovornika, vendar smejo ravnati tudi zoper obdolženčevo voljo, če obstajajo zadostni relevantni razlogi, zaradi katerih je tako ravnanje nujno in v interesu pravičnosti. Ob tem je treba še dodati, kar sta sicer navedli že tudi višje in Vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče, da je Ustavno sodišče v zgoraj citirani odločbi med drugim obrazložilo, da ne Ustava, ne EKČP (točka c) tretjega odstavka 6. člena) in Mednarodni pakt o o državljanskih in političnih pravicah (točka d) tretjega odstavka 14. člena) obdolžencu ne dajejo pravice zahtevati, da ima pravico do izbire zagovornika tudi v primerih, ko mu je ta postavljen po uradni dolžnosti. Prav tako je Ustavno sodišče v tej odločbi obrazložilo, da ZKP izrecno omejuje izbiro predsednika sodišča na odvetnike. Domneva, da so odvetniki usposobljeni v konkretnem primeru opravljati funkcijo učinkovite obrambe v kazenskem postopku, ni neizpodbojna. ZKP daje obdolžencu možnost, da zahteva razrešitev zagovornika, če ta ne opravlja v redu svoje dolžnosti. Ta postopek, v katerem lahko obdolženec to domnevo izpodbije, izpeljuje 72. člen ZKP. V primeru, ko obdolženec po četrtem odstavku 72. člena ZKP poda zahtevo za razrešitev postavljenega zagovornika, predsednik sodišča te določbe ne sme uporabiti zgolj ob jezikovni razlagi, da zagovornik ne opravlja v redu svoje dolžnosti. Uporabiti jo sme tudi v primeru, ko je zaupnost med obdolžencem in postavljenim zagovornikom omajana do takšne mere, da to ne ustreza več kriterijem, ki jih mora v luči poštenega postopka zagotavljati pravica do obrambe.

10V zvezi z zatrjevano kršitvijo pravice do obrambe, ki bi jo obsojencu po lastnem zatrjevanju lahko zagotovil le vložnik, ter v zvezi z neobstojem zaupanja med obsojencem in zagovornikom C., je treba presoditi ravnanje slednjega v obravnavanem kazenskem postopku. Že višje (sodba, stran od 5 do 9) in Vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče (sodba, stran od 7 do 9) sta utemeljeno presodili in tudi logično obrazložili, da je zagovornik C. v redu opravljal svojo dolžnost, saj se je udeleževal narokov za glavno obravnavo, opravil je več vpogledov v spis in fotokopiral listine iz spisa, soobsojencema in pričam je postavljal vprašanja, podajal je obrazložene dokazne predloge, zoper sodbo sodišča prve stopnje pa je vložil pritožbo, zato ni mogoče trditi, da je bil v postopku neprofesionalen, nezainteresiran in pasiven. Do vložnikovih trditev o tem, da bi bilo treba ugotoviti, katere listine je zagovornik C. fotokopiral, ter da bi sam vprašanja drugače postavljal, se Vrhovno sodišče ne more opredeliti (prvi odstavek 424. člena ZKP), saj vložnik ostaja le na splošni ravni in svojih trditev ne obrazloži. Po presoji Vrhovnega sodišča bi moral vložnik konkretno izkazati, da je zagovornik C. fotokopiral povsem nerelevantne listine ter da so bila njegova vprašanja nepomembna za odločitev o zadevi, in obenem pojasniti, katera vprašanja bi sam bolje zastavil, če bi želel uspeti s takim ugovorom. Ob tem je treba poudariti tudi, da sta tako zagovornik G. kot zagovornik C. v pritožbah zoper sodbi sodišč prve in druge stopnje večinoma uveljavljala enake kršitve določb kazenskega postopka in navajala podobne argumente. V zvezi z navedbami o neobstoju zaupnega odnosa med obsojencem in zagovornikom C. sta višje (sodba, stran 9) in Vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče (sodba, stran 8 in 9) na podlagi podatkov v spisu obrazložili, da je obsojenec že v prvem sojenju dvakrat zahteval razrešitev postavljenega zagovornika, pri čemer mu je sodišče prvič ugodilo, drugega postavljenega zagovornika pa je razrešilo njegove dolžnosti na podlagi pooblastila, ki ga je sodišču predložil odvetnik B. G. Obsojenec je tudi v času, ko ga je zagovarjal odvetnik G., napovedoval, da bo zapustil sodno dvorano, ter motil red na obravnavi, zaradi česar je bil 15. 4. 2005 in 22. 4. 2005 tudi odstranjen iz sodne dvorane. Zaradi opisanih ravnanj obsojenca in ravnanj zagovornika C. sodišče utemeljeno ni sprejelo obsojenčevih in vložnikovih trditev o nezaupanju v delo zagovornika C. in obstoju konflikta med njima. Pri tem vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti konkretno tudi ne pojasni, za kakšen konflikt med obsojencem in zagovornikom C. naj bi sploh šlo, zato se Vrhovno sodišče o tem bolj določno ne more opredeliti (prvi odstavek 424. člena ZKP).

11V zvezi z zatrjevanim neobstojem zaupanja med obsojencem in zagovornikom glede zatrjevane kršitve 14. in 22. člena Ustave vložnik ne more uspeti s sklicevanjem na sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani BPP 1869/2009 z dne 20. 3. 2012, saj ni podana enakost z obravnavanim primerom. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti pojasnjuje, da je v primeru, o katerem je okrožno sodišče odločilo s citiranim sklepom, obdolženka v prošnji za razrešitev zagovornika, ki ji je bil dodeljen v okviru brezplačne pravne pomoči, zatrjevala, da ji postavljeni odvetnik ni dajal zadostne pomoči pri obrambi in se v njeni zadevi ni angažiral, medtem ko je odvetnik nasprotno trdil, da je ravnal vestno, v skladu s pravno stroko in odvetniško etiko. Po vložnikovem zatrjevanju naj bi sodišče ugotovilo, da je odvetnik ravnal s potrebno skrbnostjo, kljub temu pa je ugodilo obdolženki in ji postavilo drugega odvetnika, ki si ga je obdolženka celo sama izbrala. V obravnavanem primeru je okrožno sodišče ugotovilo, da je postavljeni zagovornik B. C. v redu opravljal svojo dolžnost, obsojenčevo zahtevo za razrešitev zagovornika pa je ocenilo tudi z vidika preteklega obsojenčevega ravnanja v prejšnjih treh sojenjih, ki je opisano že v točki 10 te sodbe. S tem v zvezi sta višje in Vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče logično in razumno utemeljeno presodili, da gre pri obsojenčevem izražanju nestrinjanja s postavljenim zagovornikom, češ da mu ne zaupa, za zlorabo procesnih pravic. Prav v tem pa se obravnavani primer razlikuje od primera, na katerega se sklicuje vložnik. Vložnikovo sklicevanje na sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani Su 49/2014 z dne 23. 1. 2014 ni utemeljeno, saj je bil ta sklep sprejet skoraj eno leto in pol po zaključku četrtega sojenja obsojenemu J. L. pred sodiščem prve stopnje. Namreč, ni mogoče trditi, da je bil obsojenec v času odločanja o njegovih procesnih pravicah neenako obravnavan v primerjavi z bodočim primerom.

12Vložnikova navedba, da je „Vrhovno sodišče potrdilo, da je bila glavna obravnava opravljena brez navzočnosti oseb, katerih navzočnost na glavni obravnavi je nujna“, je zgrešena, saj Vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče česa takega ni ugotovilo. Tako višje (sodba, stran 5, točka 7) kot Vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče (sodba, stran 6, točka 10) sta presodili, da glavna obravnava ni bila opravljena brez oseb, katerih navzočnost je na glavni obravnavi nujna, saj je bil na glavni obravnavi ves čas prisoten obsojenčev zagovornik B. C. Zato sodišči nista ugotovili zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

13Neutemeljene so tudi vložnikove trditve, da bi moralo sodišče v skladu s četrtim odstavkom 307. člena ZKP izdati sklep, s katerim bi ugotovilo, ali so med obsojenčevim protestnim odhodom iz sodne dvorane podani razlogi za sojenje v nenavzočnosti. Iz sodb sodišč prve, druge in tretje stopnje ter iz podatkov v spisu je razvidno, da je obsojenec med sojenjem, potem ko je bil na obravnavo pravilno vabljen in so ga na sodišče pripeljali pravosodni policisti, večkrat zapustil sodno dvorano z obrazložitvijo, da na obravnavi ni prisoten njegov zagovornik po uradni dolžnosti, ki si ga je sam izbral. Sodišče je tak razlog za zapustitev sodne dvorane štelo za neupravičen, zato je v zvezi z obsojenčevo zapustitvijo sodne dvorane v zapisnik o glavni obravnavi vsakič zapisalo zgolj ugotovitev o tem. Pred tem je bil obsojenec že zaslišan, na glavni obravnavi je bil ves čas prisoten njegov zagovornik, na glavni obravnavi pa so se izvajali isti dokazi kot že v prejšnjih treh sojenjih. Sodišče prve stopnje je obsojencu (in tudi drugim strankam v tem postopku) izročilo tako prepise zvočnih posnetkov narokov ter zapisnike o glavni obravnavi, po vsakem povratku v sodno dvorano ga je sodišče seznanilo s potekom postopka oziroma izvedenimi dokazi, v zvezi s katerimi je obsojenec kljub odhodu iz sodne dvorane podajal pripombe in pojasnila. Ob povedanem je pravilna presoja sodišč prve (sodba, stran 14), druge (sodba stran od 9 do 11) in tretje stopnje (sodba, stran 10 in 11), da zaradi obsojenčevih samovoljnih odhodov iz sodne dvorane ni prišlo do kršitve njegove pravice do obrambe, saj se je tej pravici prostovoljno odrekel. Vendar pa Vrhovno sodišče drugače kot višje in Vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče v izpodbijanih sodbah ne ugotavlja kršitve določbe četrtega odstavka 307. člena ZKP. Namreč, v obravnavanem primeru je bil obsojenec pravilno vabljen na naroke za glavno obravnavo ter so ga na sodišče iz zapora privedli pravosodni policisti, zato ne gre za primere, navedene v prvem in drugem odstavku tega člena. Potem ko je sodišče ugotovilo, da so podani pogoji za izvedbo naroka za glavno obravnavo in se je ta že začel, je obsojenec prostovoljno zapustil sodno dvorano, se je po lastni volji odrekel možnosti sodelovanja na glavni obravnavi. Po presoji Vrhovnega sodišča je v obravnavanem primeru prišlo do podobne procesne situacije kot v primeru, ko sodišče obdolženca napoti iz sodne dvorane zaradi zagotovitve discipline (prvi odstavek 302. člena ZKP). V takem primeru pa sodišču zaradi obdolženčeve nenavzočnosti ni treba sprejeti posebnega sklepa iz četrtega odstavka 307. člena ZKP. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

14V zvezi s kršitvijo pravice do obrambe vložnik navaja, da je obramba v prejšnjih sojenjih kot razbremenilni dokaz predlagala razkritje identitete osebe, ki je 13. 1. 2000 kriminalistu S. posredovala za obsojenca razbremenilne informacije o tem, da naj bi bil pokojni M. T. najprej umorjen in šele kasneje odvržen v Savo ter da je pri kaznivem dejanju sodeloval soobsojeni Z. V. Uradni zaznamek, v katerem je zapisana izjava anonimne osebe kriminalistu S., je za obsojenca razbremenilen, saj taka izjava zavrača očitek sodišča, da je bil M. T. umorjen z utopitvijo. Zaslišanje anonimne osebe bi obsojenca nedvomno opralo krivde. Po vložnikovem zatrjevanju sodišče prve stopnje take razbremenilne izjave ni hotelo upoštevati kot dokaz, obrambi pa ni bila dana možnost zaslišati anonimno pričo, sprva zato, ker ni bila razkrita njena identiteta, kasneje pa zaradi smrti te osebe. Zaradi spoštovanja načela enakosti orožij bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati omenjeni uradni zaznamek kot dokaz. S tem v zvezi vložnik nato navaja, da je sodišče druge stopnje ta uradni zaznamek upoštevalo, kljub temu pa vztraja pri zatrjevanju, da je bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe iz 29. člena Ustave v zvezi s pravico do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Če bi sodišče prve stopnje v prejšnjih sojenjih odredilo razkritje identitete anonimne osebe, ki je bila takrat še živa, bi jo obramba imela možnost zaslišati, dobila pa bi tudi možnost predlagati še druge razbremenilne priče in dokaze.

15Na tak, že v pritožbah uveljavljan očitek, sta višje (sodba, stran 21 in 22) in Vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče (sodba, stran 13) logično in razumno utemeljeno odgovorili, da je sodišče omenjenega kriminalista zaslišalo ter pri policiji opravilo poizvedbe o identiteti anonimne osebe, ki pa jih je policija zavrnila. V četrtem sojenju je predsednik višjega sodišča po zaslišanju kriminalista S., ki ni izpovedal o identiteti anonimne osebe, katere izjavo je zapisal v uradni zaznamek z dne 13. 1. 2000, minister za notranje zadeve pa ga ni odvezal dolžnosti varovanja tajnosti podatkov, v skladu z odločbo Ustavnega sodišča U-I-271/08 z dne 24. 3. 2011 uvedel postopek odločanja o odvezi varovanja tajnih podatkov ter odredil, da se kriminalista S. ne odveže dolžnosti varovanja tajnih podatkov o identiteti osebe, ki mu je dala omenjeno izjavo. Obenem je predsednik višjega sodišča ugotovil, da je ta oseba umrla. Zato sta sodišči druge in tretje stopnje ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 294/2006 z dne 22. 2. 2007 utemeljeno presodili, da je obramba s tem, ko je predlagala ugotovitev identitete anonimne osebe in njeno zaslišanje, predlagala izvedbo dokaza, ki ga ni bilo mogoče izvesti. S tem ni bila kršena obsojenčeva pravica do zaslišanja razbremenilne priče. Ob tem Vrhovno sodišče le še dodaja, da vložnik v tej zahtevi za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati kršitev, do katerih naj bi prišlo v prejšnjih treh sojenjih, saj sta lahko predmet presoje le sodni postopek in pravnomočna sodba iz četrtega sojenja.

16Vložnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo je sodišče po njegovem zatrjevanju storilo s tem, ko ni obrazložilo, s katerim konkretnim ravnanjem je obsojenec izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja umora na grozovit način, s kolikšno mero krutosti je izvršil umor, v čem ta krutost presega običajno krutost in kakšna naj bi sploh bila običajna krutost. Prav tako sodišče ni opisalo intenzitete trpljenja, ki naj bi ga doživljala žrtev. Sodišče prve stopnje po vložnikovem zatrjevanju tudi ni obrazložilo objektivnih in subjektivnih znakov, ki so potrebni, da se obravnavano kaznivo dejanje opredeli kot umor na grozovit način. S tem v zvezi vložnik navaja, da gre pri obsojenčevem ravnanju, ko je pokojnega M. T. zvezal, obtežil z betonskima blokoma in ga vrgel v reko, vendar T. ni potonil, za neuspel poskus umora. S tem, ko je obsojenec naknadno pokojnemu T. tiščal glavo pod vodo, dokler ni utonil, je po vložnikovih navedbah pokojniku le skrajšal muke. Vložnik nadalje navaja, da v sodbi sodišča druge stopnje ni najti razlogov o obsojenčevem izživljanju in brezčutnosti pri storitvi umora.

17Vrhovno sodišče je v sodbi Kp 2/2010 z dne 3. 9. 2010 med drugim obrazložilo, da je grozovit način izvršitve kaznivega dejanja podan tedaj, ko je s storitvijo dejanja oškodovancu povzročeno posebno trpljenje ali bolečine, ki po svoji intenziteti presegajo tiste, ki so značilne za vsako od teh kaznivih dejanj, pri čemer pa morajo kazati, da je storilec pri takem ravnanju brezčutno užival ali se kako drugače izživljal. Objektivna sestavina se kaže v ravnanju, s katerim storilec žrtvi povzroča trpljenje, strah ali bolečine, ki presegajo običajni način storitve takega kaznivega dejanja, subjektivna komponenta pa v zavesti storilca, da žrtvi povzroča hudo trpljenje ali v zavesti o možnosti povzročanja takega trpljenja in hotenju oziroma privolitvi nanj.

18Sodišča prve (sodba, stran 37), druge (sodba, stran 17 in 18) ter tretje stopnje (sodba, stran 15 in 16) so pravno oceno obsojenčevega ravnanja oprla na dejstva, da je bil pokojni oškodovanec tri dni pred utopitvijo ugrabljen in tri dni zaprt v neki hiši, nato je bil pri polni zavesti pripeljan do reke Save, pri čemer je bilo slišati njen tok, čez oči pa je imel prevezan trak, zaradi česar je oškodovanec upravičeno sklepal, da se bo z njim zgodilo nekaj hudega; nato je obsojenec pokojnega oškodovanca pripeljal do reke, ga preko celega telesa zvezal z vrvjo ter ga obtežil z dvema deset kilogramskima betonskima blokoma in ga vrgel v vodo, vendar oškodovanec ni potonil, temveč se je skušal rešiti, saj se je dvignil in se skušal nekako gibati po vodi, nakar ga je obsojenec ponovno porinil v vodo in ga tiščal pod vodo toliko časa, da se je potopil. Iz takih navedb so razvidni tako objektivni kot subjektivni znaki, zaradi katerih je obsojenčevo dejanje mogoče opredeliti kot umor na grozovit način. Po presoji Vrhovnega sodišča so sodišča pri tem posebej izpostavila trajanje in stopnjevanje obsojenčevega izživljanja nad pokojnim oškodovancem, ki je v negotovosti in agoniji prišel do spoznanja, kakšen je obsojenčev končni namen. Šlo je torej za fizično, še bolj pa psihično trpljenje oškodovanca, ki mu ga je povzročil obsojenec, in sicer tako v obliki strahu, nemoči, negotovosti in zavedanja, kaj mu grozi. Z zgornjim opisom sodišča niso obrazložila le objektivnih okoliščin, v katerih je bil storjen umor, temveč so poudarila predvsem obsojenčev subjektivni odnos do oškodovancu povzročenega trpljenja. Obsojenčeva, po intenzivnosti stopnjujoča se ravnanja kažejo tako na njegovo zavest o tem, da pokojnemu oškodovancu povzroča trpljenje in agonijo, kot na njegovo hotenje izživljati se nad pokojnim oškodovancem. Zato so sodišča utemeljeno presodila in logično obrazložila, da okoliščine, v katerih je bil storjen obravnavani umor, po intenziteti presegajo okoliščine, ki so običajne pri umoru z utopitvijo. S tem bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

19Zgoraj povzete okoliščine ob storitvi umora je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi zagovorov soobsojenih Z. V. in M. K., izpovedbe V. P. in njene „kronologije“, izvedenskega mnenja dr. P. K., videoposnetka o ogledu kraja najde trupla. Z navedbami, da je sodišče prve stopnje napačno sklepalo o obsojenčevem namenu povzročati bolečine pokojnemu oškodovancu ter da ni nobenih dokazov o obsojenčevem namenu povzročati trpljenje, vložnik ne more uspeti, saj na ta način podaja lastno dokazno oceno, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP). S tem v zvezi je najti razloge in navedbo dokazov tako v sodbah sodišča prve (stran 57, točka 37) in druge stopnje (stran 17 in 18) kot tudi v sodbi Vrhovnega sodišča kot pritožbenega sodišča (stran 16 in 17, točka 43). Prav tako ni mogoče pritrditi vložnikovemu zatrjevanju, da bi zgolj izvedenec medicinske oziroma psihološke stroke lahko ugotovil, ali so podani objektivni in subjektivni znaki kvalificirane oblike kaznivega dejanja umora. S tem v zvezi Vrhovno sodišče pritrjuje stališču, zavzetem v sodbah višjega (stran 18, točka 28) in Vrhovnega sodišča kot pritožbenega sodišča (stran 15, točka 37), da za ugotavljanje takih okoliščin praviloma ni potrebno posebno strokovno znanje, saj gre za razlago kazenskega zakona, kar pa je v pristojnosti sodišča. S takimi navedbami vložnik pod videzom bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 248. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP uveljavlja nedovoljeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

20Končno vložnik uveljavlja še kršitev pravice do obrambe iz d) točke tretjega odstavka 6. člena EKČP in 29. člena Ustave z navajanjem, da obsojenec ni imel možnosti postavljati vprašanj soobsojenima Z. V. in M. K. ki sta zoper njega podala obremenilni izjavi, na kateri se izključno opira izpodbijana pravnomočna sodba. Ob tem se vložnik sklicuje na zapisnike o glavni obravnavi, iz katerih naj bi bilo razvidno, da soobsojenca nista želela odgovarjati na vprašanja obsojenca in njegovega zagovornika. Po vložnikovih navedbah sta soobsojenca nekajkrat sicer res odgovorila na nekaj vprašanj obrambe, vendar večinoma nista hotela odgovarjati in to ravno takrat, ko je šlo za ključna vprašanja, namenjena ugotavljanju njune verodostojnosti. Soobsojenca sta odgovarjala le na tista vprašanja, na katera sta lahko odgovorila brez škode zase, na vprašanja, z odgovori na katera bi koristila obsojencu in škodovala sebi, pa nista hotela odgovarjati.

21Na tak, že v pritožbah uveljavljan očitek sta višje (sodba, stran 20) in Vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče (sodba, stran 11 in 12) odgovorili, da sta soobsojena Z. V. in M. K. odgovarjala na vprašanja obsojenčevih zagovornikov v prvem in četrtem sojenju, soobsojeni V. je v četrtem sojenju odgovarjal tudi na obsojenčeva vprašanja, soobsojenemu K. pa obsojenec v četrtem sojenju ni postavljal vprašanj, čeprav mu je predsednica senata dala to možnost. Zato sta sodišči zaključili, da je obramba imela možnost soočenja z avtorjema obremenilnih izjav, poleg tega pa se izpodbijana pravnomočna sodba ne opira izključno na ti izjavi, ampak tudi na izpovedbo V. P. in njeno „kronologijo“. Taki razlogi višjega in Vrhovnega sodišča kot pritožbenega sodišča so logični in razumno utemeljeni, saj so oprti tako na podatke v spisu kot na sodno prakso Vrhovnega sodišča (I Ips 58924/2011 z dne 30. 5. 2013), Ustavnega sodišča (Up-719/03 z dne 9. 3. 2006) in Evropskega sodišča za človekove pravice (Luca v. Italy). Na naroku za glavno obravnavo 13. 3. 2012 je sodišče, potem ko je obsojeni J. L. podal svoj zagovor, v njegovi navzočnosti in navzočnosti njegovega zagovornika zaslišalo obsojenega Z. V. Slednjemu sta tako obsojenec kot njegov zagovornik postavljala vprašanja, na katera je obsojeni V. tudi odgovoril. Dne 27. 3. 2012 na naroku za glavno obravnavo je sodišče zaslišalo obsojenega M. K. Na tem naroku sta bila prisotna obsojenčev zagovornik C. in obsojenec, vendar je slednji izjavil, da ne želi prisostvovati glavni obravnavi, zaradi česar je po lastni volji v spremstvu pravosodnih policistov zapustil sodno dvorano. Potem ko je obsojeni M. K. podal svoj zagovor, mu je obsojenčev zagovornik postavil več vprašanj. Ob povedanem tako ni utemeljen vložnikov očitek, da se obramba ni imela možnosti soočiti z avtorjema obremenilnih izjav. Položaj, v katerem obsojenec soobsojenemu K. ni mogel postavljati vprašanj, pa je s prostovoljnim odhodom iz sodne dvorane povzročil obsojenec sam. Prav tako je treba dodati, da se izpodbijana pravnomočna sodba opira tudi na izpovedbo V. P. in njeno „kronologijo“. Pri tem je relevantno zlasti, da je pričin zapis dogodka nastal v krajšem času po umoru, ko je soobsojeni Z. V. priči V. P. povedal za dogajanje ob Savi. S tem je izključena možnost, da bi bila zapis dogodka in izjava priče prilagojena zagovoroma Z. V. in M. K. v času sojenja. Zatrjevana kršitev pravice do obrambe ni podana.

C.

22Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega J. L. na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

23Ob podatkih o obsojenčevem premoženjskem stanju, razvidnih iz sodbe sodišča prve stopnje, ter ob upoštevanju, da je obsojenec na prestajanju dolgotrajne kazni zapora, je Vrhovno sodišče na podlagi 98. a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP obsojenca oprostilo plačila sodne takse.