68. člen ZKP

Pritožbeno izraženemu stališču o odsotnosti kolizije interesov obrambe vsled sorodstvenega razmerja med obdolženci ne gre slediti. Če je pri kaznivem dejanju udeleženih dvoje ali več obdolžencev, je praviloma podana kolizija njihovih interesov obramb, saj je lahko nekaj, kar je v korist enega obdolženca, v škodo drugega.

Neupoštevne so pritožbene navedbe, da odvetniška pisarna nikoli ni zastopala družbe C. d.o.o. oz. da odvetniška kandidatka ni bila prisotna kot zagovornica obdolžene pravne osebe. S podeljenim pooblastilom se namreč izkazuje upravičenje za zastopanje oziroma zagovarjanje, zato organ, pred katerim teče postopek, zagovornika začne obravnavati kot subjekt postopka in mu prizna procesna upravičenja, ko predloži ustrezno pooblastilo. Ravno okoliščina, da je družba C. d.o.o. že dala pooblastilo Odvetniški družbi A., je za pritožbeno sodišče bistveno pri presoji, da ta odvetniška družba ne more zagovarjati še soobtoženega B. B. S tem, ko je družba C. d.o.o. podala pooblastilo odvetniški družbi, se je med njima vzpostavilo zaupno razmerje, na podlagi katerega je povsem utemeljeno sklepati, da je prišlo tudi do komunikacije, izmenjave informacij in dogovarjanja. Tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da pooblaščena odvetniška družba nikoli ni zagovarjala obtožene družbe C. d.o.o., posledično pa ni nobenega dvoma, da ista odvetniška družba ne more zagovarjati soobtoženca B. B.

Neutemeljeni so pritožbeni očitki o kršitvi 339. in 355. člena ZKP, ki se nanašajo na izvajanje dokazov, t.j. da naj bi izpodbijana sodba temeljila na dokazih, ki jih sodišče ni izvedlo na glavni obravnavi. Pritožnik svoje trditve utemeljuje s trajanjem branja listinskih dokazov, t.j. s časom, ki izhaja iz posameznih zapisnikov narokov glavne obravnave, ki ne omogoča branja zabeleženega obsežnega gradiva, da je bilo branje po vsebini zgolj formalen vnos opisa listin v zapisnik. Glede branja listin na naroku glavne obravnave 25. 8. 2021 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je senat vpogledal in prebral tri kazenske spise in dve izjavi N. N., kar je zgolj na videz obsežno in to ni moglo ostati neznano niti pritožnikom. Gre namreč za tri, iz predmetnega postopka izločene kazenske zadeve, soobtoženih L. L. (XX K 10668/21), M. M. (XX K 2738/21) in N. N. (X K 8327/21), ki so krivdo po obtožbi priznali (obtožena L. L. in M. M. sta sklenila sporazum, N. N. pa je krivdo priznal na PON) in jim je bila že izrečena sodba. V tem smislu je branje teh kazenskih zadev po vsebini seznanitev s priznanji krivde soobtoženih in izdanimi sodbami, sodbe pa tudi sicer niso dokaz temveč pravno dejstvo

Ista kazenska zadeva po prvem odstavku 68. člena ZKP je torej po oceni pritožbenega sodišča, podana le, če zoper soobdolženca teče enoten postopek. Prav tako gre za isto kazensko zadevo, kadar je bil iz prej enotne zadeve zoper enega obdolženca postopek izločen ali kadar obstajajo pogoji za združitev postopkov zoper več oseb po določbah 32. člena ZKP. V obravnavani zadevi pa ni podana nobena od izpostavljenih situacij, saj kot je že rečeno, se zoper osumljenega A. A. kazenski postopek sploh ni vodil. Ob navedenem pa je nenazadnje potrebno izpostaviti tudi okoliščino, da je stališče prvostopnega sodišča v izpodbijanem sklepu vprašljivo tudi iz stališča nesorazmernega posega v ustavno pravico do zagovornika po lastni izbiri, kar v pritožbi izpostavlja obdolženkin zagovornik. Ob navedenem tudi ni prezreti, da je pritožbi priložena tudi lastnoročno podpisana izjava A. A., da slednji soglaša, da odvetnik C. C. iz Odvetniške pisarne D. d.o.o. v predmetni kazenski zadevi zastopa obdolženo B. B.

Nepravilno ravnanje odvetnika ne sme pomeniti prikrajšanja obdolženčeve ustavne pravice do pravnega sredstva.

Pravice do zagovornika po lastni izbiri kot pravnega jamstva v 29. členu Ustave ni mogoče razlagati tako, da bi morala biti obdolžencu dosledno zagotovljena možnost, da ga bo v kazenskem postopku zastopal izbrani zagovornik. Pravica do obrambe s pomočjo zagovornika bo namreč lahko učinkovita le, če zagovornika pri obrambi obdolženca ne bodo omejevali interesi drugih obdolžencev. Po mnenju pritožbenega sodišča zato za zavrnitev možnosti zastopanja po 68. členu ZKP zadošča, če so izkazane okoliščine, ki kažejo na možnost konflikta interesov in da gre zato za neovržno zakonsko domnevo, da je kolizija interesov obrambe pri soobdolžencih v isti kazenski zadevi vselej podana, zato ni dopustno dokazovati, da v konkretnem primeru ni takšne kolizije.

Povsem pravilno je tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na komentar k 68. členu ZKP, v katerem je navedeno, da v primeru, ko teče kazenski postopek zoper več soobdolžencev, ne more zagovornik, ki je zagovarjal enega obdolženca, kasneje v istem postopku zagovarjati drugega obdolženca, to pa bi bilo tudi v nasprotju s 5. členom Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv), po katerem odvetnik v isti stvari ne more zastopati stranke, če je zastopal nasprotno stranko. Takšnemu položaju namreč ustreza situacija, ko bi zagovornik v istem kazenskem postopku zastopal dva soobdolženca, katerih interesi obrambe so že po naravi stvari v koliziji in bi tako zaupne informacije, ki jih je dobil od prvega obdolženca, lahko uporabil v njegovo škodo, zato da bi koristil soobdolžencu, ki ga kasneje zagovarja. Res je, da je pravica do proste izbire zagovornika ena od temeljnih obdolženčevih pravic, vendar pa le-ta, kljub pomembnosti odnosa zaupanja med stranko in zagovornikom, ni in niti ne more biti absolutna, še zlasti v primerih, kjer prihaja do kolizije interesov obrambe v postopkih z več obdolženci. Sodišče mora tako v razumnih mejah omogočiti pravico do proste izbire zagovornika, pri tem

Obtožena pravna oseba C. d.o.o. in obtoženec A. A. sta izbrala vsak svojega zagovornika, ki opravljata dejavnosti ločeno in ki za komunikacijo uporabljata vsak svoje interne komunikacijske kanale, zato ni nobene podlage za ugotovitev, da gre za odvetnika, ki opravljata delo v isti odvetniški pisarni. Zgolj dejstvo, da odvetnika opravljata dejavnost na istem poslovnem naslovu, v isti poslovni stavbi z enotno telefonsko centralo, ne more biti okoliščina, na podlagi katere bi bilo mogoče enemu izmed njiju odreči zagovarjanje v tem kazenskem postopku.

Glede na to, da bi dosledno upoštevanje določila prvega odstavka 68. člena ZKP v obravnavani zadevi pripeljalo do situacije, v kateri bi obsojenec zaradi zagovornikovega neupoštevanja omenjenega določila, ostal brez možnosti vložitve izrednega pravnega sredstva, je Vrhovno sodišče sprejelo v obravnavo predmetno zahtevo. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje posebej presojalo obstoj hudodelske združbe v delu, ki se je nanašal na ravnanja, očitana obsojencu. Hkrati je presojalo tudi njegovo zavedanje sodelovanja v hudodelski združbi, zato zgolj razveljavitev sodbe za enega izmed članov hudodelske združbe ne more imeti vpliva na obstoj hudodelske združbe in obsojenčevo sodelovanje v njej ter na pravno kvalifikacijo dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1. Glede na navedeno uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni podana.

Odvetnik v isti stvari ne more zastopati stranke, če je zastopal nasprotno stranko, pri čemer takemu položaju ustreza situacija, ko bi zastopal v istem kazenskem postopku dva soobdolženca, katerih interesi obrambe so že po naravi stvari v koliziji.

Sodišče prve stopnje se v razlogih napadenega sklepa pravilno sklicuje na Komentar ZKP (GV Založba, Ljubljana 2004, stran 158), v katerem je navedeno, da v primeru, ko teče kazenski postopek zoper več soobdolžencev, ne more zagovornik, ki je zagovarjal enega obdolženca, kasneje v istem postopku zagovarjati drugega obdolženca. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje bi to bilo v nasprotju tudi s 5. členom Zakona o odvetništvu (ZOdv). Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da za isto kazensko zadevo ne gre samo tedaj, ko zoper soobdolžence teče enoten postopek po določbi 32. člena ZKP, temveč tudi v primeru izločitve postopka zoper posameznega obdolženca.

Če je pri kaznivem dejanju udeleženih dvoje ali več obdolžencev, je praviloma podana kolizija njihovih interesov obramb, saj je lahko nekaj, kar je v korist enega obdolženca, v škodo drugega. Gre tako za neovrženo zakonsko domnevno, da je kolizija interesov obrambe pri soobdolžencih v isti kazenski zadevi vselej podana, zato ni dopustno dokazovati, da v konkretnem primeru ni takšne kolizije.

Predpise iz časa med drugo svetovno vojno in po njej tako imenovane „predustavne predpise“ se presoja s stališča skladnosti s tedaj veljavnimi ustavnimi in splošnimi pravnimi načeli, ki so jih uporabljali civilizirani narodi. Tudi akte organov medvojne oblasti je treba presojati po kriteriju ali so bili v skladu s takratnimi civilizacijskimi oziroma splošnimi pravnimi načeli. Na podlagi odločb Ustavnega sodišča (U-I-6/93, U-I-24/04, U-I-249/96 in Up 133/96) in Vrhovnega sodišča (I Ips 62/95, Ips 192/97, 242/97, Ips 108/98 in Ips 290/2005) je (ustavnosodna praksa) mogoče ugotoviti, da sta Ustavno in Vrhovno sodišče obravnavali sodišča, ki jih je z odlokom ustanovil Glavni štab NOV in POS (Narodnoosvobodilne vojne in Partizanskih odredov Slovenije) kot sodišče, ki so delovala med drugo svetovno vojno. Izredno vojaško sodišče z Odlokom ni bilo ustanovljeno samo za en primer. Sodišče je bilo formirano za vse slovensko ozemlje, določeno je bilo, da vojaško sodišče sestoji iz petih članov, ki jih imenuje Glavni štab NOV in POS s posebnim dekretom. Izredno vojaško sodišče je bilo del ureditve takratnih oblasti. Zato je to sodišče po načinu formiranja, odločitvi o sestavi se

Če zahteva povrnitev potrebnih izdatkov in nagrade več zagovornikov, mora obdolženec sodišču sporočiti, ali naj se potrebni izdatki in nagrada odmerijo po deležih za vsakega zagovornika. Sicer ni mogoče izključiti, da bi v izjemnih primerih (npr. zaradi zagotavljanja enakosti orožij) v kazenskem postopku lahko bila potrebna obramba obdolženca z več kot enim zagovornikom, vendar mora dejstva in okoliščine, da gre za tak primer, ob predložitvi zahtevka za povrnitev stroškov izkazati in utemeljiti obdolženec.

Pravica obdolženca do zagovornika po lastni izbiri ni absolutna. Sodišče je dolžno omogočiti pravico do proste izbire zagovornika v razumnih mejah; v vsakem konkretnem primeru mora presoditi, ali in v kakšni meri omejitev te pravice vpliva na obsojenčevo pravico do obrambe in ali je v sorazmerju z zagotavljanjem učinkovitega izvajanja kazenskega postopka. Situacija, ko je obdolženec v istem kazenskem postopku hkrati zagovornik soobdolženca, predstavlja kolizijo interesov, zaradi katere ni mogoče zagotoviti poštenega in učinkovitega izvajanja kazenskega postopka.

Pravica do obrambe z zagovornikom in pravica do postavitve zagovornika po uradni dolžnosti sta ločeni samostojni pravici in le v primeru pravice obdolženca do obrambe z zagovornikom si lahko obdolženec izbere zagovornika sam. Ker so bili ves čas sojenja v nenavzočnosti podani formalni pogoji, izpolnjen pa je bil tudi materialni pogoj, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je obtoženec zavestno in hote tvegal sojenje v nenavzočnosti oziroma se je pravici biti sojen v navzočnosti odpovedal, zato zatrjevana kršitev po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni izkazana.

S tem, ko je obsojenka na prvem naroku za glavno obravnavo po zaslišanju in po seznanitvi z nadaljnjimi poteki glavne obravnave po odmoru obravnavo brez pojasnila zapustila in ni pristopila na noben narok več, se je s konkludentnim ravnanjem odrekla sojenju v navzočnosti.

Zaključek sodišča prve stopnje, da je sodišče "prepričano, da so se obtoženci vnaprej dogovorili, da bodo prikazali prometno nesrečo, obtoženec, čigar brat je vozil njegovo vozilo, pa je na to pristal, saj je prevzel vozilo", je glede predhodnega dogovora med obsojenci in soudeležbe soobsojencev povsem arbitraren in neobrazložen.

Če je sodišče obsojencu (v izogib zavlačevanju postopka) za zagovornika po uradni dolžnosti postavilo istega odvetnika, ki je zagovarjal tudi druge obdolžence v drugih povezanih kazenskih postopkih, ni kršilo interesov obrambe, saj je bil postopek zoper soobdolžence, ki je bil izločen, takrat že končan, na narokih za glavno obravnavo (razen na dveh) pa je bila navzoča tudi s strani obsojenca pooblaščena zagovornica.

Sodišču ni mogoče očitati pristranskosti zgolj zaradi tega, ker je izvedenstvo zaupalo izvedenki, ki je zaposlena na Centru za kriminalistično tehnične preiskave. Če se z odločbo ustavnega sodišča pravnomočna sodba razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje, se določbe KZ in ZKP o zastaranju uporabijo le, če je kazenski pregon zastaral že pred pravnomočnostjo sodbe, ki je bila razveljavljena. Institut nadaljevanega kaznivega dejanja bi bil v neskladju z načelom zakonitosti, če bi v škodo obdolženca spreminjal obseg inkriminacij oziroma njihov domet ter kaznovalni okvir do te mere, da obdolženec ne bi mogel predvideti, katera od njegovih dejanj bodo imela kazenskopravne posledice in kakšna grožnja s kaznijo spremlja taka ravnanja.