VSRS delna sodba in sklep II Ips 72/2013

I. Reviziji se ugodi in

1. se sodba sodišča druge stopnje v II. točki izreka delno tako spremeni, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki še 26.700,00 EUR (skupaj s prisojeno odškodnino v I. točki izreka sodbe sodišča druge stopnje torej 57.350,80 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2008 dalje do plačila,

2. glede presežka zahtevane odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 99.449,20 EUR in stroškov postopka pa se sodbi sodišč druge (II., III., IV. točka izreka) in prve stopnje (II. in III. točka izreka) razveljavita ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 5.850,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2008 dalje do plačila. V presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi o stroških postopka. Ugotovilo je, da sta za prometno nesrečo v enakem razmerju (vsak v 50 %) soodgovorna tožnik in zavarovanec toženke. Sodišče je za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem priznalo odškodnino v višini 25.000,00 EUR, za strah 4.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 40.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi skaženosti 6.000,00 EUR. Upoštevajoč tožnikov delež soodgovornosti in že plačano akontacijo (ki je valorizirana na dan izdaje sodbe znašala 31.649,20 EUR) je tako naložilo toženki plačilo 5.850,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženki naložilo plačilo 30.650,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2008 dalje do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zmanjšalo je tožnikov delež soodgovornosti na 30 %. Obrazložilo je, da je zavarovancu toženke pripisati večjo težo kršitev cestnoprometnih predpisov in stopnjo nevarnosti obratovanja tovornega vozila. Zvišalo je odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem na 35.000,00 EUR, za strah na 7.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi skaženosti na 7.000,00 EUR. Kot primerno pa je ocenilo višino odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 40.000,00 EUR. Upoštevajoč tožnikov delež soodgovornosti in že plačano akontacijo je naložilo toženki plačilo 30.650,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, da se reviziji ugodi in spremeni sodbi sodišč druge in prve stopnje v smislu revizijskih navedb oziroma podrejeno, da se sodba sodišča druge stopnje ali sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita ter zadeva vrne sodišču druge ali prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje pri odločanju o temelju tožbenega zahtevka sploh ni upoštevalo pravnomočne kazenske sodbe, s katero je bil voznik tovornega vozila S. K. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti. Že iz tega izhaja, da je za prometno nesrečo v celoti odgovoren voznik tovornega vozila. Sodišče bi moralo tudi upoštevati v kazenski sodbi ugotovljena dejstva (med drugim, da se je tovorno vozilo premikalo s hitrostjo 92 km/h). Sodišče je tudi storilo bistveno kršitev določb postopka, ker je zavrnilo na zadnjem naroku glavne obravnave predložene dokaze (odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - v nadaljevanju ZPIZ in izvedensko mnenje Invalidske komisije II. stopnje). Ne strinja se s sodiščem druge stopnje, da ta nepravilnost ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodne odločbe, saj je tožnik z navedenimi dokazi podkrepil svoj predlog, da je potrebna dopolnitev izvedenskega mnenja oziroma neposredno zaslišanje izvedenke oftamologinje dr. med. B. D. glede njenega mnenja, da tožnikov slabši vid ni v vzročni zvezi s prometno nesrečo. Izvedenka tudi ni odgovorila na nekatera njegova vprašanja. Nasprotuje ugotovljeni soodgovornosti tožnika. Uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava glede višine odškodnine.

4Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija je utemeljena.

6Nižji sodišči sta ugotovili naslednja dejstva glede temelja odškodninske obveznosti, na katera je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP):

- tožnik se je dne 28.11.2007 poškodoval kot voznik motornega vozila, ko se je iz parkirnega prostora oziroma iz dovozne ceste, ki pripelje z ograjenega parkirišča trgovsko-servisnega objekta (kjer je bil zaposlen), vključeval levo na prednostno cesto,

- zavarovanec toženke kot voznik tovornega vozila s priklopnikom je bil nasprotni udeleženec v tej prometni nezgodi in je vozil po prednostni cesti, in sicer na nasprotnem pasu, na katerega se je želel vključiti tožnik,

- na obeh straneh prednostne ceste so označena parkirna mesta,

- tožnikovo vozilo je bilo ob trčenju v fazi zavijanja levo, vendar se je skoraj v celoti že nahajalo na vozišču, na katerega je zavijalo, na vozišču, po katerem je pripeljalo tovorno vozilo, se je nahajalo le še z zadnjim levim vogalnim delom (0,3 m levo od sredinske čete),

- tožnikovo vidno polje za prihajajoča vozila na prednostni cesti je bilo 62 m, večja preglednost bi se odprla, če bi zapeljal 1,5 na prednostno cesto, in sicer do 500 m,

- v trenutku, ko je tožnik začel z vključevanjem, je bilo tovorno vozilo oddaljeno od mesta trčenja okrog 80 m,

- predpisana hitrost na prednostni cesti je bila 50 km/h, voznik tovornega vozila je vozil s hitrostjo 90 km/h,

- če bi voznik tovornega vozila vozil v okviru predpisane hitrosti oziroma do 58 km/h, mu sploh ne bi bilo potrebno zavirati in bi se vozili varno srečali,

- voznik tovornega vozila bi z enakim reagiranjem svoje vozilo ustavil pred mestom trčenja, če bi vozil do 66 km/h,

- varna vključitev vozil na prednostno cesto je, če vozila po prednostni cesti vozijo s hitrostjo 58 km/h, pri višjih hitrostih je preglednost mimo parkiranih vozil premajhna za varno vključitev,

- tožnik se je vključeval na prednostno cesto z običajnim načinom pospeševanja hitrosti (19 km/h) ter je do mesta trčenja prevozil razdaljo okrog 9 m.

7Tožnik očita nižjima sodiščema, da nista upoštevali vezanosti na kazensko obsodilno sodbo zavarovanca toženke (14. člen ZPP). Tožnik je pred sodiščem prve stopnje pravočasno zatrjeval, da je bil zavarovanec toženke S. K. (voznik tovornega vozila) s pravnomočno kazensko sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti in predlagal vpogled v kazenski spis, sodišče prve stopnje pa tega ni storilo in je samo ugotavljalo obstoj vseh predpostavk odškodninske obveznosti. Revizijsko sodišče pojasnjuje, da vezanost na kazensko sodbo pomeni, da sodba pravdnega sodišča glede obstoja civilnopravne obveznosti ne sme vsebovati ugotovitev, ki so v nasprotju z ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne sodbe v kazenskem postopku. To so ugotovitve glede obstoja kaznivega dejanja (protipravnost, vzročna zveza, glede nastanka prepovedane posledice) ter kazenske odgovornosti (prištevnost in krivda). V pravdi zaradi plačila odškodnine tožena stranka torej ne more ugovarjati, da sporno dejanje ni bilo protipravno, da ni vzročne zveze med njenim dejanjem in nastalo škodo, ter da storilec ob storitvi kaznivega dejanja ni bil prišteven in kriv.(1) Kršitev 14. člena ZPP je zgolj relativne narave, kar pomeni, da je podana zgolj, če bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). To pa v obravnavanem primeru ni izpolnjeno, saj sta nižji sodišči ugotovili, da je bilo ravnanje voznika tovornega vozila protipravno in v vzročni zvezi z nastalo nepremoženjsko škodo ter da voznik tovornega vozila za svoje dejanje krivdno odgovarja. Pravdno sodišče tudi lahko ugotovi dejstva drugače kot kazensko sodišče, vendar le v okviru pravne kvalifikacije kaznivega dejanja, ki ga je ugotovilo kazensko sodišče.(2) Glede domnevne ugotovitve kazenskega sodišča, da je toženkin zavarovanec vozil 92 km/h (in ne 90 km/h, kot je bilo ugotovljeno v tej pravdi), pa ne gre za tako drugačno ugotovljeno dejansko stanje, ki bi vplivalo na pravno kvalifikacijo očitanega kaznivega dejanja. Pravdno sodišče mora tudi samostojno presojati o ugovoru tožene stranke o obstoju deljene odgovornosti oziroma o soprispevku tožeče stranke.(3) Kazenska obsodilna sodba voznika tovornega vozila ne pomeni, da ni mogoče v pravdi ugotoviti tudi tožnikovega soprispevka k nastali prometni nesreči. Tega ne spremeni niti tožnikova navedba, da je bil kazenski pregon zoper njega ustavljen. Odškodninska odgovornost je namreč strožja od kazenske.

8Revizijsko sodišče ocenjuje, da tožnik ni soodgovoren za nastalo prometno nesrečo. Voznik mora pri vključevanju v cestni promet in v promet na prednostni cesti pustiti mimo vsa vozila, ki vozijo po prometnem pasu, na katerega se vključuje, pri prečkanju prometnega pasu pa vozila, katerih smer vožnje seka: kadar se vključuje v promet na prednostni cesti s ceste, ki je s predpisano prometno signalizacijo označena kot neprednostna, oziroma kadar se vključuje v promet na cesti s parkirnega prostora ali z druge površine, ki ni cesta (prvi odstavek 44. člena Zakona o varnosti cestnega prometa, v nadaljevanju ZVCP-1). V sodni praksi Vrhovnega sodišča se je ustalilo načelno stališče, da v primerih, v katerih si konkurirata kršitev pravila o primerni hitrosti in pravila o prednostni cesti, če ni posebnih okoliščin, voznik, ki krši pravilo o prednostni cesti praviloma nosi večji delež odgovornosti.(4) Vrhovno sodišče ugotavlja, da je ena izmed mogočih posebnih okoliščin, v katerih pa navedenega pravila ni mogoče nekritično uporabiti, slaba preglednost(5), ki je bila ugotovljena tudi v obravnavanem primeru. Tožnikovo vidno polje v trenutku speljevanja ni zajemalo tudi tovornega vozila. Vrhovno sodišče je v različnih situacijah tudi že povedalo, da lahko udeleženci pričakujejo od drugih udeležencev, da vozijo skladno s cestnoprometnimi predpisi, oziroma da udeleženec, ki pripelje iz neprednostne ceste, lahko pričakuje, da vozila po prednostni cesti vozijo v okviru dovoljene hitrosti. Tožniku tako ni mogoče očitati, da bi mogel in moral pričakovati, da bo neko vozilo, ki ga ni videl, lahko pripeljalo po prednostni cesti in to z višjo hitrostjo od dovoljene (celo z 80 % prekoračitvijo hitrosti). Zato tožnikove soodgovornosti tudi ni mogoče utemeljiti s tem, da bi moral zapeljati 1,5 m naprej, da bi si zagotovil boljšo preglednost. Poleg tega to pomeni, da bi moral zapeljati na prednostno cesto, kar bi lahko povzročilo nadaljnje nevarne situacije. Tožnikovo ravnanje tako ni bilo protipravno.

9Na drugi strani pa sta nižji sodišči ugotovili, da je voznik tovornega vozila vozil po prednostni cesti v mestu, kjer je hitrost omejena na 50 km/h, 90 km/h (kršitev iz 32. člena ZVCP-1). Vožnja po prednostni cesti vozniku ne daje pravice voziti hitreje, kot to dovoljujejo cestnoprometni predpisi. Prednost na cesti ni mogoče uveljavljati brez obzira na druge udeležence v prometu, zlasti ne s protipredpisno vožnjo. Nadalje mora voznik voziti s takšno hitrostjo, da vozilo ves čas obvladuje in da ga lahko ustavi pred oviro, ki jo glede na okoliščine lahko pričakuje. Hitrost in način vožnje mora prilagoditi lastnostim in stanju ceste ter preglednosti na njej, gostoti in drugim značilnostim prometa ter značilnostim vozila in tovora v njem ali na njem (prvi in drugi odstavek 30. člena ZVCP-1). Povečana hitrost voznika, ki vozi po prednostni cesti, je še posebej odločilna v primerih slabe vidljivost, saj ravno povečana hitrost povzroči prepozno zagledanje vozila. Voznik tovornega vozila bi moral pričakovati, da se lahko v mestu, kjer je veliko prometa z vseh strani, kdo vključi v promet tudi z neprednostne ceste in da jih zaradi slabe preglednosti s svojo bistveno prekoračitvijo dovoljene hitrosti ogroža. Ravnanje voznika tovornega vozila je bilo tako nedvomno protipravno ter v vzročni zvezi z nastalo prometno nesrečo. Za prometno nesrečo je torej v celoti odgovoren voznik tovornega vozila.

10Revizijsko sodišče je preizkusilo tudi višino odmerjene odškodnine, za katero tožnik meni, da je prenizka. Revizijsko sodišče v tem delu v celoti sledi razlogom sodišča druge stopnje (21. točka izpodbijane sodbe), da odškodnina v skupni višini 89.000,00 EUR (iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem 35.000,00 EUR, strahu 7.000,00 EUR, duševnih bolečin zaradi skaženosti 7.000,00 EUR in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 40.000,00 EUR), upoštevajoč ugotovljene objektivne in subjektivne okoliščine obravnavane zadeve, na katere je revizijsko sodišče vezano, in potrebno objektivizacijo odškodnine v skladu s prisojenimi odškodninami v primerljivih zadevah, predstavlja pravično denarno odškodnino. Tudi sicer pa tožnik v reviziji zgolj pavšalno oporeka odmerjeni višini odškodnine in ne izpostavi konkretne sodne odločbe, s katero bi bila za primerljivo hude poškodbe prisojena višja odškodnina.

11Glede na to, da je temelj odškodninske odgovornosti podan v celoti, tožniku pripada odškodnina v višini 89.000,00 EUR. Od tega zneska je potrebno odšteti znesek že plačane akontacije, ki na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje znaša 31.649,20 EUR. Toženka je tako tožniku dolžna plačati odškodnino v višini 57.350,80 EUR. Sodišče druge stopnje je v I. točki izreka tožniku že prisodilo 30.650,80 EUR, zato je revizijsko sodišče spremenilo II. točko izreka sodbe sodišča druge stopnje tako, da je tožniku prisodilo še dodatnih 26.700,00 EUR.

12Utemeljeni so revizijski očitki v zvezi z neutemeljeno zavrnitvijo izvedbe dokaza z vpogledom v spis ZPIZ-a (odločbo ZPIZ-a in izvedensko mnenje Invalidske komisije II. stopnje). Sodišče druge stopnje je pravilno obrazložilo, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo te dokaze za prepozne, saj sta bila odločba in izvedensko mnenje izdelana šele 15. 11. 2011, torej po prvem naroku za glavno obravnavo, tožnik pa jih ni mogel predložiti prej, kot jih je prejel. Predložitev oziroma predlaganje izvedbe teh dokazov na zadnjem naroku dne 29. 2. 2012 je bila torej pravočasna (četrti odstavek 286. člena ZPP). V nadaljevanju pa sodišče druge stopnje zmotno meni, da neupoštevanje teh dokazov ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, ker je sodišče prve stopnje vse dejanske okoliščine v zvezi z obsegom in višino škode, nastale tožniku zaradi posledic prometne nezgode, ugotovilo že v samem postopku na prvi stopnji. Sodišče druge stopnje je torej zavrnitev izvedbe „novih“ dokazov opravičilo z argumentom, da se je že prepričalo o nasprotnem, kar pa je nedopustno.(6) Na podlagi izvedenskega mnenja prof. dr. B. D., dr. med, izvedenke oftalmologije, ki sta ga nižji sodišči sprejeli, je sodišče namreč ugotovilo, da tožnik kot posledico prometne nesreče ni utrpel poslabšanja na področju vida. Tožnik pa navaja, da iz predloženih „novih“ dokazov izhaja, da zaradi obravnavane prometne nesreče ni sposoben za delo, kjer je potreben globinski vid. S tem sta nižji sodišči kršili tožnikovo pravico do predlaganja dokazov glede odločilnih dejstev, ki je del strankine pravice do izjave, s tem pa sta storili absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13Poleg navedenega je tožnik s predlaganimi „novimi“ dokazi iz prejšnje točke izkazal dvom v pravilnost in popolnost ugotovitev prof. dr. B. D., dr. med. V položaju, če je stranka podala pripombe, glede katerih bi bilo izvedenca treba zaslišati, ali če so te povzročile dvom v pravilnost in popolnost pisnega mnenja oziroma niso bile pavšalne, neobrazložene, kot to velja v obravnavanem primeru, mora sodišče izvedenca pozvati na dopolnitev pisnega izvedenskega mnenja oziroma ga mora zaslišati (253. člen ZPP). Ker nižji sodišči tega nista storili, sta tožniku kršili drug vidik pravice do izjave, ki mu v (dokaznem) postopku zagotavlja možnost sodelovanja pri izvajanju dokazov ter s tem vsebinsko polno kontrolo nad izvedbo odločilnih dokazov (kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

14Ker je bilo materialno pravo glede temelja odškodninske obveznosti oziroma tožnikovega soprispevka zmotno uporabljeno, storjene procesne kršitve pa se nanašajo zgolj na ugotavljanje okoliščine, ali je tožnik kot posledico obravnavane prometne nesreče utrpel tudi dodatno škodo (poslabšanje vida), je revizijsko sodišče spremenilo sodbo sodišča druge stopnje (prvi odstavek 380. člena ZPP) tako, da je izdalo delno sodbo (314. člen ZPP), s katero je tožniku prisodilo pravično denarno odškodnino za že znan obseg škode, glede presežka zahtevane odškodnine za nepremoženjsko škodo in stroškov postopka pa je sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP). V ponovljenem sojenju naj sodišče prve stopnje odpravi storjene procesne kršitve, kot izhaja iz 12. in 13. točke te sodne odločbe. Če bo sodišče ugotovilo, da je tožnik kot posledico obravnavane prometne nesreče utrpel tudi poslabšanje vida, naj mu odmeri dodatno pravično denarno odškodnino.

15Ker je revizijsko sodišče izdalo delno sodbo, delno pa je sodbi nižjih sodišč razveljavilo, je odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za poznejšo sodbo (164. člen ZPP in četrti v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Galič v Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana 2005, str.142-144.

Op. št. (2): Isti, prav tam.

Op. št. (3): Isti, prav tam.

Op. št. (4): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 444/2007 z dne 11. 02. 2010 idr.

Op. št. (5): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 53/2001 z dne 20. 09. 2001.

Op. št. (6): Galič, A., Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 288.