44. člen ZVCP-1-UPB5

Dolžno spoštovanje cestnoprometnih predpisov pri vožnji sicer tudi tožniku nalaga vožnjo vozila s takšno hitrostjo, da ga lahko ves čas obvladuje, in da lahko ustavi pred oviro, ki jo glede na dane okoliščine lahko pričakuje1, vendar pa bi v zvezi s tem okoliščina, da obdolženi ni vozil motornega kolesa v okviru predpisane hitrosti, lahko utemeljevala razbremenitev odgovornosti zavarovanke toženke v celoti samo v primeru, v kolikor ta tožnika v trenutku vključevanja z neprednostne na prednostno cesto objektivno ne bi mogla zaznati oziroma ga ne bi imela v vidnem polju, kar pa je izvedenec cestnoprometne stroke, čigar izvedensko mnenje sta obe stranki povzeli, v celoti izključil.

Od vsakega povprečno izkušenega in skrbnega voznika se sme pričakovati, da v primeru, če hitrost in druge razmere na cesti to dopuščajo, ustavi, ko na cesti opazi oviro. Gre za tim. načelo zadnje jasne priložnosti (angl.: last clear chance), ko z razumno vožnjo vsak zlahka prepreči nesrečo tudi v situaciji, ki jo je nekdo (so)zakrivil.

V primerih, določenih z zakonom ali zavarovalnimi pogoji, ima zavarovalnica (tožeča stranka), ki je poravnala škodo oškodovancu ali plačala zavarovalnino, pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov, skupaj z obrestmi in stroški od zavarovanca oziroma od odgovorne osebe.

Ugotoviti je, da je tožnik kršil pravilo o prednostni cesti. Ker nasprotnemu udeležencu, torej vozniku tovornega vozila ni moč očitati ravnanja v nasprotju s cestnoprometnimi predpisi, saj je bilo ugotovljeno, da je vozil v okviru dovoljene hitrosti (48 km/h) ter po prednostni cesti in v skladu s postavljenimi znaki (prometna signalizacija glede obvoza je bila postavljena za križiščem), je izključna odgovornost za nastanek prometne nezgode na strani tožnika.

Če je voznica kombiniranega vozila pričela z vključevanjem na prednostno cesto v trenutku, ko tožnik še ni bil v njenem vidnem polju, sodba nima razlogov, katere cestnoprometne predpise je kršila. Zgolj nedopustno ravnanje toženke, ki je v vzročni zvezi z nastalo škodo, pa je lahko podlaga za ugotovitev njenega prispevka k nastali škodi.

Glede na tak potek prometne nesreče, ob konkurenci kršitve pravila o prednostmi cesti in o primerni hitrosti, je prvostopno sodišče postopalo pravilno, ko je odločilo, da je toženec 80 % odgovoren za nastalo prometno nesrečo, 20 % pa voznik osebnega avtomobila.

V sodni praksi Vrhovnega sodišča se je ustalilo načelno stališče, da v primerih, v katerih si konkurirata kršitev pravila o primerni hitrosti in pravila o prednostni cesti, če ni posebnih okoliščin, voznik, ki krši pravilo o prednostni cesti praviloma nosi večji delež odgovornosti. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je ena izmed mogočih posebnih okoliščin, v katerih pa navedenega pravila ni mogoče nekritično uporabiti, slaba preglednost.

Motorist je opazil avtomobilista, ko se je sam nahajal še v območju umirjenega prometa, kjer je znašala omejitev hitrosti 10 km/h, dejansko pa je vozil s hitrostjo okoli 45 km/h. Zato dejstvo, da je do trčenja prišlo za tablo, ki je označevala konec območja umirjenega prometa, nima posebne teže. Tožniku so razmere omogočale zaznavo avtomobilista preden je slednji lahko opazil tožnika in to že pred tablo, a upoštevajoč takratno hitrost vožnje in reakcijski čas ter čas zaviranja, trčenja v osebno vozilo, ki je tisti trenutek speljalo s stranske ceste, ni mogel preprečiti. To pa bi lahko storil, že če bi vozil s hitrostjo, manjšo od 40 km/h. Navedene okoliščine so tiste, ki dokazujejo, da je nevarno situacijo ustvaril z načinom svoje vožnje prav tožnik.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je predlog prve tožnice zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

Zavarovanec toženke je vozil prehitro in zaradi ovire, ki jo je zanj predstavljalo drugo tožnikovo vozilo, ni zaviral. Drugo tožnikova ocena, da bo križišče lahko izpraznil, preden bo v križišče pripeljal zavarovanec toženke, ni bila pravilna. Nepravilno se je vključeval v promet na prednostni cesti. Odgovornost vsakega od voznikov zato znaša 50 %.

Tudi če bi drugi udeleženec prekoračil dovoljeno hitrost, to samo po sebi ne more vplivati na ugotovitev, da predstavlja vključevanje v promet na prednostno cesto na način, kot je to storil obtoženec, kršitev določila prve alineje prvega odstavka 44. člena ZVCP-1.

Na makadamskem izogibališču stoječe vozilo kolesarju v trenutku, ko ga je zagledal, ni predstavljalo ovire, ampak je to postala šele, ko je voznik nenadoma nepričakovano zapeljal na glavno cesto in polkrožno obrnil, zaradi česar je kolesar tudi reagiral z zaviranjem, tako da je do njegovega padca nedvomno prišlo zaradi nepravilnega vključevanja obdolženca v promet na regionalni cesti. Ker se v skladu z 2. odstavkom 2. člena ZP-1 v primeru, če se po storitvi prekrška enkrat ali večkrat spremenijo materialnopravne določbe tega zakona ali predpis, ki določa prekršek, uporabi zakon ali predpis, ki je za storilca milejši, je sodišče prve stopnje dejanje pravilno pravno opredelilo kot prekršek po 3. odstavku 56. člena ZPrCP, ter zanj izreklo po uveljavitvi ZPrCP-A predpisani (nižji) sankciji, pri čemer je v obrazložitvi pojasnilo tudi, da v ZPrCP prekrški niso več pravno opredeljeni v povezavi s povzročitvijo prometne nesreče. V primeru prekrška pod točko 2 izreka je treba uporabiti ZVCP-1, ki je veljal v času storitve prekrška, saj ZPrCP glede na višjo predpisano globo ni milejši.

Dokazi, ki naj bi dokazovali utemeljenost očitka, priloženi pritožbi (kopija odredbe in kopija naročila za zdravniško preiskavo in odvzem krvi ter urina zaradi ugotavljanja vplivala alkohola, mamil in psihoaktivnih zdravil), so novi in se v skladu z določbo tretjega odstavka 157. člena ZP-1 ob odločanju o pritožbi ne upoštevajo. Tudi za predlagatelja postopka o prekršku namreč velja, da mora pri uveljavljanju zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja na podlagi novih dejstev in dokazov verjetno izkazati, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji.

Okoliščina, da je tudi voznik motornega kolesa pripeljal s ceste, za katero velja prometni znak križišče s prednostno cesto, za pravilno pravno presojo prekrška ni pomembna. Do prometne nesreče je prišlo v križišču ulice V. z G. ulico in ne tam, kjer se na G. ulico priključi cesta po kateri je pripeljal voznik motornega kolesa. Tudi, če ne gre za veliko oddaljenost med omenjenim priključkom in križiščem kjer je prišlo do prometne nesreče, so pravila cestnega prometa jasna. Obdolženi se je z neprednostne ceste vključeval v cestni promet na prednostni cesti, po kateri je takrat že vozil drugi udeleženec cestnega prometa, zato bi ga moral pustiti mimo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je za obdolženko, ob razveljavljeni določbi 234. člena, ZVCP-1 milejši zakon, saj za enak temeljni prekršek predpisuje nižjo globo in število kazenskih točk.

V opisu dejanja v izreku sodbe manjka zakonski znak obdolženki očitanega prekrška, to je navedba obdolženkinega izsiljevanja prednosti pred vozili, ki so tedaj imela prednost pred njo, torej pred vozili, ki so vozila po prometnem pasu, na katerega se je vključevala oziroma pri prečkanju prometnega pasu pred vozili, katerih smer vožnje je sekala. Namesto navedbe tega zakonskega znaka obdolženki očitanega prekrška je v opisu dejanja navedena vožnja oškodovanke, ta pa je tedaj vozila po levi kolesarski stezi v smeri njene vožnje, torej v nedovoljeni smeri, pa čeprav je vožnja po desni strani v smeri vožnje vseh vozil med najosnovnejšimi pravili za udeležbo v cestnem prometu. Navedene določbe 1. alineje 44. člena ZVCP-1 si ni mogoče razlagati na način, da mora voznik pri vključevanju v cestni promet in v promet na prednostni cesti pustiti mimo tudi vozilo, ki zaradi kršenja enega od osnovnih cestnih pravil sploh nima prednosti.

Obdolženec je imel objektivne možnosti preprečiti prometno nesrečo, vendar ga k temu ni zavezovalo načelo defenzivne vožnje, temveč pravilo vključevanja v cestni promet, ki določa, da mora voznik, ki se vključuje v promet na prednostni cesti s ceste, ki je s predpisano prometno signalizacijo označena kot neprednostna, pustiti mimo vsa vozila, ki vozijo po prometnem pasu, na katerega se vključuje. Pri tem ni pomembno, koliko je vozilo, ki vozi po prednostni cesti, oddaljeno in s kolikšno hitrostjo vozi. Če ga voznik, ki se vključuje na prednostno cesto z neprednostne, vidi, ga mora spustiti mimo. Če pri tem oceni, da mu oddaljenost in hitrost vozila, ki vozi po prednostni cesti, omogočata varno vključevanje v promet na prednostni cesti, kar pomeni, da vozniku, ki vozi po prednostni cesti ne bo potrebno močno zavirati ali zapeljati s ceste, da bi preprečil trčenje, lahko to stori na lastni riziko. V kolikor mu to ne uspe in pride do prometne nesreče, ni nobenega dvoma o tem, da je kršil pravilo vključevanja.

Za pravilno uporabo milejšega zakona ni odločilno, ali je katera izmed sankcij, ki jih je mogoče izreči storilcu prekrška, po novejšem zakonu predpisana kot glavna ali stranska sankcija, temveč je potrebno presojati, kakšne posledice bo imela uporaba novejšega zakona kot celote na konkretni položaj storilca prekrška.

Višje sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe, ki ga je opravilo v okviru pritožbenih navedb, ugotovilo, da so bila odločilna dejstva v sodbi sicer pravilno ugotovljena, da pa je treba na ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni uporabi predpisa izdati drugačno sodbo (7. odst. 163. čl. ZP-1). Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da obdolženi, ki je videl prometni znak pred križiščem in vedel, da z neprednostne pelje na prednostno cesto, s tem, ko je počasi lezel v križišče, prekrška, ki se mu ga očita z obdolžilnim predlogom predlagateljice postopka, ni storil. Nikakršnega dvoma ni, da bi moral obdolženec, ki se je vključeval v promet na prednostni cesti, pustiti mimo vsa vozila, ki so v tistem trenutku vozila po prometnem pasu na katerega se je vključeval. Glede na to, da je obdolženi zapeljal v križišče, kljub temu, da je vedel, da nima prednosti, pa ni nikakršnega dvoma, da je kritično situacijo povzročil prav obdolženi. V skladu z določbami drugega odstavka 2. čl. ZVCP-1 sme vsak udeleženec cestnega prometa pričakovati, da bodo vsi udeleženci cestnega prometa ravnali v skladu s predpisi o varnosti cestnega prometa. Tako bi bilo v obravnavani zadevi pričakovano ravnanje

Površno navedene okoliščine, upoštevane pri odmeri sankcij obdolženki, ki ne povedo jasno, zakaj se je sodišče prve stopnje odločilo za izrek sankcij, kot izhajajo iz izreka sodbe o prekršku, in v kakšnem odnosu so do predpisanih sankcij, ne odražajo načela individualizacije sankcij.